Obrazi Pyongyanga

april 22nd, 2017 Comments off

Kaj počnejo ljudje v najbolj izolirani prestolnici na svetu? Je vse nameščeno? Hodijo po opravkih?

Dejstvo je, da ne vem. So pa ljudje na ulici urejeni, sicer zelo nedostopni – izogibajo se kakršnikoli komunikaciji s tujci. Edine osebe, ki lahko komunicirajo z nami so vodiči in kar je zanimivo je to, da ti ti povedo veliko. In ja, tudi veliko vedo kaj se dogaja v tujini. Na ulicah Pyongyanga tudi ne vidiš revščine, invalidnosti… Vse je zelo “pošlihtano”, še debelih ljudi ni (razen enega, ki se stalno pojavlja na TV).

Kar je bistveno je to, da ne izstopaš. Ne v pozitivnem ali negativnem smislu, da si v sivem povprečju. Individualizma ni, velja samo kolektivna zavest. Vsakdo nosi tudi broško z obrazoma dveh voditeljev. Ki je lepa in se je ne da kupiti. Severnokorejci pa je tudi ne smejo prodati. S tem da so prebivalci Pyongyanga privilegirani – lažje potujejo po državi in imajo vse “dobrote”, ki so nam samoumevne (npr. elektriko, tekočo vodo). No, to večino časa. Če živiš izven mesta nimaš nič tega.

Najgloblji metro na svetu – Pyongyang?

april 21st, 2017 Comments off


Pyongyang ima svojo mrežo podzemne železnice, ki je ponos prestolnice. Sestavljena je iz dveh linij v skupni dolžini približno 18 km, dnevno naj bi jo uporabljalo do 700.000 potnikov. Koliko je to res ne vem, sem imel pa občutek, da je bilo ob moje obisku polno potnikov – in ne, niti pod razno ni izgledalo, kot da je to samo kulisa za tujce. Bili so običajni prebivalci prestolnice, ki gredo po svojih opravkih.

Ta metro ima nekaj “presežnikov”. Naj bi bil najcenejši metro, saj vožnja stane samo 5 wonov (0,01 USD). Naj bi bil tudi med najglobljimi metroji na svetu – proga naj bi bila več kot 110 metrov globoko – s tekočimi stopnicami pa traja pot dol ali gor približno tri minute in pol. Mreža se vsa nahaja globoko pod zemljo, uporablja pa se lahko tudi kot zaklonišče – na določenih hodnikih so namreč debela protiudarna vrata.

Metro so začeli leta 1968, odprt pa je bil pet let kasneje. Kar je zanimivo je to, da je večina postaj poimenovana po dogodkih iz severnokorejske revolucije. Vse postaje so tudi zanimivo okrašene. Kompozicije vlakov pa so stare in “nemškega porekla”, uvožene iz vzhodnega Berlina (narejene med leti 1978 in 1982). Ker je bilo uvoženo precej več vlakov kot jih vozi so se razširile govorice, da obstaja vzporedni tajni sistem metroja, ki povezuje ministrstva in najpomembnejše državne institucije.

Turistom so mrežo metroja odprli šele leta 2010, ko je bilo dovoljeno se peljati 6 postaj (to smo naredili mi). Za avanturiste je s posebnim dovoljenjem danes možno obiskati vse postaje.

Nogomet – sveta vladar

april 20th, 2017 Comments off

Ja, tudi v Severni Koreji je nogomet sveta vladar. Sicer je še vedno vse podrejeno kolektivni misli, pa vendar. In vse je enkrat prvič – tako sem šel prvič na nogometno tekmo žensk. In to ne katerokoli – na kvalifikacijsko tekmo za azijski pokal za ženske, med Severno korejo in Uzbekistanom.


Ozračje je bilo naelektreno. Vredno kateregakoli največjega evropskega stadiona. Pa vendar je bil totalno surrealistični pridih. Večina obiskovalcev je bila oblečenih v enaka oblačila (izvedeli smo, da so bili to študenti), ki so noro navijali. Nogomet je sicer bil zelo enostranski in Severnokorejke so zmagale kar s 4:0. Ampak vsaj rezultat je bil zame brez pomena – vzdušje je bilo novo, skoraj neponovljivo.

Pyongyang Maraton 2017

april 20th, 2017 Comments off

Maraton v Severni Koreji? Zakaj pa ne… že sama država je zanimiva, maraton tja pa še bolj. Sploh če veš, da je za tujce odprt šele zadnje 3-4 leta.

Za prijavo na maraton ni potrebna nobena loterija. Prijava je za leto 2017 znašala 100 EUR za maraton, nekoliko manj za polmaraton ali 10km. Problem je drugje – v Severno Korejo brez agencije ni mogoče vstopiti. Uradna agencija za leto 2017, ki je poskrbela za vso logistiko maratona, je bila Koryo Tours. To ni severnokorejska agencija, ampak je agencija s sedežem v Pekingu, vodita pa jo novozelandec in anglež. V Severno Korejo je mogoče tudi preko alternativnih, pogosto cenejših agencij, kot sta Uri tours ali Young Pioneers. V letu 2017 pa je pot tja na maraton organizirala tudi slovenska agencija Shappa (v sodelovanju z Young Pioneers). Pri tem je treba izpostaviti, da vse maraton prijave (neglede preko katere agencije se potuje tja) ureja Koryo Tours. Razlik v programih med agencijami ni velikih, so pa razlike v prevozih, prenočiščih in podobno. Tisti, ki smo šli tja preko Koryo Tours smo dobili npr. spominske tekaške majice in medalje. Kar pa drugi niso, niti zmagovalec amaterskega maratona, Aleš iz Slovenije. Če bi osebno šel še enkrat, bi v vsakem primeru izbral še enkrat Koryo Tours, kjer je bila organizacija odlična. Dan prej smo še celo imeli predogled proge z avtobusom – trasa niti ni izgledala napačno, zaskrbljujoča sta bila samo dva klančka na začetku in na koncu maratona. Vmes pa relativno ravno. Veliko negodovanja pa je povzročila poteza severnokorejskega organizatorja – spremenili so zgornjo mejo za maratonce, ki je bila spremenjena in je sedaj znašala štiri ure (prej pet). Številni tekači so bili nezadovoljni, saj je to pomembna informacija. So se pa organizatorji kar strogo držali te meje, saj so kmalu po štirih urah (torej okoli 12:30) zaprli vrata in na stadion kot tekač ni bilo več mogoče, niti ni bilo možno teči “zmagovalnega” kroga po stadionu…

Start maratona je bil ob 8:20 iz stadiona Kim il Sunga, kjer je bila zbrana 50.000 glava množica “navijačev”. Ja, občutek je bil fenomenalen ob prihodu na stadion, tudi bobnenje ob častnem krogu. No, še največji problem so bili WCji – predvsem pomanjkanje le teh. In kmalu je bil start. Amaterji smo bili razvrščeni ob vseh “profesionalcih”. Na startu stojim ob Alešu, ki mi takoj ob poku startne pištole pobegne – par krat ga še v prvem kilometru vidim še v hrbet, in to je to.

1-5km: Start je bil hiter. Po 500m vidim, da imam mnogo prehiter tempo in namerno upočasnim. Pa še krajši klanček se začenja. Takoj me začenjajo prehitevati severnokorejski “profesionalci”, ki so dobro naoljena mašina. Kljub relativno razgibani progi pridem v lep ritem, hkrati ujamem skupinico tujcev s podobnim tempom. Korejci so itak vsi prehitri na začetku. Po približno 3-4km mimo nas prihrumi drugi val severnih korejcev, tistih, ki so startali 10 minut za nami na 10 in 21km razdalji. Njihova hitrost je neverjetna. Ampak mi lepo ostanemo v svojem tempu.

6-10km: Po 7-8km so se klančki končali, proga je sedaj čisto ravna. Še ovinkov je bolj malo. Tečemo mimo glavnih znamenitosti Pyongyanga, tako da ni dolgcajt. Tudi na trgu Kim Il Sunga je bilo zbranih ogromno ljudi, a ti nisi bili tam zaradi nas. Tam so vadili za proslavo ob obletnici rojstnega dneva Kim Il Sunga, kar naj bi se zgodilo en teden kasneje. Kljub temu je bilo navijanja veliko. Počutil sem se odlično.

11-15km: Počutje še naprej fenomenalno. Šli smo iz ožjega dela mesta in sedaj tečemo ob reki. Tečem skupaj z Avstralcem. Ne prehitro, ne prepočasi. Stalno čvekava tako da hitro mine.

16-20km: Ruralni del, izven Pyongyanga – tečemo po avtocesti proti jugu. Počasi čutim toploto (ni tako hladno kot dan prej), ampak se še vedno počutim zelo dobro. Na 20km srečam Aleša, ki kot vodili teče v nasprotno smer. Prav smešno je gledati nekoga, ki ima preko 185cm kako je dve glavi višji od severnokorejskih tekačev. Ni pa več proga ravna, saj se stalno rahlo vzpenja.

21-25km: Obrnem z dobrim časom na polovici maratona – 1:30.57. Pravzaprav v skladu s tempom in pričakovanji. Kljub temu šok na obratu – sedaj vidim zakaj je šlo tako hitro in enostavno. Piha namreč močan proti veter. In sedaj razumem Aleša zakaj se je pritoževal nad Severnokorejci, saj težko izkoriščaš zavetrje za nekomu, ki je od tebe dve glavi nižji (in kot je kasneje povedal – Severnokorejci so se mu umikali in niso želeli da teče za njimi). Tempo takoj močno pade, ne morem pospešiti niti ko se cesta začne spuščati. Okoli kilometra 24-25 začnem prvič čutiti noge.

26-30km: Tempo še naprej pada, svežina, ki je bila prej je šla. S precej napora držim tempo okoli 4min45s na kilometer. Tale veter me rahlo zafrkava, ampak je za vse enako – v tem času sploh ne vem če me je kdo prehitel.

31-35km: Tempo je sedaj samo še okoli 5 minut na kilometer. Sem mislil, da bo kaj lažje ko bomo zapustili obrežje reke – pa ni bilo. Vzporedna ulica, kjer je tudi trg Kim il Sunga je zelo dolga in preveč ravna – veter zelo vleče. Sedaj pa precej čutim noge, pravzaprav toliko, da imam občutek da bom dobil krče. Drugi problem pa so postaje z vodo. Ko smo šli proti obratu je bilo postaj dovolj, sedaj pa jih je bilo nekaj že zaprtih. Zadnjo vodo tako uspem dobiti okoli km 33, ko pojem tudi zadnji gel.

36-40km: Dirka se tukaj šele začenja. Klančki, utrujene noge, vročina. Tempo močno pade, več ali manj samo skrbim da bom v enem kosu prišel do cilja. Dehidriram, saj po kilometru 33 ni več nobene postaje z vodo – tista, ki je bila prej na kilometru 37, je sedaj že zaprta… Ufa… Me pa držijo pokonci ljudje, ki navijajo – da ne govorim o tem, da moram stalno tekati z iztegnjeno roko – toliko high5 nisem dal še nikoli. Pa niso to samo otroci, so tudi babice 🙂

41km-cilj: Na kilometru 41 pritečem na vrh hribčka in ponovno zagledam slavolok zmage. Torej do cilja ni več daleč. Poskušam pospešiti pa ne gre, noge ne držijo. Ostane samo še 400m po stadionu, polnem ljudi. Na mojo razočaranje noben ne reče nič, in bi slišal pasti iglo na tla. Vendar se ne dam, ker ne bom velikokrat tekel pred tako polnim stadionom. Z malo spodbude se zbudi tudi severnokorejska množica navijačev in vzdušje je prav fajno. Priznam pa, da skozi cilj pritečem izčrpan, dehidriran.

Epilog: Ciljno črto prečkam kot 20. uvrščeni na maratonu s časom 3h19m33s. Rahlo razočaran, saj sem zaostal za vsemi pričakovanji (ja, v najslabšem primeru je bil B cilj 3h15m). Zmanjkalo energije in moči v nogah. Čisto dehidriran na cilju, kjer skoraj v enem kosu spijem pollitrski Gatorade, ki sem ga prinesel iz Pekinga. Ampak vredu. Trasa ni lahka, protiveter v drugem delu je bil res močan. To kaže tudi dejstvo, da sem prvi del pretekel v malo več kot uri in pol, za drugi del pa sem potreboval skoraj 20 minut več. Ne pomnim kdaj sem zadnjič (tudi na treningu) pretekel tako počasi 21km 😉 K slabšemu rezultatu je tudi pripomogel trening. Zaradi onesnaženja v Pekingu sem več kot polovico kilometrov pretekel v telovadnici, na tekalni stezi. Kjer pa očitno nisem dovolj dvignil naklona, saj sem imel na pozimi nekaj problemov z bolečo ahilovo tetivo – vem sedaj za prihodnjič. Ker je tek na tekalni stezi tako lažji in blag na noge kot tek zunaj, noge tudi niso bile dovolj “pripravljene” na tako dolg tek. Zato sem imel po koncu maratona velik muskelfiber, pravzaprav so bila meča izredno boleča. Če sem običajno na “nogah” na lažjem joggingu že par dni po maratonu, pa sem se sedaj po 5-6 dneh komaj premikal, saj je bil tek še nemogoč.

Izkušnja maratona je bila zanimiva. Množica na startu in cilju, vmes pa relativno malo ljudi. Ok, po mestu je bilo ljudi ob progi kar nekaj, ne da se pa to primerjati s praktično nobenim maratonom, ki sem ga tekel do sedaj (Radenci pridejo blizu). Izven mesta si sam na tisti “vroči” avtocesti. Postajališč z vodo je bilo na začetku kar nekaj, potem pa s kilometri vedno manj. Še najbolj problematično je bilo to, da je bilo zadnje postajališče na 37km zaprto, ko smo tekli mimo. Pravzaprav je bilo zaprto že ko je približno 25-30 minut prej tekel mimo Aleš. Med maratonom je bila precej lažja tudi komunikacija z domačini – nekateri so navijali, drugi pozdravljali, tretji ponavljali kake angleške besede. Običajno na ulici v Severni Koreji nisi videl nič takega, saj so se vsi domačini izogibali komunikaciji s tujci. Celotni nadzor je bil v času maratona milejši. Vse skupaj pa je vseeno delovalo surrealistično. In nekako se nisem mogel otresti čudnega občutka – so ti ljudje na ulici na ulici (in stadionu) zato ker jim je tako zapovedano ali ker so prišli prostovoljno?

DPRK – Pyongyang

april 18th, 2017 Comments off

Pyongyang, severnokorejska prestolnica, zgrajena po uničenju v Korejski vojni, je lepo urejena in skrbno načrtovana. Na poti iz letališča proti mestu sem vsakih nekaj sekund pomislil kakšen zanimiv prizor in dejmo “ukrasti” en posnetek. Vendar… vodiči nam niso prepovedali slikati iz busa, ceste so bile super urejene, bloki in stolpnice lepo pobarvane, okolica čista… mogoče pa kontrola le ni tako stroga kot nam vsi govorijo. Pravzaprav v samem mestu je bilo zelo malo omejitev fotkanja – kar je bilo je bilo povezano z vojsko in gradnjo stavb. Sta pa vodički s ponosom govorili o najnovejši pridobitvi Pyongyanga – ulici Ryomyong, ki naj bi jo veliki vodja odprl v roku nekaj dni (ulica je večpasovna, obdajajo pa jo visoke, lepe, svetleče in ravno zgrajene stolpnice).

Prvi občutek je zanimiv. Da je pravzaprav fajn mesto. Čisto, urejeno, ceste široke z malo (skoraj nič!) prometa. Pravzaprav je vsa okolica stavb, stolpnic in blokov lepo urejena, zelo barvita. Zelo malo oz. skoraj nič tiste tipične socialistične sive gradnje. Polno je manjših parkov in dreves. Po kaosu, svetlobnem in še kakem onesnaženju Pekinga je Pyongyang pravzaprav balzam za čute. Peljemo se ob reki – je petek popoldne in ljudje so zunaj – sprehajajo se, igrajo odbojko. Ljudje so vsi lepo urejeni, se sprehajajo, hitijo, vglavnem obnašajo tako kot povsod drugje. Verjetno je največje presenečenje kako normalno izgleda življenje v prestolnici. Še posebno potem ko nas različni mednarodni mediji prikazujejo življenje v prestolnici samo negativno. Mogoče je pa vse naštimano. Za nas. Mogoče je vse ena severnokorejska Potemkinova vas. Kdove?!

Program ogleda Pyongyanga je bil natrpan. V prestolnici ne manjka grandiozne arhitekture, spomenikov in kipov, posvečenih dvema velikima voditeljema. Naši lokalni vodički sta bili nadvse navdušeni, da, nam, obiskovalcem, pokažeta čim več teh znamenitosti. Prva točka je seveda osrednji Pyongyanški trg – trg Kim Il Sung, ja to je tam kjer potekajo vse vojaške parade in praznovanja. Obdajajo ga ministrstva, muzeji ter univerza s knjižnico (Grand People’s Study House). Ne izostane tudi verjetno najpomembnejši kraj za severnokorejce – spomenik Mansudae, kjer se nahajata dva ogromna kipa dveh voditeljev – Kim Il Sunga in Kim Jong Ila, ki na hribu gledata proti mestu. Tukaj so vodiči želeli imeti popoln red in resnost, saj je to za severnokorejce skoraj svet kraj (v mavzolej na srečo tokrat nismo šli). Seveda ob udarnih besedah lokalne vodičke ni izostal niti obisk rojstnega kraja Kim Il Sunga (Kim Jong Il je itak menda “rojen” pod goro Paektu, ki ima mistični pridih – menda zato, ker je to precej daleč od resnice). Na tem mestu je bilo še najbolj komično to, da je bil par sto metrov od tega kraja ogromen lunapark. Če delujoč ne ne vem (ko smo bili tam je bil zaprt), ampak to vse skupaj že zgleda zelo kitajsko. Žal nas niso peljali do spomenika ustanovitve komunistične stranke, ki je iz določenih mest zelo fotogeničen. Ampak nič zato. Šli smo na druga mesta, kjer so nas vedno spremljali manjši in večji kipi obeh vodij. Pravzaprav, ti kipi so že skoraj taki kot v diznilandu. Vrhunec je bil pa verjetno obisk vojaškega muzeja (Victorious Fatherland Liberation War Museum), ki predstavlja severnokorejski pogled (po njihovem edini pravilni) na korejsko vojno in je pravzaprav ključen za razumevanje zakaj je severnakoreja danes taka kot je. Določeni deli tega muzeja so bili zanimivi (ogromna diorama), drugi pa rahlo grozljivi (zajeta oprema ameriške vojske, skupaj s fotografijami zajetih in mrtvih vojakov). Tam je tudi znamenita ameriška vohunska ladja USS Pueblo, ki je za severnokorejo nekaj takega kot sestreljeni U2 na Kubi.

Na srečo smo si imeli možnost pogledati tudi kaj drugega, ne samo “spomenikov”. Obvezen je seveda ogled metroja, ki je menda najgloblji na svetu – postaje so tam zelo lepo okrašene, seveda na vsaki so ogromne slike velikih vodij. En velik “tourist trap” je tudi vožnja s tramvajem (oz. trolejbusom). Ampak Ok. Je vsaj zabavno. Pa razgledi iz Juche tower so fenomenalni. Njihov center za tehnologijo in razvoj, zgrajen v obliki atoma, je zanimiv. Čeprav ti perejo glavo z ideologijo, ampak raketa znotraj stavbe je kul.

Kar pa me je presenetilo je to, da praktično ni bilo trgovin – in še tiste ki so bile, so bile več ali prazni prostori (mi nismo imeli dostopa niti blizu, to smo lahko videli samo iz avtobusa). Sigurno obstajajo mesta, kjer je na voljo hrana, ampak prepričan sem, da imajo poti avtobusov urejene tako, da ne gredo tam mimo. Je tudi nekaj veleblagovnic (aka Nama ali Maximarket), kamor imajo vstop tudi tujci – to so edina mesta, kjer lahko kupujemo s severnokorejsko valuto. Te blagovnice (imajo tudi hrano) so dobro založene, vsaj hrana ni nujno poceni. Ne morem si predstavljati, da severnokorejci z njihovimi plačami redno nakupujejo tukaj.

Po nekaj dneh Pyongyanga vidim, da je prvi občutek rahlo varal. Ja, je vse lepo urejeno in čisto. Ampak kmalu se vprašaš za kakšno ceno, ker za lepo pobarvanimi fasadami dostikrat ni veliko. Vidiš precej razpadajočih stavb, način kako gradijo je praktično nepredstavljiv za zahodni svet. Na ulici vidiš res lepo urejene ljudi, potem pa ena izmed teh lepo oblečenih dam (v visokih petah) na zelenici pobira plevel. Ogromno ljudi se udeležuje plesnih in še kakšnih vaj, in takoj se vprašaš ali je to prostovoljno ali ne. Za nas turiste so omejitve velike, in ko smo zvečer obtičali v prometnem zamašku, naše vodičke niso dobile dovoljenja da bi peš hodili cirka 1km. Da niti ne omenjam muzike iz zvočnikov zjutraj. Pa dejstva, ko se v temi pelješ skozi Pyongyang so v velikanskih stanovanjskih kompleksih praktično vse luči prižgane. Ali so res vsi doma? Čakajo da zmanjka elektrike?

Vglavnem… poraja se veliko vprašanj. Imaš občutek, da je vse nadzorovano, da individualnosti ni oz. je ne sme biti. Ampak vseeno so prebivalci prestolnice zelo zelo privilegirani.