Archive

Posts Tagged ‘france’

Srednjeveški Carcassonne

maj 1st, 2018 Comments off

Carcassonne je bil v zgodovini eno najbolj strateško pomembnih mest (tako vojaško kot trgovsko) v južnem delu Francije. Kraj je postal slaven po njegovi vlogi v albigenških vojnah, ko je bil močno oporišče katarov – pravzaprav je vsa valovita pokrajina okoli mesta polna gradov. Religija katarov je bila nekaj posebnega, saj je njihovo verovanje je temeljilo na staroperzijskem izročilu. Verovali so namreč, da nevidnemu svetu vlada dobri bog, stvarni svet pa obvladuje hudobni bog in pomeni zlo – med njima pa poteka boj za prevlado. Avgusta 1209 je križarska vojska Simona de Montforta prisilila prebivalstvo k vdaji, s čimer je Montfort postal novi viskont, sam kraj pa je postal mejna trdnjava med Francijo in Aragonskim kraljestvom. Povod za napad je bil to, da je takratni papež želel izbrisati heretike (oz. katare), kar jim je seveda uspelo. Velik pomen je mesto izgubilo okoli leta 1650, ko se je meja med Francijo in Španijo pomaknila na Pireneje.

Utrdba oz. utrjeno staro mesto zgleda res lepo. Od daleč izredno lepo obnovljeno, saj so ga po več stoletjih propadanja po letu 1850 lepo prenovili. Je pa res, da je notri en majhen srednjeveški “disneyland”. Čez dan je tam ogromno turistov, ki množično prihajajo z avtobusi, predvsem iz ne preveč oddaljene Španije. Na trenutke rabiš veliko potrpljenja, saj v ozkih uličicah skoraj ne da premikati. Seveda so biznis zavohali tudi prodajalci, saj množica trgovin prodaja vso možno turistično kramo. Zanimivo je pravzaprav samo mesto, polno ozkih ulic in majhnih trgov. Okoli mesta je dvojno obzidje v dolžini 3km in celo 52 stolpov, kar je v srednjem veku pomenilo večjo varnost pred napadalci. Glavna znamenitost pa je grad Comtal znotraj obzidja, ki je bil zgrajen v 12 stoletju. Notri je danes muzej, za vstop pa je treba kar nekaj čakati v vrsti (čakanje si je možno skrajšati z nakupom preko neta – lahko kar na licu mesta). Mogočna je tudi bazilika sv. Nazaira.

Zvečer in zjutraj pa je v srednjeveškem mestu mirno in prazno. In takrat se je prav lepo sprehajati tam. V mestu je tudi nekaj restavracij (lokalna specialiteta je cassoulet, jest bi temu po domače rekel pasulj z račjim in svinjskim mesom), ampak ponovno… kljub majhnosti kraja je včasih tudi zvečer težko dobiti mizo – še posebno če so večeri hladni ali večerni. Sej, moram priznati. Tokrat nisem niti malo lačen – pravzaprav nažrl sem se. Glede hotela je treba priznati, da spati v okolici utrdbe (z “razgledom”) ni nujno cenovno ugodno. Ja, vseeno je to eno izmed bolj popularnih mest v tem delu Francije.

Jutranji tek naslednje jutro je bil prav zanimiv, in to ne zaradi obilne večerje. Pri vstopu v staro mesto me je začel slediti en kuža (mešanček z border collijev), ki je ob meni tekal po vseh potkah po mestu in potem še na zunanji strani obzidja. Tak, turistični vodič je bil. Ker nisem hotel, da me sledi še do hotela (da si ne bo kaj mislil haha) sem na koncu porabil kar nekaj časa, da sem se ga znebil (je našel drugo “žrtev”, ki se je odpravila v mesto).

Žal trenutno, oz. do konca septembra 2018, iz najlepše strani (ko imaš spredaj še starodaven most) ni ravno zelo fotogenično, saj je celoten grad trenutno ena velika razstava in zgleda kot da so eni vandali “kr neki” naredili. Vglavnem, trenutno je najlepši (in spektakularen) del kulisa za umetniško delo, saj je nek umetnik na obzidju narisal koncentrične kroge in stati moraš na pravem mestu, da se ti “zvrti”.

Recenzija: Les Carmes B&B – Provansa

maj 6th, 2012 Comments off

Letos naju je za prvomajske počitnice pot vodila v Provanso. Približno en mesec pred odhodom, ko je bil okvirno soglasje o destinaciji doseženo, sem želel rezervirati prenočišče nekje v Provansi. Centralno, tko da imava blizu glavne zadeve. No, kot prvo nisem imel pojma kako velika je Provansa, in kot drugo, imel sem srečo, da je bilo veliko priporočenih prenočišč že zasedenih. Ja, srečo. In to zato, ker sem na koncu rezerviral Les Carmes, ki je lociran res centralno, in je odlično izhodišče za odkrivanje najlepših delov Provanse.
http://www.lescarmes.com/
Les Carmes je bila včasih kmetija bližnjega samostana. Pred cirka 10 leti sta jo kupila sedanja lastnika, Mike in Ann. Ki nista francoza. Sta angleža. Ampak neglede na to, je hiša prekrasno obnovljena in spremenjena v B&B. Kot lastnika sta zelo prijazna, ustrežljiva z nasveti ter pripravljena na dolge čveke oz. pogovore. In meni je bilo, po pravici povedano, prav fajn pogovarjati se v angleščini, ne pa se lomiti v francoščini. Kot majhen hotel ima kmetija sedaj 6-7 suit in sobe, ki stanejo od 80 do 175 EUR na noč. Seveda odvisno od sobe in sezone. Midva sva tako preživela 4 noči v “Top Terrace Suite”.

In suita je bila zanimiva. Dve sobi, veliki, na podstrešju stavbe. Prostora v sobi je bilo ogromno, postelja velika, ločena soba pa je imela tako kavč kot fotelj. Ravno prav za prebiranje vodiča. Zanimivo je, da ni bilo v sobi ne TV, ni delal niti internet. Kar je oboje po svoje fajn. Saj smo na dopustu, a ne? Okna so bila majhna, in so prepuščala malo svetlobe, vendar to niti ni bil problem, saj so bila okna tudi na stropu. So pa prav očarali stari tramovi na stropu. Zidovi so debeli, tako da verjetno ta suita ostane tudi poleti prijetno hladna. No, letos aprila je bilo prej hladno kot vroče, sva še celo dobila električni grelnik 🙂 Kopalnica je velika, z velikim “walk-in” shower. Zanimivo je tudi stopnišče, kjer so številne fotke iz zgodovine hiše, večino pa od družine, ki je pred precej desetletji živela na tej kmetiji.

V ceno je vključen tudi zajtrk, ki je bil okusen. Vendar, po več dnevih bi bilo vse skupaj že malo dolgočasno, saj je vsako jutro vse isto. Edino kar lahko spremeniš je to, kako ti naredijo jajca.

Vseeno. Tole je odlično posestvo in prenočišče. Ni poceni, ampak ok. Ima pa value for money. Je udobno, čisto, prijazno. Bi šel spet. 🙂

36. Pariški maraton – poročilo

april 17th, 2012 Comments off

Plan: okoli 3h30m. Brez pričakovanj. Uživanje. Jeseni sem ob prijavi tudi izbral skupino za tempo 3:30.

Vreme:
Super vreme. Zjutraj rahlo hladno (samo ene 5C), potem se je pa ravno prav ogrelo (mogoče 8-10C). V nasprotju z lanskim letom, ko je bilo prevroce. Me je že malo skrbelo, da sem premalo oblečen, vendar se je odločitev, da začnem kar z majico s kratkimi rokavi, izkazala za odlično. Večji problem je predstavljal veter, ki je bil na parih mestih zelo močan. In na koncu, ko si se ohladil, je bilo zelo mrzlo in je hitro zazeblo.

Pred tekmo:
Vstal sem kar pozno, šele ob 6:30. Na hitro pojedel čokolešnik im energijsko ploščico in se odpravil na WC. Štart je ob 8:45, na srečo pa stanujem na direktni liniji podzemne železnice – cirka 20 minut vožnje. Vseeno sem ponovil napako od lani in šel ene 15 minut prepozno. Podzemna železnica (metro) je bila že zjutraj polna. Skoraj sami tekači. Kot običajno v Parizu, je zjutraj velika gužva in vhod v prostor, kjer lahko odložiš prtljago je res daleč na aveniji Foch. (in kdor pride na štart z linijo 6 naj gre dol na na postaji Kleber – precej bližje!). In ni fajn zamujat. Količinia WCjev pa pariško tradicionalno majhna. Letos so vsaj naredili pisoarje, ki jih prejšna leta ni bilo. Vseeno moški še vedno množično uporabljajo bližnja drevesa in ograje. Od tam je pa potem vsaj kilometer do štarta na Elizejskih poljanah. Letos je bil pri vhodu večji red kot lani, saj si lani lahko šel na štart kjerkoli. Letos pa ne. Ok, red in preverjanje številk na vhodu so naredili veliko gužvo, ampak ko si bil enkrat notri je bilo ok. In prišel sem “not” ravno ko je bil štart elitne skupine. Poleg tega so po štartu vsako hitrostno skupino spuščali z zamikom, kar je malo zmanjšalo gužvo med tekom. Moja skupina je tako štartala s cirka 6 minutnim zamikom.

Tek:
Kot običajno se pariški maraton začne na elizejskih poljanah, ki so na srečo dovolj široke, da lahko požrejo veliko količino tekačev. Poleg tega gre skozi malo navzdol (do Concorda), tako da je tisti prvi kilometer fajn za ogrevanje. Kljub štaru in gneči pa je prvi kilometer hiter. 4:33m na km. Na Concordu sledi zavoj levo in začetek teka po Rivoliju, mimo Louvra do Bastille. To je čas ko je treba najti svoj tempo, in večina ljudi tukaj še malo pretirava. Ker se začel v skupini 3:30 je bil tempo še celo nekoliko prepočasen za mene. In v prvih 5 kilometrih lepo držim tempo okoli 4:45 na km. In prvih 5km končam v neprehitrem tempu malo pod 24 minut. Malo pred Bastillo je tudi prva okrepčevalnica, in treba res pohvaliti francoze. Ima svega i svašta. Voda v malih stekleničkah (zelo pripravno), sadje (banane in pomaranče), rozine, piškoti. Kasneje pa še sladkor.

Tam nekje v 6 kilometru se pričenja vzpon (cirka 20 višinskih metrov v ene dveh kilometrih). In prvi tukaj že upočasnjujejo tempo. No, sam se lepo umirim, tečem v podobnem tempu še naprej, 48 minut na 10km, srčni utrip se umiri pod 160 udarcev na minuto. Kmalu se priteče v Park des Vincennes in mimo gradiča. Tukaj pojem prvi gel. Število gledalcev je minimalno, na srečo so pa ceste široke, da se množica tekačev porazgubi, skoraj na vsakem kilometru ali malo širšem mestu pa je tudi kak bend z živo muziko. Da malo poživi. Po pravici povedano, mi tukaj kilometri kar letijo in komaj se zavem pa smo že na kilometru 15. Ko da bi spal vmes, ampak res. Še vedno tečem v neprehitrem tempu. In uživam. Proga se polagoma dviguje nekje do kilometra 17, potem pa par kilometrov direkt dol. 30 višinskih metrov. Wau.

Počasi se proga vrača v mesto in prvih 21km pretečem čisto v skladu s pričakovanji – okoli 1h42m. Tako kot lani skoraj isto. Pojem še drugi gel, da niti ne omenjam banane. Pri kilometru 22 še drugič pritečemo na Bastillo in se usmerimo proti Seini. Žal pa se je tukaj začela kar malo gužva. Počutje pa še vedno odlično. Cesta ob Seini nudi odlične razglede, predore (en je dolg več kot 1km – predor zna biti ob toplem vremenu prav soparen), niti ni dolgočasno, saj gre skozi malo gor in malo dol. Ljudi je ob Seini ogromno. Moj tempo ostaja še vedno enakomeren. Na 29km gremo mimo Eiffla, resno pa začne motiti gneča in predvsem upočasnjeni tempo nekaterih tekačev. Ja, prehitevanja je sedaj več kot na začetku. Prvi tukaj že hodijo.

Ja, pravi maraton se začne šele po km 30, ko se v Parizu proga zopet malo vzpenja proti bolonjskem gozdu. Vedno več ljudi hodi, vedno več ljudi si ob cesti preteguje mišice. Na 30km si rečem. No, pa imaš 1 uro časa da prideš v cilj pod 3 urami in 25 minutami. In lani me je prav tu zvilo in sem moral upočasniti. Nič, gremo z istim tempom naprej, še en gel in bo. Tokrat še popijem kozarec energijske pijače (modre barve – bolje da ne vem kaj je notri), in že vidim oznako na 35 km. Počutje dobro, me pa razočara pogled na uro, ko vidim, da sem zadnji kilometer pretekel v tempu 5:10 na km. Ok, gneča in rahel klanec sta naredila svoje. Dejmo raje malo pospešit. In to sem tudi naredil. Zadnjih 5km zopet v tempu pod 4:45 na km, in po pravici povedano ljudi samo še prehitevam. Počutim se odlično, mišice ne bolijo, boli samo prst na nogi. Očitno bodo ali žulji ali pa spet črni nohti. Ampak tega itak ne čutiš tako močno da bi nehal teči. In res, kilometer 40 je bil drugi najhitrejši na celotni progi! Čeprav, zadnja dva kilometra sta se potem kar malo vlekla, kljub vedno večji množici ljudi. Mogoče zato, ker sem stalno v glavi si računal koliko minut je še do konca in z glavo nisem več bil pri teku.

Cilj. 3h24m48s. Zadovoljen. Prijetno utrujen, nit pod razno pa izčrpan. Če bi bilo treba bi lahko tekel še naprej. Edino mrzlo je bilo, ko se enkrat ustaviš. Dobiš voda, banane, pomaranče… pa še medaljo okoli vratu. Pa majica in pelerino, da te greje. Še bolj pa sem zadovoljen, ko ugotovim, da sem drugi del odtekel s časom 1:42:48, torej le malo počasneje kot prvi del. Super. Čas tokrat niti ni bil toliko važen, bolj konsistentnost v teku. Sej, lahko bi bil skupaj kako minuto hitrejši , samo to danes sploh ni bil načrt.

Po tekmi:
Od cilj pa do dviga prtljage je cirka 400-500m počasne hoje. Ravno prav, da kaj popiješ in poješ. In opazuješ ljudi okoli sebe. Se pa vidi, da so temperature nizke, ker je relativno malo ljudi, ki bi čisto pregoreli. Slovencev na trasi nisem srečal, sem pa na koncu dal gor majico Vitezov dobrega teka, in takoj so me opazili 😉 lepo. Posledic po teku ni večjih, razen močno ožuljenega prsta na nogi. Že gledam za večjimi tekaškimi copati! Je pa izhod iz prireditvenega prostora kar malo kaotičen in nabito poln. To je pač tako če ni veliko reda 😉 In ko sem se po tekmi peljal domov, so pri Passyju nekateri tekači še vedno tekli proti cilju. In so imeli do cilja še več kot 10km. In ura je bila že 13:30.

Še uradna statistika…
Runner Number: 14733
Category: Senior Men
Place: 4487th
Official place: 4666th
Category place: 2085th
Time: 03:24:48
Official time: 03:31:52
Split at 5 KM: 00:23:58
Split at 10 KM: 00:48:07
Split at 15 KM: 01:12:41
Split at 21,1 KM: 01:41:59
Split at 25 KM: 02:00:53
Split at 30 KM: 02:25:32
Split at 35 KM: 02:50:16

Garmin mi je pa pokazal še to…
Distance: 42.48 km
Time: 3:24:48
Avg Pace: 4:49 min/km
Elevation Gain: 186 m
Avg HR: 163 bpm (85 % Max)

Pariz v februarju

februar 25th, 2012 Comments off


Pariz – jesenske barve

november 21st, 2011 Comments off