Archive

Posts Tagged ‘dprk’

Najgloblji metro na svetu – Pyongyang?

april 21st, 2017 Comments off


Pyongyang ima svojo mrežo podzemne železnice, ki je ponos prestolnice. Sestavljena je iz dveh linij v skupni dolžini približno 18 km, dnevno naj bi jo uporabljalo do 700.000 potnikov. Koliko je to res ne vem, sem imel pa občutek, da je bilo ob moje obisku polno potnikov – in ne, niti pod razno ni izgledalo, kot da je to samo kulisa za tujce. Bili so običajni prebivalci prestolnice, ki gredo po svojih opravkih.

Ta metro ima nekaj “presežnikov”. Naj bi bil najcenejši metro, saj vožnja stane samo 5 wonov (0,01 USD). Naj bi bil tudi med najglobljimi metroji na svetu – proga naj bi bila več kot 110 metrov globoko – s tekočimi stopnicami pa traja pot dol ali gor približno tri minute in pol. Mreža se vsa nahaja globoko pod zemljo, uporablja pa se lahko tudi kot zaklonišče – na določenih hodnikih so namreč debela protiudarna vrata.

Metro so začeli leta 1968, odprt pa je bil pet let kasneje. Kar je zanimivo je to, da je večina postaj poimenovana po dogodkih iz severnokorejske revolucije. Vse postaje so tudi zanimivo okrašene. Kompozicije vlakov pa so stare in “nemškega porekla”, uvožene iz vzhodnega Berlina (narejene med leti 1978 in 1982). Ker je bilo uvoženo precej več vlakov kot jih vozi so se razširile govorice, da obstaja vzporedni tajni sistem metroja, ki povezuje ministrstva in najpomembnejše državne institucije.

Turistom so mrežo metroja odprli šele leta 2010, ko je bilo dovoljeno se peljati 6 postaj (to smo naredili mi). Za avanturiste je s posebnim dovoljenjem danes možno obiskati vse postaje.

Pyongyang Maraton 2017

april 20th, 2017 Comments off

Maraton v Severni Koreji? Zakaj pa ne… že sama država je zanimiva, maraton tja pa še bolj. Sploh če veš, da je za tujce odprt šele zadnje 3-4 leta.

Za prijavo na maraton ni potrebna nobena loterija. Prijava je za leto 2017 znašala 100 EUR za maraton, nekoliko manj za polmaraton ali 10km. Problem je drugje – v Severno Korejo brez agencije ni mogoče vstopiti. Uradna agencija za leto 2017, ki je poskrbela za vso logistiko maratona, je bila Koryo Tours. To ni severnokorejska agencija, ampak je agencija s sedežem v Pekingu, vodita pa jo novozelandec in anglež. V Severno Korejo je mogoče tudi preko alternativnih, pogosto cenejših agencij, kot sta Uri tours ali Young Pioneers. V letu 2017 pa je pot tja na maraton organizirala tudi slovenska agencija Shappa (v sodelovanju z Young Pioneers). Pri tem je treba izpostaviti, da vse maraton prijave (neglede preko katere agencije se potuje tja) ureja Koryo Tours. Razlik v programih med agencijami ni velikih, so pa razlike v prevozih, prenočiščih in podobno. Tisti, ki smo šli tja preko Koryo Tours smo dobili npr. spominske tekaške majice in medalje. Kar pa drugi niso, niti zmagovalec amaterskega maratona, Aleš iz Slovenije. Če bi osebno šel še enkrat, bi v vsakem primeru izbral še enkrat Koryo Tours, kjer je bila organizacija odlična. Dan prej smo še celo imeli predogled proge z avtobusom – trasa niti ni izgledala napačno, zaskrbljujoča sta bila samo dva klančka na začetku in na koncu maratona. Vmes pa relativno ravno. Veliko negodovanja pa je povzročila poteza severnokorejskega organizatorja – spremenili so zgornjo mejo za maratonce, ki je bila spremenjena in je sedaj znašala štiri ure (prej pet). Številni tekači so bili nezadovoljni, saj je to pomembna informacija. So se pa organizatorji kar strogo držali te meje, saj so kmalu po štirih urah (torej okoli 12:30) zaprli vrata in na stadion kot tekač ni bilo več mogoče, niti ni bilo možno teči “zmagovalnega” kroga po stadionu…

Start maratona je bil ob 8:20 iz stadiona Kim il Sunga, kjer je bila zbrana 50.000 glava množica “navijačev”. Ja, občutek je bil fenomenalen ob prihodu na stadion, tudi bobnenje ob častnem krogu. No, še največji problem so bili WCji – predvsem pomanjkanje le teh. In kmalu je bil start. Amaterji smo bili razvrščeni ob vseh “profesionalcih”. Na startu stojim ob Alešu, ki mi takoj ob poku startne pištole pobegne – par krat ga še v prvem kilometru vidim še v hrbet, in to je to.

1-5km: Start je bil hiter. Po 500m vidim, da imam mnogo prehiter tempo in namerno upočasnim. Pa še krajši klanček se začenja. Takoj me začenjajo prehitevati severnokorejski “profesionalci”, ki so dobro naoljena mašina. Kljub relativno razgibani progi pridem v lep ritem, hkrati ujamem skupinico tujcev s podobnim tempom. Korejci so itak vsi prehitri na začetku. Po približno 3-4km mimo nas prihrumi drugi val severnih korejcev, tistih, ki so startali 10 minut za nami na 10 in 21km razdalji. Njihova hitrost je neverjetna. Ampak mi lepo ostanemo v svojem tempu.

6-10km: Po 7-8km so se klančki končali, proga je sedaj čisto ravna. Še ovinkov je bolj malo. Tečemo mimo glavnih znamenitosti Pyongyanga, tako da ni dolgcajt. Tudi na trgu Kim Il Sunga je bilo zbranih ogromno ljudi, a ti nisi bili tam zaradi nas. Tam so vadili za proslavo ob obletnici rojstnega dneva Kim Il Sunga, kar naj bi se zgodilo en teden kasneje. Kljub temu je bilo navijanja veliko. Počutil sem se odlično.

11-15km: Počutje še naprej fenomenalno. Šli smo iz ožjega dela mesta in sedaj tečemo ob reki. Tečem skupaj z Avstralcem. Ne prehitro, ne prepočasi. Stalno čvekava tako da hitro mine.

16-20km: Ruralni del, izven Pyongyanga – tečemo po avtocesti proti jugu. Počasi čutim toploto (ni tako hladno kot dan prej), ampak se še vedno počutim zelo dobro. Na 20km srečam Aleša, ki kot vodili teče v nasprotno smer. Prav smešno je gledati nekoga, ki ima preko 185cm kako je dve glavi višji od severnokorejskih tekačev. Ni pa več proga ravna, saj se stalno rahlo vzpenja.

21-25km: Obrnem z dobrim časom na polovici maratona – 1:30.57. Pravzaprav v skladu s tempom in pričakovanji. Kljub temu šok na obratu – sedaj vidim zakaj je šlo tako hitro in enostavno. Piha namreč močan proti veter. In sedaj razumem Aleša zakaj se je pritoževal nad Severnokorejci, saj težko izkoriščaš zavetrje za nekomu, ki je od tebe dve glavi nižji (in kot je kasneje povedal – Severnokorejci so se mu umikali in niso želeli da teče za njimi). Tempo takoj močno pade, ne morem pospešiti niti ko se cesta začne spuščati. Okoli kilometra 24-25 začnem prvič čutiti noge.

26-30km: Tempo še naprej pada, svežina, ki je bila prej je šla. S precej napora držim tempo okoli 4min45s na kilometer. Tale veter me rahlo zafrkava, ampak je za vse enako – v tem času sploh ne vem če me je kdo prehitel.

31-35km: Tempo je sedaj samo še okoli 5 minut na kilometer. Sem mislil, da bo kaj lažje ko bomo zapustili obrežje reke – pa ni bilo. Vzporedna ulica, kjer je tudi trg Kim il Sunga je zelo dolga in preveč ravna – veter zelo vleče. Sedaj pa precej čutim noge, pravzaprav toliko, da imam občutek da bom dobil krče. Drugi problem pa so postaje z vodo. Ko smo šli proti obratu je bilo postaj dovolj, sedaj pa jih je bilo nekaj že zaprtih. Zadnjo vodo tako uspem dobiti okoli km 33, ko pojem tudi zadnji gel.

36-40km: Dirka se tukaj šele začenja. Klančki, utrujene noge, vročina. Tempo močno pade, več ali manj samo skrbim da bom v enem kosu prišel do cilja. Dehidriram, saj po kilometru 33 ni več nobene postaje z vodo – tista, ki je bila prej na kilometru 37, je sedaj že zaprta… Ufa… Me pa držijo pokonci ljudje, ki navijajo – da ne govorim o tem, da moram stalno tekati z iztegnjeno roko – toliko high5 nisem dal še nikoli. Pa niso to samo otroci, so tudi babice 🙂

41km-cilj: Na kilometru 41 pritečem na vrh hribčka in ponovno zagledam slavolok zmage. Torej do cilja ni več daleč. Poskušam pospešiti pa ne gre, noge ne držijo. Ostane samo še 400m po stadionu, polnem ljudi. Na mojo razočaranje noben ne reče nič, in bi slišal pasti iglo na tla. Vendar se ne dam, ker ne bom velikokrat tekel pred tako polnim stadionom. Z malo spodbude se zbudi tudi severnokorejska množica navijačev in vzdušje je prav fajno. Priznam pa, da skozi cilj pritečem izčrpan, dehidriran.

Epilog: Ciljno črto prečkam kot 20. uvrščeni na maratonu s časom 3h19m33s. Rahlo razočaran, saj sem zaostal za vsemi pričakovanji (ja, v najslabšem primeru je bil B cilj 3h15m). Zmanjkalo energije in moči v nogah. Čisto dehidriran na cilju, kjer skoraj v enem kosu spijem pollitrski Gatorade, ki sem ga prinesel iz Pekinga. Ampak vredu. Trasa ni lahka, protiveter v drugem delu je bil res močan. To kaže tudi dejstvo, da sem prvi del pretekel v malo več kot uri in pol, za drugi del pa sem potreboval skoraj 20 minut več. Ne pomnim kdaj sem zadnjič (tudi na treningu) pretekel tako počasi 21km 😉 K slabšemu rezultatu je tudi pripomogel trening. Zaradi onesnaženja v Pekingu sem več kot polovico kilometrov pretekel v telovadnici, na tekalni stezi. Kjer pa očitno nisem dovolj dvignil naklona, saj sem imel na pozimi nekaj problemov z bolečo ahilovo tetivo – vem sedaj za prihodnjič. Ker je tek na tekalni stezi tako lažji in blag na noge kot tek zunaj, noge tudi niso bile dovolj “pripravljene” na tako dolg tek. Zato sem imel po koncu maratona velik muskelfiber, pravzaprav so bila meča izredno boleča. Če sem običajno na “nogah” na lažjem joggingu že par dni po maratonu, pa sem se sedaj po 5-6 dneh komaj premikal, saj je bil tek še nemogoč.

Izkušnja maratona je bila zanimiva. Množica na startu in cilju, vmes pa relativno malo ljudi. Ok, po mestu je bilo ljudi ob progi kar nekaj, ne da se pa to primerjati s praktično nobenim maratonom, ki sem ga tekel do sedaj (Radenci pridejo blizu). Izven mesta si sam na tisti “vroči” avtocesti. Postajališč z vodo je bilo na začetku kar nekaj, potem pa s kilometri vedno manj. Še najbolj problematično je bilo to, da je bilo zadnje postajališče na 37km zaprto, ko smo tekli mimo. Pravzaprav je bilo zaprto že ko je približno 25-30 minut prej tekel mimo Aleš. Med maratonom je bila precej lažja tudi komunikacija z domačini – nekateri so navijali, drugi pozdravljali, tretji ponavljali kake angleške besede. Običajno na ulici v Severni Koreji nisi videl nič takega, saj so se vsi domačini izogibali komunikaciji s tujci. Celotni nadzor je bil v času maratona milejši. Vse skupaj pa je vseeno delovalo surrealistično. In nekako se nisem mogel otresti čudnega občutka – so ti ljudje na ulici na ulici (in stadionu) zato ker jim je tako zapovedano ali ker so prišli prostovoljno?

DPRK – Severna koreja

april 17th, 2017 Comments off

Na svetu je le malo držav kot je Severna Koreja. Pravzaprav, je ena izmed najbolj posebnih držav. Skoraj popolnoma izolirana pred svetom in z močnim kultom osebnosti. Kolektivistična aka komunistična država par excellence. Vsak obisk te države pa ni klasično potovanje, ampak je polno prilagajanja strogim pravilom, nenehnemu nadzoru in do popolnosti koreografiranimi ogledi. Na leto jo v turistične namene obišče le okoli 5.000 obiskovalcev, tako da je to res malo (največ naenkrat v času maratona). Izkušnja je zagotovo nekaj posebnega, surrealistična bolj kot kaj drugega.

In kako izgleda Severna Koreja? Kot da bi nekako zmešal film Igre lakote (Hunger Games), 1984 in Trumanov šov. Neverjetno a res, in zato tako surrealistično.

Seveda še moj “uradni” disclaimer. Režima v Severni Koreji niti pod razno ne podpiram. Zdi se mi nečloveški, krut, grozen. Če se mi zdi obisk zanimiv in “eksotičen”, pa je to država, kjer je trenutno praktično nemogoče normalno živeti. In ljudje niso svobodni. Nimajo možnosti izbire, ne morejo se odločiti in preprosto oditi. Ne morem presoditi ali so ljudje srečni, nezadovoljni… Pravilo je, da ne izstopaš. Moraš se pokoriti skupnosti. Zavedam se tudi, da smo v 90% videli le to kar so oblasti želele, da vidimo. Je obisk zaradi najbolj grozne možne diktature etično sporen?! Mislim, da ne, ker od 5.000 obiskovalcev na leto si Kim Jong Un ne more narediti rakete niti jih s tako očitno propagando ne bo prepričal. Lahko pa se tako nekoliko izboljša življenje nekaj (sicer priviligiranim) osebam – npr. našemu vozniku, vodičem,… natakarjem v hotelu… Odpira se pretok informacij tudi v to hermetično zaprto in izolirano državo – trenutno le redki, ampak vseeno kdo sliši da obstaja drugačen sveta od tega, ki ga poznajo.

Potovanje po Severni Koreji?
Kot prvo – ni individualnih popotnikov. Vsak obiskovalec se mora priključiti organizirani skupini – agencij, ki ponujajo izlete je precej. Najbolj znane so Koryo Tours, Uri tours in Young Pioneers. Cene se zelo razlikujejo, odvisno od agencije, načina vstopa v Severno Korejo (vlak ali letalo) in trajanja potovanja. Cene so za kratek obisk od 500 EUR navzgor pa do nekje 1700 EUR za en enotedensko turo. Potoval sem s Koryo Tours, ki je med dražjimi, a je organizirajo vodene oglede Severne Koreje neprekinjeno že od leta 1993 naprej. Ob prijavi (in plačilu) je treba izpolniti številne dokumente, poslati slike v elektronski verziji (da agencija uredi vize) in različne izjave (npr. da nisi novinar). Ampak načeloma je to to in ni treba skrbeti za nič drugega. Ker pa imajo vse agencije odhode iz Pekinga ali Šanghaja, je treba urediti še pot tja, ampak to ni povezano s potjo v Severno Korejo.

Prihod v Severno Korejo
V Severno Korejo je možno vstopiti z letalskima družbama Air Koryo ali Air China ali pa z vlakom iz kitajskega mesta Dandong (obstaja tudi želežniška povezava iz Rusije, od koder pa tujci ne morejo vstopiti). Nekaj posebnega je Air Koryo, severnokorejska letalska družba, ki naj bi bila po oceni spletne strani Skytrax med najslabšimi letalskimi družbami. Ja, letalo je staro in leteti z letalom Iljushin-62 je nekaj posebnega (in precej glasno), alternativa kokakole ima barvo kokakole in približen okus. Vendar so stevardese prijazne in se znajo tudi nasmehniti (kar je redkost na katerikoli kitajski letalski družbi). Hrana pa tudi… mesna varianta je znani Air Koryo burger, ki ima precej nedorečen okus (ali neokus). Vegetarijanske alternative ni 🙂 Bom pa takoj priznal, da mi je vseeno ta burger bolj okusen kot pa katerakoli hrana na kitajskih letalskih družbah.

Po pristanku v Severni Koreji (terminal mednarodnega letališča je skoraj nov!) je najprej treba opraviti mejne in carinske formalnosti. Če je imigracijski postopek hiter, pa se zna zavleči pri pregledu prtljage, ki je rentgensko pregledana. Posamično se preveri vsak kos elektronske opreme (telefon, tablični računalnik, fotoaparat,…), zelo so tudi pozorni na katerekoli knjige in papirje. Pri nas se sicer v elektronsko opremo niso pretirano vtikali (menda so bolj striktni ob prihodu z vlakom), vsa tiskana gradiva pa so ročno pregledali – posebej je bilo sumljivo če so našli kaj kar ni bilo deklarirano. Če je kaj zaplenjeno potem to shranijo in lahko se dvigne ob izhodu iz države. Glede fotografske opreme je glavna omejitev dolžina teleobjektiva (do 150mm), ampak nam tega niso podrobno pregledovali.

Prepovedano je prinesti kakršnekoli knjige ali vodiče o Severni Koreji (tudi npr. Lonely Planet), kakršnikoli materijal ali oblačila z ameriško ali južnokorejsko zastavo, radio, knjige, revije ali časopise iz Južne Koreje ali v korejskem jeziku, religiozna gradiva (npr. biblijo, koran) ter karkoli kar je povezano s severnokorejskim vodstvom (nič od tega ne sme biti ne v tiskani ne v elektronski verziji). Pravzaprav zelo jih skrbi, da bi se kak neavtoriziran material pustilo tam. Uradno niso dovoljene tudi GPS naprave, vendar raznih ur izrecno ne pregledujejo (če se jih ne prijavi).

Oblačila
Severno Korejci v javnosti vedno skušajo biti urejeni in lepo oblečeni. Uradno ni nekih hudih pravil oblačenja za turiste, pričakuje pa se, da so ob obisku nekaterih spomenikov (npr. mavzoleja) dostojno oblečeni – npr. srajca, dolge hlače (ne-jeans),… V nasprotju se lahko kak ogled tudi zavrne. Pričakuje se tudi, da so turisti spodobno oblečeni (gumbi zapeti itd.) ob ogledu nekaterih kipov ali pomembnih mest za korejce.

Denar
Turisti v Severni Koreji načeloma (razen na redkih, točno določenih mestih) ne smejo uporabljati lokalne valute (won-a). Tujci lahko tako uporabljajo le USD, EUR ali kitajski RMB. Večina teh potovanj vključuje vse stroške, dobro pa je imeti še nekaj denarja dodatno za razne priboljške, vodo, ekstra vstopnice (npr. Juche tower), spomnike. Pri tem je treba vedeti, da dvig denarja v Severni Koreji ni mogoč. Ne da se plačevati s karticami, ni bankomatov. Treba je tudi zagotoviti, da so bankovci tujih valut lepo ohranjeni in ne v prevelikih apoenih (kar velja predvsem za evre). V večini prodajaln vračajo denar, ampak bolje je imeti manjše denominacije. V kateri valuti se najbolj splača kupovati? Zadeva je čisto odvisna od primera. Treba je vedno malo računati, ker nekje so boljši evri, drugje kitajski RMB. Npr. ko nam je severnokorejski videofilmar prodajal video celotnega izleta je želel imeti 40 EUR oz. 350 RMB. Seveda je 350 RMB precej precej več kot 40 EUR, ampak on ni želel niti slišati. Podobno je bilo drugih primerih in jasno je, da jih veliko nima predstave koliko je kaj denarja. Tudi cene za “storitve” so nenormalno visoke.

Cene za proizvode so načeloma nizke. Še v hotelu stane pollitrska plastenka vode 2 RMB (0,25 EUR), kar je primerljivo s Pekingom. Nemška čokolada je bila 10 RMB, hrvaška Dorina 7 RMB. Pivo med 10 in 20 RMB. Po drugi strani pa so npr. za karaoke želeli zaračunati v Mt. Myohynagu 5 EUR na osebo na uro (v Pyongyangu je bilo npr. 20 RMB (2,5 EUR) na osebo na uro… Knjige so seveda relativno drage, prav tako plakati… Za šopek rož (za spomenik) želijo prodajalke 5 EUR… itd itd.

Komunikacije
V državo se lahko brez problema vzame mobilni telefon. Pri tem je treba vedeti, da z našo kartico omrežje ne deluje, potrebuje se severnokorejska sim kartica za tujce. S to številko se da poklicati katerokoli številko na severnokorejskem omrežju za tujce (domačini imajo ločeno omrežje) in v tujino. Ni pa možno pošiljati ali sprejemati sporočil, cena pa je menda zasoljena (150 EUR za SIM kartico).

V hotelu je na voljo tudi telefon za klice domov in možnost pošiljanja e-mail sporočil (ne pa tudi sprejemanja). Cene za komunikacijo so seveda zasoljene. Ni zato čudno, da v DMZ na meji z Južno Korejo vsi tujci predvsem gledajo v svoje telefone in pošiljajo sporočila preko južnokorejska omrežja.

Fotografija
Kot sem že prej omenil, uradno objektivi in fotoaparati, ki imajo razpon večji od 150mm, niso dovoljeni – hkrati pa menda je trenutno to le redko pregledano ali uveljavljeno. Pomnilniških kartic seveda ni možno dobiti, zato je vse treba prinesti s sabo. So pa velike omejitve kaj je možno slikati – običajno bo vodič pravočasno opozoril, da določenih stvari ne smemo fotografirati:
– vse kar je vojaško ali strateško – vojakov se izrecno ne sme fotografirati, razen vodiča po DMZ
– brez dovoljenja se običajnih ljudi od blizu ne sme fotografirati
– posebna pozornost mora biti pri spomenikih, kjer se ne sme biti preveč umetniških – na sliki mora biti celotno telo Kim il Sunga ali Kim Jong Ila.
– revščina, trgovine, stanovanja, itd.
– gradnja cest, stolpnic, itd.
Vglavnem, omejitev je precej, hkrati pa ni tako omejeno, ko sem prej mislil…