Za konec postanka v Lehu pa se… tukaj bi (kot vedno heheeh) lahko ostal se par dni… neturistnicni del mesta in market sta zanimiva, hrana dobra (in imas na izbiro poleg indijske tudi tibetansko in kasmirsko – da izraelske in italijanske niti ne omenjam). Pogledi kot vedno fantasticni. Glede visinske bolezni moram potrkat na les, ker me trenutno nic ne matra, tako da tudi fajn… ziveti na 3500m je kar fajn 🙂
No, jutri pa na treking… aklimatizirani vec ali manj smo… glavne stvari so nabavljene, hrana bo vegetarijanska, za nas 8 pa bo skrbelo se vsaj enkrat toliko oseb in 15 konjev… ha… no, ni ravno self sustainable, pa vseeno… bomo jutri videli za nadaljnih 7 dni zadnje naselje… 🙂 seveda interneta ne bo vec… mobitel pa itak ze nima signala odkar smo pristali (menda je ena vojaska fora). Aja… fotk ni sploh, saj nisem se nasel racunalnika, kjer bi lahko pomanjsal fotke… poleg tega, pa bi verjetno takoj zafilal linije celotnemu Lehu, ker tukaj dela vse RESNICNO posasi… no, sej smo res bogu za hrbtom…edini preostali samostan iz časov druge širitve budizma v 11.stoletju. In zakaj je ravno ta samostan prezivel? Enostavno… je v eni dolini, ob neprehodnem kanjonu Inda, dalec od trgovskih poti… tako, da so ocitno vsi osvajalci pozabili nanj… Na zunaj ni nekaj posebnega, je pa notranjost zanimiva. Imas sicer obcutek, da menihi samo pobirajo denar, ker pravzprav ne vedo nic pametnega o zgodovini ali o samih detajlih samostana… no, naj jim bo, tukaj sedijo ze skoraj 10 stoletij in se rahlo dolgocasijo 🙂