Archive

Archive for the ‘video’ Category

Dežela vzhajajočega sonca – Japonska in Tokyo

april 30th, 2017 Comments off

Japonska je bila vedno ena izmed tistih držav, ki sem si jih hotel ogledati. Če ni več časa, tudi par dni zadostuje. Za japonski šnelkurs.

Torej. Letalska je bila rezervirana zadnji trenutek iz Pekinga v Tokyo, nazaj pa iz Kyota. Rezerviral sem na flyingblue milje in stalo je za dve osebi relativno ugodnih 60.000 milj (+200 EUR). Še največji problem je bil rezervirati let, saj online ni šlo, zato sem bil na vezi 30 minut s klicnim centrom v Parizu (na srečo je skype poceni). Tja grede Peking-Shanghai-Tokyo, nazaj pa Osaka-Peking, direkt. Sem se hotel izogniti kitajskim družbam, ampak so bile glede na število milj najbolj ugodne – zato China Eastern.

Tokyo je… velik… ogromen… okoli 13 miljonov prebivalcev, prvi vtis je, da ljudje stalno hitijo in se ne znajo ustaviti. Nastanjena sva bila v predelu Asakusa, kjer sem dobil relativno ugodno prenočišče za 4 dni (neke vrste aparthotel). In to v centru dogajanja, blizu barov in trgovin, cirka 10-15 minut hoje od najbližje metro postaje. In do te metro postaje je pripeljal direkten vlak iz letališča Haneda, kar je bilo super. Kako se torej premikati? Metro network je razvejan, JR network tudi, zraven je še en kup drugih firm. Ni problem priti od točke A do B, problem je v tem, da so to vse različni sistemi (in lastniki), za katere se rabi različne karte. Po malo proučevanja zemljevida se mi je zdel, da bova še najbolje prišla skozi z večdnevno karto za metro. JR linije so hitrejše, ampak ni nobene postaje blizu, tako da metro. 72 urna karta (samo za turiste) stane 1500 yenov (12,2 EUR) kar se mi zdi zelo ugodno, za primerjavo, dnevna za vse sisteme stane isto. Ključna težava je bila kupiti to karto, saj jo niso prodajali povsod – dalo se jo je npr. dobiti v nekaterih trgovinah (npr. ala BigBang), nobene pa ni bilo blizu. Metro je drugače super. Čist. Urejen. Vsaj kar sva se vozila ni bil prenatrpan.

Kaj torej videti v štirih dnevih v Tokyu? Pred odhodom sem vedel samo, da obstaja Tokyo tower, in to je to. Zanimivo, tega si sploh nisva pogledala. Prvi dan nisva želela daleč. Ogled okolice Asakuse (market za turiste), potem pa Ueno in bližnji park ter sprehod do Yanaka Ginze – marketa sredi relativno starega in tradicionalnega predela Tokya, kjer ni veliko visokih stavb, je pa veliko templjev in starih stavb. Prav super za uvod.

Drugi dan popolno nasprotje – Harajuku in popularni pop-up predeli tam okoli. Tukaj je tudi izredno popularna ulica Takeshita Street. Nekoč ulica japonskih najstnic, kjer so dobile vsa možna oblačila (danes je to še vedno na voljo), je pa vseeno danes to predvsem turistični del Tokya – kjer se turisti mešajo z japonskimi najstniki. Sledil je sprehod po Yoyogi parku (kjer je npr. prepovedan tek!) in ogled Meiji Jingu templja. Za zaključek dneva pa še kratka vožnja z metrojem v predel Shibuya. Ja, to je tam kjer naj bi bil najbolj “busy” prehod za pešce na svetu – Shibuya crossing. In seveda danes popularno shopping območje za mlade vseh starosti s kopico restavracij.

Tretji dan Tsukiji fish market, ki pa je bil žal zaradi praznika zaprt (to je pač tako če ne planiraš naprej). To je menda največji ribji market na svetu, ladje lahko svežim ulovom pristajajo direktno ob marketu. Odprt je tudi za turiste, sicer šele po 10uri, ko je največ dogajanja že mimo, ampak tam poteka vse. Od sprejemanja rib in morskih sadežev, predelava, preprodaja… znane so tudi avkcije tun (vsak dan ob 5h zjutraj), vendar je število mest zelo zelo omejeno in je treba priti v čakalno vrsto nenormalno zgodaj (pred četrto!). No, kljub temu, da je bil market zaprt (več ali manj so bile vidne samo prazne škatle in podgane, ki so se podile naokoli), pa je bil zunanji del, z restavracijami, odprt. Tam je možno dobiti za malo denarja super hrano in sushiji so tam še vedno odlični – sveži kot le malokje na svetu (čeprav, roko na srce, glede na to, da market ni delal, so bili stari en dan). Jutro na tem marketu je čisto dovolj in po parih urah si sit. Sledil je sprehod mimo ultrapopularne nakupovalne Ginze (kjer je znano gledališče pravo nasprotje novim in visokim stavbam) do Imperialnih vrtov. Ker pa cesar in njegova družina še vedno živi v imperialni palači je obisk vrtov zelo omejen. Žal sva zamudila vodeni ogled, zato pa je bil odprt del vrtov. Zvečer party distrikt – Shinyuku – na večerjo z japonskim prijateljem.

Četri dan sva šla že na vlak, ampak dopoldne sva si končno pogledala okolico Senso-ji templja v Asakusi… Vsi vodiči odsvetujejo ogled v nedeljo – in prav imajo. Bilo je res ogromno ljudi, ampak bilo je vseeno zanimivo.

Moj vtis? Po nekaj mesecih Kitajske je obisk Tokya prav sproščujoč. Ja, je vse skupaj hektično, vendar hkrati popolnoma urejeno. Promet je zmeren, na cesti vsi upoštevajo pravila in so na splošno do pešcev prijazni. Pravo nasprotje s Pekingom so avtomobili. Ne samo da jih je manj, so tudi precej manjši. Tukaj so očitno že prešli preko tistega – večje in dražje je bolje. Prav noro je kako si na določenih mestih oblegan z raznim kičem in svetlobnim onesnaževanjem. Shibuya, Shinyuku… glasno, svetlo… Stvar, ki me je tudi presenetila so trgovine in različnih lokali. Še vedno imajo tiste “old” fashion igralne salone, kjer so na voljo množice iger in konzol – notri pa je glasno glasno in še enkrat glasno. Trgovine so zanimive – veliko je tehničnih trgovin, ki jih v Pekingu ni – kot mi je bilo pojasnjeno, japonci še ne zaupajo spletnemu nakupovanju. Na drugi strani pa imaš predele, ki so popolno nasprotje – čisti zen – razni parki, in nenazadnje tudi predel okoli Ueno – Yanaki Ginza in podobno. Zelo veliko se vrti okoli hrane in moram priznati, da me je zelo presenetila. Dobra je. In niti tako zelo draga kot vsi govorijo. Še najdražja večerja (BBQ) je bila v zelo dobri in popularni restavraciji približno 60-70 EUR, ampak to je bilo 2x več kot sva dajala običajno. Še vedno sem ljubitelj ramen juh in gyozov (oboje pravzaprav izvira iz kitajske) in tak obrok lahko dobiš za precej manj kot 10 EUR. Poleg tega mi je tukaj street food zelo okusen. Ma, lahko greš v katerokoli trgovino in kupiš zapakirane sushije ali makije, pa bodo zelo okusni. Poleg tega se mi zdi, da dajo veliko več poudarka na kakovost hrane kot kitajci – npr. kakovost mesta in podobno.

Nogomet – sveta vladar

april 20th, 2017 Comments off

Ja, tudi v Severni Koreji je nogomet sveta vladar. Sicer je še vedno vse podrejeno kolektivni misli, pa vendar. In vse je enkrat prvič – tako sem šel prvič na nogometno tekmo žensk. In to ne katerokoli – na kvalifikacijsko tekmo za azijski pokal za ženske, med Severno korejo in Uzbekistanom.


Ozračje je bilo naelektreno. Vredno kateregakoli največjega evropskega stadiona. Pa vendar je bil totalno surrealistični pridih. Večina obiskovalcev je bila oblečenih v enaka oblačila (izvedeli smo, da so bili to študenti), ki so noro navijali. Nogomet je sicer bil zelo enostranski in Severnokorejke so zmagale kar s 4:0. Ampak vsaj rezultat je bil zame brez pomena – vzdušje je bilo novo, skoraj neponovljivo.

Zvok bobnov… Pekinška utrdba bobnov

april 16th, 2017 Comments off

Peking ima relativno blizu dva stolpa – drum tower (utrdba z bobni) in bell tower (utrdba z zvonovi). Sej jih je zanimivo pogledati, ampak bistveno je kratka (brezplačna z vstopnico) predstava, kako so včasih igrali na bobne… igranje na bobne je bil npr. znak da se zaprejo vrata obzidja… torej… originalno je bil v tem prostoru en velik boben in 24 manjših. Igra se tako, da se 18x udari hitro, 18x počasi in to ponovi 3x. To pomeni 108 udarcev. Število 108 je predstavljalo eno leto v davnih časih.

No… vseeno pa strokovnjaki pravijo, da danes ne igrajo pravilno na bobne in je to samo predstava za turiste… pa vendar je zanimivo 😉

Kitajski zid – Mutianyu

april 14th, 2017 Comments off

Kitajski zid je za ogled uradno odprt le na nekaj mestih. Najbolj znani v bližini Pekinga so Badaling, Mutianyu, Simatai, Gubeikou,… S tem da gre največ, predvsem kitajskih turistov na Badaling. In tam zna biti ob kitajskih praznikih in vikednih res velika gužva. Za nekitajske turiste tja organizira izlete tudi največ agencij – ta izlet potem združijo z grobnicami dinastije Ming in še en kup “tourist trap” prodajalnami.

Ena najbolj enostavnih in tudi najboljših opcij za hiter ogled zidu je Mutianyu. Nahaja se približno 65km stran od Pekinga (podobno kot Badaling), s tem da je relativno blizu letališča. Kljub temu je treba upoštevati, da iz Pekinga do zida traja približno uro in pol (nazaj dostikrat še več, če se vrača popoldne). Poleg tega je tam precej manj skupin in med tednom je relativno prazen (ne seveda vedno). Tja je mogoče dostopati relativno enostavno z javnim prevozom (ekspresni avtobus 916 do Huariou stane samo 12 CNY, od Houraiu pa bodisi taksi, bodisi se en javni prevoz, ki je bolj izreden kot ne), taksijem iz Pekinga (po pogajanjih nekje med 500 in 700 CNY, včasih manj, včasih več… iz letališča bi znalo biti še manj) ali turistično agencijo. Kot prvo, javni prevoz in taksi vsakega potnika odložijo približno 3km stran od dejanskega vstopa na zid (oz. območje zidu). Tam je možno kupiti vstopnico in različne opcije (gondola, sedežnica, tobogan,..). S tem da, kdor je pripravljen na hojo gor in dol, plača samo vstopnino, ki je 45 CNY, po možnosti pa še avtobus do vstopa v park, ki je 15 CNY. Gondola v eno smer je 100 CNY (povratna 120 CNY), tobogan 100 CNY. Zadeva na koncu ni več tako poceni, in te hitro pride več kot 200 CNY. Hkrati sedežnica in gondola omogočata dostopnost nekomu, ki vzpona ne bi zmogel. V tem območju spodaj so tudi številne trgovine s kitajskimi spominki in restavracije (ki so večinoma dražje kot v Pekingu). Kdor pride s turistično agencijo, avtobusi zapeljejo višje in ni potrebno hoditi ekstra 3km v eno smer (oz. se prišpara 15 CNY za avtobus).

Celotna dolžina obnovljenega zidu na tem območju je približno 3km. Na skrajnem zahodnem robu je sicer manjši zid, ampak brez problema se ga zaobide in se gre tudi na neuradni – neodprt del zidu, proti delu, ki se imenuje Jiankou. Glavni problem je v tem, da se že do tega dela zid precej dvigne (na koncu je nekaj zelo strmih stopnic), in na tem uradno zaprtem delu se dviguje samo še naprej. Pri tem zadnjem stolpu seveda podjetni kitajci ponujajo pijačo – na srečo ti na zidu ne težijo s pijačo in spominki. Moram pa priznati, da so stolpi res lepo obnovljeni in jih je prav zanimivo videti po več izletih na “neobnovljen” zid.

Še to… večina “skupin” je tam dopoldne, in za čas kosila že odidejo dol na kosilo. Popoldne se mi zdi skoraj bolj posrečen čas za obisk. Žal je zid odprt samo ob določenih urah, tako da je praktično nemogoče ujeti sončni vzhod ali zahod. Ampak še vedno pa so razgledi lepi in vidijo se grebeni z zidom tudi izven območja Mutianyu. Načeloma se vidi tudi Peking, ko ni skrit v smogu…

Namesto hoje navzdol pa je odlična opcija tobogan… 🙂

Yu County – starodavno mesto Nuanquan in Dashuhua

februar 10th, 2016 Comments off

MatevzH_nuanquan-3265
Mesto Nuanquan se na nahaja v Yu county, provinci Hebei. Oddaljeno je cirka 100km od mesta Zhangjiakou in kakih 300km severozahodno od Pekinga. Stari del mesta je poln zgodovine, in mesto je tudi dom ene najbolj zanimivih tradicij povezanih s kitajskim lunarnim letom.

“Nuanquan” pomeni “topli izvir” v angleščini. Mesto je dobilo ime po dveh toplih vrelcev v mestu. Voda ima približno 14 C skozi vse leto, kar pomeni, da ne zamrzne tudi pozimi. Domačini uporabljajo vodo iz izvira za kuhanje, pranje oblačil in namakanje zemljišč.

Mesto je bilo zgrajeno v Yuan dinastiji (1271-1368), močno pa se je razvilo v času dinastije Ming (1368-1644) in Qing (1644-1911). Vsebovalo je tri trdnjave, šest ulic in osemnajst vasi. Je dobro ohranjeno, saj so mnoge stare stavbe preživele do danes. Znano pa je še po dveh stvareh. Slikah iz papirja (paper cut) in po festivalu taljenega železa.

Zgodovina festivala taljenega železa (DaShuhua) je dolga in značilna prav za ta kraj. Pred več kot 500 leti v času lunarnega novega leta ljudje tukaj niso imeli denarja za drago pirotehniko, imeli pa so železo. In tako so metali še vroče železo na obzidje in s tem svetlobno delali zanimive vzorce. V času kulturne revolucije je ta festival skoraj zamrl, saj so ga takratne kitajske oblasti prepovedale, saj je bil nazadnjaši. No, na srečo se je festival ohranil, kitajci pa so iz preprostega metanja vročega železa na zid naredili cel šov.