Tibetanski romarji

februar 12th, 2017 Comments off

Romarji v Labrang prihajajo od blizu in od daleč. Spoštovanje izkazujejo s t.i. korami, to je različnimi načini molitev, ki se lahko izkazuje tako da se vrtijo molilna kolesa, mrmrajo molitve ali štejejo “gumbi” na ogrlici. Vsi verniki posnemajo pot sonca in vedno hodijo (in molijo) v smeri sonca, torej, v smeri urinega kazalca. Tisti najbolj verni seveda hodijo in vsakih nekaj metrov molijo in svoje največje spoštovanje izrazijo tako, da se uležejo na tla. Pravzaprav je neverjetno videti takega romarja med snežnim metežem ob cesti, praktično 3.500 metrov visoko. Temu se reče predanost.

Odkrivanje Bude – Thangka festival

februar 12th, 2017 Comments off

Thangka festival je pomemben festival v organizaciji samostana Labrang. To je bil eden izmed najpomembnejših (šestih) geluk tibetanskih samostanov. Ustanovljen je bil leta 1709 v času Qing dinastije, točno 300 let po Ganden samostanu v Lhasi. Zaradi svoje lokacije (na skrajnem severovzhodnem robu Tibeta) je bil Labrang vedno žarišče konfliktov med Tibetanci, Kitajci (Hani), Mongoli in muslimani. Kljub temu so se tam ohranile zanimive tradicije in festivali, ena izmed teh je Thangka festival, oziroma odkrivanje ogromne tapiserije bude.

To je vsakoletni festival (ki se dogaja v prvi polovici leta), ko se tibetanski romarji od daleč in od blizu odpravijo proti Labrangu kjer molijo in so blagoslovljeni. Thangko (oz. tapiserijo) menihi odnesejo iz samostana Labrang skozi mesto proti bližnjemu hribu. Predhodnica so jahači, ki na konjih razženejo (včasih tudi na silo) množico ljudi, ki si je prišla od blizu ogledat thangko in se je na vsak način želi dotakniti. Sledijo jim visoko stoječi menihi, nekateri z glasbili ter na koncu procesije še menihi, ki nosijo Thangko. Thangka je lepo zavita v približno 20 metrov dolg zvitek (skupaj meri približno 20×30 metrov), na ramenih jo pa nosi veliko menihov v tipičnih rdečih/vijoličnih oblekah z rumenimi klobuki.

Menihi se odpravijo na hrib nasproti Labranga, kjer Thangko postavijo na posebno mesto. Sestavljena je iz dveh slojev, saj jo prekriva rumena tkanina. Šele potem ko je popolnoma razvita in po molitvi začnejo odkrivati tudi rumeno tkanino, spodaj pa se kaže podoba Bude. Vsako leto je ta podoba druga, letos je bila Buda, ki predstavlja prihodnost. Ob razkritju ljudje molijo in proti Thangki mečejo bele kose tkanine. Tja notri zavijejo tudi daritev, oz. denar.

Ceremonija traja približno eno uro, ko začnejo menihi ponovno zvijati thangko, in množica se zažene, saj se jo želi dotakniti. Hkrati menihi pobirajo tkanine in daritve. Procesija menihov, sedaj odnese thangko nazaj skozi mesto proti samostanu, množica pa jim ob molitvi sledi. Za zunanjega opazovalca je množica nepopisna, in kot le redki tujci in turisti (tudi Kitajcev je bilo malo) je celotna ceremonija nekaj posebnega, zelo zanimivega. Gužva je na mestih nepopisna, pa vendar so Tibetanci zelo prijazni in dostopni – ta ceremonija omogoča edinstven stik z domačini. Zaviti so v topla, večinoma tradicionalna oblačila, nekatera so res lepo okrašena. Podobna ceremonija poteka tudi v Lhasi, vendar so tam množice še večje 🙂

Tibetanski samostan Deerlong

februar 11th, 2017 Comments off

Tibetanski samostan Deerlong (De’erlong, Tib. Gter-luṅ) leži v pokrajini Gansu, v isti dolini kot precej bolj znani Labrang. Sicer je to precej manjši samostan, a tudi starejši, z več zgodovine. Ustanovila ga naj bi ženska Lama leta 1184, od leta 1558 pa je del sekte rumenih klobukov (yellow hat, oz. šole geluk). Samostan deluje še danes, vendar se je število menihov tukaj precej zmanjšalo – blizu je precej pomembnejši Labrang, najbolj nadebudni študenti pa gredo v iskanju znanja še dlje… tudi do Lhase. Samostan vodijo Setshang rinpocheji (oz. Setshang-Lama), ki gredo nazaj do sredine 17. stoletja.

Naš vodič po samostanu je bil mlad, razkazal nam je tudi dele samostana, ki sicer običajnim obiskovalcem niso dostopni – v to spada tudi študijska soba s številnimi teksti, ki je prekrasno okrašena (in kjer fotografiranje ni dovoljeno). Še bolj pa zanimivo je biti na takem kraju, kjer ni nobenih drugih obiskovalcev.

Gansu – praznovanje tibetanskega novega leta

februar 10th, 2017 Comments off

V okviru različnih praznovanj novega lunarnega leta (kitajskega ali tibetanskega) so Beijing Hikersi v začetku februarja organizirali izlet v provinco Gansu, natančneje mesto Xiahe. Provinca leži na skrajnem robu Tibeta, v mestu Xiahe pa je en največjih in aktivnih samostanov izven Tibeta – Labrang. Glavni dogodek praznovanja je odkritje velike slike Buddhe, kar si pridejo pogledat številni romarji od blizu in daleč, dan kasneje pa še predstava tibetanske opere na glavnem trgu pred samostanom Labrang.

Štiridnevno potovanje je poleg praznovanja vključevalo tudi nekaj krajših sprehodov v bližini mesta Xiahe.

Dan 1 — Let v Lanzhou, vožnja proti Xiahe, na poti ogled Deerlong templja.
Dan 2 — Odkritje tapiserije Budhe, popoldne krajši trek na planjavah Sangke
Dan 3 – Tibetanska ljudska opera, popoldne krajši trek na planjavah Ganjia, ogled ostankov obdzidanega mesta Bajiao
Dan 3 – vožnja proti Lanzhou, krajši trek

Trek po zamrznjeni beli reki

januar 30th, 2017 Comments off


Kaj počneti v času praznovanja kitajskega novega leta? Ena od možnosti je obisk katerega izmed pekinških parkov, kjer poteka praznovanje t.i. “spring festival”. Druga možnost pa je oditi nekam iz mesta. In ker je zunaj mrzlo, se je zdel krajši treking po zamrznjeni reki odlična izbira. Izlet je potekal v organizaciji Beijing Hikers, ki so res kul agencija. Sploh bi pa tole zelo težko doživel v lastni režiji.

Bela reka (ne vem če se tako tudi originalno imenuje, splet pravi Bai river) je manjša reka, v hribih severno od kraja Miyun – vse skupaj je približno dve uri vožnje iz Pekinga. Pot tja poteka čez zanimive hribe, mimo smučišča (!! to bo treba preizkusit) in na koncu kar zavite ceste. Ob prihodu na začetno točko so nam dali mini dereza za led in palice, čeprav sam palic nisem vzel, ker naj bi hodili več ali manj po ravnem.

Hoditi začnemo na priljubljenem poletnem kopališču, kjer so v zadnjih letih naredili pravi kompleks prenočitev in restavracij. Meni osebno vse skupaj izgleda vse skupaj rahlo kitajsko kičasto in nimam velike želje, da bi sem prišel v poletni vročini. In ravno ta del je pravzaprav najmanj zanimiv na celotni poti. Vidi se pa na poti precej zanimivih stvari. Po približno dveh kilometrih hoje pridemo do ostankov lanskoletne poplave – številni naplavljeni avtomobili, še celo avtobus je tam. Na drevesih pa ves čas spremljamo kako visoka je bila lani voda, saj je plastika na vejah cirka 1,5-2m nad vodo. Ti kraji so tudi popularni za snemanje različnih filmov – filmske ekipe pridejo, postavijo cele vasi (lepe fasade, zadaj pa nič), nekje na poti se gremo mimo jame, ker so “jamske” slikarije, nekje je par dreves s kričeče zelenimi listi – seveda papirčki oz. plastika… itd. Zanimivo pa je, da jim noben ni rekel, da po snemanju tudi odstranijo smeti. Ah, to je pa že preveč napora.

Na poti se večkrat preči čez reko, par delov se lepo prehodi po relativno debelem ledu. Izgleda kot da je led debel približno 15-20cm na nekaterih delih. Je pa čisto prosojen, tako da se lahko vidi kamne in ribe pod ledom 🙂 Na začetku so nam dali mini dereze, ki jih sicer uporabim samo na enem odseku – potem pa se mi ne da več ukvarjati z njimi. Reka je na delih čisto zamrznjena, ker pa je zima je pa seveda vse ob reki sivo – brez kančka zelene barve.

Celotni treking (recimo da raje sprehod) je bil dolg med 11 in 12km. Ni tako malo, poleg tega je bilo kar nekaj tega tudi na ledu. Ki je večinoma izgledal kar trden. Na splošno zelo zelo fajn izlet. Aja… skoraj pozabil… bilo je mrzlo, ZELO mrzlo…