Ker sva se bala, da nas na jezeru neznansko pogrešajo, sva spakirala nahrbtnike in se odpravila cez hribe pesaka. Ker sva sla tja že drugič pes, le da tokrat po pravi bližnjici in ne po t.i. slovenski poti, po kateri se pride skoraj v Ruando in nato cik caka po okoliških hribih, sva tokrat porabila le dobri dve uri (se manj nazaj grede, ker nas je na poti ujel mrak). Seveda so nas na jezeru vsi pričakali z odprtimi rokami (bolj ali manj..? spet vi, go home?J J), se posebej so bile vesele mlade mamice, ker se je vrnila baby sitter (ponujena mi je bila celo stalna služba, mogoče pa bi lahko odprla svojo pre-nursery, otrok je tu veliko, problem bi bil le boren zaslužek). Da ne bo kdo mislil, da sem popolnoma pozabila na službo v lokalnem časopisu stalno spremljam oglase in ze razmišljam, kako bi se lahko povezali z tukajšnjim bančnim združenjem in institutom ter priredili kaksen seminar. G. Luketic bi bil vsekakor zelo dobrodošel, saj ugandske banke nerade sprejemajo dolarske bankovce, ki so starejši od leta 2000, ker njihovi zaposleni niso usposobljeni za prepoznavanje ponaredkov (jaz pa imam kar nekaj takih bankovcev s seboj L). Našla sem tudi idealen kraj za konference..na jezeru imajo konferenčni center in skoraj dokončan hotel (no, med tem bi lahko prespali v katerem od ostalih številnih bolj ali manj luksuznih nastanitev okoli jezera).

Da ne bom vsega jaz povedala o današnjem dnevu, prepuščam besedo..upam, da ne bo to moje zadnje javljanje.

 

Pozdravcek,

Vlasta