Archive

Archive for the ‘foto’ Category

DPRK – Pyongyang

april 18th, 2017 Comments off

Pyongyang, severnokorejska prestolnica, zgrajena po uničenju v Korejski vojni, je lepo urejena in skrbno načrtovana. Na poti iz letališča proti mestu sem vsakih nekaj sekund pomislil kakšen zanimiv prizor in dejmo “ukrasti” en posnetek. Vendar… vodiči nam niso prepovedali slikati iz busa, ceste so bile super urejene, bloki in stolpnice lepo pobarvane, okolica čista… mogoče pa kontrola le ni tako stroga kot nam vsi govorijo. Pravzaprav v samem mestu je bilo zelo malo omejitev fotkanja – kar je bilo je bilo povezano z vojsko in gradnjo stavb. Sta pa vodički s ponosom govorili o najnovejši pridobitvi Pyongyanga – ulici Ryomyong, ki naj bi jo veliki vodja odprl v roku nekaj dni (ulica je večpasovna, obdajajo pa jo visoke, lepe, svetleče in ravno zgrajene stolpnice).

Prvi občutek je zanimiv. Da je pravzaprav fajn mesto. Čisto, urejeno, ceste široke z malo (skoraj nič!) prometa. Pravzaprav je vsa okolica stavb, stolpnic in blokov lepo urejena, zelo barvita. Zelo malo oz. skoraj nič tiste tipične socialistične sive gradnje. Polno je manjših parkov in dreves. Po kaosu, svetlobnem in še kakem onesnaženju Pekinga je Pyongyang pravzaprav balzam za čute. Peljemo se ob reki – je petek popoldne in ljudje so zunaj – sprehajajo se, igrajo odbojko. Ljudje so vsi lepo urejeni, se sprehajajo, hitijo, vglavnem obnašajo tako kot povsod drugje. Verjetno je največje presenečenje kako normalno izgleda življenje v prestolnici. Še posebno potem ko nas različni mednarodni mediji prikazujejo življenje v prestolnici samo negativno. Mogoče je pa vse naštimano. Za nas. Mogoče je vse ena severnokorejska Potemkinova vas. Kdove?!

Program ogleda Pyongyanga je bil natrpan. V prestolnici ne manjka grandiozne arhitekture, spomenikov in kipov, posvečenih dvema velikima voditeljema. Naši lokalni vodički sta bili nadvse navdušeni, da, nam, obiskovalcem, pokažeta čim več teh znamenitosti. Prva točka je seveda osrednji Pyongyanški trg – trg Kim Il Sung, ja to je tam kjer potekajo vse vojaške parade in praznovanja. Obdajajo ga ministrstva, muzeji ter univerza s knjižnico (Grand People’s Study House). Ne izostane tudi verjetno najpomembnejši kraj za severnokorejce – spomenik Mansudae, kjer se nahajata dva ogromna kipa dveh voditeljev – Kim Il Sunga in Kim Jong Ila, ki na hribu gledata proti mestu. Tukaj so vodiči želeli imeti popoln red in resnost, saj je to za severnokorejce skoraj svet kraj (v mavzolej na srečo tokrat nismo šli). Seveda ob udarnih besedah lokalne vodičke ni izostal niti obisk rojstnega kraja Kim Il Sunga (Kim Jong Il je itak menda “rojen” pod goro Paektu, ki ima mistični pridih – menda zato, ker je to precej daleč od resnice). Na tem mestu je bilo še najbolj komično to, da je bil par sto metrov od tega kraja ogromen lunapark. Če delujoč ne ne vem (ko smo bili tam je bil zaprt), ampak to vse skupaj že zgleda zelo kitajsko. Žal nas niso peljali do spomenika ustanovitve komunistične stranke, ki je iz določenih mest zelo fotogeničen. Ampak nič zato. Šli smo na druga mesta, kjer so nas vedno spremljali manjši in večji kipi obeh vodij. Pravzaprav, ti kipi so že skoraj taki kot v diznilandu. Vrhunec je bil pa verjetno obisk vojaškega muzeja (Victorious Fatherland Liberation War Museum), ki predstavlja severnokorejski pogled (po njihovem edini pravilni) na korejsko vojno in je pravzaprav ključen za razumevanje zakaj je severnakoreja danes taka kot je. Določeni deli tega muzeja so bili zanimivi (ogromna diorama), drugi pa rahlo grozljivi (zajeta oprema ameriške vojske, skupaj s fotografijami zajetih in mrtvih vojakov). Tam je tudi znamenita ameriška vohunska ladja USS Pueblo, ki je za severnokorejo nekaj takega kot sestreljeni U2 na Kubi.

Na srečo smo si imeli možnost pogledati tudi kaj drugega, ne samo “spomenikov”. Obvezen je seveda ogled metroja, ki je menda najgloblji na svetu – postaje so tam zelo lepo okrašene, seveda na vsaki so ogromne slike velikih vodij. En velik “tourist trap” je tudi vožnja s tramvajem (oz. trolejbusom). Ampak Ok. Je vsaj zabavno. Pa razgledi iz Juche tower so fenomenalni. Njihov center za tehnologijo in razvoj, zgrajen v obliki atoma, je zanimiv. Čeprav ti perejo glavo z ideologijo, ampak raketa znotraj stavbe je kul.

Kar pa me je presenetilo je to, da praktično ni bilo trgovin – in še tiste ki so bile, so bile več ali prazni prostori (mi nismo imeli dostopa niti blizu, to smo lahko videli samo iz avtobusa). Sigurno obstajajo mesta, kjer je na voljo hrana, ampak prepričan sem, da imajo poti avtobusov urejene tako, da ne gredo tam mimo. Je tudi nekaj veleblagovnic (aka Nama ali Maximarket), kamor imajo vstop tudi tujci – to so edina mesta, kjer lahko kupujemo s severnokorejsko valuto. Te blagovnice (imajo tudi hrano) so dobro založene, vsaj hrana ni nujno poceni. Ne morem si predstavljati, da severnokorejci z njihovimi plačami redno nakupujejo tukaj.

Po nekaj dneh Pyongyanga vidim, da je prvi občutek rahlo varal. Ja, je vse lepo urejeno in čisto. Ampak kmalu se vprašaš za kakšno ceno, ker za lepo pobarvanimi fasadami dostikrat ni veliko. Vidiš precej razpadajočih stavb, način kako gradijo je praktično nepredstavljiv za zahodni svet. Na ulici vidiš res lepo urejene ljudi, potem pa ena izmed teh lepo oblečenih dam (v visokih petah) na zelenici pobira plevel. Ogromno ljudi se udeležuje plesnih in še kakšnih vaj, in takoj se vprašaš ali je to prostovoljno ali ne. Za nas turiste so omejitve velike, in ko smo zvečer obtičali v prometnem zamašku, naše vodičke niso dobile dovoljenja da bi peš hodili cirka 1km. Da niti ne omenjam muzike iz zvočnikov zjutraj. Pa dejstva, ko se v temi pelješ skozi Pyongyang so v velikanskih stanovanjskih kompleksih praktično vse luči prižgane. Ali so res vsi doma? Čakajo da zmanjka elektrike?

Vglavnem… poraja se veliko vprašanj. Imaš občutek, da je vse nadzorovano, da individualnosti ni oz. je ne sme biti. Ampak vseeno so prebivalci prestolnice zelo zelo privilegirani.

Kitajski zid – Mutianyu

april 14th, 2017 Comments off

Kitajski zid je za ogled uradno odprt le na nekaj mestih. Najbolj znani v bližini Pekinga so Badaling, Mutianyu, Simatai, Gubeikou,… S tem da gre največ, predvsem kitajskih turistov na Badaling. In tam zna biti ob kitajskih praznikih in vikednih res velika gužva. Za nekitajske turiste tja organizira izlete tudi največ agencij – ta izlet potem združijo z grobnicami dinastije Ming in še en kup “tourist trap” prodajalnami.

Ena najbolj enostavnih in tudi najboljših opcij za hiter ogled zidu je Mutianyu. Nahaja se približno 65km stran od Pekinga (podobno kot Badaling), s tem da je relativno blizu letališča. Kljub temu je treba upoštevati, da iz Pekinga do zida traja približno uro in pol (nazaj dostikrat še več, če se vrača popoldne). Poleg tega je tam precej manj skupin in med tednom je relativno prazen (ne seveda vedno). Tja je mogoče dostopati relativno enostavno z javnim prevozom (ekspresni avtobus 916 do Huariou stane samo 12 CNY, od Houraiu pa bodisi taksi, bodisi se en javni prevoz, ki je bolj izreden kot ne), taksijem iz Pekinga (po pogajanjih nekje med 500 in 700 CNY, včasih manj, včasih več… iz letališča bi znalo biti še manj) ali turistično agencijo. Kot prvo, javni prevoz in taksi vsakega potnika odložijo približno 3km stran od dejanskega vstopa na zid (oz. območje zidu). Tam je možno kupiti vstopnico in različne opcije (gondola, sedežnica, tobogan,..). S tem da, kdor je pripravljen na hojo gor in dol, plača samo vstopnino, ki je 45 CNY, po možnosti pa še avtobus do vstopa v park, ki je 15 CNY. Gondola v eno smer je 100 CNY (povratna 120 CNY), tobogan 100 CNY. Zadeva na koncu ni več tako poceni, in te hitro pride več kot 200 CNY. Hkrati sedežnica in gondola omogočata dostopnost nekomu, ki vzpona ne bi zmogel. V tem območju spodaj so tudi številne trgovine s kitajskimi spominki in restavracije (ki so večinoma dražje kot v Pekingu). Kdor pride s turistično agencijo, avtobusi zapeljejo višje in ni potrebno hoditi ekstra 3km v eno smer (oz. se prišpara 15 CNY za avtobus).

Celotna dolžina obnovljenega zidu na tem območju je približno 3km. Na skrajnem zahodnem robu je sicer manjši zid, ampak brez problema se ga zaobide in se gre tudi na neuradni – neodprt del zidu, proti delu, ki se imenuje Jiankou. Glavni problem je v tem, da se že do tega dela zid precej dvigne (na koncu je nekaj zelo strmih stopnic), in na tem uradno zaprtem delu se dviguje samo še naprej. Pri tem zadnjem stolpu seveda podjetni kitajci ponujajo pijačo – na srečo ti na zidu ne težijo s pijačo in spominki. Moram pa priznati, da so stolpi res lepo obnovljeni in jih je prav zanimivo videti po več izletih na “neobnovljen” zid.

Še to… večina “skupin” je tam dopoldne, in za čas kosila že odidejo dol na kosilo. Popoldne se mi zdi skoraj bolj posrečen čas za obisk. Žal je zid odprt samo ob določenih urah, tako da je praktično nemogoče ujeti sončni vzhod ali zahod. Ampak še vedno pa so razgledi lepi in vidijo se grebeni z zidom tudi izven območja Mutianyu. Načeloma se vidi tudi Peking, ko ni skrit v smogu…

Namesto hoje navzdol pa je odlična opcija tobogan… 🙂

Kitajski vozel – treking po kitajskem zidu

marec 4th, 2017 Comments off

Pred dvema letoma sva bila s Samotom točno v istem izhodišču. Majhnem kraju Xizhazi, ki je odlično izhodišče za več trekingov. Del Jiankov, od tukaj se da priti tudi na precej bolj znani Mutiyanju, in seveda kar je bil moj cilj – Kitajski vozel. Pot je bila v organizaciji Beijing Hikersov – zanimivo je, da je tokrat voznik narobe razumel in nas peljal na cilj in ne na izhodišče. Posledično je bil trek nekoliko lažji (originalen štart je bil na višini približno 250m nad morjem, cilj pa 650m nad morjem).


Vzpon se začne mimo (zelo suhih) koruznih polj in hitro se zagrize v klanec. Na grebenu je namreč že kitajski zid in do tam je približno 1,5km hoje. Ko smo enkrat dosegli greben (ki je na višini približno 800 metrov nad morjem smo se obrnili proti naši desni. Proti levi je sicer del zidu Mutiyanu, vendar je do tam kar nekaj kilometrov zidu, ki je na mestih zelo strm in krušljiv (neprehoden). En najbolj neprehodnih delov so tako imenovane nebeške stopnice, ki so bile tako strme, da se je trdnjava na vrhu imenoval “Kjer orli letijo navpično”. No, naš cilj je bil Kitajski vozel, del zidu na višini preko 1000 metrov nad morjem, kjer se srečajo oz. razcepijo zidovi iz treh različnih smeri. Na vrhu se odprejo razgledi na vse strani in prav zanimivo je kako se od tukaj vidi zid na skoraj vsakem grebenu naokoli.

Po dosegu Kitajskega vozla se zid strmo spusti na dve strani. Ena je praktično neprehodna (prestrma) druga pa je le malo manj strma. Tukaj je zid sicer v razsulu, zato je treba hoditi ob zidu – ko ni več strmo se tudi kakovost zidu izboljša in je možno tudi hoditi po relativno zaraščenem zidu. Ampak je fajn. Zelo avanturistično.

Smučanje na Kitajskem – Thaiwoo in Wanlong ski area

februar 26th, 2017 Comments off

Kitajska in smučanje? Vedno sem si mislil, da to nekako ne gre skupaj. In potem je Kitajska dobila zimske olimpijske igre za leto 2022. Peking 2022. Uf… in to bodo zimske olimpijske igre v mestu, kjer praktično ni snega… Tekmovanja na prostem bodo seveda precej daleč od Pekinga – območje Yanqing, kjer bo alpsko smučanju in proga za sankanje in bob, je približno 90km stran, območje Zhangjiakou, kjer bodo ostala zunanja prizorišča pa več kot 250km.

Zato me je zanimalo kako je pravzaprav s smučanjem na Kitajskem. Menda je tam skoraj 500 smučišč. Nekaj manjših smučišč je v hribih severno od Pekinga, večja smučišča pa se nahajajo v okolici Chonglija (približno uro vožnje z avtom od Zhanghijakou), ki se nahaja 280km stran od Pekinga. Tam je tudi Wanlong, ki je menda največje kitajsko smučišče in spada tudi med pet najboljših kitajskih smučišč. Do olimpijskih iger naj bi zgradili do Chonglija tudi hitro železnico, ampak trenutno se da do tja iti samo po avtocesti, pot pa traja iz Pekinga med 3,5 in 4 urami. Zakaj bo olimpijska vas v Zhangjiakou in ne Chongliju ne vem, ampak dejstvo je, da se bodo morali s hitrim vlakom voziti skoraj 100km do prizorišč.

Dejanski center nordijskih smučarjev, smučarjev prostega sloga in snowboarderjev bo Chogli. Tam okoli je v hribih, ki segajo do nekje 2200m že več utečenih centrov. Pri tem pa se je seveda zavedati, da v smučiščem Kitajci namenjajo veliko denarja, zato se da tudi precej širijo, nastajajo tudi nova. V okolici Chonglija se nahajajo Genting, Duolemedi (kitajci pravijo kar Dolomiti), lani odprti Thaiwoo in seveda največji center – Wanlong. Sicer pa, tudi v samem mestu Chongliju gradijo smučarski center. Večina izmed teh smučišč bo gostila eno ali več disciplin na olimpijskih igrah.

S kolegom sva šla na smučanje iz Pekinga za dva dni. Za bazo sva vzela mesto Chongli, ki je med 15-30 minut oddaljena od omenjenih smučišč – a so prenočišča precej cenejša, precej ceneje pa si je tam izposoditi tudi opremo. Naju je prišlo za dva dni 200 rmb na osebo (28 EUR), na smučiščih bi pa prišlo vsaj toliko za en dan. Glavni problem je bil drugje – sam potrebujem smučarske čevlje za nogo velikosti 45-45,5 (torej št. 29,5) in tako velike čevlje je bilo zelo težko dobiti. Dobil sem jih samo v eni izposojevalnici, kjer pa so imeli samo čevlje za začetnike (znamke Rossignol) – bili so lepo mehki, niti se noge ni dalo dobro fiksirati (bile so samo tri zaponke). No, pa najvišja velikost palic je bila 115cm, kar je meni rahlo malo 🙂 Iskala sva tudi smučke ELAN, vendar jih nisva našla.

Thaiwoo Ski Area (太舞)

Smučišče Thaiwoo je popolnoma novo, tam še vedno poteka zelo intenzivna gradnja. To velja predvsem za hotele, ki so večinoma še v gradnji (odprt je samo en hotel!), gradijo tudi postajo hitre železnice. Večino naprav na smučiščih in prog so že zgradili, nekaj pa naj bi jih odprli še pred zimo 2017/2018, plani pa so še za nadalje širitve. Na smučišču so trenutno štiri naprave – dve gondoli (zakaj ni samo ena daljša mi ni jasno) in dve sedežnici. Smučišče je med 1650 in 2150 metri nad morjem, najdaljša proga pa je dolga okoli 3km. Ok, smučišče ima še par začetniških problemov, npr. nakup smučarske karte traja kar nekaj časa, ampak vredu. Po pravici povedano, ob prihodu na smučišče nisem pričakoval veliko. Bil pa sem presenečen – zelo pozitivno. Proge so bile konec februarja odlično urejene, pravzaprav brezhibno. Sneg je bil odličen (temperatura je bila tudi čez dan globoko pod ničlo), sicer samo umeten. Proge pa… relativno široke in vseh težavnosti – zelo razgibane. Smučarjev praktično ni bilo, zelo redko si koga srečal ob smučanju! Kljub temu, da je smučišče relativno majhno v takih razmerah nudi samo užitek. Brez problema se smučaš 4-5 ur tako, da ne ponoviš nobene proge 🙂 In glede na to, da je bilo tako malo ljudi, dejansko ni bilo zaznati kakršnegakoli poslabšanja stanja prog, ledenih plošč, kuclov…

Je pa tudi par pomanjkljivosti. Kljub temu, da so naprave nove in moderne (sedeži so takoooo udobni), so precej počasne. Vse po vrsti. Sedežnica ima nerazumljivo zelo veliko razdaljo med posameznimi sedeži, tako da poteka vse skupaj zelo počasi. Eno je skrb varnost, drugo pa pretirana skrb za varnost. Gondola je tudi moderna (s stalnimi opozorili, da je prepovedano fotkanje iz gondole – očitno so nekateri že poskušali fotkati skozi ok gondole in pri tem izpustili telefone), vendar…Nerazumljivo sta gondoli dve, tako da je na polovici treba izstopiti, prenesti smučke pet metrov in se vsesti v novo gondolo. Zelo težko je tudi dobiti kaj za jesti in za piti – ob mojem obisku je delala samo koča v alpskem stilu (menda je lastnik Avstrijec) po prvi gondoli, vse drugo je bilo zaprto.

Cene dnevnih kart so visoke za naše razmere – 4 urna karta med tednom stane 320 rmb (44 EUR), dnevna pa 460 rmb (64 EUR), med vikendom so cene še višje. Cena je v mojem primeru vsebovala tudi kavcijo za karto, ki so jo vrnili, če si vrnil karto (60 rmb).

Wanlong Ski Area (河北崇礼万龙滑雪场)

Drugi dan sva šla na smuščiče Wanlong, ki je od Chonglija oddaljeno le okoli 10-15 minut vožnje. To smučišče deluje bolj zrelo, saj so hoteli zgrajeni, sicer pa je res, da še širijo proge – vsako leto je menda kaj novega. To smučišče je tudi precej večje kot Thaiwoo, proge so tudi vseh težavnosti in zelo raznolike. Trenutno je sicer nekaj naprav zaprtih (predvidevam, da jih bodo odstranili), delujeta pa dve sedežnici in dve daljši gondoli. Tako kot v Thaiwooju so bile tudi tu proge brezhibno urejene, sneg pa je bil naravnost odličen – seveda samo umetni. Tudi sedežnice so precej hitrejše in sedeži so precej gosteje nameščeni. Proge se nahajajo med 1550 in 2150 metri nad morjem, najdaljša proga pa je bila dolga skoraj 4 kilometre. Smučarjev je bilo tu občutno več, vendar še vedno zelo zelo malo za evropske razmere. Tudi za hrano in pijačo je tukaj precej bolje poskrbljeno kot v Thaiwooju – spodaj je v hotelu velika samopostrežna restavracija, prav tako je manjša restavracija na vrhu hriba. In seveda, na vrhu na veliko gradijo, tako kot je to običajno za Kitajsko.

Slabosti? Začetniških niti ni. Mogoče je malo nerazumljivo zakaj morajo med smučanjem delati snežni topovi, ampak vredu. Če že, je tudi tukaj cena smučarskih kart. Ja, tukaj so karte še dražje kot v Thaiwoo – 4 urna karta stane 420 rmb (58 EUR), dnevna pa kar 590 rmb (81 EUR).

Torej. Kaj si mislim o smučanju na Kitajskem? Priznam, sem popolnoma spremenil mnenje glede olimpijskih iger. Razmere v teh krajih so naravnost fantastične. Sneg naredijo decembra, potem pa praktično do marca ni odjuge. Sneg je relativno suh in odlično prijemlje – tako da bodo na tekmovanjih imeli definitivno prednost tisti tekmovalci, ki radi tekmujejo na ameriškem snegu. Tereni so večinoma zelo lepi, raznoliki, široki. Ni hudih strmin ali dolgih smuk prog, ampak OK. Prav tako to ni destinacija za ljubitelje smučanja izven prog – snega izven praktično ni. Midva sva imela srečo, saj je to območje po več kot dveh mesecih suše v torek zajel snežni vihar in prinesel tistih 10-15cm snega. Zato je bila kulisa odlična. Smučarjev je bilo zelo malo – in še zanimivost, večina je bila snowboarderjev. Nekih hudih začetnikov ni bilo, pravzaprav, smučarji so pokazali odlično znanje. Zavedam pa se, da v času kitajskega novega leta ali kakega vikenda znajo biti razmere čisto drugačne in so vsa smučišča prenatrpana. Ampak tokrat ni bilo tako. Druga stvar pa so cene, ki so res zasoljene za evropske razmere. Ampak, v razmerah, ko je tako dober sneg in praktično nič ljudi se da tudi to odpustiti…

Mavrično gorovje

februar 17th, 2017 Comments off


Danxia je geološki pojav značilen za kitajsko – nanaša se na več pokrajin na jugovzhodu, jugozahodu in severozahodu Kitajske. Za to geološko obliko so značilne mavrične barve in strme pečine. Nastanek rdeče-oranžno-rozastega gorovja sega približno 100 milijonov let nazaj, ko je bilo na njegovem območju veliko jezero. Reke, ki so se stekale vanj, so s seboj prinesle različno barven pesek. Kasneje se je jezero posušilo, sedimenti so oksidirali in dobili specifično rdeče oranžno barvo. Plasti rdečkastega peščenjaka so se počasi spreminjale v hribčke in na koncu je nastalo gorovje z ovalnimi klifi in nenavadnimi kamnitimi oblikami.

Najbolj znana (in barvita) je Zhangye Danxia v regiji Gansu. Samo to je rahlo daleč od tam kjer smo bili mi in itak smo bili namenjeni samo proti letališču. Na sreči pa se podobna pokrajina nahaja tudi v bližini mesta Lanzhou, nekje ob poti na letališče. Je pa pot tja rahlo skrita, pogosto zaprta in zelo neturistična. In roko na srce, precej manj barvita kot Zhangye Danxia.