Archive

Archive for the ‘tek’ Category

17. Ljubljanski maraton – poročilo

oktober 29th, 2012 Comments off

The winner!
Ljubljanski maraton ima relativno hitro progo, vendar me nikdar tam ni mikalo teči cel maraton. Zakaj? Ker sta dva kroga. Torej mali maraton tudi letos, malo tudi zato ker sem imel še mesec nazaj veliki maraton v Berlinu. Nastala sta dva majhna problema: staknil sem prehlad, v soboto me je začelo boleti še grlo. Drugi je bil bolj resen. Napoved je bila slaba, praktično zimska. Ampak ni panike, gremo tudi če bodo padale sekire.

Ko se zjutraj z Gorazdom peljeva proti Ljubljani najprej šok. Od Jesenic naprej vedno več snega. Najhuje je bilo med Naklim in Vodicami, kjer smo se vozili kot po jajcih in to v koloni. Prehitevalni pas je bil itak zasnežen in rezerviran za norce. Super, pa bomo očitno enkrat tekli v snegu. To pa se tudi ne zgodi pogosto okrobra v Ljubljani.

Načrt za tek: moja velika želja je bilo teči okoli 1 ure in 30 minut. Kar je približno 3-4 minute hitreje kot sem kdajkoli tekel na to razdaljo. Od Berlina naprej sem sicer zmanjšal intenzivnost teka, ampak vseeno sem še vedno dobro pripravljen. Zdej, bolezen in vreme, verjetno bi to lahko vplivalo. Zato sem si rekel: uživaj.

Vreme: Mrzlo, sneženo. Temperatura je bila malo nad 0, sneg je bil moker, cesta pa… vsaj na začetku zdrizasta s polno snežne brozge. Kasneje je bilo bolje, treba se je bilo samo še izogibati lužam.

Pred tekmo: z Vitezi smo se gužvali v Semaforju. Bilo je prijetno toplo, pravzaprav pravo nasprotje tistemu kar nas je čakalo zunaj. Ali pa v šotorih od organizatorja. Pa še WC je normalen 🙂 ni mi bilo pa pred štartom nič mrzlo. Na sebi sem imel veliko vrečko za smeti, ki je ob ogrevanju odlično ohranjala toploto, pa še varovala me je pred mokroto dežja/snega.

Tek: Ker sem si tokrat zadal malo hitrejši tek, sem se odločil da grem bolj naprej na štartu. Ko sem zadnjič štartal v Ljubljani, sem bil nekje na sredi in je bilo res naporno stalno prehitevati ljudi. Na štartu nam pa v nedeljo ni bilo nič vroče, saj smo bili nagneteni kot sardine. Bil sem tako v eni 10-15 vrsti od štarta. Al pa še mal več. Še dobro, da je bil štart na Slovenski, ki je vseeno malo širša kot pa Šubičeva. In ob poku se je začelo. Hiter začetek, prvi kilometer 3 min 25 sekund. Ker sem bil relativno neogret, mi je seveda srčni utrip nabilo do skoraj do maksimuma. Potem pa si rečem, da takole hitro ne bo šlo (vsaj ne naslednjih 20km). Če hočeš do konca, bo treba malo prilagoditi tempo, in res, upočasnim nekje na 4:05 na km. Vsi me prehitevajo (ok, pa jest en kup ljudi). Tempo v tretjem kilometru še pade. Mislim si, tako res ne bo šlo. Gledam kje je zajec za tempo 3 ure maraton in ga nikjer ne vidim. Že si mislim, da bo ta tek katastrofa, ko me zajec prehiti. Očitno sem štartal tako hitro, da sem ga prehitel in pustil precej za sabo 🙂 in potem se ga od enega 5 km naprej držim kot najbolj zvest klop. In se moram zajcu res zahvalit, ker je držal res lep in enakomeren tempo. Je pa tudi res, da če ne bi imel zajca, verjetno sam ne bi držal tempa. Mimo gre 10km, še vedno se počutim dobro (če odštejem to, da ob tem, ko hočem vzeti pomarančo, stopim v eno ogromno lužo). Pojem gel in šibam naprej. Najbolj se bojim naslednjih kilometrov, kjer ponavadi popustim, ker mi je preprosto dolgcajt (ne vem zakaj mi na maratonu to hitro mine, na polmaratonu pa ponavadi tu umiram na obroke od dolgcajta). Ampak ne, zajec ima svoj tempo kot švicarska ura. 15, 16 km… Ni problema. Pri ruskem carju pa začnem razmišljat da je tek okoli 1 ure in pol zelo verjeten. Pa tudi če precej popustim, bo to še vedno osebni rekord. Na 16km prehitim zajca in grem svoj tempo naprej (pospešima za ene 10 sekund na km, ampak ogromne razlike vseeno ne naredim – se pozna da tečeš stalno v zavetrju ali pa če vodiš). Gre super, ob plavi laguni si rečem, da gremo lahko še malo hitreje. Saj sta do konca samo še dva kilometra. In res zadnje dva km sta zopet pod 4 minute na km, in ciljni šprint odlično uspe (pa še navzdol je! Hvala organizatorjem). In ura se ustavi pri 1:28:45. Super! Kljub vremenu in bolezni zelo zadovoljen!

Po tekmi: Ker sem na Ljubljanskem maratonu prvič po reorganizaciji štarta/cilja, sem malo presenečen. Rokovanje z Zokijem, potem pa.. Malo razočaranje. Kljub temu da je bilo mrzlo nas je v cilju pričakala samo voda! Nobene alu folije ali vsaj plastike v katero bi se lahko zavili in vsaj malo ogreli in tako ohranili malo toplote. Nič toplega, ne čaja ne juhe. Nič hrane. Za okrepčilo se je bilo sprehoditi do parlamenta, kar je pomenilo kar nekaj metrov po mrazu in potem čakanje na mrazu za prtljago. No, na srečo smo mi imeli prtljago skupaj z Vitezi, tako da smo bili ves čas na toplem! In bolj kot karkoli me je grel rezultat. Na koncu sem razmišljal, da bi odtekel še en krog z Gorazdom v turističnem tempu, vendar sem se v tistih 25 minutah ko sem ga čakal toliko ohladil, da verjetno ne bi bilo zdravo, da bi ves premočen in pomanjkljivo oblečen tekel še naprej.

Kar lahko rečem glede organizacije. Vse dobro, razstavni prostor je bil letos končno podoben tistim na velikih maratonih. Dobiš kar precej za vplačano štartnino, z majicami LM z dolgimi rokavi tudi vedno rad tečem. Vendar, dve stvari. Ena je organizacija štartnih boksev. Po zgledu iz tujine bi moralo to biti malo bolj organizirano, ne pa da se gužvaš kot sardina, pa da lahko v box pod 1:35 gredo tudi tisti, ki komaj pretečejo polovičko v dveh urah. Velja razmisliti, da bi ljudje že ob prijavi navedli kak čas načrtujejo, pa da se spredaj naredi še en box za najboljše rekreativce (kamor seveda sam ne spadam). Druga pa je organizacija ciljnega prostora. Ob tako hladnem vremenu bi rabili pelerino ali nekaj podobnega na koncu. Pa tudi če je popisana s sponzorji. Who cares, glavno da je toplo. Ter topel napitek, ne pa da ga po čakanju v vrsti lahko dobimo šele čez ene 10 minut, Ker se je vedelo, da bo štart ob nizkih temperaturah, bi blo tokrat treba nekaj dati pred štartom.

Še uradna statistika…
mesto (skupno): 303
mesto (starostna skupina MC): 63
neto čas – 21km: 1:28:45
vmesni čas – 4,7km: 20:48
vmesni čas – 10km: 42:15
vmesni čas – 16,3km: 1:08:02

Garmin je pokazal še tole…
Distance: 21.36 km
Time: 1:28:45
Avg Pace: 4:09 min/km
Elevation Gain: 69 m

Categories: šport, tek Tags:

39. Berlin Marathon – poročilo

oktober 2nd, 2012 Comments off


Načrt:
Pod 3h15m, če se pa le da pa pod 3h10. S tem bi se že lahko kvalificiral za Bostonski maraton 2013 (pod 3:15 pa sem v Bostonu 2014, ko padem v višjo starostno skupino). Zavedal sem se, da sta oba rezultata 10 minut hitrejša od mojega osebnega rekorda v maratonu. Ampak bo. Trening ni bil slab. Bolj kot količini sem se letos posvetil kakovosti in raznolikosti. In veliko delal tudi na hitrosti! Zadnji yasso 800 test je odlično uspel in če bi ga vzel kot edino merilo bi moral preteči maraton v času med 2h55-3h00… kar pa se seveda ne bo zgodilo, ker bom že na začetku šel počasnejši tempo…!

Expo – dvig številk:
Dvig številk in razstavni prostor je urejen na letališču Templehof, ki je zelo enostavno dostopen z javnim prevozom. Ob vhodu ni nobene gužve ali čakanja. Zraven je treba imeti samo print “uradnega” potrdila o prijavi, ki smo ga prejeli po mailu par tednov nazaj. Pa tudi to se da tam direkt dobiti, tako da ni panike… Drugače pa vstop na sejem stane 2 EUR, seveda je za prijavljene (in enega gosta) brezplačno. Razstavljalcev je veliko, je pa urejeno tako, da moraš prehoditi ves razstavni prostor predno lahko dvigneš številko. Tako da ni kake bližnice! Je pa tako urejeno, da ni nobenega čakanja ali kaj podobno, vse skupaj je po nemško zelo urejeno in poteka hitro. No v vrečki je pač to kar pač je. Majice (ali marathoner ali finisher) ni v paketu, niti jo ne dobiš na cilju. To je pač treba kupiti.

Vreme:
Moj peti maraton in še petič super vreme. Zjutraj ravno prav, čez dan pa ne prevroče. Ko smo končali nas pa je grel sonček in je bilo prav prijetno poleževati po travi. Ni bilo tudi nobenega prehudega vetra…

Pred tekmo:
Tokrat sem vstal ob 6:00 in opravil standardno proceduro. Čokolešnik, nazaj v posteljo prebavljat zajtrk, obvezen postanek tam kamor gre še kralj sam in na štart. Tokrat sem se odpravil ob 7:30 iz hotela, ob 9:00 pa je bil štart. Sicer sem izbral malo napačno metro postajo, ker je bilo hoje kar precej ampak ok… Po oddaji vrečke sem se malo ogrel in do štartnega bloka E (3:15-3:30) je bilo kar nekaj hoje. Vseeno sem na koncu čakal manj kot 10 minut na štartu. Tokrat se je vse izšlo, brez kakšne velike naglice. Še za zadnji WC je bil čas.

Tek:
Tek se začne na kot običajno tam nekje na sredini osrednjega berlinskega parka Tiergarten. In začetek je raven! Kot palačinka. Gužva ob štartu je kar velika, ampak cesta na srečo kar solidno požira. Nekje po spomeniku (Grosser Stern) pa se je vse nekoliko sprostilo. Začnem v tempu okoli 4:25, kar je prijetno hitro. Takoj opazim, da laufam z lahkoto, srčni utrip ne gre visoko… Mogoče mi bo pa uspelo držati tak tempo dlje časa. In res. Prvih 5km gre super. 22 minut. 10km 44 minut in 14 sekund. Super. Držim zelo enakomeren tempo, pravzaprav začnem še celo malo zavirat, ker noge bi šle še hitreje, samo nisem prepričan, da bi zdržale do konca (mi je vseeno manjkalo dolgih tekov, najdaljši v zadnjih dveh mesecih je bil samo 26km). Prvih 21km naredim v 1:33:31, kar je tudi osebni rekord na 21km. In tempo zelo enakomeren, tam okoli 4:26. Ni velikega nihanja. Po 21km pa nagonsko malo popustim, ne vem zakaj. Mogoče ker sem se bal, da se bo ponovno zgodil New York (ko sem po km 32 upočasnil za 1 minuto na km), ali kaj. Mogoče zato, ker sem znotraj ciljnega časa, ma kaj, znotraj 3h10m sem, če bom nadaljeval vsaj približno tako. Popustim za cirka 5-7 sekund na km, kar načeloma ni veliko, počutim se še vedno OK. Mogoče popustim tudi zato, ker po moje celotna »karavana« začne upočasnjevanje tempa. Na 30km se še vedno počutim razmeroma sveže, malo že čutim noge, ampak ni hudo. Pojem še zadnji (tretji) gel in grem dalje, res pa je, da se tempo upočasni še za nadaljnjih 5 sekund na km. No… in na 35km se pa začne maraton »vlečti«. Čakam na Kurfursterdam in kar noče in noče priti. Isto se zgodi s Potsdamerplatz, od koder so do cilja samo še 4 km. Tistih nebotičnikov tam okoli nikjer, meni pa je garmin že zdavnaj oznanil km 38. Tudi gledalcev je tukaj precej manj kot pa v drugih predelih Berlina. Manjka mi tudi en »zajček«, ki bi ga sledil in bi mi delal tempo, ker moči v nogah je še precej. Samo volje malo manj. Sotekače samo še prehitevam, pa kljub temu tempo pada. Srčni utrip še vedno konstanten, noge že čutim, vendar ni panike… In ko hočem pospešiti (za ene 10 sekund na km) skoraj ne gre, pa še stalno je treba paziti kje prehitevaš… Gre par sto metrov, potem pa zapadem nazaj v »počasnejši« tempo skupine. Tako je najpočasnejši na celotnem maratonu kilometer 39, ko bi ravno moral pospeševati za finiš. In ko pridem na ulico Unter den Linden prvič po štartu ugledam Brandenburška vrata (no ja, tehnično ni res, ker to vidiš že parkrat prej, že cirka 5km po štartu) in poskušam še zadnjič pospešiti. Nekako mi ratuje, vendar hkrati vedno bolj »apatično« ugotavljam, da bom verjetno prav za malo zgrešil tisti skriti cilj 3 ure in 10 minut. Da ne omenjam, da se na koncu tistih 500m od Brandenburških vrat pa do cilja vleče bolj kot pa prej cel maraton. In na koncu res zgrešim 3h in 10 minut… Za 24 sekund  Torej, čas v cilju 3 ure 10 minut in 24 sekund. Vesel za izboljšavo osebnega rekorda za skoraj 15 minut, hkrati pa razočaran za tistih 24 sekund, ki bi me vodile do Bostona naslednjo pomlad…

Po tekmi:
Od cilja pa do dviga prtljage je mogoče 400-500m počasne hoje. Dobiš medaljo in »pelerino«, da se ne ohladiš preveč. Voda, izotonik, sadje… pride prav. In še pivo dobiš. To se šele prileže, in veliko pivo (na srečo brezalkoholno) gre hitro po grlu! Organizacija je res nemška, in vse teče zelo gladko. Tudi izhodov iz »zaprtega« območja maratona je ogromno, tako da nikjer ni velike gužve. In vsi so zelo ne-nemško prijazni!

Še uradna statistika…
Platz / Overall: 2401
Platz / Overall: 542 (in Altersklasse / Agegroup: M35)
Nettozeit / chiptotal: 03:10:24
Bruttozeit / clocktotal: 03:11:25
Halb 1 / First half: 01:33:31
Halb 2 / Second half: 01:36:54
Zeit pro km / Time per km: 04:30
Geschwindigkeit / Speed: 13.30 km/h

Split time of day time diff min/km km/h
5 km 09:23:01 00:22:00 22:00 04:24 13.64
10 km 09:45:15 00:44:14 22:14 04:27 13.49
15 km 10:07:25 01:06:24 22:10 04:26 13.53
20 km 10:29:41 01:28:40 22:16 04:28 13.48
Halb 10:34:32 01:33:31 04:51 04:25 13.60
25 km 10:52:12 01:51:11 17:40 04:32 13.25
30 km 11:14:41 02:13:40 22:29 04:30 13.34
35 km 11:37:32 02:36:31 22:51 04:35 13.13
40 km 12:01:21 03:00:20 23:49 04:46 12.60
Finish 12:11:25 03:10:24 10:04 04:36 13.08

Garmin mi je pa pokazal še to… (ja, očitno sem tokrat pretekel precej več kot 42km, zdaj vem kje sem izgubil tistih 25 sekund)
Distance: 42.97 km
Time: 3:10:25
Avg Pace: 4:26 min/km
Elevation Gain: 145 m
Avg HR: 163 bpm (85 % Max)

Categories: Nemčija, šport, tek Tags: , , ,

3. mali blejski maraton – poročilo

avgust 26th, 2012 Comments off

Bilo je vroče, in sem vzel tale tek kot predpripravo na berlinski maraton. Prvi krog je šlo kot po planu. Malo čez 26 minut krog, tempo soliden, v berlinskem planu (priznam, mogoče sem malo prehitro začel v tem vročem vremenu)… Pri festivalni vzamem steklenico vode, ki mi je ne uspe odpret. Prepotene roke, ne vem kaj… Ostanem in še bolj postanem žejen. Pa prvič v resnejši klanček… uf, tempo padel, jest pa še vedno žejen ob vsej tej vodi v jezeru… Si rečem, ajd, bo šlo bolj počasi tokrat, bistvo da mi rata teči na koncu okoli 1:40, kar niti ni tako daleč od željenega tempa na naslednjem maratonu. In ob taki vročini, kjer en tuš ob poti pač ne pomaga je to kar solidno.

Vročina ne popušča, zato pa jest vedno bolj. Tam nekje med 7 in 14km si mislim… ej, stari, slabo si treniral. V misli se mi vrača leto 2010, ko sta me vročina in hmeljev napitek večer prej, popolnoma izmučila in sem rabil do cilja več kot dve uri (moj najslabši čas na polmaratonu!). Tempo pade na 5 min na km, izgubim (vizualni) stik s prvima dvema ženskama. Pijem vodo. Pijem izotonik. Vse skupaj obleži v želodcu, kolnem zakaj sem se moral tako najesti za kosilo. In skupaj se vse skupaj premika v želodcu v enem čudnem ritmu.

Na 15km, ko grem v zadnji krog, imam čas 1h11m in še par sekund. Ma, ampak tole mi bo pa uspelo prelaufati v manj kot 29 minutah. In malo pred hangarji pospešim in začnem prehitevat. Vročina popušča (tako kot številni sotekmovalci). Na koncu uspe zadnji krog v malo več kot 27 minutah, skupni čas malo pod 1h39m. Ni nekaj wau, ampak zadnje 4 km prelaufam res z lahkoto… Opazim, da sem proti sotekmovalcem, ki sem jih prehitel v Zaki v pol kroga pridobil približno 2 minuti. Očitno lahko daleč tečem, samo hitro ne.

Prireditev je drugače čisto fajn, OK organizirana (se mi zdi, da tokrat še najbolje). 3 okrepčevalnice na vsak krog (6km), manjka samo še kakšna banana ali pomaranča. Cena primerna, brisača pa se ne da primerjati s tisto iz nočne 10ke. Je bila pa fajn za obrisat po teku 🙂 Žal je bilo relativno malo tekačev, kar pa niti ni narobe, saj ima proga par ozkih grl, kjer bi večja količina tekačev ob pešcih težko šla brez zastojev. Predvidevam, da je malo tekačev zaradi vročine, termina in tudi pomanjkanja oglaševanja. Vročino vzamem v zakup, je pač treba kdaj tudi po taki vročini laufat. Tudi teren je razgiban in premagaš v 21km kar nekaj metrov gor in navzdol (se mi zdi tole precej težja trasa kot npr. v LJ, Sežani ali Radencih). Problem so pešci in kolesarji (ter kak mopedist), saj nekateri ne gledajo okoli, nekateri pa ne šmirgljajo tekačev in se jim moraš ti umikat. Navijači (kopalci) so fajni, pravzaprav te skozi bodrijo (in se čudijo zakaj smo ponoreli hrčki in laufamo v krogu okoli jezera)!

Imam pa problem z dolžino polmaratona. Moja ura je namreč pokazala, da sem pretekel 20,7km. Ok, možno da je bilo kaj narobe s sateliti (ker kaže na parih mestih “bližnjice”, ki se jih sam ne spomnem, pa še v “klanec” bi bile), je pa res, da mi je pred dvema letoma tudi pokazalo manj kot 21km. Ma, sicer pa je to manj kot 2% statistična napaka 😉 Na uvodnem blejskem polmaratonu (2009), ko je bil štart pod tribunami v mali zaki mi je npr. pokazalo 21,1km. Čudne so te razdalje (na velikih maratonih ponavadi izmerim cirka 200-300m več kot je uradna razdalja).

Zaključek… bilo je fajn, pridem definitivno na 4. mali blejski maraton. Ko bo. 🙂

36. Pariški maraton – poročilo

april 17th, 2012 Comments off

Plan: okoli 3h30m. Brez pričakovanj. Uživanje. Jeseni sem ob prijavi tudi izbral skupino za tempo 3:30.

Vreme:
Super vreme. Zjutraj rahlo hladno (samo ene 5C), potem se je pa ravno prav ogrelo (mogoče 8-10C). V nasprotju z lanskim letom, ko je bilo prevroce. Me je že malo skrbelo, da sem premalo oblečen, vendar se je odločitev, da začnem kar z majico s kratkimi rokavi, izkazala za odlično. Večji problem je predstavljal veter, ki je bil na parih mestih zelo močan. In na koncu, ko si se ohladil, je bilo zelo mrzlo in je hitro zazeblo.

Pred tekmo:
Vstal sem kar pozno, šele ob 6:30. Na hitro pojedel čokolešnik im energijsko ploščico in se odpravil na WC. Štart je ob 8:45, na srečo pa stanujem na direktni liniji podzemne železnice – cirka 20 minut vožnje. Vseeno sem ponovil napako od lani in šel ene 15 minut prepozno. Podzemna železnica (metro) je bila že zjutraj polna. Skoraj sami tekači. Kot običajno v Parizu, je zjutraj velika gužva in vhod v prostor, kjer lahko odložiš prtljago je res daleč na aveniji Foch. (in kdor pride na štart z linijo 6 naj gre dol na na postaji Kleber – precej bližje!). In ni fajn zamujat. Količinia WCjev pa pariško tradicionalno majhna. Letos so vsaj naredili pisoarje, ki jih prejšna leta ni bilo. Vseeno moški še vedno množično uporabljajo bližnja drevesa in ograje. Od tam je pa potem vsaj kilometer do štarta na Elizejskih poljanah. Letos je bil pri vhodu večji red kot lani, saj si lani lahko šel na štart kjerkoli. Letos pa ne. Ok, red in preverjanje številk na vhodu so naredili veliko gužvo, ampak ko si bil enkrat notri je bilo ok. In prišel sem “not” ravno ko je bil štart elitne skupine. Poleg tega so po štartu vsako hitrostno skupino spuščali z zamikom, kar je malo zmanjšalo gužvo med tekom. Moja skupina je tako štartala s cirka 6 minutnim zamikom.

Tek:
Kot običajno se pariški maraton začne na elizejskih poljanah, ki so na srečo dovolj široke, da lahko požrejo veliko količino tekačev. Poleg tega gre skozi malo navzdol (do Concorda), tako da je tisti prvi kilometer fajn za ogrevanje. Kljub štaru in gneči pa je prvi kilometer hiter. 4:33m na km. Na Concordu sledi zavoj levo in začetek teka po Rivoliju, mimo Louvra do Bastille. To je čas ko je treba najti svoj tempo, in večina ljudi tukaj še malo pretirava. Ker se začel v skupini 3:30 je bil tempo še celo nekoliko prepočasen za mene. In v prvih 5 kilometrih lepo držim tempo okoli 4:45 na km. In prvih 5km končam v neprehitrem tempu malo pod 24 minut. Malo pred Bastillo je tudi prva okrepčevalnica, in treba res pohvaliti francoze. Ima svega i svašta. Voda v malih stekleničkah (zelo pripravno), sadje (banane in pomaranče), rozine, piškoti. Kasneje pa še sladkor.

Tam nekje v 6 kilometru se pričenja vzpon (cirka 20 višinskih metrov v ene dveh kilometrih). In prvi tukaj že upočasnjujejo tempo. No, sam se lepo umirim, tečem v podobnem tempu še naprej, 48 minut na 10km, srčni utrip se umiri pod 160 udarcev na minuto. Kmalu se priteče v Park des Vincennes in mimo gradiča. Tukaj pojem prvi gel. Število gledalcev je minimalno, na srečo so pa ceste široke, da se množica tekačev porazgubi, skoraj na vsakem kilometru ali malo širšem mestu pa je tudi kak bend z živo muziko. Da malo poživi. Po pravici povedano, mi tukaj kilometri kar letijo in komaj se zavem pa smo že na kilometru 15. Ko da bi spal vmes, ampak res. Še vedno tečem v neprehitrem tempu. In uživam. Proga se polagoma dviguje nekje do kilometra 17, potem pa par kilometrov direkt dol. 30 višinskih metrov. Wau.

Počasi se proga vrača v mesto in prvih 21km pretečem čisto v skladu s pričakovanji – okoli 1h42m. Tako kot lani skoraj isto. Pojem še drugi gel, da niti ne omenjam banane. Pri kilometru 22 še drugič pritečemo na Bastillo in se usmerimo proti Seini. Žal pa se je tukaj začela kar malo gužva. Počutje pa še vedno odlično. Cesta ob Seini nudi odlične razglede, predore (en je dolg več kot 1km – predor zna biti ob toplem vremenu prav soparen), niti ni dolgočasno, saj gre skozi malo gor in malo dol. Ljudi je ob Seini ogromno. Moj tempo ostaja še vedno enakomeren. Na 29km gremo mimo Eiffla, resno pa začne motiti gneča in predvsem upočasnjeni tempo nekaterih tekačev. Ja, prehitevanja je sedaj več kot na začetku. Prvi tukaj že hodijo.

Ja, pravi maraton se začne šele po km 30, ko se v Parizu proga zopet malo vzpenja proti bolonjskem gozdu. Vedno več ljudi hodi, vedno več ljudi si ob cesti preteguje mišice. Na 30km si rečem. No, pa imaš 1 uro časa da prideš v cilj pod 3 urami in 25 minutami. In lani me je prav tu zvilo in sem moral upočasniti. Nič, gremo z istim tempom naprej, še en gel in bo. Tokrat še popijem kozarec energijske pijače (modre barve – bolje da ne vem kaj je notri), in že vidim oznako na 35 km. Počutje dobro, me pa razočara pogled na uro, ko vidim, da sem zadnji kilometer pretekel v tempu 5:10 na km. Ok, gneča in rahel klanec sta naredila svoje. Dejmo raje malo pospešit. In to sem tudi naredil. Zadnjih 5km zopet v tempu pod 4:45 na km, in po pravici povedano ljudi samo še prehitevam. Počutim se odlično, mišice ne bolijo, boli samo prst na nogi. Očitno bodo ali žulji ali pa spet črni nohti. Ampak tega itak ne čutiš tako močno da bi nehal teči. In res, kilometer 40 je bil drugi najhitrejši na celotni progi! Čeprav, zadnja dva kilometra sta se potem kar malo vlekla, kljub vedno večji množici ljudi. Mogoče zato, ker sem stalno v glavi si računal koliko minut je še do konca in z glavo nisem več bil pri teku.

Cilj. 3h24m48s. Zadovoljen. Prijetno utrujen, nit pod razno pa izčrpan. Če bi bilo treba bi lahko tekel še naprej. Edino mrzlo je bilo, ko se enkrat ustaviš. Dobiš voda, banane, pomaranče… pa še medaljo okoli vratu. Pa majica in pelerino, da te greje. Še bolj pa sem zadovoljen, ko ugotovim, da sem drugi del odtekel s časom 1:42:48, torej le malo počasneje kot prvi del. Super. Čas tokrat niti ni bil toliko važen, bolj konsistentnost v teku. Sej, lahko bi bil skupaj kako minuto hitrejši , samo to danes sploh ni bil načrt.

Po tekmi:
Od cilj pa do dviga prtljage je cirka 400-500m počasne hoje. Ravno prav, da kaj popiješ in poješ. In opazuješ ljudi okoli sebe. Se pa vidi, da so temperature nizke, ker je relativno malo ljudi, ki bi čisto pregoreli. Slovencev na trasi nisem srečal, sem pa na koncu dal gor majico Vitezov dobrega teka, in takoj so me opazili 😉 lepo. Posledic po teku ni večjih, razen močno ožuljenega prsta na nogi. Že gledam za večjimi tekaškimi copati! Je pa izhod iz prireditvenega prostora kar malo kaotičen in nabito poln. To je pač tako če ni veliko reda 😉 In ko sem se po tekmi peljal domov, so pri Passyju nekateri tekači še vedno tekli proti cilju. In so imeli do cilja še več kot 10km. In ura je bila že 13:30.

Še uradna statistika…
Runner Number: 14733
Category: Senior Men
Place: 4487th
Official place: 4666th
Category place: 2085th
Time: 03:24:48
Official time: 03:31:52
Split at 5 KM: 00:23:58
Split at 10 KM: 00:48:07
Split at 15 KM: 01:12:41
Split at 21,1 KM: 01:41:59
Split at 25 KM: 02:00:53
Split at 30 KM: 02:25:32
Split at 35 KM: 02:50:16

Garmin mi je pa pokazal še to…
Distance: 42.48 km
Time: 3:24:48
Avg Pace: 4:49 min/km
Elevation Gain: 186 m
Avg HR: 163 bpm (85 % Max)

New York Marathon 2011 – poročilo

november 6th, 2011 Comments off

(C) NCY Marathon Official Website
Načrt:
Pod 3h20m, optimistično čas okoli 3h 15m. Glede na to, da sem letos tekel polmaratone konstantno pod 1 uro 40, sem optimistično pričakoval prej omenjeni čas. Tudi trening je bil zadovoljiv, v treh mesecih pred startom sem pretekel več kot 520 km, 2x tudi več kot 30km.

Expo – dvig številk:
Dvig številk in razstavni prostor je urejen v Jacob Javits razstaviščnem centru, ki je relativno blizu 34 St., kjer se nahaja Penn Station. Ob vstopu (v soboto) na razstaviščni prostor kakšne večje gužve ni bilo, in registracija ter prevzem številk sta potekala zelo hitro. Sam razstaviščni prostor je imel glavne proizvajalec, in cene so bile zaradi amerike zelo »primerne«. Niso pa bile nič bistveno nižje kot v nekaterih drugih športnih trgovinah v New Yorku. Zraven smo dobili tudi »marathoner« shirt z dolgimi rokami. Kul.

Vreme:
Napoved je bila zelo hladna, okoli 6C zjutraj, pa do nekje 15-16C čez dan. In ja, dokler ni posijalo sonce, je bilo res mrzlo, potem pa prijetno za tek. Vreme je bilo pa fenomenalno sončno, brez oblačka. Edino po koncu maratona je hitro zazeblo, saj je novembra dan v New Yorku (po premiku ure) zelo kratek.

Pred tekmo:
V New Yorku je poseben postopek prevoza na začetek maratona, saj je štart daleč stran od cilja. Maraton se začne na Statten Islandu, do kamor seveda organizator zagotavlja brezplačen prevoz (bodisi z avtobusi, bodisi s trajektom). Velja omeniti, da si je treba zagotoviti ure prevoza dovolj zgodaj ob prijavi, ker če se to dela pozno, so na voljo samo še nečloveško zgodnje ure. In tako sem dobil tudi sam, torej trajekt na Statten Island ob 5:45 zjutraj. Ker pa sva živela v Harlemu, je bilo treba vstati precej, ura je bila naštimana že ob 4:15 zjutraj. Že sam metro do trajekta vozi več kot 35 minut. Klasičen čokolešnik zajtrk (tukaj zahvala lastnikom B&Bja, ki sta mi pripravila »best wishes« card na mleku – tokrat sem si za spremembo lahko normalno pogrel mleko). Na srečo sem imel še malo jet-laga, tako da mi ni bil problem vstati ob 4h zjutraj. Edino črevesje se ni popolna strinjalo… Ljudi na trajektu je bilo OGROMNO, in pravzaprav je trajekt vozil tekače vsakih 15 minut. Nihče ni pregledoval številk, tako da bi lahko brez problema šel tudi na kak kasnejši trajekt. Je bilo pa lepo, ravno ko smo se peljali mimo Kipa svobode se je začelo daniti, in ob pristanku na Statten islandu je bilo že svetlo. Manhattan pa daleč za nami. V pristanišču so že čakali avtobusi, ki so nas peljali še do štartnega prostora (15-20 minut). In tam sem prišel že ob 7h zjutraj, s tem da je bil štart prvega vala (v katerem sem bil tudi sam) šele ob 9:40. Na srečo sem bil precej oblečen, kljub temu pa je bilo mrzlo. Številni so imeli zraven ali alu folije ali pa spalne vreče. Zavlekel sem se na sredino ogromnega šotora (ki je bil odprt, tako da je pihalo skozi, vendar je bil vseeno toplejši kot pa zunaj na prostem) in malo zadremal. Vmes pa jedel in pil, kljub temu pa je po moje od mojega »tekaškega« zajtrka minilo do štarta preveč časa, tako da sem bil kljub vsem bananam, powerbarom in še kaj na koncu že malo lačen. Seveda so nas ob 8:50 že poklicali v štartne bokse in se je bilo treba pravočasno preobleči in oddati prtljago. Od toplih oblačil sem ohranil samo še pulover (star, pojeden od moljev), ki sem ga vrgel stran kasneje… Vseeno pa… vse skupaj je za moj okus potekalo prehitro, in na štartnem prostoru smo bili že ob 9:15, tako da je sledilo še pol ure zmrzovanja in poskakovanja na mestu. Toliko o ogrevanju…

Tek:
Tek se začne na začetku Verranzano-Narrows mosta, ki je eden najvišjih daleč naokoli. In relativno strm, tako da je začetek v »klanec«. Super za ogrevanje, malo manj pa za prehiter tempo. In prvi kilometer, ko je šlo samo gor res ni bil prehiter. Samo 4:48 na kilometer. Na drugi strani mostu je pa kar letelo  Prvih 5km pričakovano hiter tempo (22:34), in stabilizacija na zelo podobnem tempu. Ko smo enkrat prišli čez most v Brooklyn je bilo polno ljudi, bendov in seveda tudi navijanja. Postaje z vodo in napitki so bile pogoste, pogrešal pa sem eno stvar – sadje! Nič, oz. popolnoma nič. Samo tekočine. Kot da na maratonu ne potrebuješ tudi take hrane. Na srečo so ljudje ob cesti delili banane, tako da sem vsaj tako lahko malo potešil lakoto. Je bilo pa zanimivo teči skozi različne okoliše, od italijanske do židovskega in še kaj. Povsod se je kaj dogajalo. Na koncu sem porabil za prvo polovičko 1h37m24s, kar se mi je zdelo odlično, saj do takrat še nikoli nisem tekel tako hitro. In tam do nekje 22-23 je bila proga ravna. Po 23km se gre čez prvi manjši most, in tempo mi je prvič padel nad 5 minut na kilometer, vendar je bilo na drugi strani takoj bolje. Potem pa Queens in »resnejši« most čez Roosvelt island. Malo pred začetkom me prehiti tempo tekač z balonom za 3:15… jest pa ga ne morem slediti  Poskušam, a ne gre… in pred najvišjim delom mostu ga dokončno izgubim in prav čutim, da mi pojenjajo moči. Vseeno pa sledi eden največjih trenutkov celotnega maratona. Prihod na Manhattan, na 1st Avenue. Navijanje je noro, kot da bi bili na ogromnem nogometnem štadijonu. In 1st Avenue se vleče, saj smo se ta priključili pri 59st, obrat pa je šele okoli 140st. Ne samo da se fizično več ne čutim sposobnega hitro teči, tudi psihično mi popolnoma pade morala, in samo še v glavi računam kako hitro moram teči, da dosežem najprej 3h20m, potem 3h25… In moči poidejo ob prihodu v Bronx, tam se ravno okoli 32-33km prvič sprehodim in v miru popijem vodo. Ne morem verjeti, srčni utrip nizek, jest pa popolnoma brez moči. Tam okoli 35km tempo pade na okoli 5:30 minut na kilometer, kar je skoraj minuto slabše kot na začetku. In jest vsako postojanko z vodo (in sadjem, ki je bilo na razpolago od 20 milje naprej!!!!) izkoristim za vedno več hoje. In ja, za 5km med 35 in 40 porabim več kot 29 minut…. Pa še vse gre gor in dol, in ko zavijemo v Central Park (zadnje 4 kilometre) me vsak klanec še bolj ubija. Ljudi ogromno, jest pa komaj tečem. In imam občutek, da me vsi samo še prehitevajo. In samo še odštevam metre do cilja. Na koncu, ko že enkrat vidim znak FINISH komaj zašprintam, pa še to gre navzgor, tako da… je zelo malo haska od tega šprinta. Na koncu, bolj psihično kot fizično (sem čisto brez energije, me pa nič ne boli ali kaj podobnega) prilezem v cilj s časom 3h29m33s. Vsaj pod 3 ure 30 minut je. Nov osebni rekord. Pa vendar zelo razočaran sam nad sabo, saj sem za drugo polovico maratona porabil 1 uro in 52 minut. Se ne spomnim, kdaj bi tako počasi tekel polovičko.

Po tekmi:
Od cilja pa do dviga prtljage je daleč. Najprej smo dobili alu ogrinjalo, potem medalje in še vrečko s hrano. Ki je bila spet meni nekako neprimerna. Vodo, eno majhno jabolko (ki sem ga pojedel na dušek), energijsko ploščico in čips?!?! Hmmm… No ja… zraven je bilo treba hoditi še vsaj 1km do mesta, kjer smo lahko prevzeli vrečke z obleko. In kljub temu, da je bila ura šele okoli 14h popoldne, je v »mraku« dreves v Centralnem parku že zelo zahladilo. Takoj po tekmi sem šel na en burger, in začuda takoj okreval in pridobil nazaj moči…

Pri analizi sem razmišljal kaj je šlo narobe pri teku…
– en razlog je seveda utrujenost od ogleda NY in jet laga.
– drugi je hrana, ki sem jo jedel v zadnjih dveh dneh. Večer pred maratonom sem pojedel pašto z eno kremno omako ter gobami (in to relativno pozno zvečer) in vse to mi je obležalo v želodcu. Hkrati sem zjutraj prezgodaj jedel, in sem na koncu štartal lačen. In tudi na sami progi ni bilo okrepčevalnic kjer bi si napolnil energijske rezerve (s sabo sem imel samo dva gela).
– tretji, mogoče še celo najpomembnejši, je bil ta, da sem v prvi polovici imel mogoče prehiter tempo. Želja po uspehu je bila pač večja od mojih realnih zmožnosti.

Še uradna statistika…
Place: 5349
Gender Place: 4586
Age Place: 828
Finish Time 03:29:33
5 km 10 km 15 km 20 km 13.1 mi 25 km 30 km 35 km 40 km Minutes per mile
22:34 45:16 1:09:07 1:32:18 1:37:24 1:56:42 2:21:21 2:48:43 3:17:05 08:00

Garmin …
Distance: 42.97 km
Time: 3:29:31
Avg Pace: 4:55 min/km
Elevation Gain: ?? m (garmin mi je pokazal prek 1000 višinskih metrov in to seveda ni res)
Avg HR: 166 bpm (86 % Max), s tem da se mi zadnjo uro ni povzpel več kot 160bpm

Note: Vse razen zemljevida s progo so uradne fotografije iz spletne strani NYC Marathon 2011.

Categories: foto, šport, tek, ZDA Tags: