Archive

Posts Tagged ‘beijing_hikers’

Mavrično gorovje

februar 17th, 2017 Comments off


Danxia je geološki pojav značilen za kitajsko – nanaša se na več pokrajin na jugovzhodu, jugozahodu in severozahodu Kitajske. Za to geološko obliko so značilne mavrične barve in strme pečine. Nastanek rdeče-oranžno-rozastega gorovja sega približno 100 milijonov let nazaj, ko je bilo na njegovem območju veliko jezero. Reke, ki so se stekale vanj, so s seboj prinesle različno barven pesek. Kasneje se je jezero posušilo, sedimenti so oksidirali in dobili specifično rdeče oranžno barvo. Plasti rdečkastega peščenjaka so se počasi spreminjale v hribčke in na koncu je nastalo gorovje z ovalnimi klifi in nenavadnimi kamnitimi oblikami.

Najbolj znana (in barvita) je Zhangye Danxia v regiji Gansu. Samo to je rahlo daleč od tam kjer smo bili mi in itak smo bili namenjeni samo proti letališču. Na sreči pa se podobna pokrajina nahaja tudi v bližini mesta Lanzhou, nekje ob poti na letališče. Je pa pot tja rahlo skrita, pogosto zaprta in zelo neturistična. In roko na srce, precej manj barvita kot Zhangye Danxia.

Tibetanski pašniki

februar 16th, 2017 Comments off


Pokrajina Gansu se nahaja na skrajnem robu Tibeta – tu so tudi še skrajni zahodni pašniki, kamor vodijo jake na zimsko pašo… poleti je za njih itak prevroče in so na višinah, pozimi pa je tu stalno temperature pod lediščem in se počutijo kot doma. V bližini mesta Xiahe je več takih pašnikov – Sangke, Ganjia,… na pašnikih Ganjia se nahaja tudi starodavno obdzije Baijao. Pašnike si jaki delijo s konji, saj imajo menihi Labranga v lasti ogromno konj, ki jih dajo “v varstvo” in pomoč kmetom.

Baishiya “bela pečina” samostan

februar 15th, 2017 Comments off


Dan je bil namenjen sprehodu po travnikih, ki so tudi pašniki za jake – na planjavi visoko nad mestom Xiahe. Hkrati se je pa vse zarotilo proti nam – ko smo se peljali tja je začelo rahlo snežiti, potem pa vedno bolj… Načrt je bil spremenjen in namesto sprehoda po travnikih smo zavili proti kraju Baishiya, kjer je tudi istoimenski samostan. Kraj se nanaša pod visokim hribom, ki ima tudi ime “bela pečina”.

Ko pridemo do te male vasice je vedno bolj snežilo in zgledalo je, da bomo bolj malo videli. Tudi samostan ni vedno odprt in se ga ni možno ogledati. Tokrat pa je bilo drugače, zelo drugače. Že ko hodimo tja, lahko opazujemo domačine, ki se sprehajajo proti samostanu – tam ravno poteka tibetanska ceremonija. Super, hkrati pa dobimo dovoljenje, da se jim pridružimo pred samostanom in skupaj počakamo menihe, da pridejo iz samostana. Smo edini tujci, in hkrati popolna zanimivost. Kljub temu, da ne govorimo skupnega jezika, se kontakt hitro naveže – edino ženske so rahlo sramežljive. Par moških v prekrasnih kožuhih je čisto navdušenih, ko vidijo moj zobni aparat – večina jih ima namreč srebro in zlato v zobeh in jih neizmerno zanima kaj imam to jaz.

Po približno 20-25 minutah zmrzovanja pri -10c se menihi končno prikažejo ob zvoku tradicionalnih instrumentov. Nosijo več daril, ki jih bodo sežgali na bližnjem polju. Celotno pot pa jih spremljajo petarde… Največji pok je seveda na koncu, ko vsa darila sežgejo. Še bolj zanimivo pa je, da tisti trenutek ko prižgejo ogenj in ko začnejo pokati petarde ljudje odidejo. No, tudi jaki, ki so nas prej opazovali iz varne razdalje se hitro razbežijo.

Tibetanska opera oz. Ace Lhamo

februar 14th, 2017 Comments off

Tibetanski opera, Ace Lhamo ali Lhamo (kar pomeni vila v tibetanskem jeziku) je tradicionalna opera Tibeta. Njen začetnik naj bi bil Drupthok Thangthong Gyalpo, menih (in gradbenik), ki je živel v 14. stoletju. Prvo predstavo naj bi organiziral s pomočjo sedmih lepih deklet, z namenom povečanja sklada za gradnjo mostov, kar naj bi olajšalo romanja in prevoz po poteh. Predstava je uspela, tradicija pa se je sčasom razvila v tibetansko opero, ki je postala priljubljena po celotni regiji. Danes predstave na prostem potekajo predvsem ob praznovanjih posebnih praznikov.

Navdih za opero so budistični nauki in lokalna zgodovina. Tradicionalna drama je kombinacija plesa, molitve (spevov), pesmi in mask. Vrhunec opere so oblačila oz. same maske, ki jih nosijo plesalci. Na čelu vsake maske sta običajno motiva sonca in lune. Po maski se da ugotoviti tudi vlogo igralca – rdeča predstavlja kralja, zelena kraljico, rumena so božanstva… Celotna predstava sledi zelo natančno določenemu zaporedju, končna pa se vedno z blagoslovitvijo.

Na prizorišče smo prispeli relativno zgodaj, že okoli 9:30, kljub temu da naj bi se opera začela šele kako uro kasneje. Počasi so se nabirali tudi gledalci, seveda domačini, ki so prišli od blizu in od daleč. Le ti so seveda prišli pripravljeni – zaviti v topla oblačila (je bilo mrzlo, zjutraj okoli -10c) in z obveznimi stolčki ali drugimi rečmi na katerih so sedeli. Prve vrste so tudi zasedli najbolj zagreti gledalci 🙂 Ljudje so se počasi nabirali, in hitro se je nabralo precej ljudi. Gledalci so sedeli na tleh (pravzaprav prvih 5-10 je moralo sedeti) in čakali, medtem ko so menihi počasi pripravljali oder na prostem. Ob tem se je stalno kaj dogajalo – prišla je straža oblečena v prekrasne kostume, konjeniki, počasi so se zbirali tudi pomembni menihi (lame). Med gledalci je krožil “tiger”, ki so se ga otroci močno bali, in ki je skrbel, da so ljudje sedeli. Če se nisi vsedel je mimo prišel še “reditelj”, ki je tepel množico s svojim dolgim rokavom suknje.

Po približno uri in pol se je opera začela. Kot prvi so prišli glasbeniki, z obveznimi trobili in bobni, potem pa še plesati. In treba je priznati, zadeva je zelo počasna – zvoki transa, plesni koraki plesalcev so zelo počasni. Najprej so na oder prišli štirje otroci, kasneje pa so jih v počasnem tempu zamenjali še drugi plesalci… na koncu opere so odkrili tudi večjo tapiserijo buddhe.

No, jaz sem bil takrat že daleč. Med gledalci na bližnjem hribu. In od tam je bil definitivno najboljši pogled. Jaz pa največja atrakcija 😉

Labrang

februar 13th, 2017 Comments off

Samostan je bil ustanovljen leta 1709, ustanovil pa ga je prvi Jamyang Shêpa, Ngawang Tsondru. V tibetanskem budizmu je to najpomembnejši samostan izmed osrednjega območja tibeta, zato je bil vedno tudi pod zunanjimi pritiski.

Kompleks samostana je ogromen. Sestavlja ga 18 dvoran, 6 učnih ustanov, pozlačena stupa, itd. Na višku delovanja je bilo tukaj preko 4000 menihov. Tako kot druge religiozne institucije pa je tudi ta samostan imel velike probleme v času kulturne revolucije na Kitajskem – številni menihi so bili poslani nazaj v svoje vasi, na delo. Po letu 1980 je bil ponovno odprt, vendar je sedaj vpis omejen – obiskuje ga lahko samo 1500 menihov. Žal je zmanjkalo časa za obisk, saj je bil v času največjih praznovanj sam samostan zaprt za oglede… pa tudi v vsakem primeru je fotografiranje v dvoranah znotraj samostana prepovedano, žal pa je tako bil tudi zaprt muzej. Na hribu za samostanom se nahajajo celice, kamor grede menihi molit in študirat v miru.