Archive

Archive for the ‘šport’ Category

IRONMAN 70.3 – 2013, St. Poelten, Avstrija

maj 28th, 2013 Comments off

Vreme: Hladno (med 6 in 10c), deževno, zelo vetrovno. Na kolesarski progi je bilo vse. Od vetra v hrbet (samo prvih 20km), v prsa (cirka 30-35km) do močnega stranskega vetra (zadnjih 15km). Meni zelo težke razmere.

Prijava: Celotno prizorišče, skupaj s prevzemom številk je relativno majhno, razstavljavcev je precej manj kot sem pričakoval. V petek sem čakal na prevzem številke samo cirka 2-3 minute, v soboto pa se je ta čas podaljšal tudi na uro. Na splošno je v okolici dovolj parkingov, tako da kake velike panike ni.

Check-in kolesa in druga organizacija: V soboto popoldne, med 15 in 18 uro. Ob 17 uri je bila vrsta kar dolga, vendar je hitro potekalo. Ob vstopu skenirajo čip, te slikajo s kolesom in to je to. Kolo postaviš k svoji številki, še zadnjič preveriš in je. Zjutraj so do sedmih (prvi štart za profije je bil ob 7:30) omogočili še zadnje popravke na kolesu. Na srečo smo dan prej dobili tudi brezplačna pokrivala za kolesa, saj je ponoči spet močno deževalo. Takrat smo tudi oddali preostale vreče za menjave. Pohvalno je to, da so zjutraj pripravili topel prostor, kjer smo lahko čakali na štart.Po tekmi si takoj dobil samo pijačo in alu folijo v katero si se lahko ogrnil, hrane pa nič. Tudi za “streetwear” je bilo treba kar nekaj časa čakati na mrazu, saj je bilo prostovoljcev, ki so delili te vrečke premalo. Hrana pa… vrsta in pizze, palačinke, sadje in pivo.

Tekma:
Plavanje: Odpovedano 🙁 Glede na to, da so v soboto odpovedali plavanje zaradi vremenskih razmer (voda 15-16c, zunaj zjutraj temperature samo 6-7c) – mraza in vetra, smo imeli na koncu samo duatlon. Drugače je pa plavanje v dveh jezerih, in vmes je treba cirka 200m še teči čez most. V soboto sem sprobal neopren (še predno so odpovedali plavanje), voda sicer ni bila zelo topla, ampak prav mrzla pa tudi ne. Meni osebno čisto OK za plavanje, edino 2 kapi sem imel na glavi. Res pa je, da v vodi ni bilo mrzlo, mrzlo je bilo zunaj na vetru. Sem bil pa kar malo razočaran zaradi odpovedi.

T1: Prva menjava je bila tokrat »omejena«. In brez preoblačenja. Zato je bilo samo to, koliko hitro si lahko tekel v kolesarskih čevljih. Ker imam pedala SPD in take čevlje da v njih lahko normalno hodim, sem iz te menjave prišel med prvimi… jep… če bi se cel triatlon poznal po teku v kolesarskih čevljih bi bil med najboljšimi!!!!

Kolo: Po parih kilometrih proga zavije na avtocesto in tam nadaljuje 20km. To je bilo edino mesto, ko smo imeli vsaj malo vetra v hrbet in je kar letelo. Z avtoceste dol je šlo vseskozi malo gor, malo dol in ni bilo dolgočasno. Na 23km pa se je pričel prvi klanec (140 vm, 3km). Ni bil predolg, niti prestrm. Sledil je še krajši spust, kjer pa so bile ceste zavite in kar nevarne. Prvih 30km sem naredil v približno 54 minutah. Čisto zadovoljen.

Potem pa… iz ogleda prejšnji dan sem vedel, da je naslednjih 30 km ravnih. In res. Zelo malo vzpona, zelo malo spusta. Načeloma bi moralo leteti. Vendar. Protiveter je bil zelo močan, in poznalo se je pomanjkanje aerodinamičnosti na kolesu, poleg tega pa sem rabil precej več energije, da sem vsaj približno vzdrževal dostojno hitrost. Vmes še en krajši dež, ampak niti ni motil. Moj plan je bil tukaj po ravnini vzdrževati hitrost okoli 30kmh, oz. biti še malo hitrejši… vendar… veter je imel svoje plane. Za drugih 30km sem porabil 62 minut, kar je bilo PRECEJ več od pričakovanj.

Ne vem zakaj, ampak prav čakal sem, da se začne klanec, da mi ne bo več treba goniti proti vetru. Vzpona je bilo cirka 6km (dejansko se je cesta rahlo začela vzpenjati že dva km prej), ko smo naredili 300 vm v približno 6km. Ja, je bil daljši in se je tudi bolj vlekel kot prvi vzpon. Na žalost sem letos malo vozil v hrib s kolesom, tako da sem se že prej tudi najbolj bal tega dela. Ampak OK, počasi je šlo. Na vrhu je bilo ponovno okrepčevalnica, in odločil sem se iti na WC, ki sem ga iskal že par 10km. In tukaj se začne kalvarija. Kot prvo, je daleč od ceste stavba (gasilski dom) z WCjem, kot drugo je samo en odprt. In še ta zaseden. Na koncu obupam, in po dveh ali treh minutah jezen odkolesarim naprej. Itak je potem  sledil več ali manj spust. No, prej še en krajši klanec, 80vm v 2km. Ni bilo panike. Potem pa naj bi se spustili  proti St. Poltnu. Tukaj se je pa ponovno začela kalvarija z vetrom. Tokrat bočnim, kar je bilo zelo nevarno, ker so bile hitrosti kar visoke, sunki pa zelo močni. Upočasnil sem, nisem želel padca, in na koncu čisto rekreativno počasi prikolesaril v St. Polten. Za zadnjih 30km se porabil kar uro 1 in 10 minut, seveda sem bil čisto razočaran.

Skupno 90 km in približno 920 višinskih metrov. Kar precej. Žal se je čez dan veter precej okrepil in bil opoldne precej močnejši kot pa zjutraj, ko smo ga imeli v hrbet.

T2: Na tranziciji na tek se mi po pravici povedano ni več nič dalo, bil sem kar malo razočaran sam s sabo, tako da sem se odločil, da se ne bom več naprezal. Vzel sem si skoraj 8 minut za tranzicijo, končno šel normalno na WC, zavezal tekaške copate in počasi začel teči.

Tek: Že na začetku sem se odločil, da tek ne bo podiranje rekordov, ampak soliden in ne preveč utrujajoč tek. Tempo je bil prvih par km čisto OK, ne prehiter. Zopet me je »ujel« močan protiveter, proti kateremu res ne znam iti ne na kolesu, ne pri teku. Po ene 11-12km me je prehitel en tekač, ki sem se ga držal vse do konca, tako da sem imel na koncu čas 1h37m, kar niti ni slabo, prav dobro pa tudi ne. Z obilico moči sem potem pritekel do konca, zadnje 2-3 km sem še kar precej upočasnil tempo. Ampak OK. 1:37.51. Ni slabo, ni dobro. Bi pa lahko v takem tempu še tekel naprej.

Skupno? 4 ure 52 minut 41 sekund. Pričakoval sem več, ampak po fiasku na kolesu nisem imel volje za kaj več. Če računam še plavanje, bi bil čas tam okoli 5:35-5:40, kar je nekje v okviru načrta. Mogoče takrat ne bi tako brez veze zgubljal časa v tranziciji in bi se še ekstra potrudil na teku… Bomo videli drugič…

Za konec ocena? Organizacija Ironmana je solidna, vse poteka kot po maslu. Motilo me je edino pomanjkanje WCjev. Plavanje bi lahko bilo zanimivo, kolesarska trasa razgibana in ti da možnost voziti se po avtocesti, tek je pa rahlo naporen, saj ni raven kot palačinka. Je par manjših kratkih klančkov, ki ti ravno razbijejo tempo. Sam nisem zadovoljen z nastopom, je pa to lekcija za drugič. Predvsem bo več treba narediti na kolesarjenju. Če že materiala nimam dobrega (se zelo pozna aerodinamika!) pa so bile tokrat pomanjkljivosti v pripravi (fitnesu) na kolesu prevelike… Drugič…

Kaj sem se naučil:

– potrebnega je več kolesarskega treninga… 1000km letos seveda ne zadostuje. In to raznoliki trening, isto kot pri teku – od intervalov do počasnih voženj
– razmisliti kaj želim doseči in temu primerno nabaviti boljši material – od kolesa do obleke na kolesu za primer hladnejšega vremena
– bolj naštudirati menjave
– kaj storiti na mentalni pripravi, ne sme me vržti iz tira en ubogi WC
– ne zaspati na starih tekaških lovorikah, sploh pa ne pozabiti na tekaški trening (kar malo sem – po maratonu v Parizu sem v povprečju na teden pretekel samo med 20 in 25km), manjka mi predvsem treningov hitrosti
– pri plavanju pa… ne vem natančno, ker ni bilo tekme… ampak od preizkusa v jezeru je bilo očitno, da mi manjka orientacije (sem plaval cikcak), v vsakem primeru pa manjka preplavanih kilometrov

Categories: šport Tags:

S kolesom: Jesenice – Nova Gorica

april 22nd, 2013 Comments off

Letos nisem veliko kolesaril. In vseeno sem rabil en daljši trening, pa še napoved je bila lepa. Plan je enostaven. Od Jesenic do Nove Gorice, nazaj pa z vlakom. Ker sem pred časom že parkrat šel to traso preko Vršiča (in preko Ljubljane) sem se tokrat odločil za najbolj položno traso – preko Italije. Nazaj pa seveda z vlakom. Izbira kolesa je bila jasna. Cestno kolo.

Od Jesenic do Mojstrane je pot vodila po glavni cesti, saj gre malo hitreje kot po kolesarski poti. Pravzaprav je sedaj super kolesarska proga med Jesenicami in Resiutto, ki je dolga skoraj 90km in poteka večinoma po poteh namenjenih samo kolesom. Čeprav priznam, na določenih delih grem kar po glavni cesti. No, od Mojstrane do do Gozd Martuljka sem šel potem kar po kolesarski poti, saj mi je glavna cesta tam zelo neprijetna. Kolesarska sicer pelje še naprej proti Kranjski Gori, vendar je na kolesarski na nekaterih mestih v soboto še bil sneg (v nedeljo tega snega ni bilo več!!!), kar bi ob hitrosti 30kmh in tankih cestnih gumah specialke znalo biti rahlo nevarno. Po Kranjski gori zopet malo na kolesarsko, ki pa od Rateč naprej proti Trbižu zopet ni bila prevozna zaradi snega. V Ratečah je bilo tudi najbolj hladno, samo cirka 12c, in to malo pred poldnevom! Ja, že zelo dolgo se nisem peljal proti Trbižu po glavni cesti in tam na najbolj strmem klančku je tudi dosežena najvišja hitrost danes. Ko se spustiš malo “nižje” snega na kolesarski zmanjka in mimo Trbiža se lahko elegantno odpelješ po stari železniški trasi.

Potem pa dilema. Ali naj nadaljujem po kolesarski ali glavni cesti? Zaradi zelo redkega prometa sem se raje odločil kar za glavno cesto (magistralko), ki ima ob robu tudi širok odstavni pas. Kolesarska je sicer lepa, pa vendar… zelo zavita in sigurno ne bi mogel kolesarit s hitrostjo 30+ kmh. Po magistralki pa do Pontebbe leti 40+ 😉 Moteča sta pravzaprav samo dva predora, en kar dolg. Tudi po Pontebbi ostanem na magistralki, kljub temu, da je tam kolesarska prekrasna in zelo razgledna. Ima pa tudi veliko predorov, ki niso najbolje osvetljeni (so pa vseeno na stropu ene led brljivke), kar pomeni, da bi stalno moral upočasnjevati. Kolesarska se približa glavni cesti šele v Chiusaforte (Klužje), kjer se potem do Resiutte vozim po njej. Je vseeno nekoliko bolj varno, čeprav mi predori parajo živce in razbijajo ritem. V Resiutti se pa kolesarska konča. Kar naenkrat, brez opozorila. Škoda. Prvih 90km je za mano, in zavedal sem se, da bo sedaj več prometa. In ja, od odcepa za Tolmezzo naprej proti Gemoni se je promet gostil, od Gemone naprej pa ni niti pojenjal.

V Gemoni se je cesta zravnala in se nehala spuščati, zato je bilo zadnjih 70km treba voziti skoraj v ravnini. Kar ne bi bil problem če ne bi bilo na cesti nešteto semaforjev, ki so stalno razbijali ritem vožnje (očitno sem s kolesom stalno lovil rdeči val). Najhuje je bilo tam okoli Tavagnacca, kjer je množica šopingov, da niti ne omenjam, da je tam cesta tudi najslabša!!! Pravi šok za hrbet, in komaj sem lahko še vztrajal na aerobarih. Poleg tega se je začel protiveter, ki se je proti Udinam še krepil.

V Udinah se rahlo zgubim, saj se namesto proti Gorici peljem proti Čedadu. In potem šok. Protiveter se še okrepi in po zastavah sodeč mi piha prav v prsa. Aerobari tukaj sicer veliko pomagajo, vendar izgubljam veliko energije, da vzdržujem hitrost med 28 in 32kmh. Hja, pa še gost promet. In temperatura je cirka 12c višja kot pa pred nekaj urami v Ratečah. V Gorici sem hitro našel odcep proti Novi Gorici, ampak vseeno sem precej upočasnil, in se skozi mesto vozil že kar turistično. Bistveno mi je bilo samo še to, da pravočasno pridem do železniške postaje in ujamem vlak 🙂

Vglavnem. Fajna tura. Sicer bo za drugič treba najti drugo pot od Gemone do Gorice. Pa vendar. Prvi daljši kolesarski treking (torej več kot 100 km) po več letih…

Garmin je na koncu pokazal…
Time: 5:47:12
Distance: 173.13 km
Avg Speed: 29.9 km/h
Max Speed: 56.4 km/h
Elevation Gain: 668 m
Elevation Loss: 1,170 m
Min Elevation: 61 m
Max Elevation: 881 m
Avg HR: 137 bpm
Max HR: 161 bpm
Avg Bike Cadence: 80 rpm
Max Bike Cadence: 107 rpm

Categories: kolo, šport Tags: ,

Začetek kolesarske sezone…

april 14th, 2013 Comments off


… in premik s trenažerja na ceste… in tako je prvih “zunanjih” 100+ kilometrov za mano. Bled in Planica. S tem da je kolesarska steza med Gozd Martuljkom in Kranjsko goro še pošteno zasnežena.

Categories: kolo, šport Tags: ,

37. Pariški maraton 2013 – poročilo

april 9th, 2013 Comments off

Plan:
podobno kot lani, brez pričakovanj. Pravzaprav bolj kot predpriprava za polovičko Ironmana v maju. Torej tam nekje med 3h20m in 3h30m. Ob prijavi pa sem izbral skupino za tempo 3h15m. Da se ravno ne gužvam preveč zadaj.

Vreme:
Sončno, kar je bilo prav veliko presenečenje. Prej je bilo cel teden oblačno in deževno, potem spet oblačno od ponedeljka naprej. Tako da smo imeli veliko sreče z vremenom. Zjutraj je bilo kar hladno, ampak sem pričakoval da se bo zaradi napovedanega sonca čez dan kar ogrelo. In res se je, tako da so bile temperature za tek odlične. Tam okoli 10-11c. Ravno prav za kratko majico in hlače 😉

Pred tekmo:
Najprej Expo. Letos so prizorišče prestavili v drugo dvorano, in vstop v samo dvorano ter dvig štartnih številk sta potekala precej hitreje kot pretekla leta. Vsako leto do sedaj so zahtevali zdravstveno potrdilo, ampak tokrat si ga prvič moral prinesti osebno na dvig številk. Letos je bilo še več razstavljalcev kot lani, žal pa… hmmm… ponudba ni bila ok (vsaj zame, npr. Mizuno je imel samo določene modele tekaških copatov za pomerit), cene pa tudi niso bile nič sejemske… pravzaprav se mi kolca po Berlinskem maratonu, kjer se je res dalo ugodno dobiti raznorazne zadeve.

Pred štartom sem imel že utečeno proceduro s čokolešnikom, tako da tukaj ni bilo nobenih presenečenj. Sem tudi šel na štart 15 minut prej, da mi ni bilo treba loviti zadnjih sekund. Se tudi pozna, če se ne pelješ z metrojem na Etoile ampak izstopiš na postaji Kleber, saj je precej bližje do odlagališča prtljage. Štart je pa kot vedno nekje na polovici Elizejskih poljan. Ampak zdej sem že izkušen in vem natančno kam in kje moram iti, da pridem najbolj optimalno v svoj štartni boks.

Tek:
Podobno kot lani vsak štartni boks spuščajo z zamikom par minut, tako da ni prevelike gužve na začetku. Zelo pohvalno. Letos kar leti prva dva kilometra, potem pa je malo treba pritisniti na bremzo. Ker gre vseeno prehitro 🙂 Tempo je bil za precej hitrejši maraton, jest imam pa cilj okoli 3h20m.

No, kmalu pridem v svoj tempo, srčni utrip umirjen in držim se zastavice 3:15. Rečem si, tole je sicer hitreje od načrtovanega, ampak bi bilo fajn da laufam okoli 3h15m. In res, z lahkoto se držim, in prvih 10km mine v malo več kot 45 minutah. Naslednji kilometri še bolj letijo, saj sem bil najhitrejši med 10 in 15km, ko sem porabil 22:34 za 5km. Pravzaprav sem kar konsistenten, saj se odstopanja merijo v parih sekundah. Nekako mine vse ok brez večjih problemov do ene kilometra 30, ko pa začnem malo čutiti noge. Ki so vse težje, saj se pozna pomanjkanje teka pozimi in zelo slabo vreme v zadnjih dveh tednih. Pa nisem za trening naredil niti enega resnično dolgega teka, še največ jih je bilo na spominskem teku Ruth Podlogar… če se prav spominm 4je, kar je ene 24km… Vglavnem, proti koncu še malo upočasnim, tako imam najpočasnejših 5km med 35 in 40km. Čeprav, časi so še vseeno relativno konsistenti, saj sem počasnejši samo 1 minuto in 10 sekund za najhitrejšim časom na 5km. Ko se proga zravna v bolonjskem gozdu je tek spet malo lažji, in ko me dohiti tip z zastavico 3:15 se prebudim in spet začnem malo hitreje…

Na koncu v cilju z zelo vredu časom… 3h14m21s. Malo sicer ožuljen, ampak nič prehudega zmatran. Zaradi dolžine teka pa vseeno čutim mišice na nogah… ampak kul… zelo zadovoljen…

Uradna statistika:
uvrstitev: neto 2858 bruto 3039 spol 2779 kategorija 1033
neto čas: 03H 14’21”
bruto čas: 03H 21’20”

po odsekih:
5 km 00:22:38
10 km 00:45:19
15 km 01:07:53
21,1 km 01:35:47
25 km 01:53:37
30 km 02:16:44
35 km 02:40:21
povprečna hitrost:13.03KM/H
čas na kilometer: 00:04:36

Garmin mi je tokrat pokazal… (in se zmotril v kilometrini zaradi dolgega predora – zanimivo, stari 405cx mi je ta predor bolje upošteval). Kar je zanimivo je to, da sem bil 10 minut hitrejši kot lani, in imel hkrati tudi nižji srčni utrip! Ob slabšem treningu… 🙂
Distance: 41.85 km
Time: 3:14:24
Avg Pace: 4:39 min/km
Elevation Gain: 162 m
Avg HR: 161 bpm

13. mali Kraški maraton 2013

marec 28th, 2013 Comments off

Sežana je Kraškim maratonom moja klasična “uvodna” dirka v sezono. Nikdar tukaj namena postavljati rekorde ali hitro dirkati, ampak predvsem preveriti trenutno pripravljenost. In ja, zima zadnje mesece ni prizanašala, tako da je pripravljenost ne-optimalna. Pa vendar…

Ko se zjutraj zbudim in pogledam skozi okno, cirka 170km stran, si rečem: tole bo pa še zabavno! Napoved ni bila najboljša, ampak sneg… huh… seveda se na poti proti Sežani zgodi to kar se je moralo, in zaradi sneženja, nesreče in še kaj, zaprejo avtocesto pri Ravbarkomandi. In gremo po stari cesti proti Postojni. Snega pa še precej več kot na Gorenjskem. Edino kar me pomirja je to, da vseeno Sežana leži kar nekaj metrov nižje in je velika verjetnost, da snega ne bo.

In res ga ni bilo. Zato je pa bil dež. In veter. Glede na to, da sem se že pripeljal za to tekmo od daleč, si rečem… treba laufat, pa tudi če vreme ni lepo. Oblečem se, in pravzaprav dam še ekstra plast (windstopper brezrokavnik), ker burja piha. In se čuti. Itak želim odteči samo en tak lep, neutrudljiv tek. In priznam, na začetku je bilo čisto prav da sem bil takole oblečen, ker je bilo mrzlo… pa še padal ni več dež, ampak leden dež al neki podobnega. Zelo pohvalno, da smo dobili pas za številko, ker škoda bi mi bilo delati luknje v brezrokavnik!

Štart. Nisem postavljen preveč spredaj, ampak na začetku kar leti. Kljub mokri cesti, lužam in dežju. Prvih par kilometrov je ravnih, potem pa se proga rahlo vzpenja do Lipice. Ni panike vzpon, tudi veter ni prehod, če se skrivaš kje v zavetju za kakim tekačem. Tempo zelo soliden, in prvih deset kilometrov pretečem precej hitreje kot po planu. Ja, ko smo se enkrat obrnili proti Bazovici in se je cesta obrnila navzdol je kr letelo. Precej hitreje od načrtovanega tempa, ampak ker sem se počutil čisto OK nisem nič stopil na bremzo. Res pa, da bi lahko šel hitreje, pa nisem hotel, ker zadnjih par kilometrov je na tem polmaratonu najtežjih… Pravzaprav, tečem skupaj z neznanim sotekačem in lepo prehitevava druge. Tako je bil kilometer 15 tudi najhitrejši, samo kako sekundo nad 4 minute na kilometer, kar pa je že zelo spoštovanja vredna hitrost. No, zabave je bilo kmalu konec in smo se obrnili po kolesarski nazaj proti Sežani. Vse lepo in prav, ampak burja pa je tudi začela pihati v prsa. Sotekači so pa nekako začeli popuščati in razlika do naslednje skupinice pred nami se je kar začela večati. In se odločim za samomorilsko akcijo. Grem sam dohiteti tisto drugo skupinico. Pospešim, ampak ko si enkrat sam na burji gre precej počasneje. Pa izgubiš veliko energije. Kljub temu, da so bili pred mano samo kakih 200 metrov, mi jih je uspelo dohiteti šele v kakih dveh kilometrih, medtem sem bil pa izgubljen na nikogaršnji zemlji… Ampak vseeno… noge delajo še vedno brez problemov, energije je še nekaj, če vsaj te burje ne bi bilo… na koncu se odločim, da je brez veze brezglavo šibati naprej, saj osebnega rekorda ne bom podrl, ni pa treba da se popolnoma utrudim… tako da sem zadnje 3 kilometre precej upočasnil, tempo pa je padel na 4m50s na kilometer.

V cilj pa pritečem z zelo zglednim časom 1:34:27, kar je precej nad ciljem tempa za prihajajoči maraton… ampak vredu, počutil sem se prej, med in potem dobro, tako da ni bilo razloga da bi tekel počasneje. Utrudil pa se tudi nisem preveč, bil sem na cilju popolnoma zadovoljen s časom in tekom. Pa premočen in blaten, ker vmes je začelo precej močno deževati, da niti ne omenjam blatnih luž na “makadamskem” odseku…

Še malo statistike iz Garmina…
Distance: 21.22 km
Time: 1:34:27
Avg Pace: 4:27 min/km
Elevation Gain: 194 m
Min Elevation: 344 m
Max Elevation: 430 m

Categories: šport, tek Tags: