Vlaki so v Uzbekistanu pomemben del transportne infrastrukture države. Želežniško omrežje je razvejano in zagotavlja tako regionalne kot mednarodne povezave (z vsemi okoliškimi državami). Do Moskve menda ni več direktnega vlega, se pa da priti iz Tashkenta tja z enim prestovanjem v Volgogradu. Država ima dobro razvito železniško omrežje, ki povezuje glavna mesta, kot so Taškent, Samarkand, Bukhara in Andijan na skrajnem vzhodu. Na delih železnicpoteka modernizacija, tako da je med Tashkentom in Samarkandom že hitra železnica (Afrosiyob), kjer čas potovanja med tema krajema traja le 2h20m (4 ure s klasičnim vlakom). Tudi cene so kar ugodne.

Tokrat smo se peljali z dvema vlakoma.
– Khiva-Bukhara – vlak je na tej progi prečkal na tej progi prečka puščavo Kizilkum, ki se razteza med glavnima rekama regije – Sir Darya na severu (Kazahstan) in Amu Darya na jugu (Turkmenistan, Uzbekistan). Progo so po samosvojitvi speljali na novo skozi puščavo, saj je šla prvotna proga skozi Turkmenistan na jugu. Pot ni nujno izredno slikovita, saj poteka po puščavi. Ampak… vmes pa se vseeno najde par pogledom na črede kamel. Drugače je ta puščava polna rudnin, npr. zlata in urana. Mi smo bili v kupejih za štiri osebe (torej 4 ležalniki), večino časa pa sem vsaj jaz preživel na čaju in ob igranju backgammona v vagonu z restavracijo. So pa vsi vagoni namenjeni tudi spanju, saj je bil to le krajši del linije med Tashkentom in Nukusom, kjer pot po celotni razdalji traja skoraj 24 ur.

– Samarkand-Tashkent – moral bi biti hitri vlak, pa to na koncu ni bil. Je bil pa udoben vlak, ki povezuje glavni mesti. Super prevoz.

Ima pa Tashkent še eno posebnost. Podzemno železnico, ki je dokaj moderna, zelo poceni, postaje pa so super lepe. Tako severno korejsko/rusko se vse zdi. Hotel v Tashkentu je bil blizu postaje Kozmonavtar, ki je posvečena raziskovanju veselja… Ena izmed postaj je npr. imela luči, ki so izgledali kot bombažni cvetovi…