Photo MH

Ker sva se bala, da nas na jezeru neznansko pogresajo, sva spakirala nahrbtnike in se odpravila cez hribe pesaka. Ker sva sla tja ze drugic pes, le da tokrat po pravi bljiznici in ne po t.i. slovenski poti, po kateri se pride skoraj v Ruando in nato cik caka po okoliskih hribih, sva tokrat porabila le dobri dve uri (se manj nazaj grede, ker nas je na poti ujel mrak). Seveda so nas na jezeru vsi pricakali z odprtimi rokami (bolj ali manj..?spet vi, go home?J J), se posebej so bile vesele mlade mamice, ker se je vrnila baby sitter (ponujena mi je bila celo stalna sluzba, mogoce pa bi lahko odprla svojo pre-nursery, otrok je tu veliko?problem bi bil le boren zasluzek). Da ne bo kdo mislil, da sem popolnoma pozabila na sluzbo?v lokalnem casopisu stalno spremljam oglase in ze razmisljam, kako bi se lahko povezali z tukajsnjim bancnim zdruzenjem in institutom ter priredili kaksen seminar. G. Luketic bi bil vsekakor zelo dobrodosel, saj ugandske banke nerade sprejemajo dolarske bankovce, ki so starejsi od leta 2000, ker njihovi zaposleni niso usposobljeni za prepoznavanje ponaredkov (jaz pa imam kar nekaj takih bankovcev s seboj L). Nasla sem tudi idealen kraj za konference..na jezeru imajo konferencni center in skoraj dokoncan hotel (no, med tem bi lahko prespali v katerem od ostalih stevilnih bolj ali manj luksuznih nastanitev okoli jezera).

Da ne bom vsega jaz povedala o danasnjem dnevu, prepuscam besedo..upam, da ne bo to moje zadnje javljanje.

Pozdravcek,

Vlasta

Za osnovno solo Bufuka Edirisa organizira en kup delavnic. Med njimi je tudi ucenje plavanja. Zanimivo je, da tako mladi in stari zivijo leta ob jezeru, plavati pa jih zna zelo malo…

Na Bufuki pa Slovenci ne pomagajo samo v soli in vrtcu. Stirje studenti medicine so zbrali precej sponzorskih sredstev in se odpravili v Ugando. Na robu nogometnega igrisca, so v hiski, preresetani s podganjimi luknjami odprli kliniko. OK, uradno odprtje bo v sredo, vendar prvi pacienti ze kapljajo. In danes je pomagal (ko so se tri cetrine ekipe drenjale za racunalnikom v Kabale) Erhard, medicinski tehnik iz Avstrije, ki je tako nekako kot midva obtical za nekaj dni v Edirisi v mestu Kabale.

Zgleda, da sva se zelo hitro prilagodila na t.i. afriski cas (kar pomeni take it easy) in nama nikakor ni uspelo vstati ob stirih zjutraj in spokati na edini avtobus, ki odpelje v Fort Portal, mestece pod zasnezenimi Ruwenzoriji, kjer si bova ogledala kraterska jezera v nacionalnem parku Kibale Forest. V parku je mogoce slediti tudi simpanzom, vendar sva, po prejsnji izkusnji (ko so se vztrajno skrivali) in po pripovedovanju nekaterih, nad njimi bolj ali manj obupala. Medtem ko se gorile v glavnem premikajo potleh (razen malckov, ki radi plezajo in se igrajo v krosnjah dreves) in se jim lahko priblizas na par metrov (verjemite, da vam ob takem srecanju zmanjka besed), se simpanzi v glavnem premikajo visoko nad nasimi glavami, ko pa zaslisijo ljudi zbezijo ali pa jim priredijo pravi cirkus s tusem (urinom) in kepanjem (s sadezi ali celo lastnimi iztrebki). Izkusnja z gorilami pa je bila vsekakor nepozabna, vredna vsakega centa, ki sva ju za njih potrosila in prahu, ki sva ga na poti do tja pojedla. Naj se dodam, za tiste, ki imajo raje udobnejse nacine potovanja, da je to v Afriki in sploh v Ugandi zelo izvedljivo (v mestu Kisoro je celo manjse letalisce), lahko si najamete svoj avto in voznika, ki za nase razmere sploh nista draga in se vozite med hoteli in safari lodgi, na vsak nacin pa vam priporocam, da se ustavite tudi v kaksni vasi in nekaj casa prezivite z ljudmi, ki so vedno nasmejani in nadvse prijazni.

Danasnji dan bova torej namenila zadnjim nakupom spominkov iz lokalne ?fair trade? trgovine in ogledu muzeja s tradicioinalno koco tukajsnjega plemena.

Zjutraj sem se zbudila z mislijo, da bi napisala se par besed o tem, zakaj sva se odlocila ravno za Ugando. Tisti, ki me (oz. naju) dobro poznate ste ze veliko slisali o tem, ostalim pa bom prepustila, da slike spregovorijo namesto mene. Vsekakor se strinjam z mislijo, da Afrika potrebuje predvsem samozavest in si zasluzi, da jo poblize spoznamo.

LP,
Vlasta

Lep pozdravcek vsem tudi od mene (na sliki obkrozena s svojimi srcki…malim Josephom, ki me je sprejel za svojo uradno baby sitter in Emanuelom, ki ga sponzoriram preko Edirise). Ker sem prelena, da bi ure in ure cakala na vrsto na racunalnik, raje to delo prepuscam Matevzu. Je pa nekaj od objavljenih slikic mojih (predvsem rada slikam postavne mladenice, ki jih je tu okoli kar veliko). Spet sva v Kabaleju, malem prasnem mestecu na JZ Ugande po nekaj zelo sproscenih dnevih na jezeru Bunyonyi, ki je res ze na prvi pogled prava idila. Sploh se ne cudim, da se je Miha zaljubil in ostal tu, ze pokraina te ocara, stevilni pisani grici posejani s polji banan, sladkega in irskega (navadnega krompirja ter drugimi nam bolj ali manj znanimi pridelki, pravi biser pa so tu vsekakor ljudje.

Kot je ze bilo omenjeno sva par dni prebila v lokalnem vrtcu, ki ga sponzorira Edirisa, organizacija, ki jo ze skoraj pet let neutrudno poganja glavni motor Miha Logar s stevilnimi prostovoljci in lokalnim osebjem (http://edirisa.org/slovenija/index.php). Vrtec, ki se zaenkrat dogaja v cerkvi brez oken in vrat, kjer se v treh klopeh stiska od 60 do 90 otrok. Glavno pomagalo sta crna tabla in kreda (se pominite tovarisi?!), pozornost otrok pa uspesno zadrzuje mlada uciteljica Doreen. Bolj kot v pomoc sva bila midva distrakcija, saj otroci ne vidijo ravno belca oz. mzunguta, kot jim tu pravijo, na vsakem koraku. Najraje z neznim bozanjem preverijo, ce je nasa bela koza kaj drugacna od njihove, ne morejo se nacuditi nad nasimi lasmi (njihovi lasje so bolj zimasti, pocasneje rasejo, moski pa lahko pri brivcu izbitrajo med 10 razlicnimi verzijami balina/krtacke). Najbolj pa so zanimivi razlicni ‘gadgeti’, ki jih mzunguti nosimo (predvsem foto aparati in digitalne ure). Skratka, medtem ko se pri nas ukvarjamo s tem, da so otroci zdolgocaseni, ker imajo prevec igrac, da niso motivirani ipd… tu bitjeca v razcapanih oblekah, vecinoma bosi in smrkavi (temperature so glede na nadmorsko visiono kar bohinjske), mirno sedijo in sledijo svoji uciteljici, ki jih animira le s svojo prisotnostjo in pesmijo….zelo impresivno. Ne dvomim, da bo Edirisi (tudi z naso pomocjo?) uspelo ustvariti prijazno okolje tudi za najmlajse, z dodatno uciteljico, igrami in igracami, barvicami…in vsem ostalim, kar taksen vrtec potrebuje.

Da ne bo zgledalo, kot da sva se tu v Afriki prevec namucila. Sva na dopustu, zato vecino casa bolj ali manj prelenariva in uzivava. Vceraj sta naju na primer slovenska prostovoljca Luka in Brigita, po nekaj dneh vzivljanja v lokalnih specialite (krompir/banane s fizolom ali zeljem) odpeljala na skoraj luksuzno vecerjo (pizza in pivo) na sosednji otok Bushara, kamor smo prispeli po regati s colni/drevaki a la Cambridge vs. Harvard, kjer je zmagala legendarna Bufuka Primary.

Utrujeni krmar Edirisa #1 se je se danes spraseval, kje je zgresil in zakaj nismo zmagali. Mogoce je bila kriva vidra, ki je pokukala iz vode in ga zavedla, da je moral seci po fotoaparat. Ko pa se je koncno pripravil in zelel pritisniti na sprozilec, se je skrila pod vodo, Bufuka Primary pa je svignila mimo kot bojevnikova sulica. Seveda se salim…fantje na jezeru so izkuseni veslaci, pa tudi nasa krmarja Matevz in Tadeja sta se dobro odrezala.
No, ker je ura ze pozna in me nocni cuvaj preganja bom nehala. Najbrz za kar nekaj casa, saj ne vem, kako bo z Internetom od tu dalje. Caka naju se kaksno jezerce v Ugandi in safari v Keniji..potem pa vrnitev v domovino….z Afriko v srcu.

Agandi!

Vlasta