Lakagígar je vrsta kraterjev vzdolž petindvajsetih kilometrov v južnem islandskem višavju, ki so nastali v izbruhih v Lakíju leta 1784. To so bili eni najpomembnejših in najškodljivejših izbruhov v zgodovini, znani kot “požari reke Skafta” ali “Skaftareldar” v islandščini. Večina kraterjev je danes pokritih z mahom. Izbruh Lakíja leta 1783 ni bil le eden najbolj posledičnih dogodkov v islandski zgodovini, ampak je imel ogromen vpliv po vsem svetu. Tretjina Islandcev je umrla zaradi lakote, potem ko je bila živina skoraj iztrebljena, ali zaradi strupa zaradi pepela zraku in njihovi hrani. Oblak pepela, ki ga je ustvaril, je bil tako gost, da je začasno prekinil glavne morske trgovske poti po Evropi. Pepel je upostošil kmetijstvo v veliko regijah in povzročil lakoto tudi v Egiptu. V Franciji pa je vplival na pridelavo žita in privedel do pomanjkanja kruha in drugih nujnih dobrin, kar je ob, idejah o svobodi, enakosti in bratstvu, spodbudilo prebivalstvo k uporu.

V tej “dolini” vulkanov trenutno ni nobene turistične infrastrukture, razen makadamske ceste in par informacijskih panojev. Dostop je relativno zahteven, saj je treba prečiti par rek, kar pa poleti z 4×4 vozilom ni prezahtevno. Je zanimiv izlet od glavne ceste, ki pa zaradi počasne vožnje traja kar nekaj ur.