Pot v Butan se je začela s hitrim vlakom v Pariz. Tokrat letim (ponovno, itak) z Air France, saj se mi je ponudila priložnost, da letim v poslovnem razredu. Let v Bangkok (BKK) je minil presenetljivo hitro. Novi poslovni razred (na super letalu A350-900) je udoben, izkušnja pa – brez pretiravanja – res “oh in sploh”. Tudi prihod na letališče je bil nenavadno gladek: na kontroli potnih listov skoraj ni bilo gneče, prtljaga pa je prispela hitro. Od pristanka do izhoda iz letališča je minilo samo okoli 45 minut. Edina stvar, ki je nisem našel takoj, je bil WC – kar je za tako veliko letališče skoraj neverjetno. Na letališču sem zamenjal nekaj evrov v tajske bahte, kar se je kasneje izkazalo za ne najboljšo odločitev zaradi precej slabega menjalnega tečaja. Poskusil sem tudi dvigniti gotovino s kartico, a bi zaradi provizij storitev precej preplačal, zato sem to idejo hitro opustil.

Airport Rail Link do centra Bangkoka se nahaja v najnižjem nadstropju letališča. Prijetno me je presenetilo, da je bilo vozovnico mogoče plačati kar brezstično, torej z Apple Pay. Pri nadaljevanju poti s skytrainom (BTS) po Bangkoku pa to žal ni šlo – sicer je bilo možno plačilo s kartico, a bi to pomenilo čakanje v precejšnji gneči, česar si nisem ravno želel. No, podzemna “ponovno” nudi brezstično plačilo…

Gorazd je rezerviral hotel Holiday Inn Bangkok pri Chit Lomu, kar se je izkazalo za odlično izbiro lokacije. Kot prijetno presenečenje (?!?!) je hotelu omenil, da imam »rojstni dan«, zato sva ob prihodu dobila tortico in majhno darilo – poleg tega pa še srečo z zgodnjim check-inom. Po hitrem kosilu v bližnjem nakupovalnem središču (kar je bilo ok za prvi stik s hrano v Aziji) sva se odpravila proti reki in na ogled Wat Aruna.

Vodna taksi ladjica po reki Chao Phraja je priročna in zelo poceni (21 bahtov) – ustavi se na več lokacijah (priročna postaja je BTS postaja Saphan Taksin, zraven rečnega pomola Sathorn), tudi tik nasproti templja Wat Arun, ki je bil tokrat najin cilj. Bil sem že večkrat v Bangkoku in to je eden izmed templjev, ki jih še nisem videl in pravzaprav je to eden najbolj znanih in prepoznavnih templjev v Bangkoku. Templju pogosto pravijo tudi tempelj zore, saj je dobil svoje ime prav po jutranji svetlobi. Posvečen je hinduističnemu bogu Aruni, božanstvu zore, hkrati pa je pomemben budistični sveti kraj. Nastal je že v času kraljestva Ayutthaya, kasneje pa je postal kraljevi tempelj. Stoji na zahodnem bregu reke (kratka vožnja z barko za 5 bahtov) in je znan po svojem osrednjem stolpu, ki je visok približno 70 metrov. Ta je bogato okrašen z barvno keramiko in porcelanom, ki se še posebej lepo blešči ob sončnem vzhodu in zahodu.

Po ogledu sva se vrnila na drugo stran reke in se podala v bolj živahen, turističen del Bangkoka, v bližini templja ležečega Bude. Od tam sva peš nadaljevala proti Chinatownu, ki v resnici ni ravno blizu – približno tri kilometre hoje. A pot je bila zanimiva, saj sva šla mimo nekaj simpatičnih ulic in cvetlične tržnice (Bangkok flower market). Chinatown je bil… zanimiv, a hkrati nekoliko kontrasten. Manjše ulice v ozadju so delovale skoraj zapuščeno, pravo dogajanje pa se je začelo šele na glavni ulici, kjer je bilo več ljudi – predvsem turistov. Tam sva si privoščila mango sticky rice. Mango je bil po okusu brez dvoma drugačen kot pa ga dobimo v Evropi. Sledil je dolg sprehod nazaj proti hotelu – skoraj 45 minut, morda celo uro – metro in hoja.

Zvečer sva bila z Matejem in Johanom dogovorjena za večerjo v bližnji restavraciji (Coffee Beans), nato pa še pijača na razgledni točki nad mestom (Indigo hotel). Popoln zaključek prvega dne v Bangkoku. In padla sva kot ubita v posteljo… za dobre tri ure…