Archive

Archive for the ‘šport’ Category

3. mali blejski maraton – poročilo

avgust 26th, 2012 Comments off

Bilo je vroče, in sem vzel tale tek kot predpripravo na berlinski maraton. Prvi krog je šlo kot po planu. Malo čez 26 minut krog, tempo soliden, v berlinskem planu (priznam, mogoče sem malo prehitro začel v tem vročem vremenu)… Pri festivalni vzamem steklenico vode, ki mi je ne uspe odpret. Prepotene roke, ne vem kaj… Ostanem in še bolj postanem žejen. Pa prvič v resnejši klanček… uf, tempo padel, jest pa še vedno žejen ob vsej tej vodi v jezeru… Si rečem, ajd, bo šlo bolj počasi tokrat, bistvo da mi rata teči na koncu okoli 1:40, kar niti ni tako daleč od željenega tempa na naslednjem maratonu. In ob taki vročini, kjer en tuš ob poti pač ne pomaga je to kar solidno.

Vročina ne popušča, zato pa jest vedno bolj. Tam nekje med 7 in 14km si mislim… ej, stari, slabo si treniral. V misli se mi vrača leto 2010, ko sta me vročina in hmeljev napitek večer prej, popolnoma izmučila in sem rabil do cilja več kot dve uri (moj najslabši čas na polmaratonu!). Tempo pade na 5 min na km, izgubim (vizualni) stik s prvima dvema ženskama. Pijem vodo. Pijem izotonik. Vse skupaj obleži v želodcu, kolnem zakaj sem se moral tako najesti za kosilo. In skupaj se vse skupaj premika v želodcu v enem čudnem ritmu.

Na 15km, ko grem v zadnji krog, imam čas 1h11m in še par sekund. Ma, ampak tole mi bo pa uspelo prelaufati v manj kot 29 minutah. In malo pred hangarji pospešim in začnem prehitevat. Vročina popušča (tako kot številni sotekmovalci). Na koncu uspe zadnji krog v malo več kot 27 minutah, skupni čas malo pod 1h39m. Ni nekaj wau, ampak zadnje 4 km prelaufam res z lahkoto… Opazim, da sem proti sotekmovalcem, ki sem jih prehitel v Zaki v pol kroga pridobil približno 2 minuti. Očitno lahko daleč tečem, samo hitro ne.

Prireditev je drugače čisto fajn, OK organizirana (se mi zdi, da tokrat še najbolje). 3 okrepčevalnice na vsak krog (6km), manjka samo še kakšna banana ali pomaranča. Cena primerna, brisača pa se ne da primerjati s tisto iz nočne 10ke. Je bila pa fajn za obrisat po teku 🙂 Žal je bilo relativno malo tekačev, kar pa niti ni narobe, saj ima proga par ozkih grl, kjer bi večja količina tekačev ob pešcih težko šla brez zastojev. Predvidevam, da je malo tekačev zaradi vročine, termina in tudi pomanjkanja oglaševanja. Vročino vzamem v zakup, je pač treba kdaj tudi po taki vročini laufat. Tudi teren je razgiban in premagaš v 21km kar nekaj metrov gor in navzdol (se mi zdi tole precej težja trasa kot npr. v LJ, Sežani ali Radencih). Problem so pešci in kolesarji (ter kak mopedist), saj nekateri ne gledajo okoli, nekateri pa ne šmirgljajo tekačev in se jim moraš ti umikat. Navijači (kopalci) so fajni, pravzaprav te skozi bodrijo (in se čudijo zakaj smo ponoreli hrčki in laufamo v krogu okoli jezera)!

Imam pa problem z dolžino polmaratona. Moja ura je namreč pokazala, da sem pretekel 20,7km. Ok, možno da je bilo kaj narobe s sateliti (ker kaže na parih mestih “bližnjice”, ki se jih sam ne spomnem, pa še v “klanec” bi bile), je pa res, da mi je pred dvema letoma tudi pokazalo manj kot 21km. Ma, sicer pa je to manj kot 2% statistična napaka 😉 Na uvodnem blejskem polmaratonu (2009), ko je bil štart pod tribunami v mali zaki mi je npr. pokazalo 21,1km. Čudne so te razdalje (na velikih maratonih ponavadi izmerim cirka 200-300m več kot je uradna razdalja).

Zaključek… bilo je fajn, pridem definitivno na 4. mali blejski maraton. Ko bo. 🙂

Türkenkopf ferata – Železna kapla

avgust 4th, 2012 Comments off

V Avstriji so v zadnjih letih naredili kar nekaj ekstremnih ferat. Ena izmed najlažje dostopnih je ferata v Železni kapli – na razglediščno točko nad reko. To je ena izmed najtežjih ferat v naši bližini, saj je ocenjena D/E, kar pomeni zelo visoko težavnost. Dostop je enostaven, saj se avto pusti kak kilometer po Železni kapli, hoje do izhodišča pa je cirka 5 minut.

Vhod v ferato je ob rečici Bela (malo prej so napeljena tudi vrvi, samo tisto ni ravno za plezat), in kratek uvod se začne s težavnostjo C, potem se pa ob prečnici strmina zravna (B/C). Sledi razpoki navzgor, s težavnostjo C/D do izravnave v gozdu. Sledi par krajših težjih predelov, vendar ni nič prezahtevno, niti pod previsom (C). Še malo sprehoda po gozdu, in zabava se začne z glavno steno. Najprej s težavnostjo B/C, ki pa pod previsom postane ekstremno težka (D/E). Tukaj so v pomoć skobe, ki pa so zelo na “široko” nameščene. Poleg tega tukaj stena visi, in je za par gibov potrebne kar precej moči v rokah. Po tem najtežjem delu je nadaljevanje precej lažje, saj nikjer ne preseže ocene višje kot C. Je pa plezanje zelo nepraktično, saj ob zajli ni nobenih dobrih oprimkov, ti so kar meter ali še več stran. Tako da… ali plezanje stran od zajle ali pa vlečenje po zajli. Po cirka 2 do 2:30 in 239 višinskih metrih je konec. Do lepega razgledišča se je treba še malo spustiti, in tudi navzdol je treba še parkrat poprijeti za zajlo.

No, moje mnenje. Ferata je totalno posiljena čez skalo, ne sledi neki logični smeri (stebrom, počem, oprimkom). In tako je skoraj nemogoče da bi jo preplezal brez vlečenja za zajlo. Je fajn za pogledat, kako ferata ne sme biti narejena. Tudi atraktivno je speljana nad rek. Ampak za kakšne plezalne užitke pa ni. Za najtežji del je potrebne kar nekaj moči v rokah, in kak prusik za počivanje je zelo priporočljiv. Seveda je predpogoj za ferato tudi popolna varovalna oprema! Ni fajn, in ni za ponavljanje. Razen če bi rad malo treniral moč v rokah…

Triatlon Pariz 2012

julij 8th, 2012 Comments off


V tem vikendu sta potekala dva triatlona v okolici Eiffla. V soboto je bil krajši, sprint triatlon, ki je veljal tudi kot francoske kvalifikacije za olimpijske igre. V nedeljo pa daljši, v razdalji okoli olimpijskega. Tekmovalci so štartali pri mostu Iena, kjer so se pognali v ne ekstremno čisto Seino, potem pa plavali en kilometer in pol s tokom navzdol 1700 metrov. Štartalo se je v treh valovih, tako da je bila akcija za gledalce konstantna 🙂 Prva tranzicija je kar dolga, saj je treba teči od Seine po stopnicah navzgor, mimo Eiffla do menjalnega prostora na Champ de Mars. Sledilo je 40km kolesarjenja, velik krog (in par vmesnih krogov po Bolonjskem gozdu – očitno je bila vožnja v zavetrju dovoljena), ki je obkrožil od Eiffla do Bolonjskega gozda. Na koncu pa še 8,6km teka. Ki ni bil niti tako enostaven, saj je bilo treba se še malo povzpeti do Trocadera. Potem pa po klancu navzdol do Eiffla do cilja… Zmagovalec med moškimi je zmogel progo v 1 uri 46 minut in 27 sekund, prva med ženskami pa v 1 uri in 55 minutah. S tem, da se je najpočasnejši tekmovalec mučil s progo skoraj 4 ure…

Sicer nisem sodeloval, vseeno par fotk. Mogoče naslednje leto… Je bilo pa na štartu več 3200 tekmovalcev…Kar je pa zanimivo je to, da se vidi na rekreativnih prireditvah v SLO precej boljša kolesarska oprema… Mogoče sem dobil tak občutek zaradi velikega števila tekmovalcev, mogoče zato ker je bilo na triatlonu za maraton Franja videti res dobro opremo…
http://www.triathlondeparis.fr/index.php

36. Pariški maraton – poročilo

april 17th, 2012 Comments off

Plan: okoli 3h30m. Brez pričakovanj. Uživanje. Jeseni sem ob prijavi tudi izbral skupino za tempo 3:30.

Vreme:
Super vreme. Zjutraj rahlo hladno (samo ene 5C), potem se je pa ravno prav ogrelo (mogoče 8-10C). V nasprotju z lanskim letom, ko je bilo prevroce. Me je že malo skrbelo, da sem premalo oblečen, vendar se je odločitev, da začnem kar z majico s kratkimi rokavi, izkazala za odlično. Večji problem je predstavljal veter, ki je bil na parih mestih zelo močan. In na koncu, ko si se ohladil, je bilo zelo mrzlo in je hitro zazeblo.

Pred tekmo:
Vstal sem kar pozno, šele ob 6:30. Na hitro pojedel čokolešnik im energijsko ploščico in se odpravil na WC. Štart je ob 8:45, na srečo pa stanujem na direktni liniji podzemne železnice – cirka 20 minut vožnje. Vseeno sem ponovil napako od lani in šel ene 15 minut prepozno. Podzemna železnica (metro) je bila že zjutraj polna. Skoraj sami tekači. Kot običajno v Parizu, je zjutraj velika gužva in vhod v prostor, kjer lahko odložiš prtljago je res daleč na aveniji Foch. (in kdor pride na štart z linijo 6 naj gre dol na na postaji Kleber – precej bližje!). In ni fajn zamujat. Količinia WCjev pa pariško tradicionalno majhna. Letos so vsaj naredili pisoarje, ki jih prejšna leta ni bilo. Vseeno moški še vedno množično uporabljajo bližnja drevesa in ograje. Od tam je pa potem vsaj kilometer do štarta na Elizejskih poljanah. Letos je bil pri vhodu večji red kot lani, saj si lani lahko šel na štart kjerkoli. Letos pa ne. Ok, red in preverjanje številk na vhodu so naredili veliko gužvo, ampak ko si bil enkrat notri je bilo ok. In prišel sem “not” ravno ko je bil štart elitne skupine. Poleg tega so po štartu vsako hitrostno skupino spuščali z zamikom, kar je malo zmanjšalo gužvo med tekom. Moja skupina je tako štartala s cirka 6 minutnim zamikom.

Tek:
Kot običajno se pariški maraton začne na elizejskih poljanah, ki so na srečo dovolj široke, da lahko požrejo veliko količino tekačev. Poleg tega gre skozi malo navzdol (do Concorda), tako da je tisti prvi kilometer fajn za ogrevanje. Kljub štaru in gneči pa je prvi kilometer hiter. 4:33m na km. Na Concordu sledi zavoj levo in začetek teka po Rivoliju, mimo Louvra do Bastille. To je čas ko je treba najti svoj tempo, in večina ljudi tukaj še malo pretirava. Ker se začel v skupini 3:30 je bil tempo še celo nekoliko prepočasen za mene. In v prvih 5 kilometrih lepo držim tempo okoli 4:45 na km. In prvih 5km končam v neprehitrem tempu malo pod 24 minut. Malo pred Bastillo je tudi prva okrepčevalnica, in treba res pohvaliti francoze. Ima svega i svašta. Voda v malih stekleničkah (zelo pripravno), sadje (banane in pomaranče), rozine, piškoti. Kasneje pa še sladkor.

Tam nekje v 6 kilometru se pričenja vzpon (cirka 20 višinskih metrov v ene dveh kilometrih). In prvi tukaj že upočasnjujejo tempo. No, sam se lepo umirim, tečem v podobnem tempu še naprej, 48 minut na 10km, srčni utrip se umiri pod 160 udarcev na minuto. Kmalu se priteče v Park des Vincennes in mimo gradiča. Tukaj pojem prvi gel. Število gledalcev je minimalno, na srečo so pa ceste široke, da se množica tekačev porazgubi, skoraj na vsakem kilometru ali malo širšem mestu pa je tudi kak bend z živo muziko. Da malo poživi. Po pravici povedano, mi tukaj kilometri kar letijo in komaj se zavem pa smo že na kilometru 15. Ko da bi spal vmes, ampak res. Še vedno tečem v neprehitrem tempu. In uživam. Proga se polagoma dviguje nekje do kilometra 17, potem pa par kilometrov direkt dol. 30 višinskih metrov. Wau.

Počasi se proga vrača v mesto in prvih 21km pretečem čisto v skladu s pričakovanji – okoli 1h42m. Tako kot lani skoraj isto. Pojem še drugi gel, da niti ne omenjam banane. Pri kilometru 22 še drugič pritečemo na Bastillo in se usmerimo proti Seini. Žal pa se je tukaj začela kar malo gužva. Počutje pa še vedno odlično. Cesta ob Seini nudi odlične razglede, predore (en je dolg več kot 1km – predor zna biti ob toplem vremenu prav soparen), niti ni dolgočasno, saj gre skozi malo gor in malo dol. Ljudi je ob Seini ogromno. Moj tempo ostaja še vedno enakomeren. Na 29km gremo mimo Eiffla, resno pa začne motiti gneča in predvsem upočasnjeni tempo nekaterih tekačev. Ja, prehitevanja je sedaj več kot na začetku. Prvi tukaj že hodijo.

Ja, pravi maraton se začne šele po km 30, ko se v Parizu proga zopet malo vzpenja proti bolonjskem gozdu. Vedno več ljudi hodi, vedno več ljudi si ob cesti preteguje mišice. Na 30km si rečem. No, pa imaš 1 uro časa da prideš v cilj pod 3 urami in 25 minutami. In lani me je prav tu zvilo in sem moral upočasniti. Nič, gremo z istim tempom naprej, še en gel in bo. Tokrat še popijem kozarec energijske pijače (modre barve – bolje da ne vem kaj je notri), in že vidim oznako na 35 km. Počutje dobro, me pa razočara pogled na uro, ko vidim, da sem zadnji kilometer pretekel v tempu 5:10 na km. Ok, gneča in rahel klanec sta naredila svoje. Dejmo raje malo pospešit. In to sem tudi naredil. Zadnjih 5km zopet v tempu pod 4:45 na km, in po pravici povedano ljudi samo še prehitevam. Počutim se odlično, mišice ne bolijo, boli samo prst na nogi. Očitno bodo ali žulji ali pa spet črni nohti. Ampak tega itak ne čutiš tako močno da bi nehal teči. In res, kilometer 40 je bil drugi najhitrejši na celotni progi! Čeprav, zadnja dva kilometra sta se potem kar malo vlekla, kljub vedno večji množici ljudi. Mogoče zato, ker sem stalno v glavi si računal koliko minut je še do konca in z glavo nisem več bil pri teku.

Cilj. 3h24m48s. Zadovoljen. Prijetno utrujen, nit pod razno pa izčrpan. Če bi bilo treba bi lahko tekel še naprej. Edino mrzlo je bilo, ko se enkrat ustaviš. Dobiš voda, banane, pomaranče… pa še medaljo okoli vratu. Pa majica in pelerino, da te greje. Še bolj pa sem zadovoljen, ko ugotovim, da sem drugi del odtekel s časom 1:42:48, torej le malo počasneje kot prvi del. Super. Čas tokrat niti ni bil toliko važen, bolj konsistentnost v teku. Sej, lahko bi bil skupaj kako minuto hitrejši , samo to danes sploh ni bil načrt.

Po tekmi:
Od cilj pa do dviga prtljage je cirka 400-500m počasne hoje. Ravno prav, da kaj popiješ in poješ. In opazuješ ljudi okoli sebe. Se pa vidi, da so temperature nizke, ker je relativno malo ljudi, ki bi čisto pregoreli. Slovencev na trasi nisem srečal, sem pa na koncu dal gor majico Vitezov dobrega teka, in takoj so me opazili 😉 lepo. Posledic po teku ni večjih, razen močno ožuljenega prsta na nogi. Že gledam za večjimi tekaškimi copati! Je pa izhod iz prireditvenega prostora kar malo kaotičen in nabito poln. To je pač tako če ni veliko reda 😉 In ko sem se po tekmi peljal domov, so pri Passyju nekateri tekači še vedno tekli proti cilju. In so imeli do cilja še več kot 10km. In ura je bila že 13:30.

Še uradna statistika…
Runner Number: 14733
Category: Senior Men
Place: 4487th
Official place: 4666th
Category place: 2085th
Time: 03:24:48
Official time: 03:31:52
Split at 5 KM: 00:23:58
Split at 10 KM: 00:48:07
Split at 15 KM: 01:12:41
Split at 21,1 KM: 01:41:59
Split at 25 KM: 02:00:53
Split at 30 KM: 02:25:32
Split at 35 KM: 02:50:16

Garmin mi je pa pokazal še to…
Distance: 42.48 km
Time: 3:24:48
Avg Pace: 4:49 min/km
Elevation Gain: 186 m
Avg HR: 163 bpm (85 % Max)

Špik hude police 2420m (2012) – spet :-)

april 1st, 2012 Comments off