Archive

Archive for the ‘foto’ Category

Odkrivanje Bude – Thangka festival

februar 12th, 2017 Comments off

Thangka festival je pomemben festival v organizaciji samostana Labrang. To je bil eden izmed najpomembnejših (šestih) geluk tibetanskih samostanov. Ustanovljen je bil leta 1709 v času Qing dinastije, točno 300 let po Ganden samostanu v Lhasi. Zaradi svoje lokacije (na skrajnem severovzhodnem robu Tibeta) je bil Labrang vedno žarišče konfliktov med Tibetanci, Kitajci (Hani), Mongoli in muslimani. Kljub temu so se tam ohranile zanimive tradicije in festivali, ena izmed teh je Thangka festival, oziroma odkrivanje ogromne tapiserije bude.

To je vsakoletni festival (ki se dogaja v prvi polovici leta), ko se tibetanski romarji od daleč in od blizu odpravijo proti Labrangu kjer molijo in so blagoslovljeni. Thangko (oz. tapiserijo) menihi odnesejo iz samostana Labrang skozi mesto proti bližnjemu hribu. Predhodnica so jahači, ki na konjih razženejo (včasih tudi na silo) množico ljudi, ki si je prišla od blizu ogledat thangko in se je na vsak način želi dotakniti. Sledijo jim visoko stoječi menihi, nekateri z glasbili ter na koncu procesije še menihi, ki nosijo Thangko. Thangka je lepo zavita v približno 20 metrov dolg zvitek (skupaj meri približno 20×30 metrov), na ramenih jo pa nosi veliko menihov v tipičnih rdečih/vijoličnih oblekah z rumenimi klobuki.

Menihi se odpravijo na hrib nasproti Labranga, kjer Thangko postavijo na posebno mesto. Sestavljena je iz dveh slojev, saj jo prekriva rumena tkanina. Šele potem ko je popolnoma razvita in po molitvi začnejo odkrivati tudi rumeno tkanino, spodaj pa se kaže podoba Bude. Vsako leto je ta podoba druga, letos je bila Buda, ki predstavlja prihodnost. Ob razkritju ljudje molijo in proti Thangki mečejo bele kose tkanine. Tja notri zavijejo tudi daritev, oz. denar.

Ceremonija traja približno eno uro, ko začnejo menihi ponovno zvijati thangko, in množica se zažene, saj se jo želi dotakniti. Hkrati menihi pobirajo tkanine in daritve. Procesija menihov, sedaj odnese thangko nazaj skozi mesto proti samostanu, množica pa jim ob molitvi sledi. Za zunanjega opazovalca je množica nepopisna, in kot le redki tujci in turisti (tudi Kitajcev je bilo malo) je celotna ceremonija nekaj posebnega, zelo zanimivega. Gužva je na mestih nepopisna, pa vendar so Tibetanci zelo prijazni in dostopni – ta ceremonija omogoča edinstven stik z domačini. Zaviti so v topla, večinoma tradicionalna oblačila, nekatera so res lepo okrašena. Podobna ceremonija poteka tudi v Lhasi, vendar so tam množice še večje 🙂

Tibetanski samostan Deerlong

februar 11th, 2017 Comments off

Tibetanski samostan Deerlong (De’erlong, Tib. Gter-luṅ) leži v pokrajini Gansu, v isti dolini kot precej bolj znani Labrang. Sicer je to precej manjši samostan, a tudi starejši, z več zgodovine. Ustanovila ga naj bi ženska Lama leta 1184, od leta 1558 pa je del sekte rumenih klobukov (yellow hat, oz. šole geluk). Samostan deluje še danes, vendar se je število menihov tukaj precej zmanjšalo – blizu je precej pomembnejši Labrang, najbolj nadebudni študenti pa gredo v iskanju znanja še dlje… tudi do Lhase. Samostan vodijo Setshang rinpocheji (oz. Setshang-Lama), ki gredo nazaj do sredine 17. stoletja.

Naš vodič po samostanu je bil mlad, razkazal nam je tudi dele samostana, ki sicer običajnim obiskovalcem niso dostopni – v to spada tudi študijska soba s številnimi teksti, ki je prekrasno okrašena (in kjer fotografiranje ni dovoljeno). Še bolj pa zanimivo je biti na takem kraju, kjer ni nobenih drugih obiskovalcev.

Trek po zamrznjeni beli reki

januar 30th, 2017 Comments off


Kaj počneti v času praznovanja kitajskega novega leta? Ena od možnosti je obisk katerega izmed pekinških parkov, kjer poteka praznovanje t.i. “spring festival”. Druga možnost pa je oditi nekam iz mesta. In ker je zunaj mrzlo, se je zdel krajši treking po zamrznjeni reki odlična izbira. Izlet je potekal v organizaciji Beijing Hikers, ki so res kul agencija. Sploh bi pa tole zelo težko doživel v lastni režiji.

Bela reka (ne vem če se tako tudi originalno imenuje, splet pravi Bai river) je manjša reka, v hribih severno od kraja Miyun – vse skupaj je približno dve uri vožnje iz Pekinga. Pot tja poteka čez zanimive hribe, mimo smučišča (!! to bo treba preizkusit) in na koncu kar zavite ceste. Ob prihodu na začetno točko so nam dali mini dereza za led in palice, čeprav sam palic nisem vzel, ker naj bi hodili več ali manj po ravnem.

Hoditi začnemo na priljubljenem poletnem kopališču, kjer so v zadnjih letih naredili pravi kompleks prenočitev in restavracij. Meni osebno vse skupaj izgleda vse skupaj rahlo kitajsko kičasto in nimam velike želje, da bi sem prišel v poletni vročini. In ravno ta del je pravzaprav najmanj zanimiv na celotni poti. Vidi se pa na poti precej zanimivih stvari. Po približno dveh kilometrih hoje pridemo do ostankov lanskoletne poplave – številni naplavljeni avtomobili, še celo avtobus je tam. Na drevesih pa ves čas spremljamo kako visoka je bila lani voda, saj je plastika na vejah cirka 1,5-2m nad vodo. Ti kraji so tudi popularni za snemanje različnih filmov – filmske ekipe pridejo, postavijo cele vasi (lepe fasade, zadaj pa nič), nekje na poti se gremo mimo jame, ker so “jamske” slikarije, nekje je par dreves s kričeče zelenimi listi – seveda papirčki oz. plastika… itd. Zanimivo pa je, da jim noben ni rekel, da po snemanju tudi odstranijo smeti. Ah, to je pa že preveč napora.

Na poti se večkrat preči čez reko, par delov se lepo prehodi po relativno debelem ledu. Izgleda kot da je led debel približno 15-20cm na nekaterih delih. Je pa čisto prosojen, tako da se lahko vidi kamne in ribe pod ledom 🙂 Na začetku so nam dali mini dereze, ki jih sicer uporabim samo na enem odseku – potem pa se mi ne da več ukvarjati z njimi. Reka je na delih čisto zamrznjena, ker pa je zima je pa seveda vse ob reki sivo – brez kančka zelene barve.

Celotni treking (recimo da raje sprehod) je bil dolg med 11 in 12km. Ni tako malo, poleg tega je bilo kar nekaj tega tudi na ledu. Ki je večinoma izgledal kar trden. Na splošno zelo zelo fajn izlet. Aja… skoraj pozabil… bilo je mrzlo, ZELO mrzlo…

Prvi novoletni dan v Pekingu

januar 28th, 2017 Comments off

Začetek novega lunarnega leta. Kitajci tradicionalno za te praznike oddidejo domov, kar povzroči par dan prej največjo vsakoletno selitev ljudi in gužvo na želežniških postajah, letališčih in cestah… Tisti, ki ne gredo domov, pa gredo na potovanja po Kitajski in daleč na okoli (menda je Japonska izredno popularna). Ampak dan potem? Po celonočnih ognjemetih (ni enega organiziranega, ampak skoraj vsak, ki je ostal tukaj sproži svoj ognjemet) smo se zbudili v rahlo smoga polno in po petardah smrdeče jutro. Ja, kljub temu, da tovarne ne delajo in ni prometa, je onesnaženost daleč presegla dovoljene meje. In ja, v Pekingu so pozvali ljudi naj se vzdržijo prižiganja ognjemetov, pa vendar…

Je pa še nekaj posebnega… ker je večina kitajcev odšla domov, so ulice mesta skoraj prazne. Prometa je malo, nihče te ne poskuša povoziti, skoraj nihče ne hupa… pravzaprav, če ne bi bilo smoga, bi bilo ob taki praznosti to pravzaprav zelo kul mesto… Ok, v okolici parkov, kjer poteka spring festival občutiš gužvo, ampak temu se enostavno izogniti tako, da se pač ne gre tja 😉

Walhalla – nordijska nebesa na zemlji po avstralsko

december 26th, 2016 Comments off

Walhalla. Pred prihodom v Avstralijo še slišal nisem za ta kraj. Pravzaprav ga pozna relativno malo avstralcev. Pa vendar… Ime je bilo zanimivo, fotke lepe… zakaj pa ne če že imava najeti avto. No, morala sva narediti par 100km ovinek. Ampak Ok. Pot je bila vredna.


Mesto Walhalla se nahaja na jugu avstralskih Alp in je obkrožena z bujnimi gozdovi. Pred več kot 150 leti so na tem območju našli zlato in začela se je zlata mrzlica in rudarstvo v tej regiji (tudi Melbourne je začel hitro rasti predvsem ob začetku zlate mrzlice). Sprva so posamezni iskalci iskali predvsem zlato v potoku, ki teče skozi mesto, vendar je tega hitro zmanjkalo in začeli so kopati še v rudnikih. Mesto je bilo ustanovljeno leta 1862 in imelo v svojih zlatih časih okoli 4000 prebivalcev – tam je bilo seveda vse kar so prebivalci in delavci potrebovali – deset hotelov, sedem cerkva, več šol, trgovin, manjša bolnišnica in seveda pokopališče. Ker se nahaja v ozki dolini ni bilo veliko ravnih površin, zato so na vrhu hriba naredili še celo igrišče za kriket. Poimenovano je bilo po enem izmed rudnikov, ki so ga nekateri poimenovali po nordijski mitologiji Walhalla, saj je bilo polno zlata. Razcvet mesta je trajal samo 40-50 let, v največjem rudniku v okolici pa so izkopali v teh letih približno 55 ton zlata – v rudniku v mestu pa preko 30 ton. Kopanja zlata je bilo vedno težje, saj so morali iti vedno dlje in globlje, tako da je kmalu prinašalo premajhne prihodke za vzdrževanje nadaljnje proizvodnje in po letu 1915 se praktično ni več kopalo. Bilo je pretežko in predrago, izplen pa premajhen.

Prebivalci so seveda začeli zapuščati mest, oživil ga je šele turizem. Danes je v tem mestu ohranjenih kar nekaj stavb, živi pa tam le okoli 20 prebivalcev. Imajo en hotel (!), pa nekaj dodatnih prenočišč za turiste, ki pa so bila več ali manj zaprta. Pravzaprav, tudi v hotelu je bil samo še en gost. Delala pa je gostilna – kjer pa je bilo možno dobiti več ali manj samo še za piti, saj kar hitro zapirajo kuhinjo (midva sva prišla malo po 19h). Bilo je zanimivo in tudi to, da si tam en redkih turistov je še bolj zanimivo. Poleg tega je to območje kjer ni signala mobilnega omrežja, niti interneta. Vrnitev v preteklost.

Kaj torej početi? Čez dan so se počasi začele odpirati trgovine in še ena manjša prodajalna pijač. Turiste se je dalo prešteti na prste obeh rok, pa še ti so večinoma prišli tisti dan. Glavna atrakcija je ozka železnica, saj so ohranili progo dolgo nekaj kilometrov. Žal vozi le parkrat na teden in midva sva jo ravno zamudila. Lahko si ogledaš tudi rudniške jaške, ampak vedno… treba je pravilno tempirati in priti tja med počitnicami ali na samo točno določene dni. Drugače je mesto čisto zaprto… No, ampak je bilo vseeno zanimivo… lepo ohranjene stare hiše, stare rudniške naprava, prekrasne sprehajalne poti in prekrasna narava.