Po večernem letu se zbudimo v Nukusu, v regiji Karakalpakstan. To je avtonomna republika, ki se nahaja v zahodnem delu Uzbekistana in predstavlja približno tretjino ozemlja celotne države, vendar ima le okoli 2 milijona prebivalcev (celotni Uzbekistan jih ima okoli 38 milijonov). Leži v sušnem in vročem puščavskem območju, kjer je podnebje suho, z ekstremnimi temperaturnimi nihanji. Zaradi podnebja so kmetijstvo, ribištvo in druge gospodarske panoge v regiji zelo prizadeti. Kljub temu pa se ukvarjajo predvsem s pridelavo bombaža in rudarstvo (sol in nekaterimi minerali).

Ena izmed največjih tragedij v Karakalpakstanu pa je povezana z izginjanjem Aralskega morja. Prekomerno črpanje vode iz rek Amu-Darja in Syr-Darja za potrebe namakanja je povzročilo, da je morje skoraj popolnoma usahnilo. Začelo se je pred 100 leti, ko so se tedanje oblasti v Moskvi odločile (Stalin), da bodo srednjeazijske republike postale ogromne plantaže bombaža. Ker pa je bilo suho podnebje neprimerno za gojenje tako vodno “požrešnih” pridelkov, so vodo iz omenjenih rek preusmerili v okoliško puščavo. Območje bivšega Aralskega morja skriva številne sovjetske skrivnosti – vključno z otokom biološkega orožja. S širjenjem namakalnih sistemov v 60-tih letih prejšnega stoletja pa se je začel propad Aralskega morja in do leta 1987 se je vodostaj tako znižal, da je to povzročilo razdelitev morja na dva dela – severni del v Kazahstanu in večji, južni del, v Karakalpakstanu. In južni del je propadal vse hitreje, tako da je praktično celotni vzhodni del tega južnega morja v zadnjih desetletjih presahnil in nekdanje ribiške vasi so postali kraji v puščavi. To je imelo uničujoče posledice za lokalno prebivalstvo, saj so izgubili vir preživljanja, hkrati pa se je pojavilo resno onesnaženje okolja, ki je privedlo do širjenja bolezni, kot so bolezni dihal in rak (poleg toksičnih ravni natrijevega klorida je prah nasičen s pesticidi (DDT, itd), kemikalije pa so postopno prestopile tudi v prehrambeno verigo).

Naš cilj je ribiška vasica Moynaq, nekdanje počitniško mesto. Del ceste od Nukusa, prvih 80-90km do kraja Kungrad, so gradili Kitajci in je sodobna “avtocesta”, ki gre potem naprej še mnogo kilometrov proti Kazahkstanu. Od tam pa je 100km ali dobre 2 uri in pol grozne asfaltne ceste, z ogromnimi luknjami. Edino kar je v mestu Monyaq ostalo kot spomin na morje je manjši muzej in ladje, ki ležijo na nekdanjem morskem dnu, morje pa je sedaj oddaljeno več kot 150km. Pa eno manjše slano jezero v katerega se izteka del nekdaj mogočne Amu-Darja (sedaj skoraj samo potok). Predelovalnica rib je samo preteklost. Nekdaj živahno mesto je zdaj le še senca tega, kar je nekoč bilo. No, na nekdanjem morskem dnu ladje sedaj ležijo “urejeno”. Potka okoli njih je urejena, saj jih je pred več kot desetletjem obiskal generalni sekretarju UN, in so jih pač morali malo “urediti”. To so tudi redke preostale ladje, saj so ostanke preostalih pač razrezali in uporabili na drugačne načine. Naš vodič ta dan je Yusup Kamalov, okoljski aktivist, ki že desetletja opozarja na tragedijo Aralskega morja in že več kot 40 let vodi organizacijo za zaščito Aralskega morja. Njegove besede: “„Tako zgleda konec sveta. Če bomo kdaj doživeli armagedon, bomo edini preživeli ljudje iz Karakalpakstana, saj že sedaj živimo v njem.“