Archive

Posts Tagged ‘Kitajska’

Maraton po Kitajskem zidu

maj 23rd, 2017 Comments off

Budilka je nastavljena na 2:50. Na hitro se oblečem, vzamem vnaprej pripravljena oblačila in štartno številko. Avtobus me bo pri danskem veleposlaništvu pobral okoli 3:30 in do tam je skoraj 2km hoje oz. malo več kot 5 minut vožnje s kolesom. In začne se pot na prizorišče maratona – maratona po Kitajskem zidu.


Kitajski zid je posebnost in velika atrakcija. Dolg je par tisoč kilometrov, od tega je le majhen del obnovljen. In po tem delu potekata v drugi polovici maja dva maratona. Prvi je Great Wall Marathon, drugi pa Conquer the wall Marathon. Oba sta težka, s tem da drugi skoraj ves čas poteka po zidu – zmagovalec potrebuje okoli 7 ur da ga konča. No, jaz sem se udeležil originalnega, ki je bil letos že v 18 izvedbi. Organizira ga danska potovalna agencija Albatros, poteka pa deloma po zidu (preko 5000 stopnic), deloma pa po okoliških cestah. Prijave niso poceni, če nisi rezident (cena je okoli 200 EUR!) je treba vzeti v paket potovanja za 6-7 dni v ceni med 1200 in 1500 EUR. Kar je načeloma še celo ugodno v primerjavi s tem koliko stane startnina za rezidente.

Maraton je odlično organiziran. Vnaprej smo po pošti dobili številke in tekaško majico, v štartnino je vključen tudi prevoz na in iz prizorišča. Poteka sicer po relativno odročnem delu zidu, precej daleč iz Pekinga – cirka 160km. Avtobus zjutraj odrine točno ob 3:30 (in to je samo ena izmed točk v Pekingu, kjer so pobirali tekače), nisem niti videl da bi šteli tekače. Kdor je bil tam je bil, kdor ne, je pač to njegov problem. Kar je super je to, da avtobus ni čisto poln in se da razkomotiti. Čeprav, pričakovanja in adrenalin naredita svoje in ne morem zaspati. Ob 5:00 imam pa itak nastavljeno dodatno budilko – za zajtrk. Dobili smo sicer pakete za zajtrk (sendvič), vendar vzamem samo čokolado, tradicionalno pa za zajtrk pojem čokolešnik.

Pot do prizorišča maratona – Huangyaguan – naj bi trajala okoli 3 ure. No, zjutraj ni bilo nobene gužve in mi smo prispeli na prizorišče že po okoli dveh urah in petnajstih minutah. In zunaj je bilo prav prijetno hladno (v avtobusu je pisalo, da je zunanja temperatura 19c) in nič ni kazalo, da se bo ponovil vročinski val iz prejšnjih dni. Žal to ni bilo čisto res, a o tem več kasneje. Postanek v WCju (tukaj moram priznati, da so WCji na štrbunk odlični za take prireditve – precej bolj čisto) in še cirka 10 minut hoje do štartnega prizorišča. Na vhodu nas pričaka godba na pihala z “jingle bells”. Atmosfera ravno ni bila božična, ampak Kitajcem lahko to tudi oprostimo. Po približno uri čakanja je že opaziti, da se ozračje počasi ogreva. Na odru poteka aktivno ogrevanje množice tekačev (vseh naj bi bilo prek 1500), vse višje so tudi temperature. Čutim sicer nelagodje v črevesju, ampak to pripišem napetosti in adrenalinu. Tekači so bili razdeljeni v nekaj skupin s starti vsakih 15-20 minut. Na srečo sem bil razporejen v prvo skupino, saj je najhitrejša in je najmanj možnosti, da bo kje gneča na prvem delu zidu. Glede pričakovanj… vedel sem, da je maraton težak – dvakratni vzpon na zid, tek po zidu (kjer gre stalno gor ali dol) – skupaj bo treba opraviti skoraj 1000m višinske razlike. Prva pentlja po zidu je dolga cirka 8km, potem sledi neravnih 26km po cesti in makadamskih poteh in ponovno pentlja po zidu. Ker je napoved vročine (v dnevih pred tem so narasle temperature med 35 in 40c) zato sem pričakoval, da bi z maratonom opravil približno uro počasneje kot pa bi ravninski maraton. Torej med štirimi urami in štirimi urami in pol v najslabšem primeru. In tukaj sem se močno motil.


Start je bil točno ob 7:30. Samo da je posijalo sonce na start je bilo že 24-25c 🙁 Prvi kilometer je ravninski in hiter, saj ga pretekel v približno štirih minutah in petnajstih sekundah. Vedel sem, da bo šlo vse težje, zato sem se rahlo držal nazaj. In potem se je začel vzpon. Naslednje štiri kilometre je šlo samo navzgor in naredili smo malo več kot 200 višinskih metrov. Treba je bilo upočasniti, ker se nisem hotel izčrpati. Po petih kilometrih pa se je začel zid, in strmo navzgor. Tempo je močno padel in takoj sem namenoma začel hoditi po najbolj strmih delih (stopnicah), saj v hoji nisem bil bistveno počasnejši kot pri teku. Naslednja dva kilometra potekata po zidu in skoraj ni premora – ali gre strmo gor ali strmo dol, redki so ravninski odseki. Tudi dol je treba teči zelo previdno, saj padec po stopnicah ne bi bil neboleč. Na koncu zidu je sledil še zelo strm spust po stopnicah iz zidu (skoraj 250 višinskih metrov v razdalji precej manj kot kilometer). In vedel sem, da bo čez 30 km tole treba ponoviti – takrat navzgor. Ampak s tem se bom ukvarjal takrat. Prvo pentljo naredim skladno s pričakovanji – za približno 8 kilometrov porabim malo manj kot eno uro. In sedaj je prišel del na katerem sem precej boljši – ravnina.


Temperature so se samo v eni uri dvignile nad 30c. Da ne bi pregorel skrbim, da zaužijem dovolj tekočine. Ker sem videl kako je težka pentlja in zaradi vročine tudi nekoliko zmanjšam tempo in grem naprej. Prvih 15km gre super. Je vroče, ampak ok… Z ne ravno hitrim tempom prehitevam številne tekače. Potem pa se na kilometru 15 zgodi in me začne zvijati v trebuhu. Narava kliče. Postanek za WC, še dobro da sem tokrat vzel zraven WC papir. Kar na polju, driska. Ufa. Porabim kar nekaj minut. Grem naprej, na srečo je voda malo naprej, tako da se lahko rehidriram. Kmalu se doseže tudi najnižja točka tega maratona, in potem sledi še 5km rahlega vzpona (80 višinskih metrov). To načeloma ne bi bil problem, ampak na cesti ni niti malo sence, sonce pa močno pripeka. Na naslednji postaji pojem en gel, popijem gatorade in vzamem celo steklenico vode. Na okoli 20km pa se začne malo bolj strm vzpon, saj se cesta v dveh kilometrih dvigne za več kot 150 višinskih metrov. Ker ni niti malo sence se odločim, da najbolj strmi del vzpona prehodim. Ko pa se začne cesta okoli kilometra 22 spuščati me ponovno zvije. Postanek na WC. Driska. Če sem se po prvem postanku počutil OK je sedaj drugače. Vroče. Jaz pa ne zadržim tekočine v sebi. Kljub temu da gre cesta navzdol (in grem temu ustrezno hitreje) se ne počutim več ok. Za vsak primer poskušam pojesti še en gel, saj rabim sladkor in kakšna hranila v sebi. Pojem tudi eno banano ob poti. Sledi še en oster, en kilometrski vzpon. Sicer samo 50 višinskih metrov, ampak dovolj strmo da ga prehodim – sem namreč čisto brez energije. In že smo na kilometru 27 🙂 Do konca je samo še pičlih 15 kilometrov. To bom pa prišel, tudi če hodim.


Ura je že 11:30 in jaz sem še vedno le okoli kilometra 30. Sonce noro pripeka, temperature so nad 35c in je zelo soparno. Hladim se tako da se stalno polivam po glavi. Piti poizkušam, ampak narava kliče ponovno na prehodu v kilometer 31. Driska. Spet. Not good. Ne morem zadržati v sebi nobene hrane, nobene vode. Sem totalno brez energije in do štartnociljnega prostora na kilometru 34 gre počasi. Poskušam malo teči, malo hoditi, ampak energije ni. Imam občutek kot da me sonce topi. Vseeno sem trdno prepričan da bom končal maraton in zato začnem zadnjo, najtežjo pentljo. Pentljo začnem po približno treh urah in pol, moj prvotni plan se mi vedno bolj umika. Po cirka 500m vzpona po zelo strmih stopnicah me ponovno zvije (približno polovico vzpona do vrha) – postanek na WCju, oblije me slabost. In odločim se, da malo posedim v senčki. Imam vodo, tako da sem OK. In med sedenjem se mi porajajo številna vprašanja – ključno je bilo ali naj nadaljujem naslednji kilometer in pol do dva kilometra po zidu (gor dol, brez senčke) in potem še cirka 5km navzdol do cilja, ali pa da zaključim s tem maratonom in se samo sprehodim do cilja. Kljub prigovarjanju ostalih tekačev se odločim za edino razumno stvar. Po štirih driskah, dehidraciji, slabosti in pomanjkanju energije se odločim, da bo do cilja prišel na lastnih nogah in to po najkrajši poti. Torej da odstopim. Prvič.

Spust je minil hitro. V cilju povem, da sem odstopil in takoj na dušek spijem en gatorade. Grem pod tuš, popijem še eno kokakolo in pojem sendvič. Začuda nobene slabosti več, nobenih prebavnih motenj. Sicer takoj pomislim zakaj sem odstopil, ampak to je bilo v danem trenutku edino pravilno.

Epilog. Moj prvi DNF – did not finish. No, prvi nedokončani maraton. Pretekel (in prehodil) sem 35,5 km in odstopil in bil med uradno uvrščenimi na malem maratonu 🙂 Dejstvo je, da je maraton potekal v času vročinskega vala (35c+) in da na teku ne prenašam dobro vročine. Dejstvo je tudi, da je proga zelo težka – dvakrat pentlja po zidu (in obakrat približno 350m višinske razlike), po cesti nobene sence, in dva krajša a zelo naporna vzpona – en okoli kilometra 21, drugi nekaj kilometrov kasneje. Če bi bila samo vročina bi zagotovo končal, ampak so me prebavne motnje zelo onemogočile – po drugem izletu na WC sem bil popolnoma brez energije, hrane in vode nisem mogel zadržati v sebi. Mogoče bi maraton še lahko končal, ampak bi lahko imel tudi kake trajne posledice zaradi dehidracije. Ma, bolj kot dehidracija me je skrbela prehidracija, saj sem popil velike količine vode (ki sem jo tudi izločil tako ali drugače) in bi lahko pretirano razredčil kri. Tako da… game over. Je pa res, da tokrat nisem imel nobenega muskelfibra, par ur po teku utrujenosti nisem niti čutil. Že par dni po maratonu sem za dušo odtekel preko 22km in je šlo odlično. Torej je bilo res povezano z vročino in prebavnimi težavami. Se zgodi, ni vsak dan tvoj dan.

Sicer pa, mogoče se še kdaj vrnem na ta maraton. Imamo neporavnane račune. Nikoli ne reci nikoli.

Glede fotk… fotke so vse z dovoljenjem iz uradne strani maratona…

Veliki kitajski požarni zid

januar 25th, 2017 Comments off

$_35Internet dandanes omogoča popotniku hitrejši in lažji dostop do informacij. Elektronski e-mail naslov imam že kar nekaj let, saj sem si prvi poštni predal na hotmailu odprl že leta 1998, pred odhodom v Tanzanijo. Druge poštne naslove sem pa uporabljal že prej…

Kot popotniku je dostop interneta postal med potovanji vedno pomembnejši. Od pregleda pošte, bančnih izpiskov do rezervacije hotelov (in iskanje informacij glede možnih ogledov in voznih redov). Čeprav, včasih je prav fajn biti odklopljen, da ne dobim službenih mejlov in podobnega. Če se dobro spomnim, je bil internet na vseh potovanjih v Afriki zelo počasen in je trajalo kar nekaj minut, da se je odprla spletna stran. Z leti se je hitrost interneta večala, vedno manj je bilo obiskovanja internet kafejev, danes je tako v uporabi samo še wifi…

In kaj ima Kitajska s tem? Med prostim in dostopnim internetom je postavila požarni zid (z imenom zlati ščit), ki omogoča filtriranje informacij in blokiranje spletnih strani. Popularno ime je “great firewall of china“. Osnovna ideja je, da se filtrira in tako onemogoči dostop do nekaterih spletnih strani, ki naj ne bi bile zaželjene. Npr. glede raznih uporniških skupin, dalajlame, tajvana,… Blokirane so tudi vse strani, ki so kritične do Kitajske in vse strani, ki imajo precej uporabnikov in kjer cenzorji nimajo nadzora…

Kaj to pomeni v praksi? To pomeni, da so blokirane praktično vsa popularna socialna omrežja in programi za komunikacijo ter izmenjavo datotek. Kot nadomestek se ponuja wechat (Whatsapp), weibo(Facebook, Blogspot), Renren (Facebook) in množica drugih. Ne dela nobena stran na bloggerskem portalu blogspot, nemogoče si je tudi ogledati katerikoli video na youtube ali vimeo. Whatsapp dela občasno, dela normalno tudi Skype.

Kaj je torej blokirano?
Popolnoma blokiran je google. Vse. Od maila, zemljevidov, fotk,… Niti pod razno seveda ne dela iskalnik, ki je bil tudi v središču spora s kitajskimi oblastmi. Google namreč ni želel več filtrirati zadetkov (do leta 2010 so imeli v iskalnih samocenzuro) in tako so bili “blokirani”. Včasih sicer dela sprejemanje mailov, ampak pošiljati se ne da. Posledicno ne dela nic kar rabi za login karkoli povezano s prej omenjenimi storitvami (npr. Feedly).

Poleg googla ne delajo Facebook, Twitter, Instagram, Messenger, YouTube, Vimeo,…. Dela pa npr. Yahoo, ki je za tiste brez VPN default brskalnik (seveda, alternativa je kitajski Baidu). Delajo pa Microsoftove in Applove storitve. Od mailov dela Hotmail, tudi Outlook dela občasno, odlično dela tudi Yahoo. Enako dobro dela iCloud mail od Appla. tudi Hotmail in Outlook obcasno delata. Od oblačnih storitev trenutno dela samo applov iCloud (čeprav tukaj nisem popolnoma prepričan, da dela tudi shranjevanje podatkov v oblaku), ne delata pa Microsoftov Onedrive ali Dropbox.

Glede zemljevidov so zanimi Apple Maps. Z VPN so na Kitajskem izredno detaljni (tudi satellite view), dela skoraj v vseh mestih transport (v ZDA samo v par mestih). Slabost je ta, da takoj ko greš izven Kitajske so pa ti zemljevidi slabi in nenatančni. Na drugi strani pa so z vključenim VPN Apple Maps precej manj podrobni za Kitajsko, ne delajo nobene storitve. Microsoft Bing dela normalno, Google Maps seveda ne dela. Poleg tega je na Google Maps preko VPN vse zamaknjeno za nekaj stopinj, tako da npr satellite view ni usklajen s street view.. OpenStreetMaps delajo odlično.

Blokirane so tudi torrent strani (Piratebay), čeprav, torrenti se pretakajo hitro in brez problemov.

Enostavno se lahko preizkusi glede delovanja strani na spletni strani greatfirewallofchina.org. Seznam blokiranih spletnih strani je tukaj. Sicer pa, ne vem če obstaja kaka slovenska stran, ki bi bila cenzurirana (razen seveda google.si).

Glavni problem tega požarnega zidu pa ni sama cenzura, ampak “pregled” prometa in s tem “pipica” v svet. Internet po Kitajski je hiter. Brez problema se streama kitajsko televizijo, downloadi in uploadi so super hitri. Takoj ko pa je strežnik izven kitajske se pa vse močno upočasni. Dostop do slovenskih strani (najbolj običajne, npr. rtvslo.si) je boleče počasen. Streamanje (pretakanje) radia iz rtvslo praktično ne deluje (malo je krivec tudi rtvslo, saj imajo samo streame višje kakovosti – torej 192kbps, medtem ko ostali radii, ki delujejo imajo streame 128kbps). Takoj, ko se vključi VPN pa je zadeva drugačna. Stream kar naenkrat normalno dela, tudi izdaja časopisa Delo se pretoči razmeroma hitro (prej se dostikrat sploh ni). Pravzaprav, z VPN se vse strani v Sloveniji kot tudi vse nekitajske strani, pretakajo precej hitreje. Žal ne morem gledati TV v zivo preko VPN (npr. smučanje), saj je signal geografsko zaščiten, slovenski serverji VPN pa boleče počasni 🙁 sicer pa, to ni problem slovenskih serverjev, vsi evropski VPN serverji so pocasni iz kitajske.

Rešitev za relativno normalen internet je VPN. VPN uporabljamo prakticno vsi tujci, nekatere korporacije imajo direktne povezave do svojih serverjev v tujini (to je se najbolj problematicno za Kitajce ker podatkov ne hranijo na Kitajskem in s tem niso pod njihovo kontrolo). Obstajajo različni ponudniki VPN, ampak po mojih izkušnjah praktično ni brezplačnih, ki bi se dobro odrezali. Še najhitrejši in najbolj stabilen (kadar seveda dela na Kitajskem) je slovenski Icycafe. Ampak za stabilnost je vseeno treba uporabljati plačljiv in zanesljiv VPN, kar pomeni, da hitro na leto plačaš okoli 100 USD samo za VPN. Za kakršnokoli zabavo ali delo je VPN dejansko nepogrešljiv, kljub temu da občasno dela zelo počasi in se počutim pri odpiranju kake spletne strani kot da bi bil še vedno v Afriki leta 1998. In kitajci se zelo aktivno “borijo” proti VPNjem, saj so pogosto blokirani in je vedno težje dobiti zelo zanesljiv in hitrodelujoč VPN. Tudi v letu 2017 so sprožili kampanjo z namenom odstranitve VPNjev – dovoljeni naj bi bili samo tisti, ki jih dovoli kitajska vlada – kar pomeni, da imajo spet kak backdoor za spremljanje prometa. Sicer pa tako kampanjo sprožijo vedno, ko so v planu kaki kongresi ali pomembnejše državne stvari. Verjetno bo internet par dni (ali tednov) zelo počasen, potem se bo pa počasi vse nazaj uredilo (so ljudje iznajdljivi). VPNji itak že sedaj niso dovoljeni in ase do njihovih spletnih strani že sedaj ne da dostopat. No vsaj vedno se je, upam, da tokrat ne bo drugače.

Še primerjava hitrosti…
levo je hitrost do slovenskega serverja brez uporabe VPN, srednje je z uporabo brezplačnega (free) VPN in desno je z uporabo komercialnega VPN

Očitno je, da kitajci zelo zelo omejujejo promet s filtiriranjem in iskanjem nezaželenih paketov. Download je tako zelo omejen. Upload niti ni tako zelo slab (očitno ga ne filtrirajo tako kot download – kar pomeni – ni nujno važno kaj si drugi mislijo o nas, važno je da imamo nadzor nad lastnim ljudstvom), se pa upload zelo upočasni z uporabo VPN – posledično je celotna uporabniška izkušnja, tudi z uporabo VPN relativno slaba.

Kaj pa kitajske spletne strani? Delujejo zelo hitro, saj so znotraj požarnega zidu. Hkrati pa je dostopanje do kitajskih spletnih strani z povezavo izven kitajske zelo počasno.

Kaj pa Kitajci?! Velike večine jih te tuje zadeve niti ne motijo, saj jih ne uporabljajo. Oni imajo svoj wechat, youku in podobne storitve in so happy da živijo v svojem bubblu in jih vsaj odkrito noben ne sekira.

Sicer pa… oblasti so napovedale nove omejitve in prepovedi glede VPN. Economic openness o kateri je v Davosu govoril predsednik Xi v Davosu še ne pomeni splošne odprtosti…