Nedaleč od Bruslja se nahaja stara opatija Villers. Tukaj sem bil prvič že leta 2003, ko je bilo območje večinoma zaprto, saj so prenavljali določene zidove. Pred parimi tedni sem mimo impresivnih ruševin kolesaril, sedaj pa končno obiskal. Žal par dni po velikem deževju, ki je prizadelo okoliške kraje, tako da je bilo veliko opatije polne blata…

Opatija Villers v Belgiji je bila ena najpomembnejših cistercijanskih opatij v Evropi. Ustanovljena je bila leta 1146, ko so menihi iz francoske opatije Clairvaux prišli na območje današnje Valonije. Cistercijani so bili znani po preprostem načinu življenja, delu, molitvi in gradnji samostanov v mirnem naravnem okolju, zato je bila tudi ta opatija postavljena v zeleni dolini, stran od večjih mest. V srednjem veku se je hitro razvijala in postala pomembno versko, gospodarsko ter kulturno središče. Velik del samostanskega kompleksa so zgradili v 13. stoletju, med drugim cerkev in druge prostore nujne za menihov. Arhitektura opatije združuje romanske in gotske značilnosti, njene ruševine pa še danes kažejo, kako velik in vpliven je bil samostan. V času francoske revolucije je bila opatija ukinjena (ja, to območje je bilo del Francije), kompleks pa je postopoma začel propadati. Danes so ruševine zaščitene kot dediščina Valonije in veljajo za eno največjih arheoloških znamenitosti v Belgiji.

Veliko opatije je danes uničene, o njeni nekdanji velikosti pričajo samo še zidovi. En izmed redkih “kipov” je grobnica Goberta d’Aspremonta, srednjeveškega plemiča, križarja, ki je kasneje postal cisterijanski menih. Obnovljena sta tudi vrt in vinograd.