Kitajski vozel – treking po kitajskem zidu

marec 4th, 2017 Comments off

Pred dvema letoma sva bila s Samotom točno v istem izhodišču. Majhnem kraju Xizhazi, ki je odlično izhodišče za več trekingov. Del Jiankov, od tukaj se da priti tudi na precej bolj znani Mutiyanju, in seveda kar je bil moj cilj – Kitajski vozel. Pot je bila v organizaciji Beijing Hikersov – zanimivo je, da je tokrat voznik narobe razumel in nas peljal na cilj in ne na izhodišče. Posledično je bil trek nekoliko lažji (originalen štart je bil na višini približno 250m nad morjem, cilj pa 650m nad morjem).


Vzpon se začne mimo (zelo suhih) koruznih polj in hitro se zagrize v klanec. Na grebenu je namreč že kitajski zid in do tam je približno 1,5km hoje. Ko smo enkrat dosegli greben (ki je na višini približno 800 metrov nad morjem smo se obrnili proti naši desni. Proti levi je sicer del zidu Mutiyanu, vendar je do tam kar nekaj kilometrov zidu, ki je na mestih zelo strm in krušljiv (neprehoden). En najbolj neprehodnih delov so tako imenovane nebeške stopnice, ki so bile tako strme, da se je trdnjava na vrhu imenoval “Kjer orli letijo navpično”. No, naš cilj je bil Kitajski vozel, del zidu na višini preko 1000 metrov nad morjem, kjer se srečajo oz. razcepijo zidovi iz treh različnih smeri. Na vrhu se odprejo razgledi na vse strani in prav zanimivo je kako se od tukaj vidi zid na skoraj vsakem grebenu naokoli.

Po dosegu Kitajskega vozla se zid strmo spusti na dve strani. Ena je praktično neprehodna (prestrma) druga pa je le malo manj strma. Tukaj je zid sicer v razsulu, zato je treba hoditi ob zidu – ko ni več strmo se tudi kakovost zidu izboljša in je možno tudi hoditi po relativno zaraščenem zidu. Ampak je fajn. Zelo avanturistično.

Smučanje na Kitajskem – Thaiwoo in Wanlong ski area

februar 26th, 2017 Comments off

Kitajska in smučanje? Vedno sem si mislil, da to nekako ne gre skupaj. In potem je Kitajska dobila zimske olimpijske igre za leto 2022. Peking 2022. Uf… in to bodo zimske olimpijske igre v mestu, kjer praktično ni snega… Tekmovanja na prostem bodo seveda precej daleč od Pekinga – območje Yanqing, kjer bo alpsko smučanju in proga za sankanje in bob, je približno 90km stran, območje Zhangjiakou, kjer bodo ostala zunanja prizorišča pa več kot 250km.

Zato me je zanimalo kako je pravzaprav s smučanjem na Kitajskem. Menda je tam skoraj 500 smučišč. Nekaj manjših smučišč je v hribih severno od Pekinga, večja smučišča pa se nahajajo v okolici Chonglija (približno uro vožnje z avtom od Zhanghijakou), ki se nahaja 280km stran od Pekinga. Tam je tudi Wanlong, ki je menda največje kitajsko smučišče in spada tudi med pet najboljših kitajskih smučišč. Do olimpijskih iger naj bi zgradili do Chonglija tudi hitro železnico, ampak trenutno se da do tja iti samo po avtocesti, pot pa traja iz Pekinga med 3,5 in 4 urami. Zakaj bo olimpijska vas v Zhangjiakou in ne Chongliju ne vem, ampak dejstvo je, da se bodo morali s hitrim vlakom voziti skoraj 100km do prizorišč.

Dejanski center nordijskih smučarjev, smučarjev prostega sloga in snowboarderjev bo Chogli. Tam okoli je v hribih, ki segajo do nekje 2200m že več utečenih centrov. Pri tem pa se je seveda zavedati, da v smučiščem Kitajci namenjajo veliko denarja, zato se da tudi precej širijo, nastajajo tudi nova. V okolici Chonglija se nahajajo Genting, Duolemedi (kitajci pravijo kar Dolomiti), lani odprti Thaiwoo in seveda največji center – Wanlong. Sicer pa, tudi v samem mestu Chongliju gradijo smučarski center. Večina izmed teh smučišč bo gostila eno ali več disciplin na olimpijskih igrah.

S kolegom sva šla na smučanje iz Pekinga za dva dni. Za bazo sva vzela mesto Chongli, ki je med 15-30 minut oddaljena od omenjenih smučišč – a so prenočišča precej cenejša, precej ceneje pa si je tam izposoditi tudi opremo. Naju je prišlo za dva dni 200 rmb na osebo (28 EUR), na smučiščih bi pa prišlo vsaj toliko za en dan. Glavni problem je bil drugje – sam potrebujem smučarske čevlje za nogo velikosti 45-45,5 (torej št. 29,5) in tako velike čevlje je bilo zelo težko dobiti. Dobil sem jih samo v eni izposojevalnici, kjer pa so imeli samo čevlje za začetnike (znamke Rossignol) – bili so lepo mehki, niti se noge ni dalo dobro fiksirati (bile so samo tri zaponke). No, pa najvišja velikost palic je bila 115cm, kar je meni rahlo malo 🙂 Iskala sva tudi smučke ELAN, vendar jih nisva našla.

Thaiwoo Ski Area (太舞)

Smučišče Thaiwoo je popolnoma novo, tam še vedno poteka zelo intenzivna gradnja. To velja predvsem za hotele, ki so večinoma še v gradnji (odprt je samo en hotel!), gradijo tudi postajo hitre železnice. Večino naprav na smučiščih in prog so že zgradili, nekaj pa naj bi jih odprli še pred zimo 2017/2018, plani pa so še za nadalje širitve. Na smučišču so trenutno štiri naprave – dve gondoli (zakaj ni samo ena daljša mi ni jasno) in dve sedežnici. Smučišče je med 1650 in 2150 metri nad morjem, najdaljša proga pa je dolga okoli 3km. Ok, smučišče ima še par začetniških problemov, npr. nakup smučarske karte traja kar nekaj časa, ampak vredu. Po pravici povedano, ob prihodu na smučišče nisem pričakoval veliko. Bil pa sem presenečen – zelo pozitivno. Proge so bile konec februarja odlično urejene, pravzaprav brezhibno. Sneg je bil odličen (temperatura je bila tudi čez dan globoko pod ničlo), sicer samo umeten. Proge pa… relativno široke in vseh težavnosti – zelo razgibane. Smučarjev praktično ni bilo, zelo redko si koga srečal ob smučanju! Kljub temu, da je smučišče relativno majhno v takih razmerah nudi samo užitek. Brez problema se smučaš 4-5 ur tako, da ne ponoviš nobene proge 🙂 In glede na to, da je bilo tako malo ljudi, dejansko ni bilo zaznati kakršnegakoli poslabšanja stanja prog, ledenih plošč, kuclov…

Je pa tudi par pomanjkljivosti. Kljub temu, da so naprave nove in moderne (sedeži so takoooo udobni), so precej počasne. Vse po vrsti. Sedežnica ima nerazumljivo zelo veliko razdaljo med posameznimi sedeži, tako da poteka vse skupaj zelo počasi. Eno je skrb varnost, drugo pa pretirana skrb za varnost. Gondola je tudi moderna (s stalnimi opozorili, da je prepovedano fotkanje iz gondole – očitno so nekateri že poskušali fotkati skozi ok gondole in pri tem izpustili telefone), vendar…Nerazumljivo sta gondoli dve, tako da je na polovici treba izstopiti, prenesti smučke pet metrov in se vsesti v novo gondolo. Zelo težko je tudi dobiti kaj za jesti in za piti – ob mojem obisku je delala samo koča v alpskem stilu (menda je lastnik Avstrijec) po prvi gondoli, vse drugo je bilo zaprto.

Cene dnevnih kart so visoke za naše razmere – 4 urna karta med tednom stane 320 rmb (44 EUR), dnevna pa 460 rmb (64 EUR), med vikendom so cene še višje. Cena je v mojem primeru vsebovala tudi kavcijo za karto, ki so jo vrnili, če si vrnil karto (60 rmb).

Wanlong Ski Area (河北崇礼万龙滑雪场)

Drugi dan sva šla na smuščiče Wanlong, ki je od Chonglija oddaljeno le okoli 10-15 minut vožnje. To smučišče deluje bolj zrelo, saj so hoteli zgrajeni, sicer pa je res, da še širijo proge – vsako leto je menda kaj novega. To smučišče je tudi precej večje kot Thaiwoo, proge so tudi vseh težavnosti in zelo raznolike. Trenutno je sicer nekaj naprav zaprtih (predvidevam, da jih bodo odstranili), delujeta pa dve sedežnici in dve daljši gondoli. Tako kot v Thaiwooju so bile tudi tu proge brezhibno urejene, sneg pa je bil naravnost odličen – seveda samo umetni. Tudi sedežnice so precej hitrejše in sedeži so precej gosteje nameščeni. Proge se nahajajo med 1550 in 2150 metri nad morjem, najdaljša proga pa je bila dolga skoraj 4 kilometre. Smučarjev je bilo tu občutno več, vendar še vedno zelo zelo malo za evropske razmere. Tudi za hrano in pijačo je tukaj precej bolje poskrbljeno kot v Thaiwooju – spodaj je v hotelu velika samopostrežna restavracija, prav tako je manjša restavracija na vrhu hriba. In seveda, na vrhu na veliko gradijo, tako kot je to običajno za Kitajsko.

Slabosti? Začetniških niti ni. Mogoče je malo nerazumljivo zakaj morajo med smučanjem delati snežni topovi, ampak vredu. Če že, je tudi tukaj cena smučarskih kart. Ja, tukaj so karte še dražje kot v Thaiwoo – 4 urna karta stane 420 rmb (58 EUR), dnevna pa kar 590 rmb (81 EUR).

Torej. Kaj si mislim o smučanju na Kitajskem? Priznam, sem popolnoma spremenil mnenje glede olimpijskih iger. Razmere v teh krajih so naravnost fantastične. Sneg naredijo decembra, potem pa praktično do marca ni odjuge. Sneg je relativno suh in odlično prijemlje – tako da bodo na tekmovanjih imeli definitivno prednost tisti tekmovalci, ki radi tekmujejo na ameriškem snegu. Tereni so večinoma zelo lepi, raznoliki, široki. Ni hudih strmin ali dolgih smuk prog, ampak OK. Prav tako to ni destinacija za ljubitelje smučanja izven prog – snega izven praktično ni. Midva sva imela srečo, saj je to območje po več kot dveh mesecih suše v torek zajel snežni vihar in prinesel tistih 10-15cm snega. Zato je bila kulisa odlična. Smučarjev je bilo zelo malo – in še zanimivost, večina je bila snowboarderjev. Nekih hudih začetnikov ni bilo, pravzaprav, smučarji so pokazali odlično znanje. Zavedam pa se, da v času kitajskega novega leta ali kakega vikenda znajo biti razmere čisto drugačne in so vsa smučišča prenatrpana. Ampak tokrat ni bilo tako. Druga stvar pa so cene, ki so res zasoljene za evropske razmere. Ampak, v razmerah, ko je tako dober sneg in praktično nič ljudi se da tudi to odpustiti…

Mavrično gorovje

februar 17th, 2017 Comments off


Danxia je geološki pojav značilen za kitajsko – nanaša se na več pokrajin na jugovzhodu, jugozahodu in severozahodu Kitajske. Za to geološko obliko so značilne mavrične barve in strme pečine. Nastanek rdeče-oranžno-rozastega gorovja sega približno 100 milijonov let nazaj, ko je bilo na njegovem območju veliko jezero. Reke, ki so se stekale vanj, so s seboj prinesle različno barven pesek. Kasneje se je jezero posušilo, sedimenti so oksidirali in dobili specifično rdeče oranžno barvo. Plasti rdečkastega peščenjaka so se počasi spreminjale v hribčke in na koncu je nastalo gorovje z ovalnimi klifi in nenavadnimi kamnitimi oblikami.

Najbolj znana (in barvita) je Zhangye Danxia v regiji Gansu. Samo to je rahlo daleč od tam kjer smo bili mi in itak smo bili namenjeni samo proti letališču. Na sreči pa se podobna pokrajina nahaja tudi v bližini mesta Lanzhou, nekje ob poti na letališče. Je pa pot tja rahlo skrita, pogosto zaprta in zelo neturistična. In roko na srce, precej manj barvita kot Zhangye Danxia.

Tibetanski pašniki

februar 16th, 2017 Comments off


Pokrajina Gansu se nahaja na skrajnem robu Tibeta – tu so tudi še skrajni zahodni pašniki, kamor vodijo jake na zimsko pašo… poleti je za njih itak prevroče in so na višinah, pozimi pa je tu stalno temperature pod lediščem in se počutijo kot doma. V bližini mesta Xiahe je več takih pašnikov – Sangke, Ganjia,… na pašnikih Ganjia se nahaja tudi starodavno obdzije Baijao. Pašnike si jaki delijo s konji, saj imajo menihi Labranga v lasti ogromno konj, ki jih dajo “v varstvo” in pomoč kmetom.

Baishiya “bela pečina” samostan

februar 15th, 2017 Comments off


Dan je bil namenjen sprehodu po travnikih, ki so tudi pašniki za jake – na planjavi visoko nad mestom Xiahe. Hkrati se je pa vse zarotilo proti nam – ko smo se peljali tja je začelo rahlo snežiti, potem pa vedno bolj… Načrt je bil spremenjen in namesto sprehoda po travnikih smo zavili proti kraju Baishiya, kjer je tudi istoimenski samostan. Kraj se nanaša pod visokim hribom, ki ima tudi ime “bela pečina”.

Ko pridemo do te male vasice je vedno bolj snežilo in zgledalo je, da bomo bolj malo videli. Tudi samostan ni vedno odprt in se ga ni možno ogledati. Tokrat pa je bilo drugače, zelo drugače. Že ko hodimo tja, lahko opazujemo domačine, ki se sprehajajo proti samostanu – tam ravno poteka tibetanska ceremonija. Super, hkrati pa dobimo dovoljenje, da se jim pridružimo pred samostanom in skupaj počakamo menihe, da pridejo iz samostana. Smo edini tujci, in hkrati popolna zanimivost. Kljub temu, da ne govorimo skupnega jezika, se kontakt hitro naveže – edino ženske so rahlo sramežljive. Par moških v prekrasnih kožuhih je čisto navdušenih, ko vidijo moj zobni aparat – večina jih ima namreč srebro in zlato v zobeh in jih neizmerno zanima kaj imam to jaz.

Po približno 20-25 minutah zmrzovanja pri -10c se menihi končno prikažejo ob zvoku tradicionalnih instrumentov. Nosijo več daril, ki jih bodo sežgali na bližnjem polju. Celotno pot pa jih spremljajo petarde… Največji pok je seveda na koncu, ko vsa darila sežgejo. Še bolj zanimivo pa je, da tisti trenutek ko prižgejo ogenj in ko začnejo pokati petarde ljudje odidejo. No, tudi jaki, ki so nas prej opazovali iz varne razdalje se hitro razbežijo.