Archive

Archive for the ‘treking, pohodnistvo, plezanje’ Category

Ferata Češka koča

julij 3rd, 2015 Comments off

MatevzH_feratacs-0094
V Sloveniji z jeklenico varovanih plezalnih poti ni prav veliko. Ena izmed novejših je ferata do Češke koče nad Jezerskim. Poteka med že obstoječimi potmi in pod jeklenicami tovorne žičnice, ker ohranjamo pristnost in doživljajsko bogastvo doline Ravenske Kočne. Je zahtevna (kratek odsek doseže oceno D/E), uporaba čelade in varovalnega kompleta pa sta nujni, pravtako uporaba rokavic. Dolga je okoli 300 višinskih metrov, vzpon pa traja približno uro in pol.

Izhodišče je Zgornje jezersko. Z večjega parkirišča nadaljujemo po makadamski cesti in sledimo oznakam Češka koča. Kmalu pridemo do spodnje postaje tovorne žičnice do Češke koče in razpotju gremo mimo požganih ostankom stare spodnje postaje in sledimo oznakam Češka koča (umik žrela). Kmalu pot pride na iz gozda ven na teren, ki je poraščen z ruševjem, kjer se odprejo tudi lepi razgledi na bližnje stene. Na melišču je tudi znak na skali, kjer piše »Ferata Češka koča«, ki mu je treba slediti, in kmalu si na izhodišču. Pri vstopu v plezalno pot se levo odcepi tudi lažja pot, ki obide začetni najtežji del plezalne poti. Ta pot je označena z napisom »umik«.

MatevzH_feratacs-0070Opisu poti, ki je iz spletne strani “hribi.net” sem dodal še nekaj svojih komentarjev.

Prvi del:
V začetku se plezalna pot zelo strmo vzpne ob jeklenici (težavnost C/D) in ker je stopov malo, je potrebno kar nekaj moči v rokah. Sledi kratko manj zahtevno prečenje po pobočju, ki je poraščeno s travo in ruševjem (A/B). Pot nato ponovno postane zahtevnejša in se prečno vzpne po strmi steni (C/D). V steni pot zavije levo navzgor in nas preko kratkega vendar kljub temu precej zahtevnega previsa (E) pripelje na nekoliko manj zahteven teren. Tu se vzpenjamo ob jeklenici po pobočju, ki je delno poraščeno s travo in ruševjem (B/C). Pot nas nato pripelje na lažji teren kjer se prvi del plezalne poti konča.

Drugi del:
Nekaj časa se nato vzpenjamo po nezahtevnem pobočju skozi ruševje, nato pa pridemo ponovno do jeklenic kjer se prične še drugi del zavarovane poti. Tu se nam z leve priključi tudi pot, ki se umakne začetnemu najtežjemu delu. Nekaj časa se nato MatevzH_feratacs-0072vzpenjamo ob jeklenici po ne pretirano zahtevnem pobočju (A/B), nato pa pot zavije v levo in sledi kratek navpičen vzpon (D). V nadaljevanju se nato kar nekaj časa strmo vzpenjamo ob jeklenici (C in C/D). Takšna pot nas nato pripelje do vpisne skrinjice kjer za kratek čas postane pot za odtenek manj zahtevna (B/C). Pot se nato še enkrat strmeje vzpne (C/D), nato pa strmina prične popuščati. Jeklenice se nato končajo in kmalu se priključimo poti »umik Žrela«. Tu nadaljujemo desno in do koče, ki jo že vidimo pred seboj je le še nekaj minut hoje.
Na tem delu je bolj zahtevene predvsem začetek, oz. vstop v steno, ki pa zgleda težje kot je v resnici. Po jeklenici je vzpon relativno enostaven, malo težje je iskanje ustreznih oprimkov. Kasneje vlečenje po jeklenici ni več potrebno, treba pa je biti previden zaradi razmajanih skal, ki hitro končajo v rokah.

Moje mnenje je, da je pot (ferata) fajna popestritev oz. alternativa vzpona do češke koče. Dobiš pa pri vzponu včasih pomislike kaj so si mislili kreatorji te poti, saj je mestoma kar posiljena in je edina rešitev pač vlečenje po jeklenici. Poleg tega zna biti vsaj prvi del zelo drseč če je malo vlažno. Vzpon traja cirka 90 minut in je mestoma prav zahteven. Sicer je možnost umika pred prvim delom, ampak vseeno zahtevnost previsa ni prehuda. Poleg tega je previs še na začetku, ko plezalec ni utrujen. Ker se po previsu pot položi ni velike bojazni, da bi plezalec do konca prvega dela omagal in se moral čez previs spuščati. Je pa pot mestoma kar lepo zračna.

Kitajski zid – Huanghuacheng

april 25th, 2015 Comments off

MatevzH_zid_huang-0585Sobota, sonce, dan za izlet. Tokrat je bil cilj kitajski zid. Ampak to ne kak turistični del, ampak en lep, strm del, kjer naj ne bi bilo preveč turistov. Gremo na del zidu, ki se imenuje Huanguacheng, cirka 65km iz Pekinga. Ta del zidu pravzaprav sestavljata dva dela. En zelo “turističen”, ki se imenuje Lakeside (Xishuiyu) in en del, ki je uradno zaprt za obiskovalce, ob jezeru Jintang. Pravzaprav, zanimiva tura bi bilo peš povezati oba dela, saj je zid tukaj mestoma popolnoma obnovljen, na nekaterih mestih pa ne. Da se iti tudi proti vzhodu, do prvega večjega kraja – Jiugongshan – je cirka 7 ur hoje (vmes pa parkrat zmanjka zidu)

MatevzH_zid_huang-0620Na turističen del tokrat nismo šli, po eni strani zaradi pomanjkanja časa, po drugi pa tudi zato ker je bilo ogromno ljudi (vstopnina je drugače 45 juanov). Ta del je zanimiv zato, ker so malo nižje zgradili jez in potopili del doline, tako da gre zid sedaj tudi pod vodo.

Toliko bolj zanimiv pa je neturističen del, ki je očitno nekoč bil odprt – ko pa se je porušilo eno stopnišče (oz. pristop na zid) pa so ga zaprli. Podjetni domačini se seveda znajdejo in pobirajo vstopnino, ki znaša tri juane. Zgleda da pobirajo zelo selektivno. Ampak OK. Zid na tem mestu “prekinjata” jez in cesta, kar so verjetno zgradili mnogo kasneje. Sigurno pa je, da je bila na mestu kjer je sedaj jez, včasih ena pomembna in velika postojanka, saj je tukaj potekala že včasih pot. In hoditi se da na obe strani. Na eni strani bi po precej kilometrih (vmes manjka še celo nekaj zidu) prišel do turističnega dela in potopopljenega zidu, na drugi pa gre proti vzhodu in po več dnevih hoje bi se npr. prišlo do dela Mutianyju.

MatevzH_zid_huang-0666Pristop na zid je po strmi, približno petmetrski jekleni lestvi. Kitajcev tokrat ni ogromno, in čimvišje gremo, tem manj jih je. Tukaj je prav zanimivo po kakšnih grebenih so to gradili zid, saj so šli na vsak, pa če je še tako izpostavljen vrh. Prvi del je relativno enostaven in zgleda lepo obnovljen. Na parih mestih se postavi malo bolj pokonci. Na vrhu je utrdba in s tam se odprejo novi pogledi na nadaljevanju zidu. Je pa res, da čim dlje se gre, tem manj je obnovljen. S Samotom greva še malo naprej, na del ki pa postane zelo strm – pravzaprav tako strm da so naredili strme stopnice in moraš gor plezati po vseh štirih (še bolj je pa to neprijetno). Naprej proti vzhodu pa je zid že deloma v zelo bogem stanju.

V vsakem primeru, zelo priporočljiv krajši sprehod kot alternativa turističnim in zelo obiskanim delom zidu. Edini problem je dostop, saj ni prav enostavno z javnim prevozom (čeprav, to je na poti proti Mutianyju, ki je drugi najbolj obiskani del zidu).


Karavanke

oktober 20th, 2013 Comments off

Od Križovca nad Jesenicami do Golice in nazaj. Prekrasno sončno vreme, samo močno vetrovno na grebenu.

 

 

Türkenkopf ferata – Železna kapla

avgust 4th, 2012 Comments off

V Avstriji so v zadnjih letih naredili kar nekaj ekstremnih ferat. Ena izmed najlažje dostopnih je ferata v Železni kapli – na razglediščno točko nad reko. To je ena izmed najtežjih ferat v naši bližini, saj je ocenjena D/E, kar pomeni zelo visoko težavnost. Dostop je enostaven, saj se avto pusti kak kilometer po Železni kapli, hoje do izhodišča pa je cirka 5 minut.

Vhod v ferato je ob rečici Bela (malo prej so napeljena tudi vrvi, samo tisto ni ravno za plezat), in kratek uvod se začne s težavnostjo C, potem se pa ob prečnici strmina zravna (B/C). Sledi razpoki navzgor, s težavnostjo C/D do izravnave v gozdu. Sledi par krajših težjih predelov, vendar ni nič prezahtevno, niti pod previsom (C). Še malo sprehoda po gozdu, in zabava se začne z glavno steno. Najprej s težavnostjo B/C, ki pa pod previsom postane ekstremno težka (D/E). Tukaj so v pomoć skobe, ki pa so zelo na “široko” nameščene. Poleg tega tukaj stena visi, in je za par gibov potrebne kar precej moči v rokah. Po tem najtežjem delu je nadaljevanje precej lažje, saj nikjer ne preseže ocene višje kot C. Je pa plezanje zelo nepraktično, saj ob zajli ni nobenih dobrih oprimkov, ti so kar meter ali še več stran. Tako da… ali plezanje stran od zajle ali pa vlečenje po zajli. Po cirka 2 do 2:30 in 239 višinskih metrih je konec. Do lepega razgledišča se je treba še malo spustiti, in tudi navzdol je treba še parkrat poprijeti za zajlo.

No, moje mnenje. Ferata je totalno posiljena čez skalo, ne sledi neki logični smeri (stebrom, počem, oprimkom). In tako je skoraj nemogoče da bi jo preplezal brez vlečenja za zajlo. Je fajn za pogledat, kako ferata ne sme biti narejena. Tudi atraktivno je speljana nad rek. Ampak za kakšne plezalne užitke pa ni. Za najtežji del je potrebne kar nekaj moči v rokah, in kak prusik za počivanje je zelo priporočljiv. Seveda je predpogoj za ferato tudi popolna varovalna oprema! Ni fajn, in ni za ponavljanje. Razen če bi rad malo treniral moč v rokah…

Špik hude police 2420m (2012) – spet :-)

april 1st, 2012 Comments off