Archive

Posts Tagged ‘maraton’

Maraton po Kitajskem zidu

maj 23rd, 2017 Comments off

Budilka je nastavljena na 2:50. Na hitro se oblečem, vzamem vnaprej pripravljena oblačila in štartno številko. Avtobus me bo pri danskem veleposlaništvu pobral okoli 3:30 in do tam je skoraj 2km hoje oz. malo več kot 5 minut vožnje s kolesom. In začne se pot na prizorišče maratona – maratona po Kitajskem zidu.


Kitajski zid je posebnost in velika atrakcija. Dolg je par tisoč kilometrov, od tega je le majhen del obnovljen. In po tem delu potekata v drugi polovici maja dva maratona. Prvi je Great Wall Marathon, drugi pa Conquer the wall Marathon. Oba sta težka, s tem da drugi skoraj ves čas poteka po zidu – zmagovalec potrebuje okoli 7 ur da ga konča. No, jaz sem se udeležil originalnega, ki je bil letos že v 18 izvedbi. Organizira ga danska potovalna agencija Albatros, poteka pa deloma po zidu (preko 5000 stopnic), deloma pa po okoliških cestah. Prijave niso poceni, če nisi rezident (cena je okoli 200 EUR!) je treba vzeti v paket potovanja za 6-7 dni v ceni med 1200 in 1500 EUR. Kar je načeloma še celo ugodno v primerjavi s tem koliko stane startnina za rezidente.

Maraton je odlično organiziran. Vnaprej smo po pošti dobili številke in tekaško majico, v štartnino je vključen tudi prevoz na in iz prizorišča. Poteka sicer po relativno odročnem delu zidu, precej daleč iz Pekinga – cirka 160km. Avtobus zjutraj odrine točno ob 3:30 (in to je samo ena izmed točk v Pekingu, kjer so pobirali tekače), nisem niti videl da bi šteli tekače. Kdor je bil tam je bil, kdor ne, je pač to njegov problem. Kar je super je to, da avtobus ni čisto poln in se da razkomotiti. Čeprav, pričakovanja in adrenalin naredita svoje in ne morem zaspati. Ob 5:00 imam pa itak nastavljeno dodatno budilko – za zajtrk. Dobili smo sicer pakete za zajtrk (sendvič), vendar vzamem samo čokolado, tradicionalno pa za zajtrk pojem čokolešnik.

Pot do prizorišča maratona – Huangyaguan – naj bi trajala okoli 3 ure. No, zjutraj ni bilo nobene gužve in mi smo prispeli na prizorišče že po okoli dveh urah in petnajstih minutah. In zunaj je bilo prav prijetno hladno (v avtobusu je pisalo, da je zunanja temperatura 19c) in nič ni kazalo, da se bo ponovil vročinski val iz prejšnjih dni. Žal to ni bilo čisto res, a o tem več kasneje. Postanek v WCju (tukaj moram priznati, da so WCji na štrbunk odlični za take prireditve – precej bolj čisto) in še cirka 10 minut hoje do štartnega prizorišča. Na vhodu nas pričaka godba na pihala z “jingle bells”. Atmosfera ravno ni bila božična, ampak Kitajcem lahko to tudi oprostimo. Po približno uri čakanja je že opaziti, da se ozračje počasi ogreva. Na odru poteka aktivno ogrevanje množice tekačev (vseh naj bi bilo prek 1500), vse višje so tudi temperature. Čutim sicer nelagodje v črevesju, ampak to pripišem napetosti in adrenalinu. Tekači so bili razdeljeni v nekaj skupin s starti vsakih 15-20 minut. Na srečo sem bil razporejen v prvo skupino, saj je najhitrejša in je najmanj možnosti, da bo kje gneča na prvem delu zidu. Glede pričakovanj… vedel sem, da je maraton težak – dvakratni vzpon na zid, tek po zidu (kjer gre stalno gor ali dol) – skupaj bo treba opraviti skoraj 1000m višinske razlike. Prva pentlja po zidu je dolga cirka 8km, potem sledi neravnih 26km po cesti in makadamskih poteh in ponovno pentlja po zidu. Ker je napoved vročine (v dnevih pred tem so narasle temperature med 35 in 40c) zato sem pričakoval, da bi z maratonom opravil približno uro počasneje kot pa bi ravninski maraton. Torej med štirimi urami in štirimi urami in pol v najslabšem primeru. In tukaj sem se močno motil.


Start je bil točno ob 7:30. Samo da je posijalo sonce na start je bilo že 24-25c 🙁 Prvi kilometer je ravninski in hiter, saj ga pretekel v približno štirih minutah in petnajstih sekundah. Vedel sem, da bo šlo vse težje, zato sem se rahlo držal nazaj. In potem se je začel vzpon. Naslednje štiri kilometre je šlo samo navzgor in naredili smo malo več kot 200 višinskih metrov. Treba je bilo upočasniti, ker se nisem hotel izčrpati. Po petih kilometrih pa se je začel zid, in strmo navzgor. Tempo je močno padel in takoj sem namenoma začel hoditi po najbolj strmih delih (stopnicah), saj v hoji nisem bil bistveno počasnejši kot pri teku. Naslednja dva kilometra potekata po zidu in skoraj ni premora – ali gre strmo gor ali strmo dol, redki so ravninski odseki. Tudi dol je treba teči zelo previdno, saj padec po stopnicah ne bi bil neboleč. Na koncu zidu je sledil še zelo strm spust po stopnicah iz zidu (skoraj 250 višinskih metrov v razdalji precej manj kot kilometer). In vedel sem, da bo čez 30 km tole treba ponoviti – takrat navzgor. Ampak s tem se bom ukvarjal takrat. Prvo pentljo naredim skladno s pričakovanji – za približno 8 kilometrov porabim malo manj kot eno uro. In sedaj je prišel del na katerem sem precej boljši – ravnina.


Temperature so se samo v eni uri dvignile nad 30c. Da ne bi pregorel skrbim, da zaužijem dovolj tekočine. Ker sem videl kako je težka pentlja in zaradi vročine tudi nekoliko zmanjšam tempo in grem naprej. Prvih 15km gre super. Je vroče, ampak ok… Z ne ravno hitrim tempom prehitevam številne tekače. Potem pa se na kilometru 15 zgodi in me začne zvijati v trebuhu. Narava kliče. Postanek za WC, še dobro da sem tokrat vzel zraven WC papir. Kar na polju, driska. Ufa. Porabim kar nekaj minut. Grem naprej, na srečo je voda malo naprej, tako da se lahko rehidriram. Kmalu se doseže tudi najnižja točka tega maratona, in potem sledi še 5km rahlega vzpona (80 višinskih metrov). To načeloma ne bi bil problem, ampak na cesti ni niti malo sence, sonce pa močno pripeka. Na naslednji postaji pojem en gel, popijem gatorade in vzamem celo steklenico vode. Na okoli 20km pa se začne malo bolj strm vzpon, saj se cesta v dveh kilometrih dvigne za več kot 150 višinskih metrov. Ker ni niti malo sence se odločim, da najbolj strmi del vzpona prehodim. Ko pa se začne cesta okoli kilometra 22 spuščati me ponovno zvije. Postanek na WC. Driska. Če sem se po prvem postanku počutil OK je sedaj drugače. Vroče. Jaz pa ne zadržim tekočine v sebi. Kljub temu da gre cesta navzdol (in grem temu ustrezno hitreje) se ne počutim več ok. Za vsak primer poskušam pojesti še en gel, saj rabim sladkor in kakšna hranila v sebi. Pojem tudi eno banano ob poti. Sledi še en oster, en kilometrski vzpon. Sicer samo 50 višinskih metrov, ampak dovolj strmo da ga prehodim – sem namreč čisto brez energije. In že smo na kilometru 27 🙂 Do konca je samo še pičlih 15 kilometrov. To bom pa prišel, tudi če hodim.


Ura je že 11:30 in jaz sem še vedno le okoli kilometra 30. Sonce noro pripeka, temperature so nad 35c in je zelo soparno. Hladim se tako da se stalno polivam po glavi. Piti poizkušam, ampak narava kliče ponovno na prehodu v kilometer 31. Driska. Spet. Not good. Ne morem zadržati v sebi nobene hrane, nobene vode. Sem totalno brez energije in do štartnociljnega prostora na kilometru 34 gre počasi. Poskušam malo teči, malo hoditi, ampak energije ni. Imam občutek kot da me sonce topi. Vseeno sem trdno prepričan da bom končal maraton in zato začnem zadnjo, najtežjo pentljo. Pentljo začnem po približno treh urah in pol, moj prvotni plan se mi vedno bolj umika. Po cirka 500m vzpona po zelo strmih stopnicah me ponovno zvije (približno polovico vzpona do vrha) – postanek na WCju, oblije me slabost. In odločim se, da malo posedim v senčki. Imam vodo, tako da sem OK. In med sedenjem se mi porajajo številna vprašanja – ključno je bilo ali naj nadaljujem naslednji kilometer in pol do dva kilometra po zidu (gor dol, brez senčke) in potem še cirka 5km navzdol do cilja, ali pa da zaključim s tem maratonom in se samo sprehodim do cilja. Kljub prigovarjanju ostalih tekačev se odločim za edino razumno stvar. Po štirih driskah, dehidraciji, slabosti in pomanjkanju energije se odločim, da bo do cilja prišel na lastnih nogah in to po najkrajši poti. Torej da odstopim. Prvič.

Spust je minil hitro. V cilju povem, da sem odstopil in takoj na dušek spijem en gatorade. Grem pod tuš, popijem še eno kokakolo in pojem sendvič. Začuda nobene slabosti več, nobenih prebavnih motenj. Sicer takoj pomislim zakaj sem odstopil, ampak to je bilo v danem trenutku edino pravilno.

Epilog. Moj prvi DNF – did not finish. No, prvi nedokončani maraton. Pretekel (in prehodil) sem 35,5 km in odstopil in bil med uradno uvrščenimi na malem maratonu 🙂 Dejstvo je, da je maraton potekal v času vročinskega vala (35c+) in da na teku ne prenašam dobro vročine. Dejstvo je tudi, da je proga zelo težka – dvakrat pentlja po zidu (in obakrat približno 350m višinske razlike), po cesti nobene sence, in dva krajša a zelo naporna vzpona – en okoli kilometra 21, drugi nekaj kilometrov kasneje. Če bi bila samo vročina bi zagotovo končal, ampak so me prebavne motnje zelo onemogočile – po drugem izletu na WC sem bil popolnoma brez energije, hrane in vode nisem mogel zadržati v sebi. Mogoče bi maraton še lahko končal, ampak bi lahko imel tudi kake trajne posledice zaradi dehidracije. Ma, bolj kot dehidracija me je skrbela prehidracija, saj sem popil velike količine vode (ki sem jo tudi izločil tako ali drugače) in bi lahko pretirano razredčil kri. Tako da… game over. Je pa res, da tokrat nisem imel nobenega muskelfibra, par ur po teku utrujenosti nisem niti čutil. Že par dni po maratonu sem za dušo odtekel preko 22km in je šlo odlično. Torej je bilo res povezano z vročino in prebavnimi težavami. Se zgodi, ni vsak dan tvoj dan.

Sicer pa, mogoče se še kdaj vrnem na ta maraton. Imamo neporavnane račune. Nikoli ne reci nikoli.

Glede fotk… fotke so vse iz uradne strani maratona…

Pyongyang Maraton 2017

april 20th, 2017 Comments off

Maraton v Severni Koreji? Zakaj pa ne… že sama država je zanimiva, maraton tja pa še bolj. Sploh če veš, da je za tujce odprt šele zadnje 3-4 leta.

Za prijavo na maraton ni potrebna nobena loterija. Prijava je za leto 2017 znašala 100 EUR za maraton, nekoliko manj za polmaraton ali 10km. Problem je drugje – v Severno Korejo brez agencije ni mogoče vstopiti. Uradna agencija za leto 2017, ki je poskrbela za vso logistiko maratona, je bila Koryo Tours. To ni severnokorejska agencija, ampak je agencija s sedežem v Pekingu, vodita pa jo novozelandec in anglež. V Severno Korejo je mogoče tudi preko alternativnih, pogosto cenejših agencij, kot sta Uri tours ali Young Pioneers. V letu 2017 pa je pot tja na maraton organizirala tudi slovenska agencija Shappa (v sodelovanju z Young Pioneers). Pri tem je treba izpostaviti, da vse maraton prijave (neglede preko katere agencije se potuje tja) ureja Koryo Tours. Razlik v programih med agencijami ni velikih, so pa razlike v prevozih, prenočiščih in podobno. Tisti, ki smo šli tja preko Koryo Tours smo dobili npr. spominske tekaške majice in medalje. Kar pa drugi niso, niti zmagovalec amaterskega maratona, Aleš iz Slovenije. Če bi osebno šel še enkrat, bi v vsakem primeru izbral še enkrat Koryo Tours, kjer je bila organizacija odlična. Dan prej smo še celo imeli predogled proge z avtobusom – trasa niti ni izgledala napačno, zaskrbljujoča sta bila samo dva klančka na začetku in na koncu maratona. Vmes pa relativno ravno. Veliko negodovanja pa je povzročila poteza severnokorejskega organizatorja – spremenili so zgornjo mejo za maratonce, ki je bila spremenjena in je sedaj znašala štiri ure (prej pet). Številni tekači so bili nezadovoljni, saj je to pomembna informacija. So se pa organizatorji kar strogo držali te meje, saj so kmalu po štirih urah (torej okoli 12:30) zaprli vrata in na stadion kot tekač ni bilo več mogoče, niti ni bilo možno teči “zmagovalnega” kroga po stadionu…

Start maratona je bil ob 8:20 iz stadiona Kim il Sunga, kjer je bila zbrana 50.000 glava množica “navijačev”. Ja, občutek je bil fenomenalen ob prihodu na stadion, tudi bobnenje ob častnem krogu. No, še največji problem so bili WCji – predvsem pomanjkanje le teh. In kmalu je bil start. Amaterji smo bili razvrščeni ob vseh “profesionalcih”. Na startu stojim ob Alešu, ki mi takoj ob poku startne pištole pobegne – par krat ga še v prvem kilometru vidim še v hrbet, in to je to.

1-5km: Start je bil hiter. Po 500m vidim, da imam mnogo prehiter tempo in namerno upočasnim. Pa še krajši klanček se začenja. Takoj me začenjajo prehitevati severnokorejski “profesionalci”, ki so dobro naoljena mašina. Kljub relativno razgibani progi pridem v lep ritem, hkrati ujamem skupinico tujcev s podobnim tempom. Korejci so itak vsi prehitri na začetku. Po približno 3-4km mimo nas prihrumi drugi val severnih korejcev, tistih, ki so startali 10 minut za nami na 10 in 21km razdalji. Njihova hitrost je neverjetna. Ampak mi lepo ostanemo v svojem tempu.

6-10km: Po 7-8km so se klančki končali, proga je sedaj čisto ravna. Še ovinkov je bolj malo. Tečemo mimo glavnih znamenitosti Pyongyanga, tako da ni dolgcajt. Tudi na trgu Kim Il Sunga je bilo zbranih ogromno ljudi, a ti nisi bili tam zaradi nas. Tam so vadili za proslavo ob obletnici rojstnega dneva Kim Il Sunga, kar naj bi se zgodilo en teden kasneje. Kljub temu je bilo navijanja veliko. Počutil sem se odlično.

11-15km: Počutje še naprej fenomenalno. Šli smo iz ožjega dela mesta in sedaj tečemo ob reki. Tečem skupaj z Avstralcem. Ne prehitro, ne prepočasi. Stalno čvekava tako da hitro mine.

16-20km: Ruralni del, izven Pyongyanga – tečemo po avtocesti proti jugu. Počasi čutim toploto (ni tako hladno kot dan prej), ampak se še vedno počutim zelo dobro. Na 20km srečam Aleša, ki kot vodili teče v nasprotno smer. Prav smešno je gledati nekoga, ki ima preko 185cm kako je dve glavi višji od severnokorejskih tekačev. Ni pa več proga ravna, saj se stalno rahlo vzpenja.

21-25km: Obrnem z dobrim časom na polovici maratona – 1:30.57. Pravzaprav v skladu s tempom in pričakovanji. Kljub temu šok na obratu – sedaj vidim zakaj je šlo tako hitro in enostavno. Piha namreč močan proti veter. In sedaj razumem Aleša zakaj se je pritoževal nad Severnokorejci, saj težko izkoriščaš zavetrje za nekomu, ki je od tebe dve glavi nižji (in kot je kasneje povedal – Severnokorejci so se mu umikali in niso želeli da teče za njimi). Tempo takoj močno pade, ne morem pospešiti niti ko se cesta začne spuščati. Okoli kilometra 24-25 začnem prvič čutiti noge.

26-30km: Tempo še naprej pada, svežina, ki je bila prej je šla. S precej napora držim tempo okoli 4min45s na kilometer. Tale veter me rahlo zafrkava, ampak je za vse enako – v tem času sploh ne vem če me je kdo prehitel.

31-35km: Tempo je sedaj samo še okoli 5 minut na kilometer. Sem mislil, da bo kaj lažje ko bomo zapustili obrežje reke – pa ni bilo. Vzporedna ulica, kjer je tudi trg Kim il Sunga je zelo dolga in preveč ravna – veter zelo vleče. Sedaj pa precej čutim noge, pravzaprav toliko, da imam občutek da bom dobil krče. Drugi problem pa so postaje z vodo. Ko smo šli proti obratu je bilo postaj dovolj, sedaj pa jih je bilo nekaj že zaprtih. Zadnjo vodo tako uspem dobiti okoli km 33, ko pojem tudi zadnji gel.

36-40km: Dirka se tukaj šele začenja. Klančki, utrujene noge, vročina. Tempo močno pade, več ali manj samo skrbim da bom v enem kosu prišel do cilja. Dehidriram, saj po kilometru 33 ni več nobene postaje z vodo – tista, ki je bila prej na kilometru 37, je sedaj že zaprta… Ufa… Me pa držijo pokonci ljudje, ki navijajo – da ne govorim o tem, da moram stalno tekati z iztegnjeno roko – toliko high5 nisem dal še nikoli. Pa niso to samo otroci, so tudi babice 🙂

41km-cilj: Na kilometru 41 pritečem na vrh hribčka in ponovno zagledam slavolok zmage. Torej do cilja ni več daleč. Poskušam pospešiti pa ne gre, noge ne držijo. Ostane samo še 400m po stadionu, polnem ljudi. Na mojo razočaranje noben ne reče nič, in bi slišal pasti iglo na tla. Vendar se ne dam, ker ne bom velikokrat tekel pred tako polnim stadionom. Z malo spodbude se zbudi tudi severnokorejska množica navijačev in vzdušje je prav fajno. Priznam pa, da skozi cilj pritečem izčrpan, dehidriran.

Epilog: Ciljno črto prečkam kot 20. uvrščeni na maratonu s časom 3h19m33s. Rahlo razočaran, saj sem zaostal za vsemi pričakovanji (ja, v najslabšem primeru je bil B cilj 3h15m). Zmanjkalo energije in moči v nogah. Čisto dehidriran na cilju, kjer skoraj v enem kosu spijem pollitrski Gatorade, ki sem ga prinesel iz Pekinga. Ampak vredu. Trasa ni lahka, protiveter v drugem delu je bil res močan. To kaže tudi dejstvo, da sem prvi del pretekel v malo več kot uri in pol, za drugi del pa sem potreboval skoraj 20 minut več. Ne pomnim kdaj sem zadnjič (tudi na treningu) pretekel tako počasi 21km 😉 K slabšemu rezultatu je tudi pripomogel trening. Zaradi onesnaženja v Pekingu sem več kot polovico kilometrov pretekel v telovadnici, na tekalni stezi. Kjer pa očitno nisem dovolj dvignil naklona, saj sem imel na pozimi nekaj problemov z bolečo ahilovo tetivo – vem sedaj za prihodnjič. Ker je tek na tekalni stezi tako lažji in blag na noge kot tek zunaj, noge tudi niso bile dovolj “pripravljene” na tako dolg tek. Zato sem imel po koncu maratona velik muskelfiber, pravzaprav so bila meča izredno boleča. Če sem običajno na “nogah” na lažjem joggingu že par dni po maratonu, pa sem se sedaj po 5-6 dneh komaj premikal, saj je bil tek še nemogoč.

Izkušnja maratona je bila zanimiva. Množica na startu in cilju, vmes pa relativno malo ljudi. Ok, po mestu je bilo ljudi ob progi kar nekaj, ne da se pa to primerjati s praktično nobenim maratonom, ki sem ga tekel do sedaj (Radenci pridejo blizu). Izven mesta si sam na tisti “vroči” avtocesti. Postajališč z vodo je bilo na začetku kar nekaj, potem pa s kilometri vedno manj. Še najbolj problematično je bilo to, da je bilo zadnje postajališče na 37km zaprto, ko smo tekli mimo. Pravzaprav je bilo zaprto že ko je približno 25-30 minut prej tekel mimo Aleš. Med maratonom je bila precej lažja tudi komunikacija z domačini – nekateri so navijali, drugi pozdravljali, tretji ponavljali kake angleške besede. Običajno na ulici v Severni Koreji nisi videl nič takega, saj so se vsi domačini izogibali komunikaciji s tujci. Celotni nadzor je bil v času maratona milejši. Vse skupaj pa je vseeno delovalo surrealistično. In nekako se nisem mogel otresti čudnega občutka – so ti ljudje na ulici na ulici (in stadionu) zato ker jim je tako zapovedano ali ker so prišli prostovoljno?

39. Berlin Marathon – poročilo

oktober 2nd, 2012 Comments off


Načrt:
Pod 3h15m, če se pa le da pa pod 3h10. S tem bi se že lahko kvalificiral za Bostonski maraton 2013 (pod 3:15 pa sem v Bostonu 2014, ko padem v višjo starostno skupino). Zavedal sem se, da sta oba rezultata 10 minut hitrejša od mojega osebnega rekorda v maratonu. Ampak bo. Trening ni bil slab. Bolj kot količini sem se letos posvetil kakovosti in raznolikosti. In veliko delal tudi na hitrosti! Zadnji yasso 800 test je odlično uspel in če bi ga vzel kot edino merilo bi moral preteči maraton v času med 2h55-3h00… kar pa se seveda ne bo zgodilo, ker bom že na začetku šel počasnejši tempo…!

Expo – dvig številk:
Dvig številk in razstavni prostor je urejen na letališču Templehof, ki je zelo enostavno dostopen z javnim prevozom. Ob vhodu ni nobene gužve ali čakanja. Zraven je treba imeti samo print “uradnega” potrdila o prijavi, ki smo ga prejeli po mailu par tednov nazaj. Pa tudi to se da tam direkt dobiti, tako da ni panike… Drugače pa vstop na sejem stane 2 EUR, seveda je za prijavljene (in enega gosta) brezplačno. Razstavljalcev je veliko, je pa urejeno tako, da moraš prehoditi ves razstavni prostor predno lahko dvigneš številko. Tako da ni kake bližnice! Je pa tako urejeno, da ni nobenega čakanja ali kaj podobno, vse skupaj je po nemško zelo urejeno in poteka hitro. No v vrečki je pač to kar pač je. Majice (ali marathoner ali finisher) ni v paketu, niti jo ne dobiš na cilju. To je pač treba kupiti.

Vreme:
Moj peti maraton in še petič super vreme. Zjutraj ravno prav, čez dan pa ne prevroče. Ko smo končali nas pa je grel sonček in je bilo prav prijetno poleževati po travi. Ni bilo tudi nobenega prehudega vetra…

Pred tekmo:
Tokrat sem vstal ob 6:00 in opravil standardno proceduro. Čokolešnik, nazaj v posteljo prebavljat zajtrk, obvezen postanek tam kamor gre še kralj sam in na štart. Tokrat sem se odpravil ob 7:30 iz hotela, ob 9:00 pa je bil štart. Sicer sem izbral malo napačno metro postajo, ker je bilo hoje kar precej ampak ok… Po oddaji vrečke sem se malo ogrel in do štartnega bloka E (3:15-3:30) je bilo kar nekaj hoje. Vseeno sem na koncu čakal manj kot 10 minut na štartu. Tokrat se je vse izšlo, brez kakšne velike naglice. Še za zadnji WC je bil čas.

Tek:
Tek se začne na kot običajno tam nekje na sredini osrednjega berlinskega parka Tiergarten. In začetek je raven! Kot palačinka. Gužva ob štartu je kar velika, ampak cesta na srečo kar solidno požira. Nekje po spomeniku (Grosser Stern) pa se je vse nekoliko sprostilo. Začnem v tempu okoli 4:25, kar je prijetno hitro. Takoj opazim, da laufam z lahkoto, srčni utrip ne gre visoko… Mogoče mi bo pa uspelo držati tak tempo dlje časa. In res. Prvih 5km gre super. 22 minut. 10km 44 minut in 14 sekund. Super. Držim zelo enakomeren tempo, pravzaprav začnem še celo malo zavirat, ker noge bi šle še hitreje, samo nisem prepričan, da bi zdržale do konca (mi je vseeno manjkalo dolgih tekov, najdaljši v zadnjih dveh mesecih je bil samo 26km). Prvih 21km naredim v 1:33:31, kar je tudi osebni rekord na 21km. In tempo zelo enakomeren, tam okoli 4:26. Ni velikega nihanja. Po 21km pa nagonsko malo popustim, ne vem zakaj. Mogoče ker sem se bal, da se bo ponovno zgodil New York (ko sem po km 32 upočasnil za 1 minuto na km), ali kaj. Mogoče zato, ker sem znotraj ciljnega časa, ma kaj, znotraj 3h10m sem, če bom nadaljeval vsaj približno tako. Popustim za cirka 5-7 sekund na km, kar načeloma ni veliko, počutim se še vedno OK. Mogoče popustim tudi zato, ker po moje celotna »karavana« začne upočasnjevanje tempa. Na 30km se še vedno počutim razmeroma sveže, malo že čutim noge, ampak ni hudo. Pojem še zadnji (tretji) gel in grem dalje, res pa je, da se tempo upočasni še za nadaljnjih 5 sekund na km. No… in na 35km se pa začne maraton »vlečti«. Čakam na Kurfursterdam in kar noče in noče priti. Isto se zgodi s Potsdamerplatz, od koder so do cilja samo še 4 km. Tistih nebotičnikov tam okoli nikjer, meni pa je garmin že zdavnaj oznanil km 38. Tudi gledalcev je tukaj precej manj kot pa v drugih predelih Berlina. Manjka mi tudi en »zajček«, ki bi ga sledil in bi mi delal tempo, ker moči v nogah je še precej. Samo volje malo manj. Sotekače samo še prehitevam, pa kljub temu tempo pada. Srčni utrip še vedno konstanten, noge že čutim, vendar ni panike… In ko hočem pospešiti (za ene 10 sekund na km) skoraj ne gre, pa še stalno je treba paziti kje prehitevaš… Gre par sto metrov, potem pa zapadem nazaj v »počasnejši« tempo skupine. Tako je najpočasnejši na celotnem maratonu kilometer 39, ko bi ravno moral pospeševati za finiš. In ko pridem na ulico Unter den Linden prvič po štartu ugledam Brandenburška vrata (no ja, tehnično ni res, ker to vidiš že parkrat prej, že cirka 5km po štartu) in poskušam še zadnjič pospešiti. Nekako mi ratuje, vendar hkrati vedno bolj »apatično« ugotavljam, da bom verjetno prav za malo zgrešil tisti skriti cilj 3 ure in 10 minut. Da ne omenjam, da se na koncu tistih 500m od Brandenburških vrat pa do cilja vleče bolj kot pa prej cel maraton. In na koncu res zgrešim 3h in 10 minut… Za 24 sekund  Torej, čas v cilju 3 ure 10 minut in 24 sekund. Vesel za izboljšavo osebnega rekorda za skoraj 15 minut, hkrati pa razočaran za tistih 24 sekund, ki bi me vodile do Bostona naslednjo pomlad…

Po tekmi:
Od cilja pa do dviga prtljage je mogoče 400-500m počasne hoje. Dobiš medaljo in »pelerino«, da se ne ohladiš preveč. Voda, izotonik, sadje… pride prav. In še pivo dobiš. To se šele prileže, in veliko pivo (na srečo brezalkoholno) gre hitro po grlu! Organizacija je res nemška, in vse teče zelo gladko. Tudi izhodov iz »zaprtega« območja maratona je ogromno, tako da nikjer ni velike gužve. In vsi so zelo ne-nemško prijazni!

Še uradna statistika…
Platz / Overall: 2401
Platz / Overall: 542 (in Altersklasse / Agegroup: M35)
Nettozeit / chiptotal: 03:10:24
Bruttozeit / clocktotal: 03:11:25
Halb 1 / First half: 01:33:31
Halb 2 / Second half: 01:36:54
Zeit pro km / Time per km: 04:30
Geschwindigkeit / Speed: 13.30 km/h

Split time of day time diff min/km km/h
5 km 09:23:01 00:22:00 22:00 04:24 13.64
10 km 09:45:15 00:44:14 22:14 04:27 13.49
15 km 10:07:25 01:06:24 22:10 04:26 13.53
20 km 10:29:41 01:28:40 22:16 04:28 13.48
Halb 10:34:32 01:33:31 04:51 04:25 13.60
25 km 10:52:12 01:51:11 17:40 04:32 13.25
30 km 11:14:41 02:13:40 22:29 04:30 13.34
35 km 11:37:32 02:36:31 22:51 04:35 13.13
40 km 12:01:21 03:00:20 23:49 04:46 12.60
Finish 12:11:25 03:10:24 10:04 04:36 13.08

Garmin mi je pa pokazal še to… (ja, očitno sem tokrat pretekel precej več kot 42km, zdaj vem kje sem izgubil tistih 25 sekund)
Distance: 42.97 km
Time: 3:10:25
Avg Pace: 4:26 min/km
Elevation Gain: 145 m
Avg HR: 163 bpm (85 % Max)

Categories: Nemčija, šport, tek Tags: , , ,

36. Pariški maraton – poročilo

april 17th, 2012 Comments off

Plan: okoli 3h30m. Brez pričakovanj. Uživanje. Jeseni sem ob prijavi tudi izbral skupino za tempo 3:30.

Vreme:
Super vreme. Zjutraj rahlo hladno (samo ene 5C), potem se je pa ravno prav ogrelo (mogoče 8-10C). V nasprotju z lanskim letom, ko je bilo prevroce. Me je že malo skrbelo, da sem premalo oblečen, vendar se je odločitev, da začnem kar z majico s kratkimi rokavi, izkazala za odlično. Večji problem je predstavljal veter, ki je bil na parih mestih zelo močan. In na koncu, ko si se ohladil, je bilo zelo mrzlo in je hitro zazeblo.

Pred tekmo:
Vstal sem kar pozno, šele ob 6:30. Na hitro pojedel čokolešnik im energijsko ploščico in se odpravil na WC. Štart je ob 8:45, na srečo pa stanujem na direktni liniji podzemne železnice – cirka 20 minut vožnje. Vseeno sem ponovil napako od lani in šel ene 15 minut prepozno. Podzemna železnica (metro) je bila že zjutraj polna. Skoraj sami tekači. Kot običajno v Parizu, je zjutraj velika gužva in vhod v prostor, kjer lahko odložiš prtljago je res daleč na aveniji Foch. (in kdor pride na štart z linijo 6 naj gre dol na na postaji Kleber – precej bližje!). In ni fajn zamujat. Količinia WCjev pa pariško tradicionalno majhna. Letos so vsaj naredili pisoarje, ki jih prejšna leta ni bilo. Vseeno moški še vedno množično uporabljajo bližnja drevesa in ograje. Od tam je pa potem vsaj kilometer do štarta na Elizejskih poljanah. Letos je bil pri vhodu večji red kot lani, saj si lani lahko šel na štart kjerkoli. Letos pa ne. Ok, red in preverjanje številk na vhodu so naredili veliko gužvo, ampak ko si bil enkrat notri je bilo ok. In prišel sem “not” ravno ko je bil štart elitne skupine. Poleg tega so po štartu vsako hitrostno skupino spuščali z zamikom, kar je malo zmanjšalo gužvo med tekom. Moja skupina je tako štartala s cirka 6 minutnim zamikom.

Tek:
Kot običajno se pariški maraton začne na elizejskih poljanah, ki so na srečo dovolj široke, da lahko požrejo veliko količino tekačev. Poleg tega gre skozi malo navzdol (do Concorda), tako da je tisti prvi kilometer fajn za ogrevanje. Kljub štaru in gneči pa je prvi kilometer hiter. 4:33m na km. Na Concordu sledi zavoj levo in začetek teka po Rivoliju, mimo Louvra do Bastille. To je čas ko je treba najti svoj tempo, in večina ljudi tukaj še malo pretirava. Ker se začel v skupini 3:30 je bil tempo še celo nekoliko prepočasen za mene. In v prvih 5 kilometrih lepo držim tempo okoli 4:45 na km. In prvih 5km končam v neprehitrem tempu malo pod 24 minut. Malo pred Bastillo je tudi prva okrepčevalnica, in treba res pohvaliti francoze. Ima svega i svašta. Voda v malih stekleničkah (zelo pripravno), sadje (banane in pomaranče), rozine, piškoti. Kasneje pa še sladkor.

Tam nekje v 6 kilometru se pričenja vzpon (cirka 20 višinskih metrov v ene dveh kilometrih). In prvi tukaj že upočasnjujejo tempo. No, sam se lepo umirim, tečem v podobnem tempu še naprej, 48 minut na 10km, srčni utrip se umiri pod 160 udarcev na minuto. Kmalu se priteče v Park des Vincennes in mimo gradiča. Tukaj pojem prvi gel. Število gledalcev je minimalno, na srečo so pa ceste široke, da se množica tekačev porazgubi, skoraj na vsakem kilometru ali malo širšem mestu pa je tudi kak bend z živo muziko. Da malo poživi. Po pravici povedano, mi tukaj kilometri kar letijo in komaj se zavem pa smo že na kilometru 15. Ko da bi spal vmes, ampak res. Še vedno tečem v neprehitrem tempu. In uživam. Proga se polagoma dviguje nekje do kilometra 17, potem pa par kilometrov direkt dol. 30 višinskih metrov. Wau.

Počasi se proga vrača v mesto in prvih 21km pretečem čisto v skladu s pričakovanji – okoli 1h42m. Tako kot lani skoraj isto. Pojem še drugi gel, da niti ne omenjam banane. Pri kilometru 22 še drugič pritečemo na Bastillo in se usmerimo proti Seini. Žal pa se je tukaj začela kar malo gužva. Počutje pa še vedno odlično. Cesta ob Seini nudi odlične razglede, predore (en je dolg več kot 1km – predor zna biti ob toplem vremenu prav soparen), niti ni dolgočasno, saj gre skozi malo gor in malo dol. Ljudi je ob Seini ogromno. Moj tempo ostaja še vedno enakomeren. Na 29km gremo mimo Eiffla, resno pa začne motiti gneča in predvsem upočasnjeni tempo nekaterih tekačev. Ja, prehitevanja je sedaj več kot na začetku. Prvi tukaj že hodijo.

Ja, pravi maraton se začne šele po km 30, ko se v Parizu proga zopet malo vzpenja proti bolonjskem gozdu. Vedno več ljudi hodi, vedno več ljudi si ob cesti preteguje mišice. Na 30km si rečem. No, pa imaš 1 uro časa da prideš v cilj pod 3 urami in 25 minutami. In lani me je prav tu zvilo in sem moral upočasniti. Nič, gremo z istim tempom naprej, še en gel in bo. Tokrat še popijem kozarec energijske pijače (modre barve – bolje da ne vem kaj je notri), in že vidim oznako na 35 km. Počutje dobro, me pa razočara pogled na uro, ko vidim, da sem zadnji kilometer pretekel v tempu 5:10 na km. Ok, gneča in rahel klanec sta naredila svoje. Dejmo raje malo pospešit. In to sem tudi naredil. Zadnjih 5km zopet v tempu pod 4:45 na km, in po pravici povedano ljudi samo še prehitevam. Počutim se odlično, mišice ne bolijo, boli samo prst na nogi. Očitno bodo ali žulji ali pa spet črni nohti. Ampak tega itak ne čutiš tako močno da bi nehal teči. In res, kilometer 40 je bil drugi najhitrejši na celotni progi! Čeprav, zadnja dva kilometra sta se potem kar malo vlekla, kljub vedno večji množici ljudi. Mogoče zato, ker sem stalno v glavi si računal koliko minut je še do konca in z glavo nisem več bil pri teku.

Cilj. 3h24m48s. Zadovoljen. Prijetno utrujen, nit pod razno pa izčrpan. Če bi bilo treba bi lahko tekel še naprej. Edino mrzlo je bilo, ko se enkrat ustaviš. Dobiš voda, banane, pomaranče… pa še medaljo okoli vratu. Pa majica in pelerino, da te greje. Še bolj pa sem zadovoljen, ko ugotovim, da sem drugi del odtekel s časom 1:42:48, torej le malo počasneje kot prvi del. Super. Čas tokrat niti ni bil toliko važen, bolj konsistentnost v teku. Sej, lahko bi bil skupaj kako minuto hitrejši , samo to danes sploh ni bil načrt.

Po tekmi:
Od cilj pa do dviga prtljage je cirka 400-500m počasne hoje. Ravno prav, da kaj popiješ in poješ. In opazuješ ljudi okoli sebe. Se pa vidi, da so temperature nizke, ker je relativno malo ljudi, ki bi čisto pregoreli. Slovencev na trasi nisem srečal, sem pa na koncu dal gor majico Vitezov dobrega teka, in takoj so me opazili 😉 lepo. Posledic po teku ni večjih, razen močno ožuljenega prsta na nogi. Že gledam za večjimi tekaškimi copati! Je pa izhod iz prireditvenega prostora kar malo kaotičen in nabito poln. To je pač tako če ni veliko reda 😉 In ko sem se po tekmi peljal domov, so pri Passyju nekateri tekači še vedno tekli proti cilju. In so imeli do cilja še več kot 10km. In ura je bila že 13:30.

Še uradna statistika…
Runner Number: 14733
Category: Senior Men
Place: 4487th
Official place: 4666th
Category place: 2085th
Time: 03:24:48
Official time: 03:31:52
Split at 5 KM: 00:23:58
Split at 10 KM: 00:48:07
Split at 15 KM: 01:12:41
Split at 21,1 KM: 01:41:59
Split at 25 KM: 02:00:53
Split at 30 KM: 02:25:32
Split at 35 KM: 02:50:16

Garmin mi je pa pokazal še to…
Distance: 42.48 km
Time: 3:24:48
Avg Pace: 4:49 min/km
Elevation Gain: 186 m
Avg HR: 163 bpm (85 % Max)

New York maraton – prijava

november 1st, 2011 Comments off

Kako do NYC maratona? Preko spletne strani http://www.nycmarathon.org/ se lahko prijavi vsakdo (ki je starejši od 18 let), in to enkrat med januarjem in aprilom (za tekoče leto). Ponavadi to objavijo enkrat v začetku leta. Možnosti je več. Garantirani nastop ob ustrezno hitrem času, loterija (v igri žreb), dobrodelnost (če zbereš dovolj denarja za dobrodelne namene) ali pa preko kake specializirane agencije, ki nudi celotno ponudbo (ki je tudi običajno ustrezno dražja).


Vir: http://www.nycmarathon.org/

Pri tem velja omeniti, da za garantirani nastop veljajo za leto 2012 še stara pravila, medtem ko se bodo za 2013 pravila močno zaostrila. Nekatere možnosti bodo ukinili, čase za garantirane nastope pa bodo močno zaostrili – pravzaprav bo v letu 2013 treba doseči 25% hitrejši čas za garantiran nastop kot v letu 2012. Veljajo pa nastopi tako v maratonu, ki se lahko preverijo preko spleta (možno da tudi na kak drug način)  in so bili doseženi v zadnjem letu in pol.


Vir: http://www.nycmarathon.org/

Druga možnost je loterija. Večini tistim, ki ne dosegajo časov (ali jih ne bodo dosegali po spremembah) ostane loterija. Do sprememb je prišlo zato, ker se je menda v zadnjih letih zelo zmanjšalo število oseb, ki so prišle preko žreba, saj so relativno “počasni” časi omogočili vedno večim ljudem, da so garantirano prišli na maraton. Po mnenju organizatorja bi tako v 5 letih ne mogli več nuditi žreba. Vglavnem, tukaj je pač potrebna sreča, in sam sem jo imel že v prvem poskusu. Do sedaj so bila tudi pravila, da če tri leta zapored nisi imel sreče pri žrebu, da dobil garantiran nastop v četrtem poskusu. Vendar menda tudi to počasi ukinjajo.

O drugih dveh možnostih ne bi izgubljal preveč besed. Le to, obstaja namreč precej “športno” oz. maratonsko orientiranih potovalnih agencij, ki nudijo ustrezne aranžmaje. Ponavadi aranžmaji zajemajo vsaj  vstopnino (ki je precej višja kot pri žrebu), nemalokrat pa še skupinski prevoz na štart, hotel, let…  Še to, preko agencij se da prijaviti tudi “kasneje”, če npr. zamudiš rok za prijavo. Seznam agencij je vsako leto ažuriran in objavljen na http://www.nycmarathon.org/entrantinfo/itps.htm

STROŠKI PRIJAVE

Prijava na spletni strani je možna samo ob vpisu številke kreditne kartice. Drugih možnosti ni. Ob prijavi  takoj odbijejo približno 11 USD, ki ni vračljiv. Potem pa odvisno ali si ali nisi sprejet na maraton. V primeru, da registrirani čas ne zadošča in da oseba ni izžrebana, potem je to edini strošek, ki ga imaš s to prijavo. In upaš na več sreče naslednje leto. V primeru, da si sprejet na maraton ti pa trgajo znesek. Za leto 2011 je bil ta znesek (za nerezidente v ZDA) 281 USD, kar je potem naneslo 189 EUR. Ob tem velja omeniti, da je ta prijavnina “non-refundable”, kar pomeni, da jo v nobenem primeru ne vrnejo (tudi zaradi bolezni ne), niti ni prenosljiva na drugo osebo. V primeru odpovedi je možnost, da si ob prijavi za maraton naslednje leto avtomatično sprejet. Seveda, ob ponovnem plačilu POLNEGA zneska (no tole ni sem 100% prepričan – lahko da tudi ni treba plačati).

KAJ POTEM?

V roku nekaj tednov po POTRDITVI, da si sprejet na maraton se odpre na spletni strani možnost, da se rezervira prevoz. Načeloma velja, da bodo nudili prenos vsem, je pa potrebno vedeti, da bodo zamudniki pri tej prijavi morali iti na prve prevoze. Brezplačno ponujajo dve vrsti prevoza. Z avtobusi z Manhattana in New Jerseyja ter trajekt na Statten Island (pa potem z busom do štarta). Načeloma se avtobusi napolnijo zelo hitro, zelo hitro se tudi napolnijo najbolj ugodne ure odhoda trajekta. Sej, še vedno bodo tisti “prvi” trajekti na voljo, samo ti so ob 5:30 zjutraj. Na štart potem prideš cirka 50-60 minut kasneje. Pri tem je treba vedeti, da je prvi štart maratona ob 9:40, približno ob 8:50 pa že zaprejo “štartna mesta” za prvi val. In da znajo biti jutra v novembru v New Yorku zelo mrzlo!

Zelo pomembna pa je še ena stvar. Rezervacija hotela, B&B. Ne sme se pričakovati ugodnih cen, ker je to eden izmed viškov turistične sezone v NYC, zato so cene navite. In cenovno najbolj ugodna prenočišča gredo prva. Zato, rezervacija skoraj takoj po prejemu potrditve o sprejetju na maraton! Glede letalskih pa… ceneznajo biti zelo visoke za prihode tam nekje med 4 in 7 dni pred maratonom, in odhode dan ali dva po maratonu. Zato v primeru teh terminov je treba rezervirati čimprej. Za prihode 2-3 dni pred maratonom so cene precej nižje, in se še v avgustu in septembru dajo dobiti ZELO ugodne ponudbe (npr. septembra je bila v akciji cena z AF iz Benetk samo za 490 EUR! termin petek-petek).

In še video za spodbudo!