Photo MH

Jesenski vzpon na Špik hude police nad nevejskim sedlom v Italiji. Spodaj še sonček, zgoraj zimsko vreme. Mrzlo, vetrovno in megleno… Toliko, da so se še kozorogi in svizci na planini Pecol poskrili…

… danes je bil na sporedu naporen dan… 8 ur vožnje z avtom in 800km… iz Ženeve v Švici do Slovenije Ker je bil dan prekrasen, in se je Mont Blanc prav svetil pod modrim nebom sem se v Chamonixu po gorenjsko odločil, da ne grem skozi predog, ampak “uporabim” krajšnico čez prelaze, z vrhom na prelazu Grand St. Bernard. Iz Chamonixa se cesta polagoma vzpenja, pravzaprav me je vzpon presenetil. Pričakoval sem Vršič in serpentine, ampak ne… relativno enostavna cesta za vozit, in zelo hitro se prečkata dva nižja prelaza. Col de Montant (1450m) and Col de Forclaz (1550m). Kolesarjev je pa ogromno. Sledi spust Martigniya (nekaj čez 500m) in potem po prekrasni dolini in med svizci vzpon na Col de Grand St. Bernard.

Vglavnem… v teh krajih ne moreš zgrešiti, da bo tukaj čez nekaj tednov potekal Tour de France. Vsepolno je znakov, in en izmed ciljev je blizu. Verbier. Takoj naslednji dan je naslednja težka gorska etapa, ki povezuje Švico, Italijo in Francijo. Čez dva težka prelaza – Grand in Petit St. Bernard. Povezava do etape na Le tour 2009

No… in kdo je treniral tam??!?!??!?!? Nihče drug kot Mr. Livestrong, Lance In je šel hitro navzgor. Frekvenca vrtenja pedal je bila neverjetna, in vse je zgledalo tako lahkotno…

Go go go Lance…

ps: na poti navzdol proti Aosti naju je med iskanjem svizcev ob cesti sicer prehitel, vendar žal fotoaparata ni bilo blizu

Na svoji spletni strani je Armstrong objavil naslednji video o današnji etapi…

Pravzaprav nimam kaj veliko za povedati… za se en dan sem obtical v San Pedro de Atacama… in ker je bilo vroce, soncno in nasploh nobenega bazena v blizini sem sel na eno “aklimatizacijsko” turo…

No, aklimatizacijska tura je bila izlet na bliznji vulkan, na visino cirka 5600m nad morjem. Ocitno sem se v zadnjih dneh kar solidno aklimatiziral, tako da mi danes ni bilo problema hoditi 3 ure in tistih 600 in nekaj visinskih metrov (ja, z avtom se je pripeljalo na skoraj 5000m, saj gor vodi stara rudarska pot – ah, so bili norci ti rudarji. Zdej pa to pot vec ali manj uporabljajo astronomi, saj se v blizini gradi najvecji center za opazovanje zvezd na svetu…). Tokrat je bila dobra druzba, tako da je vzpon hitro minil…

Takole… bilo je hladno. Bilo je vetrovno. Bilo je zabavno. In bilo je fajn…

Dovolj o tem. To je moje zadnje oglasanje za xx dni… Jutri grem v Bolivijo cez salar de Uyuni. Potem do Sucreja, kjer me naslednji cetrtek caka letalo v La Paz (ja, raje sem kupil letalsko za 70US$ kot pa da bi se 16-20 ur fijakal po bolivijskih cestah). Kako naprej? Bomo videli…