Archive

Archive for the ‘Južna Amerika’ Category

… par fotk s poti med San Pedrom in Uyunijem…

december 18th, 2008 Comments off

Bilo je lepo, bilo je fajn, in da ne izgubljam besed samo nekaj fotk… mimogrede, na prvi sliki je vulkan na katerega sem se povzpel… vem, da ne zgleda wau, je pa vseeno visooook…

Bolivija – prvi vtis…

december 17th, 2008 Comments off

Na hitro… mogoce vec, ko dobim boljso vezo… mogoce tudi kaka fotka vec, vendar sele iz La Paza. Jutri me caka let tja, tko da upam, da bo vreme lepo zaradi (menda) lepega razgleda.

Bolivija je… svet stran od Cila… kot da bi iz razvitega sveta stopil v tretji svet… ogromno cest makadamskih (se zdej me boli hrbet po vec urni voznji iz Uyunija), internet pocasen, ze na prvi pogled manj razvito, ljudje obleceni v narodne nose… Nekatera mesta so taka, da si niti ne moras zamisljati, da ljudje tam zivijo, druga prekrasna… hkrati pa je zato Bolivija zanimiva in lepa, ce niti ne omenim pokrajine v Andih…

Prve tri dni sem prezivel v 4WD Toyoti Landruiser, na poti od Cilenske meje do mesta Uyuni. Pokrajina fenomenalna, in pravzaprav je bilo toliko stvari, da jih je tezko opisati. Od jezer polnih flamingov, vicun (andskih srn), pogledov na vulkane (aktivne in neaktivne), visokogorske puscave, do puscave iz soli (salarja) pri Uyuniju… Poleg sonca in vulkanov so nas spremljale crede lam, ki so prav hecne zivali… Zanimivo nerodne 🙂 Vse je zacinil se nas voznik, ki je stalno prepreval en in isti CD (ocitno je nesrecno zaljubljen), sele tretji dan je nekje nasel en CD z reagee muziko v spanscini in anglescini… Ma, bilo je fajn… Tudi v skupini smo se odlicno ujeli (2x francoza, 2x poljaka s katerima sem sel ze ze na vulkan dan poprej). Bili smo stalno na visini preko 4000m (mislim, da najvec na okoli 4900m) in in mi trije ki smo plezali en dan prej smo se odlicno pocutili… druge je pa matrala visina, se posebno na neaklimatizirane sopotnike v drugem dzipu… Tako, da je moja potujoca lekarna delovala 🙂 Spanje je bilo zanimivo in zelo mrzlo. Niti zamisliti si ne morem spanja v tistem zatociscu ob Laguniu Coloradi sredi zime, ko temperature padejo tudi 15 ali 20C pod niclo… Drugo noc je bilo prav zabavno spati v hotelcku iz soli… (dobesedno).

Mesto Uyuni sem izkoristil za pocitek, potem pa se vceraj premaknil direktno kar v Sucre. Izpustil sem mesto Potosi (kjer je bil najvecjih rudnikov srebra na svetu, in ki si ga lahko ogledas). Po eni strani skoda, saj je mesto bilo vcasih bogato in je menda ohranilo svoje atribute, po drugi strani pa je resnicno depresivno, poleg tega rudarji se vedno delajo v podobnih razmerah kot so pred 100 leti… (in umirajo hitro).

Po 10 urah voznje na chicken busih (ja, ko kupis karto za en bus, ni nujno da bo potem tisti bus – pac to je Bolivija) sem trenutno v mestu Sucre, nekdanjem glavnem mestu, kjer je bila podpisana neodvisnost Bolivije (ja, Bolivija se imenuje po Bolivarju, ki je zelel zdruziti latinsko ameriko – in taisti Bolivar je bil doma iz Venezuele. Je imel pa general Sucre eno izmed glavnih vlog pri osvobajanju teh krajev)… Mesto je klasicno lepo kolonialno mesto, z nekim posebnim sarmom… Hkrati ima super male hotelcke, restavracije, ter neverjetno dobre sokove (in super razgled z enega izmed hribckov, kjer delajo fenomenalni sok iz maracuje. Toplo priporocam) . In prav hecno je gledati Sucre tako kicasto bozicno okrasen in en kup bozicnih dreves (ja, tudi v Calami, San Pedru, Uyuniju so imeli bogato okrasena drevesca)

Po soncu, ki me je spremljalo v prvem delu poti sem prvic dozivel tudi dez… ma kaki dez, je prav treskalo in grmelo. In to v Potosiju, pa danes na kratko se v Sucreju… se vidi, da sem prisel v dezevno dobo…

Oki… zaenkrat je to to… hasta luego…

… in pocivajmo v Cilu se en dan…

december 12th, 2008 Comments off

Pravzaprav nimam kaj veliko za povedati… za se en dan sem obtical v San Pedro de Atacama… in ker je bilo vroce, soncno in nasploh nobenega bazena v blizini sem sel na eno “aklimatizacijsko” turo…

No, aklimatizacijska tura je bila izlet na bliznji vulkan, na visino cirka 5600m nad morjem. Ocitno sem se v zadnjih dneh kar solidno aklimatiziral, tako da mi danes ni bilo problema hoditi 3 ure in tistih 600 in nekaj visinskih metrov (ja, z avtom se je pripeljalo na skoraj 5000m, saj gor vodi stara rudarska pot – ah, so bili norci ti rudarji. Zdej pa to pot vec ali manj uporabljajo astronomi, saj se v blizini gradi najvecji center za opazovanje zvezd na svetu…). Tokrat je bila dobra druzba, tako da je vzpon hitro minil…

Takole… bilo je hladno. Bilo je vetrovno. Bilo je zabavno. In bilo je fajn… 🙂

Dovolj o tem. To je moje zadnje oglasanje za xx dni… Jutri grem v Bolivijo cez salar de Uyuni. Potem do Sucreja, kjer me naslednji cetrtek caka letalo v La Paz (ja, raje sem kupil letalsko za 70US$ kot pa da bi se 16-20 ur fijakal po bolivijskih cestah). Kako naprej? Bomo videli…

Gejzirji, jezera in se kaj…

december 11th, 2008 Comments off

Ker je Cile se ena izmed tistih dezel, kamor brez avtomobila ne mores, je bilo treba vzeti tour za ogled. Tako sem sel v zadnjih dveh dnevih na dva taka izleta. Gejzirji El Tatio so res zanimivo dozivetje. V polspancu se poberes iz postelje ob 4h zjutraj in zunaj na hladu cakas minibus, da te pobere… Trpljenja se ni konec, saj v cisti temi, voznja na slabi cesti traja dve uri… In zbudis se na temperaturi -10C, na visini 4300m (tukaj cilenci pravijo, da so to najvisji gejzirji, vendar ze ce malo pogledas po LP Bolivija, so tam menda se visje) :))) Sele ko posije sonce se malo otopli, kljub temu pa je kar mrzlo… Najbolj pogumni se pa ob soncem vzhodu sli v bliznji bazen, ogrevan z vodo iz gejzirjev… Nisem bil med njimi, ker se mi res ni dalo slaciti ob svinjsko nizkih temperaturah…

Drugi dan pa se en “turisticni” ogled bliznjega salarja in jezer na altiplanu… Bilo je lepo, moram pa priznati, da nisem bil ne vem kako navdusen. Poleg tega bom veliko podobnih stvari videl tudi na poti v Bolivijo… Ampak vseeno… bilo je kar fajn, koncno sem videl flaminge v naravi, pa Vicune (neke vrste andsko srnjad).

Tako… hasta luego… verjetno tekoce ne bom vec objavljal fotk iz Bolivije, saj se mi je pokvaril citalec kartic… tak da… :))) Sem pa bil tudi len in neodlocen, tako, da sem zamudil petkovo turo za Salar de Uyuni oz. Bolivijo… Torej, grem v soboto… kar pomeni, da bo treba jutri prelenariti se en dan v San Pedru, potem pa malo pohiteti, da izvedem nacrt in pridem nazaj do Santiaga pravocasno… Jutri bom verjetno iz cistega dolgocasja objavil se en post, upam, da bom do takrat malo bolj naredil nacrte za naprej… :)))

Kolesarjenje na kvadrat – v vrocini

december 11th, 2008 Comments off

Takole… tukaj res ni nikdar dolgcajt… Vse kar delas zaznamujejo tri stvari… vrocina, veliko voznje in zgodnje vstajanje…

Kot navdusen kolesar, sem seveda moral sprobati kolo… na termometru je kazalo 36C, ura 3 popoldne in vamos… malo iz San Pedra srecam se tri norce s podobnimi nacrti… in gremo… najprej v Valle de la muerte (Dolina smrti), ki je znana po velikih sipinah, negostoljubnosti in seveda vrocini… Pot gre vseskozi navzgor, nekaj casa se pesek ugreza skoraj do kolen, mi norci pa se vedno naprej… Za nas pa vrh se ni konec, pravzaprav smo sele na zacetku poti 🙂 Treba je iti se v Valle de la luna (Dolino lune), kjer je menda pokrajina podobna lunini, in podobno neprijazna za zivljenje kot v prvi dolini… No… vse bi bilo vredu, ce ne bi bilo do tam 15km… najprej navzdol (in veter je bil tako mocan, da je bilo treba skoz fejst poganjat), potem pa nazaj navzgor… No, in ko smo prisli na razgledno tocko je bilo vse poplacano, saj smo prisli tja ravno ob pravem casu in to z lastnimi mocmi… Se soncni zahod.

Zdej po pravici povedano… soncni zahod kot soncni zahod… in ni nujno, da je najlepsi na drugem

koncu sveta… Je bila pa pokrajina zanimiva, in najlepse je prislo sele po soncnem zahodu… Ko je sonce vrglo se zadnje zarke na bliznje vulkane in jih obarvalo rdece… Se obrazlozitev ene fotke… tam za mano zal ni sneg, ampak… bel pesek… delu doline luna, ki se ji rece amfiteater…

Potem pa se kolesarjenje nazaj v San Pedro, kjer smo bili v temi… na sreco je polna luna, tak da samo imeli umetni svetilnik, ni pa bilo prijetno (bilo je ze posteno hladno)… So pa vse turisticne agencije tole odsvetovale delati na lastno pest 🙂 In sjora, ki mi je posodila kolo je ze grdo gledala, saj je hotela zapreti trgovino petnajst minut prej 🙂