Archive

Posts Tagged ‘francija’

Muzej letalstva in vesolja v Parizu

avgust 14th, 2018 Comments off


Muzej zraka in vesolja (fr. Musée de l’Air et de l’Espace) je eden najstarejših aeronavtičnih muzej okoli danes. Nahaja se nahaja na letališču Bourget, ki je bilo do leta 1932 edino komercialno letališče v Parizu. Ima zbirko približno 150 letal, ki so na ogled, od enih najbolj zgodnih letal do Bregueta 19 “Point d’Interrogation”, Spitfire in Concorda. Vključuje tudi dva modela raket Ariane. Po ogledu tega muzeja želim iti v Washington, do Smithsonian National Air and Space Museum, ki naj bi bil najboljši podoben muzej in Kennedy Space Center. Dostop do muzeja ni preprost. Poleg taksija se lahko do muzeja pripelje z avtobusom (št. 350 iz Gare de l’Est – dve metro vozovnici!) ali pa kombinacijo metroja in avtobusa – metro linija št. 7 (postaja La Courneuve) in avtobus 152. Ponavadi obe možnosti trajata zelo dolgo in je treba malo iskati povezave. Vstop v muzej je v osnovi brezplačen, razen ogleda notranjosti štirih letal (forfait avions, 9 EUR v letu 2018) ali kakih drugih aktivnosti (simulator ali itd.). Muzej sem obiskal čez teden in ob 11h ni bilo veliko ljudi.

Kot posebnost ima muzej nekaj redkih in posebnih delov. Npr. edini znani preostali del – podvozje oz. kolesje – letala L’Oiseau Blanc (Beli ptič) iz leta 1927, ki je poskušalo opraviti prvi čezatlantski let iz Pariza v New York. 8. maja 1927 sta namreč dva neusrašna letalca na “Belemu ptiču” vzletela iz Le Bourgeta. Letalu je odpadlo pristajalno podvozje (ali pa je bilo še celo odvrženo in ta del je shranjen v muzeju), kasneje pa je izginilo nekje nad Atlantikom. Dva tedna kasneje je Lindbergh uspešno opravil prvi uspešen non-stop čezatlantski let iz ZDA do Pariza.

Obiskovalec lahko obišče notranjost štirih letal.

Douglas C-47 Skytrain, ki so ga v času druge svetovne vojne uporabljali zavezniki (in menda ostaja še vedno v uporabi) je najstarejše med štirimi letali. C-47 je bil preoblikovan v vojaško in transportno letalo in se je v številnih spremembah razlikoval od civilnega DC-3. Npr. letalo je bilo opremljeno s tovornimi vrati, okrepljenim podom, s skrajšanim repom in stekleno kupolo v v strehi kabine. Okoli letala so mogoče še bolj znana letala – lovci, ko so npr. angleški Spitfire, nemška Stuka…

Na zunanjem delu muzeja je postavljen legendarni Boeing 747-100, s tem da se različni modeli tega letala proizvajajo že več kot 50 let. Proizvodnja 747-100 se je začela leta 1966, ko je zgornje nadstropje (in to je imelo skupno šest oken, po tri na vsaki strani) bilo namenjeno kot neke vrste lounge za poslovne potnike. Meni se je lani končno uresničila želja in sem se prvič peljal “zgoraj” na KLM 747-400 Combi – s tem, da je nadstropje precej večje kot je bilo v prvih modelih tega letala. Vglavnem, tisto kar dela ta razstavljeni model še posebno zanimivo je to, da je notranjost neke vrste prerezana in je možno videti tudi tisto, kar v običajnem letalu ne vidimo in je skrito (torej kako je letalo sestavljeno, prtljažni prostor, itd. )

Meni najbolj zanimivimi pa sta bili dve letali Concorde, ki jima je bila namenjena lastna dvorana. Razstavljen je bil prvi prototip z oznako 001, ki je bil kasneje spremenjen za uporabo na misiji Solar Eclipse leta 1973 in opremljen z opazovalnimi instrumenti. Izvedel je najdaljšo opazovanje sončnega mrka do danes, ki je trajalo približno 74 minut. Drugi Concorde je letalo, ki je opravljalo redne polete za Air France. Oba sta opomnik tehničnega dosežka, ki je združil britansko in francosko znanje. Toda za rednega potnika je bilo to predvsem večinoma zelo hitro letalo, za tiste na zemlji pa zelo glasno – letwlo je s hitrostjo okoli 2253 km / h oz. 2 macha. Vožnja s Concordom je bila draga, gor je bilo prostora (v enem razredu) samo za 100 potnikov. Seveda je bila storitev premijska, na splošno pa je bil prostor relativno tesen (in bilo je nižje, primerljivo nekako s sedanjimi Bombardieri, Fokkerji), okna pa so bila veliko manjša kot na običajnih letalih. Izjemno vitko telo in nagnjeni nos pa sta naredila Concorde bolj podoben vojaškemu letalu ali kaki vesoljski raketi kot pa običajnemu komercialnemu letalu.

Zadnji odsek muzeja (oz. prvi – odvisno kako zaviješ na začetku) je namenjen vesolju. V prostoru je temneje kot v preostalih delih muzeja, notri pa je en kup zanimivih stvari (lunarni modul, vozilo, obleke). Še bolj zanimivo je to, da je večina stvari ruskega ali evropskega izvora, zelo malo stvari pa izvira iz NASA.

Recenzija: Les Carmes B&B – Provansa

maj 6th, 2012 Comments off

Letos naju je za prvomajske počitnice pot vodila v Provanso. Približno en mesec pred odhodom, ko je bil okvirno soglasje o destinaciji doseženo, sem želel rezervirati prenočišče nekje v Provansi. Centralno, tko da imava blizu glavne zadeve. No, kot prvo nisem imel pojma kako velika je Provansa, in kot drugo, imel sem srečo, da je bilo veliko priporočenih prenočišč že zasedenih. Ja, srečo. In to zato, ker sem na koncu rezerviral Les Carmes, ki je lociran res centralno, in je odlično izhodišče za odkrivanje najlepših delov Provanse.
http://www.lescarmes.com/
Les Carmes je bila včasih kmetija bližnjega samostana. Pred cirka 10 leti sta jo kupila sedanja lastnika, Mike in Ann. Ki nista francoza. Sta angleža. Ampak neglede na to, je hiša prekrasno obnovljena in spremenjena v B&B. Kot lastnika sta zelo prijazna, ustrežljiva z nasveti ter pripravljena na dolge čveke oz. pogovore. In meni je bilo, po pravici povedano, prav fajn pogovarjati se v angleščini, ne pa se lomiti v francoščini. Kot majhen hotel ima kmetija sedaj 6-7 suit in sobe, ki stanejo od 80 do 175 EUR na noč. Seveda odvisno od sobe in sezone. Midva sva tako preživela 4 noči v “Top Terrace Suite”.

In suita je bila zanimiva. Dve sobi, veliki, na podstrešju stavbe. Prostora v sobi je bilo ogromno, postelja velika, ločena soba pa je imela tako kavč kot fotelj. Ravno prav za prebiranje vodiča. Zanimivo je, da ni bilo v sobi ne TV, ni delal niti internet. Kar je oboje po svoje fajn. Saj smo na dopustu, a ne? Okna so bila majhna, in so prepuščala malo svetlobe, vendar to niti ni bil problem, saj so bila okna tudi na stropu. So pa prav očarali stari tramovi na stropu. Zidovi so debeli, tako da verjetno ta suita ostane tudi poleti prijetno hladna. No, letos aprila je bilo prej hladno kot vroče, sva še celo dobila električni grelnik 🙂 Kopalnica je velika, z velikim “walk-in” shower. Zanimivo je tudi stopnišče, kjer so številne fotke iz zgodovine hiše, večino pa od družine, ki je pred precej desetletji živela na tej kmetiji.

V ceno je vključen tudi zajtrk, ki je bil okusen. Vendar, po več dnevih bi bilo vse skupaj že malo dolgočasno, saj je vsako jutro vse isto. Edino kar lahko spremeniš je to, kako ti naredijo jajca.

Vseeno. Tole je odlično posestvo in prenočišče. Ni poceni, ampak ok. Ima pa value for money. Je udobno, čisto, prijazno. Bi šel spet. 🙂

36. Pariški maraton – poročilo

april 17th, 2012 Comments off

Plan: okoli 3h30m. Brez pričakovanj. Uživanje. Jeseni sem ob prijavi tudi izbral skupino za tempo 3:30.

Vreme:
Super vreme. Zjutraj rahlo hladno (samo ene 5C), potem se je pa ravno prav ogrelo (mogoče 8-10C). V nasprotju z lanskim letom, ko je bilo prevroce. Me je že malo skrbelo, da sem premalo oblečen, vendar se je odločitev, da začnem kar z majico s kratkimi rokavi, izkazala za odlično. Večji problem je predstavljal veter, ki je bil na parih mestih zelo močan. In na koncu, ko si se ohladil, je bilo zelo mrzlo in je hitro zazeblo.

Pred tekmo:
Vstal sem kar pozno, šele ob 6:30. Na hitro pojedel čokolešnik im energijsko ploščico in se odpravil na WC. Štart je ob 8:45, na srečo pa stanujem na direktni liniji podzemne železnice – cirka 20 minut vožnje. Vseeno sem ponovil napako od lani in šel ene 15 minut prepozno. Podzemna železnica (metro) je bila že zjutraj polna. Skoraj sami tekači. Kot običajno v Parizu, je zjutraj velika gužva in vhod v prostor, kjer lahko odložiš prtljago je res daleč na aveniji Foch. (in kdor pride na štart z linijo 6 naj gre dol na na postaji Kleber – precej bližje!). In ni fajn zamujat. Količinia WCjev pa pariško tradicionalno majhna. Letos so vsaj naredili pisoarje, ki jih prejšna leta ni bilo. Vseeno moški še vedno množično uporabljajo bližnja drevesa in ograje. Od tam je pa potem vsaj kilometer do štarta na Elizejskih poljanah. Letos je bil pri vhodu večji red kot lani, saj si lani lahko šel na štart kjerkoli. Letos pa ne. Ok, red in preverjanje številk na vhodu so naredili veliko gužvo, ampak ko si bil enkrat notri je bilo ok. In prišel sem “not” ravno ko je bil štart elitne skupine. Poleg tega so po štartu vsako hitrostno skupino spuščali z zamikom, kar je malo zmanjšalo gužvo med tekom. Moja skupina je tako štartala s cirka 6 minutnim zamikom.

Tek:
Kot običajno se pariški maraton začne na elizejskih poljanah, ki so na srečo dovolj široke, da lahko požrejo veliko količino tekačev. Poleg tega gre skozi malo navzdol (do Concorda), tako da je tisti prvi kilometer fajn za ogrevanje. Kljub štaru in gneči pa je prvi kilometer hiter. 4:33m na km. Na Concordu sledi zavoj levo in začetek teka po Rivoliju, mimo Louvra do Bastille. To je čas ko je treba najti svoj tempo, in večina ljudi tukaj še malo pretirava. Ker se začel v skupini 3:30 je bil tempo še celo nekoliko prepočasen za mene. In v prvih 5 kilometrih lepo držim tempo okoli 4:45 na km. In prvih 5km končam v neprehitrem tempu malo pod 24 minut. Malo pred Bastillo je tudi prva okrepčevalnica, in treba res pohvaliti francoze. Ima svega i svašta. Voda v malih stekleničkah (zelo pripravno), sadje (banane in pomaranče), rozine, piškoti. Kasneje pa še sladkor.

Tam nekje v 6 kilometru se pričenja vzpon (cirka 20 višinskih metrov v ene dveh kilometrih). In prvi tukaj že upočasnjujejo tempo. No, sam se lepo umirim, tečem v podobnem tempu še naprej, 48 minut na 10km, srčni utrip se umiri pod 160 udarcev na minuto. Kmalu se priteče v Park des Vincennes in mimo gradiča. Tukaj pojem prvi gel. Število gledalcev je minimalno, na srečo so pa ceste široke, da se množica tekačev porazgubi, skoraj na vsakem kilometru ali malo širšem mestu pa je tudi kak bend z živo muziko. Da malo poživi. Po pravici povedano, mi tukaj kilometri kar letijo in komaj se zavem pa smo že na kilometru 15. Ko da bi spal vmes, ampak res. Še vedno tečem v neprehitrem tempu. In uživam. Proga se polagoma dviguje nekje do kilometra 17, potem pa par kilometrov direkt dol. 30 višinskih metrov. Wau.

Počasi se proga vrača v mesto in prvih 21km pretečem čisto v skladu s pričakovanji – okoli 1h42m. Tako kot lani skoraj isto. Pojem še drugi gel, da niti ne omenjam banane. Pri kilometru 22 še drugič pritečemo na Bastillo in se usmerimo proti Seini. Žal pa se je tukaj začela kar malo gužva. Počutje pa še vedno odlično. Cesta ob Seini nudi odlične razglede, predore (en je dolg več kot 1km – predor zna biti ob toplem vremenu prav soparen), niti ni dolgočasno, saj gre skozi malo gor in malo dol. Ljudi je ob Seini ogromno. Moj tempo ostaja še vedno enakomeren. Na 29km gremo mimo Eiffla, resno pa začne motiti gneča in predvsem upočasnjeni tempo nekaterih tekačev. Ja, prehitevanja je sedaj več kot na začetku. Prvi tukaj že hodijo.

Ja, pravi maraton se začne šele po km 30, ko se v Parizu proga zopet malo vzpenja proti bolonjskem gozdu. Vedno več ljudi hodi, vedno več ljudi si ob cesti preteguje mišice. Na 30km si rečem. No, pa imaš 1 uro časa da prideš v cilj pod 3 urami in 25 minutami. In lani me je prav tu zvilo in sem moral upočasniti. Nič, gremo z istim tempom naprej, še en gel in bo. Tokrat še popijem kozarec energijske pijače (modre barve – bolje da ne vem kaj je notri), in že vidim oznako na 35 km. Počutje dobro, me pa razočara pogled na uro, ko vidim, da sem zadnji kilometer pretekel v tempu 5:10 na km. Ok, gneča in rahel klanec sta naredila svoje. Dejmo raje malo pospešit. In to sem tudi naredil. Zadnjih 5km zopet v tempu pod 4:45 na km, in po pravici povedano ljudi samo še prehitevam. Počutim se odlično, mišice ne bolijo, boli samo prst na nogi. Očitno bodo ali žulji ali pa spet črni nohti. Ampak tega itak ne čutiš tako močno da bi nehal teči. In res, kilometer 40 je bil drugi najhitrejši na celotni progi! Čeprav, zadnja dva kilometra sta se potem kar malo vlekla, kljub vedno večji množici ljudi. Mogoče zato, ker sem stalno v glavi si računal koliko minut je še do konca in z glavo nisem več bil pri teku.

Cilj. 3h24m48s. Zadovoljen. Prijetno utrujen, nit pod razno pa izčrpan. Če bi bilo treba bi lahko tekel še naprej. Edino mrzlo je bilo, ko se enkrat ustaviš. Dobiš voda, banane, pomaranče… pa še medaljo okoli vratu. Pa majica in pelerino, da te greje. Še bolj pa sem zadovoljen, ko ugotovim, da sem drugi del odtekel s časom 1:42:48, torej le malo počasneje kot prvi del. Super. Čas tokrat niti ni bil toliko važen, bolj konsistentnost v teku. Sej, lahko bi bil skupaj kako minuto hitrejši , samo to danes sploh ni bil načrt.

Po tekmi:
Od cilj pa do dviga prtljage je cirka 400-500m počasne hoje. Ravno prav, da kaj popiješ in poješ. In opazuješ ljudi okoli sebe. Se pa vidi, da so temperature nizke, ker je relativno malo ljudi, ki bi čisto pregoreli. Slovencev na trasi nisem srečal, sem pa na koncu dal gor majico Vitezov dobrega teka, in takoj so me opazili 😉 lepo. Posledic po teku ni večjih, razen močno ožuljenega prsta na nogi. Že gledam za večjimi tekaškimi copati! Je pa izhod iz prireditvenega prostora kar malo kaotičen in nabito poln. To je pač tako če ni veliko reda 😉 In ko sem se po tekmi peljal domov, so pri Passyju nekateri tekači še vedno tekli proti cilju. In so imeli do cilja še več kot 10km. In ura je bila že 13:30.

Še uradna statistika…
Runner Number: 14733
Category: Senior Men
Place: 4487th
Official place: 4666th
Category place: 2085th
Time: 03:24:48
Official time: 03:31:52
Split at 5 KM: 00:23:58
Split at 10 KM: 00:48:07
Split at 15 KM: 01:12:41
Split at 21,1 KM: 01:41:59
Split at 25 KM: 02:00:53
Split at 30 KM: 02:25:32
Split at 35 KM: 02:50:16

Garmin mi je pa pokazal še to…
Distance: 42.48 km
Time: 3:24:48
Avg Pace: 4:49 min/km
Elevation Gain: 186 m
Avg HR: 163 bpm (85 % Max)

Pariz v februarju

februar 25th, 2012 Comments off


Pariz – jesenske barve

november 21st, 2011 Comments off