Tako. Maraton končan. Super maraton, organizacija na višku. Trasa zanimiva, čeprav dolge avenije znajo biti problem v motivaciji. Z rezultatom manj zadovoljen.
Uradni čas 3:29:33. (na uri mi je pokazalo 3:29:31). Med malo več kot 47.000 tekači uvrščen na 5349 mesto.
Zakaj malo “manj” zadovoljen z rezultatom? Zato ker sem bil odlično pripravljen. Ker sem prvo polovico maratona pretekel z lahkoto, in čas je bil v rangu končnega rezultata okoli 3:15 (moj plan A). Potem pa… zmanjkalo goriva… ampak ok… bo naslednjič bolje.
Tags:
Letališče CDG v Parizu. Hate or love. V vsakem primeru pa skoraj neizbežno za večino potnikov, ki letijo v (ali pa samo čez) Pariz. Locirano je na severovzhodu Pariza, cirka 30km iz centra Pariza. V okolici sta še dve letališči, ki služita za mednarodni promet, in sicer Paris Orly, ki je na jugu Pariza ter Paris-Beauveais, ki ga uporablja Ryanair – in je zato tudi primerno daleč.
Vglavnem. CDG. Iz Slovenije so še do nedavnega letele tri družbe. Adria uporablja (tako kot ostale družbe Star Alliance in nekatere druge) terminal 1, Easyjet terminal 2B, Air France pa 2G. Sam največkrat pristanem prav na slednjega, zato ga tudi najbolj poznam in mi gre načeloma na živce. Je namreč precej daleč od ostalih terminalov in moraš v vsakem primeru uporabiti avtobus (tudi če se gre na transfer na terminal 2E). Dejansko rabiš vsaj pol ure, da prideš iz 2G na skoraj katerikoli drugi terminal. Zamudno. To je pa če letiš iz enega malega letališča, z majhnim letalom na tako gromozansko letališče. Sej, 2G ni tako slab, je precej novejši in tudi čistejši kot npr. Easyjetov 2B.
Me je pa prijetno presenetil terminal 2E. Velik. Svetel. Namenjen predvsem letom Air France v ZDA (vsaj številke odhodnih vrat med 50 in 70 – obstaja namreč še starejši del terminala 2E). In to največjim letalom. V vsakem primeru si je pa treba vzeti čas. Je pa fajn za počivat. Veliko udobnih mest za ležanje in spanje, PS3, internet placi, kafiči, duty free…
Prekrasen dan in super razgledi. Že na poti na navzgor se je zdelo, da bo to en poseben dan. Prometa je ogromno, in vsi rinejo proti Dovški babi. Mislil sem si, če bo na parkingu pri zapornici preveč ljudi, se samo obrnem nazaj… Hja, tam pa samo en avto parkiran… kam zaboga gredo, pa s čisto običajnimi avtomobili…
Cirka 35 minut kasneje ugotovim kam… so namreč jadralni padalci, in gredo izkoriščat termiko nad Karavankami. In jih je veliko, naštejem jih vsaj 10 do 15. Tisti najbolj vztrajni, z džipi, pridejo čisto do stana. Drugi pa pustijo avto en ovinek nižje.
Če sem do vrha babe (mimo Starke) rabil cirka 50 minut, sem pa toliko več rabil navzdol. Je bilo prav zanimivo gledati jadralne padalce, ki so se pripravljali na vzlet. Testni “zajčki” pa so šli že v zrak in so nekaj jamrali nad razmerami… Eni pa vriskali od zadovoljstva… Spustim se po grabnu direkt do prvega ovinka…
No, tale štorija s padalci žal nima popolno lepega konca. Na poti dol srečam policiski avto, pa GRS. Češ, zgodili sta se dve nesreči… ena težja poškodba, drugi padalec pa je pristal na drevesu... in ko se enkrat pripeljem na ravne opazim kje se je zgodila nesreča. Malo pod vzletiščem, v grabnu kjer sem se spustil do prvega ovinka…
Jesen je tu in narava si je nadela prekrasne barve…
Nekega prekrasnega jutra, med tekom po Pariških ulicah…
