Archive

Archive for the ‘foto’ Category

Obrazi Pyongyanga

april 22nd, 2017 Comments off

Kaj počnejo ljudje v najbolj izolirani prestolnici na svetu? Je vse nameščeno? Hodijo po opravkih?

Dejstvo je, da ne vem. So pa ljudje na ulici urejeni, sicer zelo nedostopni – izogibajo se kakršnikoli komunikaciji s tujci. Edine osebe, ki lahko komunicirajo z nami so vodiči in kar je zanimivo je to, da ti ti povedo veliko. In ja, tudi veliko vedo kaj se dogaja v tujini. Na ulicah Pyongyanga tudi ne vidiš revščine, invalidnosti… Vse je zelo “pošlihtano”, še debelih ljudi ni (razen enega, ki se stalno pojavlja na TV).

Kar je bistveno je to, da ne izstopaš. Ne v pozitivnem ali negativnem smislu, da si v sivem povprečju. Individualizma ni, velja samo kolektivna zavest. Vsakdo nosi tudi broško z obrazoma dveh voditeljev. Ki je lepa in se je ne da kupiti. Severnokorejci pa je tudi ne smejo prodati. S tem da so prebivalci Pyongyanga privilegirani – lažje potujejo po državi in imajo vse “dobrote”, ki so nam samoumevne (npr. elektriko, tekočo vodo). No, to večino časa. Če živiš izven mesta nimaš nič tega.

Najgloblji metro na svetu – Pyongyang?

april 21st, 2017 Comments off


Pyongyang ima svojo mrežo podzemne železnice, ki je ponos prestolnice. Sestavljena je iz dveh linij v skupni dolžini približno 18 km, dnevno naj bi jo uporabljalo do 700.000 potnikov. Koliko je to res ne vem, sem imel pa občutek, da je bilo ob moje obisku polno potnikov – in ne, niti pod razno ni izgledalo, kot da je to samo kulisa za tujce. Bili so običajni prebivalci prestolnice, ki gredo po svojih opravkih.

Ta metro ima nekaj “presežnikov”. Naj bi bil najcenejši metro, saj vožnja stane samo 5 wonov (0,01 USD). Naj bi bil tudi med najglobljimi metroji na svetu – proga naj bi bila več kot 110 metrov globoko – s tekočimi stopnicami pa traja pot dol ali gor približno tri minute in pol. Mreža se vsa nahaja globoko pod zemljo, uporablja pa se lahko tudi kot zaklonišče – na določenih hodnikih so namreč debela protiudarna vrata.

Metro so začeli leta 1968, odprt pa je bil pet let kasneje. Kar je zanimivo je to, da je večina postaj poimenovana po dogodkih iz severnokorejske revolucije. Vse postaje so tudi zanimivo okrašene. Kompozicije vlakov pa so stare in “nemškega porekla”, uvožene iz vzhodnega Berlina (narejene med leti 1978 in 1982). Ker je bilo uvoženo precej več vlakov kot jih vozi so se razširile govorice, da obstaja vzporedni tajni sistem metroja, ki povezuje ministrstva in najpomembnejše državne institucije.

Turistom so mrežo metroja odprli šele leta 2010, ko je bilo dovoljeno se peljati 6 postaj (to smo naredili mi). Za avanturiste je s posebnim dovoljenjem danes možno obiskati vse postaje.

Nogomet – sveta vladar

april 20th, 2017 Comments off

Ja, tudi v Severni Koreji je nogomet sveta vladar. Sicer je še vedno vse podrejeno kolektivni misli, pa vendar. In vse je enkrat prvič – tako sem šel prvič na nogometno tekmo žensk. In to ne katerokoli – na kvalifikacijsko tekmo za azijski pokal za ženske, med Severno korejo in Uzbekistanom.


Ozračje je bilo naelektreno. Vredno kateregakoli največjega evropskega stadiona. Pa vendar je bil totalno surrealistični pridih. Večina obiskovalcev je bila oblečenih v enaka oblačila (izvedeli smo, da so bili to študenti), ki so noro navijali. Nogomet je sicer bil zelo enostranski in Severnokorejke so zmagale kar s 4:0. Ampak vsaj rezultat je bil zame brez pomena – vzdušje je bilo novo, skoraj neponovljivo.

DPRK – Pyongyang

april 18th, 2017 Comments off

Pyongyang, severnokorejska prestolnica, zgrajena po uničenju v Korejski vojni, je lepo urejena in skrbno načrtovana. Na poti iz letališča proti mestu sem vsakih nekaj sekund pomislil kakšen zanimiv prizor in dejmo “ukrasti” en posnetek. Vendar… vodiči nam niso prepovedali slikati iz busa, ceste so bile super urejene, bloki in stolpnice lepo pobarvane, okolica čista… mogoče pa kontrola le ni tako stroga kot nam vsi govorijo. Pravzaprav v samem mestu je bilo zelo malo omejitev fotkanja – kar je bilo je bilo povezano z vojsko in gradnjo stavb. Sta pa vodički s ponosom govorili o najnovejši pridobitvi Pyongyanga – ulici Ryomyong, ki naj bi jo veliki vodja odprl v roku nekaj dni (ulica je večpasovna, obdajajo pa jo visoke, lepe, svetleče in ravno zgrajene stolpnice).

Prvi občutek je zanimiv. Da je pravzaprav fajn mesto. Čisto, urejeno, ceste široke z malo (skoraj nič!) prometa. Pravzaprav je vsa okolica stavb, stolpnic in blokov lepo urejena, zelo barvita. Zelo malo oz. skoraj nič tiste tipične socialistične sive gradnje. Polno je manjših parkov in dreves. Po kaosu, svetlobnem in še kakem onesnaženju Pekinga je Pyongyang pravzaprav balzam za čute. Peljemo se ob reki – je petek popoldne in ljudje so zunaj – sprehajajo se, igrajo odbojko. Ljudje so vsi lepo urejeni, se sprehajajo, hitijo, vglavnem obnašajo tako kot povsod drugje. Verjetno je največje presenečenje kako normalno izgleda življenje v prestolnici. Še posebno potem ko nas različni mednarodni mediji prikazujejo življenje v prestolnici samo negativno. Mogoče je pa vse naštimano. Za nas. Mogoče je vse ena severnokorejska Potemkinova vas. Kdove?!

Program ogleda Pyongyanga je bil natrpan. V prestolnici ne manjka grandiozne arhitekture, spomenikov in kipov, posvečenih dvema velikima voditeljema. Naši lokalni vodički sta bili nadvse navdušeni, da, nam, obiskovalcem, pokažeta čim več teh znamenitosti. Prva točka je seveda osrednji Pyongyanški trg – trg Kim Il Sung, ja to je tam kjer potekajo vse vojaške parade in praznovanja. Obdajajo ga ministrstva, muzeji ter univerza s knjižnico (Grand People’s Study House). Ne izostane tudi verjetno najpomembnejši kraj za severnokorejce – spomenik Mansudae, kjer se nahajata dva ogromna kipa dveh voditeljev – Kim Il Sunga in Kim Jong Ila, ki na hribu gledata proti mestu. Tukaj so vodiči želeli imeti popoln red in resnost, saj je to za severnokorejce skoraj svet kraj (v mavzolej na srečo tokrat nismo šli). Seveda ob udarnih besedah lokalne vodičke ni izostal niti obisk rojstnega kraja Kim Il Sunga (Kim Jong Il je itak menda “rojen” pod goro Paektu, ki ima mistični pridih – menda zato, ker je to precej daleč od resnice). Na tem mestu je bilo še najbolj komično to, da je bil par sto metrov od tega kraja ogromen lunapark. Če delujoč ne ne vem (ko smo bili tam je bil zaprt), ampak to vse skupaj že zgleda zelo kitajsko. Žal nas niso peljali do spomenika ustanovitve komunistične stranke, ki je iz določenih mest zelo fotogeničen. Ampak nič zato. Šli smo na druga mesta, kjer so nas vedno spremljali manjši in večji kipi obeh vodij. Pravzaprav, ti kipi so že skoraj taki kot v diznilandu. Vrhunec je bil pa verjetno obisk vojaškega muzeja (Victorious Fatherland Liberation War Museum), ki predstavlja severnokorejski pogled (po njihovem edini pravilni) na korejsko vojno in je pravzaprav ključen za razumevanje zakaj je severnakoreja danes taka kot je. Določeni deli tega muzeja so bili zanimivi (ogromna diorama), drugi pa rahlo grozljivi (zajeta oprema ameriške vojske, skupaj s fotografijami zajetih in mrtvih vojakov). Tam je tudi znamenita ameriška vohunska ladja USS Pueblo, ki je za severnokorejo nekaj takega kot sestreljeni U2 na Kubi.

Na srečo smo si imeli možnost pogledati tudi kaj drugega, ne samo “spomenikov”. Obvezen je seveda ogled metroja, ki je menda najgloblji na svetu – postaje so tam zelo lepo okrašene, seveda na vsaki so ogromne slike velikih vodij. En velik “tourist trap” je tudi vožnja s tramvajem (oz. trolejbusom). Ampak Ok. Je vsaj zabavno. Pa razgledi iz Juche tower so fenomenalni. Njihov center za tehnologijo in razvoj, zgrajen v obliki atoma, je zanimiv. Čeprav ti perejo glavo z ideologijo, ampak raketa znotraj stavbe je kul.

Kar pa me je presenetilo je to, da praktično ni bilo trgovin – in še tiste ki so bile, so bile več ali prazni prostori (mi nismo imeli dostopa niti blizu, to smo lahko videli samo iz avtobusa). Sigurno obstajajo mesta, kjer je na voljo hrana, ampak prepričan sem, da imajo poti avtobusov urejene tako, da ne gredo tam mimo. Je tudi nekaj veleblagovnic (aka Nama ali Maximarket), kamor imajo vstop tudi tujci – to so edina mesta, kjer lahko kupujemo s severnokorejsko valuto. Te blagovnice (imajo tudi hrano) so dobro založene, vsaj hrana ni nujno poceni. Ne morem si predstavljati, da severnokorejci z njihovimi plačami redno nakupujejo tukaj.

Po nekaj dneh Pyongyanga vidim, da je prvi občutek rahlo varal. Ja, je vse lepo urejeno in čisto. Ampak kmalu se vprašaš za kakšno ceno, ker za lepo pobarvanimi fasadami dostikrat ni veliko. Vidiš precej razpadajočih stavb, način kako gradijo je praktično nepredstavljiv za zahodni svet. Na ulici vidiš res lepo urejene ljudi, potem pa ena izmed teh lepo oblečenih dam (v visokih petah) na zelenici pobira plevel. Ogromno ljudi se udeležuje plesnih in še kakšnih vaj, in takoj se vprašaš ali je to prostovoljno ali ne. Za nas turiste so omejitve velike, in ko smo zvečer obtičali v prometnem zamašku, naše vodičke niso dobile dovoljenja da bi peš hodili cirka 1km. Da niti ne omenjam muzike iz zvočnikov zjutraj. Pa dejstva, ko se v temi pelješ skozi Pyongyang so v velikanskih stanovanjskih kompleksih praktično vse luči prižgane. Ali so res vsi doma? Čakajo da zmanjka elektrike?

Vglavnem… poraja se veliko vprašanj. Imaš občutek, da je vse nadzorovano, da individualnosti ni oz. je ne sme biti. Ampak vseeno so prebivalci prestolnice zelo zelo privilegirani.

Kitajski zid – Mutianyu

april 14th, 2017 Comments off

Kitajski zid je za ogled uradno odprt le na nekaj mestih. Najbolj znani v bližini Pekinga so Badaling, Mutianyu, Simatai, Gubeikou,… S tem da gre največ, predvsem kitajskih turistov na Badaling. In tam zna biti ob kitajskih praznikih in vikednih res velika gužva. Za nekitajske turiste tja organizira izlete tudi največ agencij – ta izlet potem združijo z grobnicami dinastije Ming in še en kup “tourist trap” prodajalnami.

Ena najbolj enostavnih in tudi najboljših opcij za hiter ogled zidu je Mutianyu. Nahaja se približno 65km stran od Pekinga (podobno kot Badaling), s tem da je relativno blizu letališča. Kljub temu je treba upoštevati, da iz Pekinga do zida traja približno uro in pol (nazaj dostikrat še več, če se vrača popoldne). Poleg tega je tam precej manj skupin in med tednom je relativno prazen (ne seveda vedno). Tja je mogoče dostopati relativno enostavno z javnim prevozom (ekspresni avtobus 916 do Huariou stane samo 12 CNY, od Houraiu pa bodisi taksi, bodisi se en javni prevoz, ki je bolj izreden kot ne), taksijem iz Pekinga (po pogajanjih nekje med 500 in 700 CNY, včasih manj, včasih več… iz letališča bi znalo biti še manj) ali turistično agencijo. Kot prvo, javni prevoz in taksi vsakega potnika odložijo približno 3km stran od dejanskega vstopa na zid (oz. območje zidu). Tam je možno kupiti vstopnico in različne opcije (gondola, sedežnica, tobogan,..). S tem da, kdor je pripravljen na hojo gor in dol, plača samo vstopnino, ki je 45 CNY, po možnosti pa še avtobus do vstopa v park, ki je 15 CNY. Gondola v eno smer je 100 CNY (povratna 120 CNY), tobogan 100 CNY. Zadeva na koncu ni več tako poceni, in te hitro pride več kot 200 CNY. Hkrati sedežnica in gondola omogočata dostopnost nekomu, ki vzpona ne bi zmogel. V tem območju spodaj so tudi številne trgovine s kitajskimi spominki in restavracije (ki so večinoma dražje kot v Pekingu). Kdor pride s turistično agencijo, avtobusi zapeljejo višje in ni potrebno hoditi ekstra 3km v eno smer (oz. se prišpara 15 CNY za avtobus).

Celotna dolžina obnovljenega zidu na tem območju je približno 3km. Na skrajnem zahodnem robu je sicer manjši zid, ampak brez problema se ga zaobide in se gre tudi na neuradni – neodprt del zidu, proti delu, ki se imenuje Jiankou. Glavni problem je v tem, da se že do tega dela zid precej dvigne (na koncu je nekaj zelo strmih stopnic), in na tem uradno zaprtem delu se dviguje samo še naprej. Pri tem zadnjem stolpu seveda podjetni kitajci ponujajo pijačo – na srečo ti na zidu ne težijo s pijačo in spominki. Moram pa priznati, da so stolpi res lepo obnovljeni in jih je prav zanimivo videti po več izletih na “neobnovljen” zid.

Še to… večina “skupin” je tam dopoldne, in za čas kosila že odidejo dol na kosilo. Popoldne se mi zdi skoraj bolj posrečen čas za obisk. Žal je zid odprt samo ob določenih urah, tako da je praktično nemogoče ujeti sončni vzhod ali zahod. Ampak še vedno pa so razgledi lepi in vidijo se grebeni z zidom tudi izven območja Mutianyu. Načeloma se vidi tudi Peking, ko ni skrit v smogu…

Namesto hoje navzdol pa je odlična opcija tobogan… 🙂