Archive

Archive for the ‘šport’ Category

17. Ljubljanski maraton – poročilo

oktober 29th, 2012 Comments off

The winner!
Ljubljanski maraton ima relativno hitro progo, vendar me nikdar tam ni mikalo teči cel maraton. Zakaj? Ker sta dva kroga. Torej mali maraton tudi letos, malo tudi zato ker sem imel še mesec nazaj veliki maraton v Berlinu. Nastala sta dva majhna problema: staknil sem prehlad, v soboto me je začelo boleti še grlo. Drugi je bil bolj resen. Napoved je bila slaba, praktično zimska. Ampak ni panike, gremo tudi če bodo padale sekire.

Ko se zjutraj z Gorazdom peljeva proti Ljubljani najprej šok. Od Jesenic naprej vedno več snega. Najhuje je bilo med Naklim in Vodicami, kjer smo se vozili kot po jajcih in to v koloni. Prehitevalni pas je bil itak zasnežen in rezerviran za norce. Super, pa bomo očitno enkrat tekli v snegu. To pa se tudi ne zgodi pogosto okrobra v Ljubljani.

Načrt za tek: moja velika želja je bilo teči okoli 1 ure in 30 minut. Kar je približno 3-4 minute hitreje kot sem kdajkoli tekel na to razdaljo. Od Berlina naprej sem sicer zmanjšal intenzivnost teka, ampak vseeno sem še vedno dobro pripravljen. Zdej, bolezen in vreme, verjetno bi to lahko vplivalo. Zato sem si rekel: uživaj.

Vreme: Mrzlo, sneženo. Temperatura je bila malo nad 0, sneg je bil moker, cesta pa… vsaj na začetku zdrizasta s polno snežne brozge. Kasneje je bilo bolje, treba se je bilo samo še izogibati lužam.

Pred tekmo: z Vitezi smo se gužvali v Semaforju. Bilo je prijetno toplo, pravzaprav pravo nasprotje tistemu kar nas je čakalo zunaj. Ali pa v šotorih od organizatorja. Pa še WC je normalen 🙂 ni mi bilo pa pred štartom nič mrzlo. Na sebi sem imel veliko vrečko za smeti, ki je ob ogrevanju odlično ohranjala toploto, pa še varovala me je pred mokroto dežja/snega.

Tek: Ker sem si tokrat zadal malo hitrejši tek, sem se odločil da grem bolj naprej na štartu. Ko sem zadnjič štartal v Ljubljani, sem bil nekje na sredi in je bilo res naporno stalno prehitevati ljudi. Na štartu nam pa v nedeljo ni bilo nič vroče, saj smo bili nagneteni kot sardine. Bil sem tako v eni 10-15 vrsti od štarta. Al pa še mal več. Še dobro, da je bil štart na Slovenski, ki je vseeno malo širša kot pa Šubičeva. In ob poku se je začelo. Hiter začetek, prvi kilometer 3 min 25 sekund. Ker sem bil relativno neogret, mi je seveda srčni utrip nabilo do skoraj do maksimuma. Potem pa si rečem, da takole hitro ne bo šlo (vsaj ne naslednjih 20km). Če hočeš do konca, bo treba malo prilagoditi tempo, in res, upočasnim nekje na 4:05 na km. Vsi me prehitevajo (ok, pa jest en kup ljudi). Tempo v tretjem kilometru še pade. Mislim si, tako res ne bo šlo. Gledam kje je zajec za tempo 3 ure maraton in ga nikjer ne vidim. Že si mislim, da bo ta tek katastrofa, ko me zajec prehiti. Očitno sem štartal tako hitro, da sem ga prehitel in pustil precej za sabo 🙂 in potem se ga od enega 5 km naprej držim kot najbolj zvest klop. In se moram zajcu res zahvalit, ker je držal res lep in enakomeren tempo. Je pa tudi res, da če ne bi imel zajca, verjetno sam ne bi držal tempa. Mimo gre 10km, še vedno se počutim dobro (če odštejem to, da ob tem, ko hočem vzeti pomarančo, stopim v eno ogromno lužo). Pojem gel in šibam naprej. Najbolj se bojim naslednjih kilometrov, kjer ponavadi popustim, ker mi je preprosto dolgcajt (ne vem zakaj mi na maratonu to hitro mine, na polmaratonu pa ponavadi tu umiram na obroke od dolgcajta). Ampak ne, zajec ima svoj tempo kot švicarska ura. 15, 16 km… Ni problema. Pri ruskem carju pa začnem razmišljat da je tek okoli 1 ure in pol zelo verjeten. Pa tudi če precej popustim, bo to še vedno osebni rekord. Na 16km prehitim zajca in grem svoj tempo naprej (pospešima za ene 10 sekund na km, ampak ogromne razlike vseeno ne naredim – se pozna da tečeš stalno v zavetrju ali pa če vodiš). Gre super, ob plavi laguni si rečem, da gremo lahko še malo hitreje. Saj sta do konca samo še dva kilometra. In res zadnje dva km sta zopet pod 4 minute na km, in ciljni šprint odlično uspe (pa še navzdol je! Hvala organizatorjem). In ura se ustavi pri 1:28:45. Super! Kljub vremenu in bolezni zelo zadovoljen!

Po tekmi: Ker sem na Ljubljanskem maratonu prvič po reorganizaciji štarta/cilja, sem malo presenečen. Rokovanje z Zokijem, potem pa.. Malo razočaranje. Kljub temu da je bilo mrzlo nas je v cilju pričakala samo voda! Nobene alu folije ali vsaj plastike v katero bi se lahko zavili in vsaj malo ogreli in tako ohranili malo toplote. Nič toplega, ne čaja ne juhe. Nič hrane. Za okrepčilo se je bilo sprehoditi do parlamenta, kar je pomenilo kar nekaj metrov po mrazu in potem čakanje na mrazu za prtljago. No, na srečo smo mi imeli prtljago skupaj z Vitezi, tako da smo bili ves čas na toplem! In bolj kot karkoli me je grel rezultat. Na koncu sem razmišljal, da bi odtekel še en krog z Gorazdom v turističnem tempu, vendar sem se v tistih 25 minutah ko sem ga čakal toliko ohladil, da verjetno ne bi bilo zdravo, da bi ves premočen in pomanjkljivo oblečen tekel še naprej.

Kar lahko rečem glede organizacije. Vse dobro, razstavni prostor je bil letos končno podoben tistim na velikih maratonih. Dobiš kar precej za vplačano štartnino, z majicami LM z dolgimi rokavi tudi vedno rad tečem. Vendar, dve stvari. Ena je organizacija štartnih boksev. Po zgledu iz tujine bi moralo to biti malo bolj organizirano, ne pa da se gužvaš kot sardina, pa da lahko v box pod 1:35 gredo tudi tisti, ki komaj pretečejo polovičko v dveh urah. Velja razmisliti, da bi ljudje že ob prijavi navedli kak čas načrtujejo, pa da se spredaj naredi še en box za najboljše rekreativce (kamor seveda sam ne spadam). Druga pa je organizacija ciljnega prostora. Ob tako hladnem vremenu bi rabili pelerino ali nekaj podobnega na koncu. Pa tudi če je popisana s sponzorji. Who cares, glavno da je toplo. Ter topel napitek, ne pa da ga po čakanju v vrsti lahko dobimo šele čez ene 10 minut, Ker se je vedelo, da bo štart ob nizkih temperaturah, bi blo tokrat treba nekaj dati pred štartom.

Še uradna statistika…
mesto (skupno): 303
mesto (starostna skupina MC): 63
neto čas – 21km: 1:28:45
vmesni čas – 4,7km: 20:48
vmesni čas – 10km: 42:15
vmesni čas – 16,3km: 1:08:02

Garmin je pokazal še tole…
Distance: 21.36 km
Time: 1:28:45
Avg Pace: 4:09 min/km
Elevation Gain: 69 m

Categories: šport, tek Tags:

39. Berlin Marathon – poročilo

oktober 2nd, 2012 Comments off


Načrt:
Pod 3h15m, če se pa le da pa pod 3h10. S tem bi se že lahko kvalificiral za Bostonski maraton 2013 (pod 3:15 pa sem v Bostonu 2014, ko padem v višjo starostno skupino). Zavedal sem se, da sta oba rezultata 10 minut hitrejša od mojega osebnega rekorda v maratonu. Ampak bo. Trening ni bil slab. Bolj kot količini sem se letos posvetil kakovosti in raznolikosti. In veliko delal tudi na hitrosti! Zadnji yasso 800 test je odlično uspel in če bi ga vzel kot edino merilo bi moral preteči maraton v času med 2h55-3h00… kar pa se seveda ne bo zgodilo, ker bom že na začetku šel počasnejši tempo…!

Expo – dvig številk:
Dvig številk in razstavni prostor je urejen na letališču Templehof, ki je zelo enostavno dostopen z javnim prevozom. Ob vhodu ni nobene gužve ali čakanja. Zraven je treba imeti samo print “uradnega” potrdila o prijavi, ki smo ga prejeli po mailu par tednov nazaj. Pa tudi to se da tam direkt dobiti, tako da ni panike… Drugače pa vstop na sejem stane 2 EUR, seveda je za prijavljene (in enega gosta) brezplačno. Razstavljalcev je veliko, je pa urejeno tako, da moraš prehoditi ves razstavni prostor predno lahko dvigneš številko. Tako da ni kake bližnice! Je pa tako urejeno, da ni nobenega čakanja ali kaj podobno, vse skupaj je po nemško zelo urejeno in poteka hitro. No v vrečki je pač to kar pač je. Majice (ali marathoner ali finisher) ni v paketu, niti jo ne dobiš na cilju. To je pač treba kupiti.

Vreme:
Moj peti maraton in še petič super vreme. Zjutraj ravno prav, čez dan pa ne prevroče. Ko smo končali nas pa je grel sonček in je bilo prav prijetno poleževati po travi. Ni bilo tudi nobenega prehudega vetra…

Pred tekmo:
Tokrat sem vstal ob 6:00 in opravil standardno proceduro. Čokolešnik, nazaj v posteljo prebavljat zajtrk, obvezen postanek tam kamor gre še kralj sam in na štart. Tokrat sem se odpravil ob 7:30 iz hotela, ob 9:00 pa je bil štart. Sicer sem izbral malo napačno metro postajo, ker je bilo hoje kar precej ampak ok… Po oddaji vrečke sem se malo ogrel in do štartnega bloka E (3:15-3:30) je bilo kar nekaj hoje. Vseeno sem na koncu čakal manj kot 10 minut na štartu. Tokrat se je vse izšlo, brez kakšne velike naglice. Še za zadnji WC je bil čas.

Tek:
Tek se začne na kot običajno tam nekje na sredini osrednjega berlinskega parka Tiergarten. In začetek je raven! Kot palačinka. Gužva ob štartu je kar velika, ampak cesta na srečo kar solidno požira. Nekje po spomeniku (Grosser Stern) pa se je vse nekoliko sprostilo. Začnem v tempu okoli 4:25, kar je prijetno hitro. Takoj opazim, da laufam z lahkoto, srčni utrip ne gre visoko… Mogoče mi bo pa uspelo držati tak tempo dlje časa. In res. Prvih 5km gre super. 22 minut. 10km 44 minut in 14 sekund. Super. Držim zelo enakomeren tempo, pravzaprav začnem še celo malo zavirat, ker noge bi šle še hitreje, samo nisem prepričan, da bi zdržale do konca (mi je vseeno manjkalo dolgih tekov, najdaljši v zadnjih dveh mesecih je bil samo 26km). Prvih 21km naredim v 1:33:31, kar je tudi osebni rekord na 21km. In tempo zelo enakomeren, tam okoli 4:26. Ni velikega nihanja. Po 21km pa nagonsko malo popustim, ne vem zakaj. Mogoče ker sem se bal, da se bo ponovno zgodil New York (ko sem po km 32 upočasnil za 1 minuto na km), ali kaj. Mogoče zato, ker sem znotraj ciljnega časa, ma kaj, znotraj 3h10m sem, če bom nadaljeval vsaj približno tako. Popustim za cirka 5-7 sekund na km, kar načeloma ni veliko, počutim se še vedno OK. Mogoče popustim tudi zato, ker po moje celotna »karavana« začne upočasnjevanje tempa. Na 30km se še vedno počutim razmeroma sveže, malo že čutim noge, ampak ni hudo. Pojem še zadnji (tretji) gel in grem dalje, res pa je, da se tempo upočasni še za nadaljnjih 5 sekund na km. No… in na 35km se pa začne maraton »vlečti«. Čakam na Kurfursterdam in kar noče in noče priti. Isto se zgodi s Potsdamerplatz, od koder so do cilja samo še 4 km. Tistih nebotičnikov tam okoli nikjer, meni pa je garmin že zdavnaj oznanil km 38. Tudi gledalcev je tukaj precej manj kot pa v drugih predelih Berlina. Manjka mi tudi en »zajček«, ki bi ga sledil in bi mi delal tempo, ker moči v nogah je še precej. Samo volje malo manj. Sotekače samo še prehitevam, pa kljub temu tempo pada. Srčni utrip še vedno konstanten, noge že čutim, vendar ni panike… In ko hočem pospešiti (za ene 10 sekund na km) skoraj ne gre, pa še stalno je treba paziti kje prehitevaš… Gre par sto metrov, potem pa zapadem nazaj v »počasnejši« tempo skupine. Tako je najpočasnejši na celotnem maratonu kilometer 39, ko bi ravno moral pospeševati za finiš. In ko pridem na ulico Unter den Linden prvič po štartu ugledam Brandenburška vrata (no ja, tehnično ni res, ker to vidiš že parkrat prej, že cirka 5km po štartu) in poskušam še zadnjič pospešiti. Nekako mi ratuje, vendar hkrati vedno bolj »apatično« ugotavljam, da bom verjetno prav za malo zgrešil tisti skriti cilj 3 ure in 10 minut. Da ne omenjam, da se na koncu tistih 500m od Brandenburških vrat pa do cilja vleče bolj kot pa prej cel maraton. In na koncu res zgrešim 3h in 10 minut… Za 24 sekund  Torej, čas v cilju 3 ure 10 minut in 24 sekund. Vesel za izboljšavo osebnega rekorda za skoraj 15 minut, hkrati pa razočaran za tistih 24 sekund, ki bi me vodile do Bostona naslednjo pomlad…

Po tekmi:
Od cilja pa do dviga prtljage je mogoče 400-500m počasne hoje. Dobiš medaljo in »pelerino«, da se ne ohladiš preveč. Voda, izotonik, sadje… pride prav. In še pivo dobiš. To se šele prileže, in veliko pivo (na srečo brezalkoholno) gre hitro po grlu! Organizacija je res nemška, in vse teče zelo gladko. Tudi izhodov iz »zaprtega« območja maratona je ogromno, tako da nikjer ni velike gužve. In vsi so zelo ne-nemško prijazni!

Še uradna statistika…
Platz / Overall: 2401
Platz / Overall: 542 (in Altersklasse / Agegroup: M35)
Nettozeit / chiptotal: 03:10:24
Bruttozeit / clocktotal: 03:11:25
Halb 1 / First half: 01:33:31
Halb 2 / Second half: 01:36:54
Zeit pro km / Time per km: 04:30
Geschwindigkeit / Speed: 13.30 km/h

Split time of day time diff min/km km/h
5 km 09:23:01 00:22:00 22:00 04:24 13.64
10 km 09:45:15 00:44:14 22:14 04:27 13.49
15 km 10:07:25 01:06:24 22:10 04:26 13.53
20 km 10:29:41 01:28:40 22:16 04:28 13.48
Halb 10:34:32 01:33:31 04:51 04:25 13.60
25 km 10:52:12 01:51:11 17:40 04:32 13.25
30 km 11:14:41 02:13:40 22:29 04:30 13.34
35 km 11:37:32 02:36:31 22:51 04:35 13.13
40 km 12:01:21 03:00:20 23:49 04:46 12.60
Finish 12:11:25 03:10:24 10:04 04:36 13.08

Garmin mi je pa pokazal še to… (ja, očitno sem tokrat pretekel precej več kot 42km, zdaj vem kje sem izgubil tistih 25 sekund)
Distance: 42.97 km
Time: 3:10:25
Avg Pace: 4:26 min/km
Elevation Gain: 145 m
Avg HR: 163 bpm (85 % Max)

Categories: Nemčija, šport, tek Tags: , , ,

Triatlon Bled 2012 – poročilo

september 9th, 2012 Comments off

Končno sem ujel en triatlon, ki sem se ga lahko aktivno udeležil. Triatlon na Bledu, sicer samo razdalja super šprint (oz. triatlon za vse), ampak ok… za prvič je tudi to dovolj. Čeprav me je mikalo iti na olimpijsko razdaljo, pa zaradi drugih (prijetnih) obveznosti popoldne žal nisem mogel… Skupno se je triatlona za vse (+ SV) udeležilo 136 tekmovalcev in 49 tekmovalk (skupno 185).

Vse skupaj se je začelo s plavanjem približno 300m, pravzaprav je bil to del, ki sem se ga najbolj bal. Potem sta sledila dva kroga okoli Zake, v dolžini 13km, na koncu pa še 3300 metrov teka.

Plavanje je bilo… khm… po pričakovanju katastrofa. Voda je imela čisto prijetnih 21,5 C. In ko si bil enkrat v vodi je bilo čisto fajn. Štart je bil “vodni” (torej brez skakanja na glavo). Takoj mi je zalilo očala (ker sem si jih pač narobe dal gor), potem s sosedi sem se stalno brcal (sem bil pač tako počasen v kravlu, da sem bil med hitrejšimi “žabarji”), da niti ne omenjam, da očitno sploh ne znam plavati. Vse skupaj je to trpljenje trajalo cirka 8 minut (8:17), kar je bilo približno po planu. Iz vode sem prišel nekako v zadnji tretjini tekmovalcev, kaj v zadnji, med moškimi na 119. mestu (med 136), skupno pa na 153. mestu (med 185). Nekako sem upal, da bi mogoče lahko šlo hitreje, pa ni šlo. Premalo treninga, eno plavanje v zadnjih dveh tednih (dva dni pred tekmo) pač ne zadostuje.

T1… Gravitacija dela čuda. Če sem bil rahlo čuden (kot raca na kopnem) ob prihodu iz vode, sem bil pa čisto zgubljen ob menjavi. Sicer sem takoj našel kolo, ampak pravzaprav nisem tranzicije nikdar treniral in sploh nisem vedel kaj bi najprej naredil… Še dobro, da nisem imel neoprena za slačit! Čas približno minuta in 40 sekund, kar tudi pomeni, da sem bil med počasnejšimi (109 med moškimi in 153 skupno!). No ok… za prvič… vseeno pa je to pomenilo, da sem za prvi dve “etapi” porabil praktično 10 minut, in bil med počasnejšimi (115 med moškimi, 158 skupno).

Kolo… Začelo se je počasi, vendar po kakšnih 500m sem ujel svoj tempo okoli 30kmh. Prehitela sta me dva vojaka (ki sta štartala 10 minut prej in sta bila že v drugem krogu), in lepo sem se ju držal… ko sta mi dajala tempo. Žal sem pa ju na klancu navzdol, ko gre malo v ovinke, izgubil. Prvič je v klanec šlo čisto fajn, in takoj na vrhu sem spet prišel v čisto lep tempo. Pravzaprav sem tekmovalce samo prehiteval, in imel sem problem v tem, da nisem imel oporne točke kako hitro pravzaprav kolesarim. V drugem krogu sem bil čisto osamljen (to je pač tako, če izgubiš precej v vodi!) in še naprej sem samo prehiteval. Na koncu pa prikolesaril na menjavo s povprečno okoli 29kmh, v času okoli 25 minut in 58 sekund. Vseeno sem kolesaril hitreje kot drugi, saj sem bil med moškimi 58. in skupno 63 (ja, najhitrejša ženska me je pustila kar dve minuti zadaj). Vseeno sem precej tekmovalcev prehitel. Sem pa vsaj prišel na menjavo spočit.

T2… boljša menjava kot prva, porabil 44 sekund. Vseeno pa še vedno v drugi polovici po hitrosti v menjavi… No, tek sem začel na 85. mestu, skupno na 94.

Tek… na začetku sem se malo zagnal, pulz pognalo v višave. Hja, bom kdaj moral laufati tudi v to smer (urinega kazalca), ker sploh nisem bil navajen trase. Pa sem velikokrat na Bledu. Tisti rahel klanec konec prvega kilometra se je vlekel in vlekel. Sem letos pretekel že več kot 1100km, pa sem tokrat prvič imel tako težke noge. Zopet sem prehiteval in pritekel v cilj v tempu 4:18 na minutu in po približno 14 minutah (14:23 – tukaj je bilo še vsaj pol minute rezerve, sem v drugem kilometru preveč popustil ker sem se bal krčev). Zadnji kilometer in pol (od riklija naprej) je bil spet hiter. Hitreje od 4 minute na km. Če bi bile le tek daljši… To je bila edina disciplina s katero sem bil lahko vsaj rahlo zadovoljen, saj sem bil 26 najhitrejši, med vsemi pa 31, ker me je zopet prehitelo 5 žensk…

Skupni čas je bil 51:05, kar je solidno, ni pa nekaj super… pravzaprav pod pričakovanji. Končna uvrstitev (kar ni bila prioriteta) je bila 67. mesto, skupno pa 71. Prehitele so me 4 ženske

Kaj sem se naučil na prvem triatlonu:
– več treninga plavanja!!! Na taki razdalji bo treba plavati vsaj 2 minuti hitreje!
– treba bo trenirati orientacijo v vodi
– več treninga kolesa. Manj kot 100km v zadnjem mesecu ni super dosežek. Na tako kratkem triatlonu se lahko še nekako prešvercam, kar je daljše je pa pod vprašajem. Pa še vedno sem izgubil vsaj 2-3 minut na račun premalo treninga.
– pelji kolo na servis! ni fajn, da meče iz prestave ravno takrat ko potrebuješ tisto prestavo!
– ne pozabi sončnih očal na menjalnem prostoru pred odhodom na kolo!
– boljša organizacija menjalnega prostora. Ker tokrat sem to očitno naredil neučinkovito. Obe menjavi sta bili ZELO počasni. Tam sem izgubil vsaj 30 sekund. V povprečju vseh tekmovalcev sta obe menjavi trajali med 1:50 in 1:55, moji dve menjavi pa kar 2:24.
– bolj se potrudi pri teku, oz. več treninga hitrosti! pod 14 minut na tej razdalji je dosegljivo brez večjega napora!
– aja… za konec pa še… NAUČI SE PLAVAT!!!!!

Categories: šport, triatlon Tags:

3. mali blejski maraton – poročilo

avgust 26th, 2012 Comments off

Bilo je vroče, in sem vzel tale tek kot predpripravo na berlinski maraton. Prvi krog je šlo kot po planu. Malo čez 26 minut krog, tempo soliden, v berlinskem planu (priznam, mogoče sem malo prehitro začel v tem vročem vremenu)… Pri festivalni vzamem steklenico vode, ki mi je ne uspe odpret. Prepotene roke, ne vem kaj… Ostanem in še bolj postanem žejen. Pa prvič v resnejši klanček… uf, tempo padel, jest pa še vedno žejen ob vsej tej vodi v jezeru… Si rečem, ajd, bo šlo bolj počasi tokrat, bistvo da mi rata teči na koncu okoli 1:40, kar niti ni tako daleč od željenega tempa na naslednjem maratonu. In ob taki vročini, kjer en tuš ob poti pač ne pomaga je to kar solidno.

Vročina ne popušča, zato pa jest vedno bolj. Tam nekje med 7 in 14km si mislim… ej, stari, slabo si treniral. V misli se mi vrača leto 2010, ko sta me vročina in hmeljev napitek večer prej, popolnoma izmučila in sem rabil do cilja več kot dve uri (moj najslabši čas na polmaratonu!). Tempo pade na 5 min na km, izgubim (vizualni) stik s prvima dvema ženskama. Pijem vodo. Pijem izotonik. Vse skupaj obleži v želodcu, kolnem zakaj sem se moral tako najesti za kosilo. In skupaj se vse skupaj premika v želodcu v enem čudnem ritmu.

Na 15km, ko grem v zadnji krog, imam čas 1h11m in še par sekund. Ma, ampak tole mi bo pa uspelo prelaufati v manj kot 29 minutah. In malo pred hangarji pospešim in začnem prehitevat. Vročina popušča (tako kot številni sotekmovalci). Na koncu uspe zadnji krog v malo več kot 27 minutah, skupni čas malo pod 1h39m. Ni nekaj wau, ampak zadnje 4 km prelaufam res z lahkoto… Opazim, da sem proti sotekmovalcem, ki sem jih prehitel v Zaki v pol kroga pridobil približno 2 minuti. Očitno lahko daleč tečem, samo hitro ne.

Prireditev je drugače čisto fajn, OK organizirana (se mi zdi, da tokrat še najbolje). 3 okrepčevalnice na vsak krog (6km), manjka samo še kakšna banana ali pomaranča. Cena primerna, brisača pa se ne da primerjati s tisto iz nočne 10ke. Je bila pa fajn za obrisat po teku 🙂 Žal je bilo relativno malo tekačev, kar pa niti ni narobe, saj ima proga par ozkih grl, kjer bi večja količina tekačev ob pešcih težko šla brez zastojev. Predvidevam, da je malo tekačev zaradi vročine, termina in tudi pomanjkanja oglaševanja. Vročino vzamem v zakup, je pač treba kdaj tudi po taki vročini laufat. Tudi teren je razgiban in premagaš v 21km kar nekaj metrov gor in navzdol (se mi zdi tole precej težja trasa kot npr. v LJ, Sežani ali Radencih). Problem so pešci in kolesarji (ter kak mopedist), saj nekateri ne gledajo okoli, nekateri pa ne šmirgljajo tekačev in se jim moraš ti umikat. Navijači (kopalci) so fajni, pravzaprav te skozi bodrijo (in se čudijo zakaj smo ponoreli hrčki in laufamo v krogu okoli jezera)!

Imam pa problem z dolžino polmaratona. Moja ura je namreč pokazala, da sem pretekel 20,7km. Ok, možno da je bilo kaj narobe s sateliti (ker kaže na parih mestih “bližnjice”, ki se jih sam ne spomnem, pa še v “klanec” bi bile), je pa res, da mi je pred dvema letoma tudi pokazalo manj kot 21km. Ma, sicer pa je to manj kot 2% statistična napaka 😉 Na uvodnem blejskem polmaratonu (2009), ko je bil štart pod tribunami v mali zaki mi je npr. pokazalo 21,1km. Čudne so te razdalje (na velikih maratonih ponavadi izmerim cirka 200-300m več kot je uradna razdalja).

Zaključek… bilo je fajn, pridem definitivno na 4. mali blejski maraton. Ko bo. 🙂

Türkenkopf ferata – Železna kapla

avgust 4th, 2012 Comments off

V Avstriji so v zadnjih letih naredili kar nekaj ekstremnih ferat. Ena izmed najlažje dostopnih je ferata v Železni kapli – na razglediščno točko nad reko. To je ena izmed najtežjih ferat v naši bližini, saj je ocenjena D/E, kar pomeni zelo visoko težavnost. Dostop je enostaven, saj se avto pusti kak kilometer po Železni kapli, hoje do izhodišča pa je cirka 5 minut.

Vhod v ferato je ob rečici Bela (malo prej so napeljena tudi vrvi, samo tisto ni ravno za plezat), in kratek uvod se začne s težavnostjo C, potem se pa ob prečnici strmina zravna (B/C). Sledi razpoki navzgor, s težavnostjo C/D do izravnave v gozdu. Sledi par krajših težjih predelov, vendar ni nič prezahtevno, niti pod previsom (C). Še malo sprehoda po gozdu, in zabava se začne z glavno steno. Najprej s težavnostjo B/C, ki pa pod previsom postane ekstremno težka (D/E). Tukaj so v pomoć skobe, ki pa so zelo na “široko” nameščene. Poleg tega tukaj stena visi, in je za par gibov potrebne kar precej moči v rokah. Po tem najtežjem delu je nadaljevanje precej lažje, saj nikjer ne preseže ocene višje kot C. Je pa plezanje zelo nepraktično, saj ob zajli ni nobenih dobrih oprimkov, ti so kar meter ali še več stran. Tako da… ali plezanje stran od zajle ali pa vlečenje po zajli. Po cirka 2 do 2:30 in 239 višinskih metrih je konec. Do lepega razgledišča se je treba še malo spustiti, in tudi navzdol je treba še parkrat poprijeti za zajlo.

No, moje mnenje. Ferata je totalno posiljena čez skalo, ne sledi neki logični smeri (stebrom, počem, oprimkom). In tako je skoraj nemogoče da bi jo preplezal brez vlečenja za zajlo. Je fajn za pogledat, kako ferata ne sme biti narejena. Tudi atraktivno je speljana nad rek. Ampak za kakšne plezalne užitke pa ni. Za najtežji del je potrebne kar nekaj moči v rokah, in kak prusik za počivanje je zelo priporočljiv. Seveda je predpogoj za ferato tudi popolna varovalna oprema! Ni fajn, in ni za ponavljanje. Razen če bi rad malo treniral moč v rokah…