Vcasih se je fajn vracati v kraje kjer si ze bil. Paraty je eden izmed takih krajev, kjer sva bila cirka 10 let nazaj in je verjetno eno najbolj ohranjenih kolonialnih mest v Braziliji. Ok, stari mestni center spada med te ohranjene dele, vse ostalo je… novo.
Tole “pokrajino” je pravzaprav odkril Amerigo Vespucci, ki je pristal nekje tukaj v okolici in rekel: “oh! Deus, se na terra houvesse um paraiso, nao sera muito longe daqui!”. Ce je na zemlji kje raj, potem ni dalec od tukaj. No, takrat mesta se ni bilo, so bili pa ze vsi otocki in zalivcki naokoli.
Mesto je postalo pomembno tam nekje v 17 stoletju, ko je bilo obvezen postanek na poti med pristaniscem v Riu in rudniki v pokrajini Minas Gerais (tukaj je bila najbolj enostavna pot cez hribe). Vglavnem, danes mesto okupirajo samo se turisti – domaci in tuji.
Torej, kaj se je spremenilo v zadnji desetih letih. Takrat se sploh ni dalo dobiti prenocisca, danes je tukaj prek 200 pousad. Neverjetno se je razsirilo. Se vedno pa povsod nekaj delajo, da niti ne omenjam krdelo potepuskih psov, ki so se vedno tu. Pa cene se tudi niso spremenile, se vedno je drago kot zafran. Ampak tale Pousada guarana je pa res kul. Malo sicer dalec iz starega mesta, ampak zelo relaxing.
Tranquilo. Sploh ne vem ce bi se premaknila kam naprej. Ne vem. Mogoce. Ali pa tudi ne.
Tags:
Favele so “blokovska” naselja, kjer zivijo predvsem priseljenci v mesta. So zloglasni deli mest, ki kazijo mir in poglede kariok. Pa vendar, niso samo to…
So tudi izvor poceni delovne sile, in brez njih bi bilo tezko zgraditi vse tiste neboticnike na Copocabani, in le kdo bi vse delal najbolj umazana dela v hotelih, na cesti,… So tudi leglo kriminala, in stevilni se raje prezivljajo s preprodajo drog (in ja, stranke so bogate karioke), krajami in nasiljem. Ampak vecina prebivalcev favel je le postenih in delajo zelo trdo za vsak prisluzen real.
Rocinha je najvecja favela v Riu, menda ima preko 100.000 prebivalcev. Imajo elektriko, vodo, sirokopasovni internet. Pravzaprav vse kar imajo ostalo karioke. Problem je pa predvsem v izobrazevanju, saj je sol malo ali pa do slabe. Zato vecina favelistov za vedno ostane tam kjer so. V favelah.
Tags:
Legendarni stadion, kjer si je leta 1952 ogledalo finalne svetovnega prvenstva med brazilijo in urugvajem kar 200.000 ljudi. Danes jih zaeadi varnosti sprejme samo se okoli 90.000, na danasnji tekmi jih je bilo samo 66.000!
Domaci Fluminense je premagal gostujoci Palmeiras iz Sao paola 1-0. In navijaci so bili srecni 
Pao de Asucar. Sugar loaf. Struca cukra. Nimam pojma zakaj ta hrib tako klicejo. Prva se je povzpela gor ena anglezinja, cirka 130 let nazaj. Do takrat se cariocam ni zdelo vredno hoditi gor, sele ko so videli gor union jack so pohiteli, da bi zaplapolala brazilska zastava.
No, in pred cirka 100 leti so ze gor napeljali prvo gondolo, ki jo je kasneje proslavil James Bond (v filmu Moonraker). Danes pa to vzpetino okupirajo turisti, ki tako ali drugace hodijo gor.
Ok, priznam. Od dalec mogoce res zgleda kot struca kruha.
Tags:
Jutro. Ob izstopu iz letala takoj butne vroc zrak. Ze zjutraj “samo” 26c, no po vseh opravljenih formalnostih je ze 33c.
Vglavnem. Super, da smo tukaj. Vseeno pa zaenkrat se noben bankomat noce dati denarja. Fajn. Zjutraj z letalisca rush hour in zastoji, kar pa ni onemogocilo nasega voznika, da je vozil kot Ayrton Senna. Sem ze pozabil, da pravzaprav vsi brazilci tako vozijo.
Bomo pa tokrat prvic spali na Santa Teresi. Pogled je super, lastniki (casa do carmen & fernando) prijazni… Edini problem je bil, da naju noben taksist ni hotel peljati. Ker so kao “kocke” pa ne dobijo prevoza nazaj. Imam jih na sumu, da je vse skupaj preblizu pa bi premalo zasluzili.
Ah, tranquillo… Take it easy. Cidade maravilhosa.
Tags:
