Archive

Posts Tagged ‘triatlon’

Triatlon Pariz 2012

julij 8th, 2012 Comments off


V tem vikendu sta potekala dva triatlona v okolici Eiffla. V soboto je bil krajši, sprint triatlon, ki je veljal tudi kot francoske kvalifikacije za olimpijske igre. V nedeljo pa daljši, v razdalji okoli olimpijskega. Tekmovalci so štartali pri mostu Iena, kjer so se pognali v ne ekstremno čisto Seino, potem pa plavali en kilometer in pol s tokom navzdol 1700 metrov. Štartalo se je v treh valovih, tako da je bila akcija za gledalce konstantna 🙂 Prva tranzicija je kar dolga, saj je treba teči od Seine po stopnicah navzgor, mimo Eiffla do menjalnega prostora na Champ de Mars. Sledilo je 40km kolesarjenja, velik krog (in par vmesnih krogov po Bolonjskem gozdu – očitno je bila vožnja v zavetrju dovoljena), ki je obkrožil od Eiffla do Bolonjskega gozda. Na koncu pa še 8,6km teka. Ki ni bil niti tako enostaven, saj je bilo treba se še malo povzpeti do Trocadera. Potem pa po klancu navzdol do Eiffla do cilja… Zmagovalec med moškimi je zmogel progo v 1 uri 46 minut in 27 sekund, prva med ženskami pa v 1 uri in 55 minutah. S tem, da se je najpočasnejši tekmovalec mučil s progo skoraj 4 ure…

Sicer nisem sodeloval, vseeno par fotk. Mogoče naslednje leto… Je bilo pa na štartu več 3200 tekmovalcev…Kar je pa zanimivo je to, da se vidi na rekreativnih prireditvah v SLO precej boljša kolesarska oprema… Mogoče sem dobil tak občutek zaradi velikega števila tekmovalcev, mogoče zato ker je bilo na triatlonu za maraton Franja videti res dobro opremo…
http://www.triathlondeparis.fr/index.php

36. Pariški maraton – poročilo

april 17th, 2012 Comments off

Plan: okoli 3h30m. Brez pričakovanj. Uživanje. Jeseni sem ob prijavi tudi izbral skupino za tempo 3:30.

Vreme:
Super vreme. Zjutraj rahlo hladno (samo ene 5C), potem se je pa ravno prav ogrelo (mogoče 8-10C). V nasprotju z lanskim letom, ko je bilo prevroce. Me je že malo skrbelo, da sem premalo oblečen, vendar se je odločitev, da začnem kar z majico s kratkimi rokavi, izkazala za odlično. Večji problem je predstavljal veter, ki je bil na parih mestih zelo močan. In na koncu, ko si se ohladil, je bilo zelo mrzlo in je hitro zazeblo.

Pred tekmo:
Vstal sem kar pozno, šele ob 6:30. Na hitro pojedel čokolešnik im energijsko ploščico in se odpravil na WC. Štart je ob 8:45, na srečo pa stanujem na direktni liniji podzemne železnice – cirka 20 minut vožnje. Vseeno sem ponovil napako od lani in šel ene 15 minut prepozno. Podzemna železnica (metro) je bila že zjutraj polna. Skoraj sami tekači. Kot običajno v Parizu, je zjutraj velika gužva in vhod v prostor, kjer lahko odložiš prtljago je res daleč na aveniji Foch. (in kdor pride na štart z linijo 6 naj gre dol na na postaji Kleber – precej bližje!). In ni fajn zamujat. Količinia WCjev pa pariško tradicionalno majhna. Letos so vsaj naredili pisoarje, ki jih prejšna leta ni bilo. Vseeno moški še vedno množično uporabljajo bližnja drevesa in ograje. Od tam je pa potem vsaj kilometer do štarta na Elizejskih poljanah. Letos je bil pri vhodu večji red kot lani, saj si lani lahko šel na štart kjerkoli. Letos pa ne. Ok, red in preverjanje številk na vhodu so naredili veliko gužvo, ampak ko si bil enkrat notri je bilo ok. In prišel sem “not” ravno ko je bil štart elitne skupine. Poleg tega so po štartu vsako hitrostno skupino spuščali z zamikom, kar je malo zmanjšalo gužvo med tekom. Moja skupina je tako štartala s cirka 6 minutnim zamikom.

Tek:
Kot običajno se pariški maraton začne na elizejskih poljanah, ki so na srečo dovolj široke, da lahko požrejo veliko količino tekačev. Poleg tega gre skozi malo navzdol (do Concorda), tako da je tisti prvi kilometer fajn za ogrevanje. Kljub štaru in gneči pa je prvi kilometer hiter. 4:33m na km. Na Concordu sledi zavoj levo in začetek teka po Rivoliju, mimo Louvra do Bastille. To je čas ko je treba najti svoj tempo, in večina ljudi tukaj še malo pretirava. Ker se začel v skupini 3:30 je bil tempo še celo nekoliko prepočasen za mene. In v prvih 5 kilometrih lepo držim tempo okoli 4:45 na km. In prvih 5km končam v neprehitrem tempu malo pod 24 minut. Malo pred Bastillo je tudi prva okrepčevalnica, in treba res pohvaliti francoze. Ima svega i svašta. Voda v malih stekleničkah (zelo pripravno), sadje (banane in pomaranče), rozine, piškoti. Kasneje pa še sladkor.

Tam nekje v 6 kilometru se pričenja vzpon (cirka 20 višinskih metrov v ene dveh kilometrih). In prvi tukaj že upočasnjujejo tempo. No, sam se lepo umirim, tečem v podobnem tempu še naprej, 48 minut na 10km, srčni utrip se umiri pod 160 udarcev na minuto. Kmalu se priteče v Park des Vincennes in mimo gradiča. Tukaj pojem prvi gel. Število gledalcev je minimalno, na srečo so pa ceste široke, da se množica tekačev porazgubi, skoraj na vsakem kilometru ali malo širšem mestu pa je tudi kak bend z živo muziko. Da malo poživi. Po pravici povedano, mi tukaj kilometri kar letijo in komaj se zavem pa smo že na kilometru 15. Ko da bi spal vmes, ampak res. Še vedno tečem v neprehitrem tempu. In uživam. Proga se polagoma dviguje nekje do kilometra 17, potem pa par kilometrov direkt dol. 30 višinskih metrov. Wau.

Počasi se proga vrača v mesto in prvih 21km pretečem čisto v skladu s pričakovanji – okoli 1h42m. Tako kot lani skoraj isto. Pojem še drugi gel, da niti ne omenjam banane. Pri kilometru 22 še drugič pritečemo na Bastillo in se usmerimo proti Seini. Žal pa se je tukaj začela kar malo gužva. Počutje pa še vedno odlično. Cesta ob Seini nudi odlične razglede, predore (en je dolg več kot 1km – predor zna biti ob toplem vremenu prav soparen), niti ni dolgočasno, saj gre skozi malo gor in malo dol. Ljudi je ob Seini ogromno. Moj tempo ostaja še vedno enakomeren. Na 29km gremo mimo Eiffla, resno pa začne motiti gneča in predvsem upočasnjeni tempo nekaterih tekačev. Ja, prehitevanja je sedaj več kot na začetku. Prvi tukaj že hodijo.

Ja, pravi maraton se začne šele po km 30, ko se v Parizu proga zopet malo vzpenja proti bolonjskem gozdu. Vedno več ljudi hodi, vedno več ljudi si ob cesti preteguje mišice. Na 30km si rečem. No, pa imaš 1 uro časa da prideš v cilj pod 3 urami in 25 minutami. In lani me je prav tu zvilo in sem moral upočasniti. Nič, gremo z istim tempom naprej, še en gel in bo. Tokrat še popijem kozarec energijske pijače (modre barve – bolje da ne vem kaj je notri), in že vidim oznako na 35 km. Počutje dobro, me pa razočara pogled na uro, ko vidim, da sem zadnji kilometer pretekel v tempu 5:10 na km. Ok, gneča in rahel klanec sta naredila svoje. Dejmo raje malo pospešit. In to sem tudi naredil. Zadnjih 5km zopet v tempu pod 4:45 na km, in po pravici povedano ljudi samo še prehitevam. Počutim se odlično, mišice ne bolijo, boli samo prst na nogi. Očitno bodo ali žulji ali pa spet črni nohti. Ampak tega itak ne čutiš tako močno da bi nehal teči. In res, kilometer 40 je bil drugi najhitrejši na celotni progi! Čeprav, zadnja dva kilometra sta se potem kar malo vlekla, kljub vedno večji množici ljudi. Mogoče zato, ker sem stalno v glavi si računal koliko minut je še do konca in z glavo nisem več bil pri teku.

Cilj. 3h24m48s. Zadovoljen. Prijetno utrujen, nit pod razno pa izčrpan. Če bi bilo treba bi lahko tekel še naprej. Edino mrzlo je bilo, ko se enkrat ustaviš. Dobiš voda, banane, pomaranče… pa še medaljo okoli vratu. Pa majica in pelerino, da te greje. Še bolj pa sem zadovoljen, ko ugotovim, da sem drugi del odtekel s časom 1:42:48, torej le malo počasneje kot prvi del. Super. Čas tokrat niti ni bil toliko važen, bolj konsistentnost v teku. Sej, lahko bi bil skupaj kako minuto hitrejši , samo to danes sploh ni bil načrt.

Po tekmi:
Od cilj pa do dviga prtljage je cirka 400-500m počasne hoje. Ravno prav, da kaj popiješ in poješ. In opazuješ ljudi okoli sebe. Se pa vidi, da so temperature nizke, ker je relativno malo ljudi, ki bi čisto pregoreli. Slovencev na trasi nisem srečal, sem pa na koncu dal gor majico Vitezov dobrega teka, in takoj so me opazili 😉 lepo. Posledic po teku ni večjih, razen močno ožuljenega prsta na nogi. Že gledam za večjimi tekaškimi copati! Je pa izhod iz prireditvenega prostora kar malo kaotičen in nabito poln. To je pač tako če ni veliko reda 😉 In ko sem se po tekmi peljal domov, so pri Passyju nekateri tekači še vedno tekli proti cilju. In so imeli do cilja še več kot 10km. In ura je bila že 13:30.

Še uradna statistika…
Runner Number: 14733
Category: Senior Men
Place: 4487th
Official place: 4666th
Category place: 2085th
Time: 03:24:48
Official time: 03:31:52
Split at 5 KM: 00:23:58
Split at 10 KM: 00:48:07
Split at 15 KM: 01:12:41
Split at 21,1 KM: 01:41:59
Split at 25 KM: 02:00:53
Split at 30 KM: 02:25:32
Split at 35 KM: 02:50:16

Garmin mi je pa pokazal še to…
Distance: 42.48 km
Time: 3:24:48
Avg Pace: 4:49 min/km
Elevation Gain: 186 m
Avg HR: 163 bpm (85 % Max)

New York maraton – prijava

november 1st, 2011 Comments off

Kako do NYC maratona? Preko spletne strani http://www.nycmarathon.org/ se lahko prijavi vsakdo (ki je starejši od 18 let), in to enkrat med januarjem in aprilom (za tekoče leto). Ponavadi to objavijo enkrat v začetku leta. Možnosti je več. Garantirani nastop ob ustrezno hitrem času, loterija (v igri žreb), dobrodelnost (če zbereš dovolj denarja za dobrodelne namene) ali pa preko kake specializirane agencije, ki nudi celotno ponudbo (ki je tudi običajno ustrezno dražja).


Vir: http://www.nycmarathon.org/

Pri tem velja omeniti, da za garantirani nastop veljajo za leto 2012 še stara pravila, medtem ko se bodo za 2013 pravila močno zaostrila. Nekatere možnosti bodo ukinili, čase za garantirane nastope pa bodo močno zaostrili – pravzaprav bo v letu 2013 treba doseči 25% hitrejši čas za garantiran nastop kot v letu 2012. Veljajo pa nastopi tako v maratonu, ki se lahko preverijo preko spleta (možno da tudi na kak drug način)  in so bili doseženi v zadnjem letu in pol.


Vir: http://www.nycmarathon.org/

Druga možnost je loterija. Večini tistim, ki ne dosegajo časov (ali jih ne bodo dosegali po spremembah) ostane loterija. Do sprememb je prišlo zato, ker se je menda v zadnjih letih zelo zmanjšalo število oseb, ki so prišle preko žreba, saj so relativno “počasni” časi omogočili vedno večim ljudem, da so garantirano prišli na maraton. Po mnenju organizatorja bi tako v 5 letih ne mogli več nuditi žreba. Vglavnem, tukaj je pač potrebna sreča, in sam sem jo imel že v prvem poskusu. Do sedaj so bila tudi pravila, da če tri leta zapored nisi imel sreče pri žrebu, da dobil garantiran nastop v četrtem poskusu. Vendar menda tudi to počasi ukinjajo.

O drugih dveh možnostih ne bi izgubljal preveč besed. Le to, obstaja namreč precej “športno” oz. maratonsko orientiranih potovalnih agencij, ki nudijo ustrezne aranžmaje. Ponavadi aranžmaji zajemajo vsaj  vstopnino (ki je precej višja kot pri žrebu), nemalokrat pa še skupinski prevoz na štart, hotel, let…  Še to, preko agencij se da prijaviti tudi “kasneje”, če npr. zamudiš rok za prijavo. Seznam agencij je vsako leto ažuriran in objavljen na http://www.nycmarathon.org/entrantinfo/itps.htm

STROŠKI PRIJAVE

Prijava na spletni strani je možna samo ob vpisu številke kreditne kartice. Drugih možnosti ni. Ob prijavi  takoj odbijejo približno 11 USD, ki ni vračljiv. Potem pa odvisno ali si ali nisi sprejet na maraton. V primeru, da registrirani čas ne zadošča in da oseba ni izžrebana, potem je to edini strošek, ki ga imaš s to prijavo. In upaš na več sreče naslednje leto. V primeru, da si sprejet na maraton ti pa trgajo znesek. Za leto 2011 je bil ta znesek (za nerezidente v ZDA) 281 USD, kar je potem naneslo 189 EUR. Ob tem velja omeniti, da je ta prijavnina “non-refundable”, kar pomeni, da jo v nobenem primeru ne vrnejo (tudi zaradi bolezni ne), niti ni prenosljiva na drugo osebo. V primeru odpovedi je možnost, da si ob prijavi za maraton naslednje leto avtomatično sprejet. Seveda, ob ponovnem plačilu POLNEGA zneska (no tole ni sem 100% prepričan – lahko da tudi ni treba plačati).

KAJ POTEM?

V roku nekaj tednov po POTRDITVI, da si sprejet na maraton se odpre na spletni strani možnost, da se rezervira prevoz. Načeloma velja, da bodo nudili prenos vsem, je pa potrebno vedeti, da bodo zamudniki pri tej prijavi morali iti na prve prevoze. Brezplačno ponujajo dve vrsti prevoza. Z avtobusi z Manhattana in New Jerseyja ter trajekt na Statten Island (pa potem z busom do štarta). Načeloma se avtobusi napolnijo zelo hitro, zelo hitro se tudi napolnijo najbolj ugodne ure odhoda trajekta. Sej, še vedno bodo tisti “prvi” trajekti na voljo, samo ti so ob 5:30 zjutraj. Na štart potem prideš cirka 50-60 minut kasneje. Pri tem je treba vedeti, da je prvi štart maratona ob 9:40, približno ob 8:50 pa že zaprejo “štartna mesta” za prvi val. In da znajo biti jutra v novembru v New Yorku zelo mrzlo!

Zelo pomembna pa je še ena stvar. Rezervacija hotela, B&B. Ne sme se pričakovati ugodnih cen, ker je to eden izmed viškov turistične sezone v NYC, zato so cene navite. In cenovno najbolj ugodna prenočišča gredo prva. Zato, rezervacija skoraj takoj po prejemu potrditve o sprejetju na maraton! Glede letalskih pa… ceneznajo biti zelo visoke za prihode tam nekje med 4 in 7 dni pred maratonom, in odhode dan ali dva po maratonu. Zato v primeru teh terminov je treba rezervirati čimprej. Za prihode 2-3 dni pred maratonom so cene precej nižje, in se še v avgustu in septembru dajo dobiti ZELO ugodne ponudbe (npr. septembra je bila v akciji cena z AF iz Benetk samo za 490 EUR! termin petek-petek).

In še video za spodbudo!

Maraton v Parizu

april 12th, 2010 Comments off

Torej… Prvi maraton v Parizu je uspel. V manj kot v enem letu sem uspel od popolnega netekača in relativno nerednega športnika se preleviti v nekoga, ki je zmožen preteči maratonski tek in zraven še celo uživati.

Ključ do uspeha je bil v vsakem primeru trening. Prvič lani sem obul teniske poleti na Rodosu in se v temperaturi cirka 30C odpravil na ene 8km tek. Verjetno je bilo še manj. Tekel sem počasi. In komaj preživel. In potem sem si enega lepega dne zadal ali ne bi bilo fajn preteči 21km in Blejski mali maraton bo odlična izbira. Časa za pripravo manj kot mesec, ampak bom že preživel. In res… po štirih tekih sem bil toliko pripravljen, da sem prvi daljši tek v življenju preživel brez večjih problemov. Pravzaprav sem bil na koncu malo razočaran, ker sem svoj “mejnik” presegel za cirka 50 sekund, saj se je ura ustavila pri dveh urah in 50 sekundah. Ampak OK. Na koncu sem čutil, lahko bi mogoče še hitreje.

Potem pa mi enkrat znanec omeni… kaj praviš… Maraton v Parizu… zdej je prijava… pa sem rekel, zakaj pa ne… prijavnina ni tako visoka, pa tudi če ne grem… Potem pride vmes še polmaraton v Ljubljani, kjer sem sicer postavil za 10 minut boljši čas kot na Bledu, vendar sem bil na koncu kar fajn utrujen.

In… treba je bilo vzeti stvar resno v roke… Sicer se nisem držal čisto plana, ampak statistika je pokazala, da sem pretekel do maratona cirka 320km, povprečno po 12,5km na seanso… in sem ponosen, da sem vztrajal pri teku tudi sredi zime, ko so bile temperature globoko pod ničlo. Tek sem združil tudi s tekom na smučeh, ki se je na koncu izkazal kot odličen aerobni trening. Za moč je pomagal kak turni vzpon v gorah, pa tudi tek v hrib.

Vglavnem. Potem pride Pariz. Ker je bil to prvi maraton, sem se prijavil v skupino 4:15 (kljub temu, da lahko polmaraton tečem precej hitreje kot 2 uri). Zjutraj gužva, takšna, da ne morem niti priti v svojo skupino. Grem do “vrat” naprej, kjer pridem me tiste, ki nameravajo teči 4 ure. In počasi, počasi (ker pač ne morem stati na miru in primrzniti – kljub plastičnem ogrinjalu) se sprehodim do 3:45.  Maraton se prične ob glasni muziki I got a feeling… Tempo v prvih kilometrih je hiter, na srečo se je potem nekoliko “umiril”. Popolnoma brez problemov sem prvo polovico pretekel v času 1:50:11. Hidracija pravilna, takoj po 21km pojedel prvi gel. Sem se pa že malo podajal v “neznano” območje, saj več kot 30km še nisem nikoli tekel. Zato sem okoli 25km rahlo upočasnil, saj sem se bal da tega tempa telo ne bo zdržalo. Hkrati so okoli 25km prvi že začeli hoditi, okoli 30km so prvi že naredili pavze in si masirali krče, okoli 35km pa so mnogi precej zmanjšali tempo, nekateri pa tudi že omagali. No, počutil sem se odlično. Zato sem začel okoli 36-37km precej pospeševati (približno 20-30 sekund hitreje kot pa nekaj kilometrov prej), zadnje dva kilometra pa v tempu pod 5 minut na kilometer. Noge so zdržale, sicer sem jih že čutil, ampak moč je še vedno bila.

Na koncu zadovoljen. 3:40.12. Precej hitreje od načrta. Mogoče bi lahko še hitreje, če ne bi 10km tekel nekoliko počasneje. Mogoče tudi ne, ker telo ne bi zdržalo. V vsakem primeru, bil je postavljen osebni mejnik in sedaj vem kaj telo zmore.

Povprečni srčni utrip 160bpm, max. 175 bmp, povprečni tempo pa 5:08 minut na km. Skupaj pa je bilo narejenih cirka 190 višinskih metrov.

Je pa fajn… zadovoljstvo, kljub bolečim nogam (sklepom in mišicam) je veliko. In kmalu po maratonu sem že razmišljal, kateri je pa naslednji… no, sej bo…