Po premiku iz Bukhare še tretje pomembno mesto na svilni poti – Samarkand. Pravzaprav najpomembnejše. Mesto leži ob reki Zeravšan in je bilo ustanovljeno v 7. stoletju pr. n. št. kot del starodavne civilizacije, vendar je svojo največjo slavo doživelo pod vladavino Timurida v 14. stoletju. Samarkand je bil takrat središče velikanskega imperija. V manj kot 100 letih se je spremenil v mesto s turkiznimi kupolami in veličastnimi minareti. V najboljših časih je tu živelo 150.00 prebivalcev. Med vladanjem Ulug Bega pa je postaal večje kulturno, znanstveno in trgovsko središče tistega časa, v mestu pa se je nakopičilo vse bogastvo centralne Azije.

V primerjavi z Buhkaro (in sploh Khivo) je Samarkand veliko mesto in tudi vse skupaj je bilo bolj grandiozno že v časih Timuridev. Stari del z znamenitostmi je tudi na precej večjem območju kot pa v omenjenih mestih. Nasploh pa danes to izgleda, da je to dinamično mesto, ki združuje tradicijo in sodobnost. Infrastruktura je dobra, moderni (aka ruski del) je let z velikimi parki…

Nazaj v čase timuridov. Prvi postanek je bil Gur Emir mavzolej. To je grobnica vladarja Amir Timurja (Tamerlan, 1336-1405), verjetno enega izmed zadnjih nomadskih osvajalcev (ki je osvajal ozemlja od Rusije do Indije.). Mavzolej je znan po svoji modri kupoli in okrasju iz ploščic – notranjost mavzoleja je tudi zelo lepo okrašena. Grobnica je postavila temelje za nadaljnji razvoj Samarkanda kot kulturnega in verskega središča.

Center tamuridske prestolnice in imperija pa je predstavljal Registan. Tam se je združilo več poti iz različnih smeti in na tem mestu je Ulugh Beg zgradil svojo madraso, dve stoletji kasneje pa sta bili zgrajeni še dve madrasi. Verjetno je to en najbolj fotogeničnih prostor na svilni cesti, čeprav, meni osebno se to težko primerja z jutranjimi prizori iz Khive. Kot vnuk slavnega Tamerlana je Ulugh Beg zgradil tudi enega najpomembnejših astronomskih observatorijev v 15. stoletju, a žal tokrat ni bilo časa za obisk (sem hotel tja zjutraj odteči, pa sem se na pol poti obrnil, saj bi bilo predaleč). Nedaleč je tudi ogromna mošeja Bibi-Khanym, ki je bila posvečena ženi Amir Timurja. Sicer je bila mošeja v potresih večkrat poškodovana, tako da ni aktivna, niti notranjost ni ohranjena, ampak od zunaj je pa le zanimiva.

Na koncu pa še obisk nekropole Shah-i-Zinda. Vzpon po “stopnicah grešnikov”, ki vodijo do najpomembnejših grobnic v nekropoli, hkrati pa so povezane z legendami o in zgodbami o grehu, pokori in posmrtnem življenju. Na ulici mrtvih so številne grobnice iz 14. st. , vse pa v keramiki v turkiznih in modrih odtenkih ter cvetličnih motivih. V eni izmed grobnic naj bi bil pokopan tudi Kusam ibn Abbas, bratranec preroka Mohameda, zaradi česar je ta kraj še posebej pomemben za muslimane.

Kot zanimivost, nedaleč stran o Shah-i-Zinda je pokopan tudi nekdanji Uzbekistanski diktator, Islam Karimov. Tja sva šla s Calumom in še danes privablja številne uzbekistanske obiskovalce. Je pa od tam tudi eden najbolj zanimivih pogledov na Samarkand.

Ob prej omenjeni mošeji Bibi-Khanym je tudi en največjih bazarjev v mestu. Je zanimiva, saj se prepleta tam tako lokalna tržnica (npr. hrana) do bolj ročno izdelanih izdelkov iz tekstila, keramike, itd…