Od zadnjega javljanja je minilo že precej časa… razlog: pomanjkanje elektrike, dostopa do računalnika…

Medtem sva se z avtobusom odpeljala do mesta Kisoro, to je okoli 2,5 ure totalno slabe ceste (neasfaltirane), ki vozi preko treh prelazov do tromeje z Ruando in Kongom. Na koncu sva bila prekrita s prahom, edini pameten je bil pa voznik avtobusa, ki je nosil masko na obrazu (kakor smešno je to že izgledalo). Avtobus je bil zopet zgodba zase. Ponovno nabito poln in očitno so tokrat “na mejo” s Kongom peljali še par oseb, ki so jih deportirali – vse je komandirala malo bolj obilna, a do naju zelo prijazna sprevodnica.

Mesto Kisoro leži pod tremi vulkani, na katere vodijo ne preveč težke potke. Zal nisem dobil nobenega sopotnika (sotrpina), ki bi sel na katerega, zato to pač ostaja samo zelja. V mestu sva spala v verjetno najboljših hotelov, vsaj v hotelu z zgodovino, kjer je svoj čas prebivala tudi Diane Fossey.

Včeraj, torej v sredo, pa sva si sla tudi pogledat gorile v park Bwindi, v del Nkuringu. Sedaj mi je jasno zakaj je Diane Fossey napisala knjigo “Gorillas in the mist”. Pokrajina je res neverjetna, zjutraj meglice, cesta do tja pa nora… (ob 6h odhod iz Kisora in vožnje se uro in pol). OK, tudi stanje ceste, in tu je pa res priporočljivo imeti terenca. Pred pohodom smo dobili spremstvo. Poleg samega rangerja, še dva vojaka – do zob oborožena. Leta 1999 so namreč uporniki iz Konga ugrabili 31 turistov, in 8 jih je ob tem izgubilo življenje. Ker je treking do goril en najpomembnejših turističnih prihodkov za ta narodne parke Ugande, so seveda kasneje zelo poostrili prisotnost vojske. Hkrati pa se zavedaš, da je Kongo oddaljen le par kilometrov in kaj bi lahko naredila dva taka vojaka.

Gorile smo našli, pravzaprav zelo hitro (po okoli uri in pol hoje), je bilo pa doživetje res noro. Ena urica ob gorilah, ki se jim ne smeš preveč približati. Lahko pa se one tebi. Zanimivo smo opazovali drug drugega. In ta ura je minila kot bi trenil. V eno smer je bilo precej enostavno hoditi, saj smo se z roba doline spustili navzdol, nazaj pa je bilo malo bolj naporno. Jaz bi še enkrat, sam kaj ko je malo predrago…

Na “trackingu” sva spoznala potem belgijsko-spanski par, ki živi v ZDA, ki sta naju tudi vzela zraven nazaj do Kabale… Drugače bi morala ostati v precej čudnem mestu Kisoro se vsaj eno noč. Čudno tudi zato, ker se nikjer nisem videl toliko AK-47 oz. kalašnikov na enem mestu… Pa ne samo na uniformiranih osebah…

In sedaj? Jezero Bunyoni in Edirisa za par dni. Na jezeru sva ze bila, v ponedeljek sva “pomagala” v vrtcu. Recimo, da sva bila bolj motnja kot pa pomoč. No, ja, sedaj greva nazaj in danes bo bolje, ker se bodo že malo navadili na naju… Hkrati pa vrnitev na jezero pomeni nič neta za par dni 🙁