Archive

Archive for the ‘tek’ Category

Tabele za pomoč pri določitvi tempa plavanja, kolesarjenja in teka.

april 10th, 2014 Comments off

Tabela za pomoč nam pomaga, da se orientairamo kako hitro naj plavamo/kolesarimo/tečemo, da dosežemo določen čas. Za vsako od navedenih razdalj je določen različen tempo (hitrost) in čas, ki ga pri tem dosežete.

Plavanje – meri se v tempu plavanja na 100m. Na voljo je več razdalj, od 100m pa do 3800 metrov (ironman)
Kolesarjenje – meri se v povprečni hitrosti. Na voljo je več razdalj, od 1km pa do 180km (ironman)
Tek – meri se v tempu teka na 1km. Na voljo je več razdalj, od 1km pa do 42km (maraton)

Prenesi PDF:

PLAVANJE
KOLO
TEK

 

Še nekaj povezav do zanimivih web “tempo” kalkulatorjev
Cool Running
McMillan Running
Runners World
Run Works

Categories: kolo, plavanje, razno, šport, tek Tags:

Chicago Marathon 2013

oktober 14th, 2013 Comments off

Plan:
Tiha želja je tek pod tremi urami, v vsakem primeru pa izpolnitev norme za Boston. Kar pomeni par minut hitreje kot pa 3:15

Vreme:
Sončno. In relativno toplo. Kljub temu, da je bil štart ni bilo premrzlo. Mogoče bi si kasneje želel še kakšno stopinjo manj.

Pred tekmo:
Expo je bil zelo fajn. No, vsaj prevzem številk, ki je potekal RESNIČNO hitro. Če nimaš časa lahko vse skupaj urediš le v nekaj minutah. Sam razstavni prostor ni bil nič posebnega, npr. pogrešal sem Adidas.

Chicago maraton je zelo prijazen do tekačev (kljub zgodnjemu štartu), saj je mestni prevoz relativno učinkovit in štart ni daleč. Od doma sem tako šel ob 6:30, ob 6:50 pa sem bil že pri vstopu v prireditveni prostor. So pa na veliko preverjali torbe, varnost je seveda na višku. Tudi v bližino štarta so spuščali samo imetnike številk.

Tek:
Tokrat sem bil postavljen v box A (pod 3:10 maraton), ki je bil čisto spredaj in pred nami so bili samo elitni tekači. Kul. In tudi štartamo samo nekaj sekund za njimi. Štart je kar hiter, vendar vseeno dovolj lagoden da lahko normalno tečem. Gužve ni prevelike. Prvih nekaj km gre proga po downtownu, mimo najvišjih nebotičnikov. GPS signal je bolj ne kot ja, in po temu se ne morem orientirat, tako da na začetku nimam pojma kako hitro tečem. Ampak po občutku čisto vredu, tam malo čez 4 minute na kilometer. In res, prvih 5 kilometrov pretečem v 20m40s. V podobnem tempu tudi naslednjih 5. Počutim se odlično in tudi ko obrnemo nazaj proti mestu še vedno držim tempo brez problema. Pravzaprav vsakih 5 km tečem v zelo podobnem tempu, okoli 21 minut na kilometer. Na polovici seveda precej izboljšam osebni rekord na 21km (1:27:56) in že začnem računati kako hitro bom dokončal maraton.

In to je bila napaka. Namenoma rahlo upočasnim, saj letos nisem imel dovolj dolgih tekov (po maratonu aprila samo dva daljša od 20km, od tega enega že maja), ker nočem tvegati kakega krča. Ki ga na srečo še nikdar nisem doživel pri teku. Tudi ko pretečem 30k v času 2:06 si mislim, da pod tri ure bom prišel brez problema, saj imam še 54 minut. Kar sploh ni tako hud tempo za 12km. Srčni utrip je še naprej kontroliran. Kljub temu da telo bi še, pa glava tokrat ni na mestu, in stalno samo razmišljam koliko je do konca (kar je napaka) in za koliko minut bom pod 3 urami. Po km 30 se mi tako povprečni časi na km že dvignejo nad 4:20 na km, najpočasnejši pa je km36, ki je “trajal” kar 4m30s. Ko preživim psihično krizo imam dejansko do konca samo še par kilometrov, ko ugotovim, da bo čas fantastičen. 100% fajn pod trema urama, in motivacija mi pade, želim samo še priti do konca. Vidim do konca oznako 2 in si mislim, wau. To sem še hitrejši kot sem prvotno mislil. Žal pa je bila oznaka 2 milji (3,6 km) in ne 2 km. Kar ugotovim prepozno, saj 40 in 41 km pretečem res ležerno, v času 4:29 na minuto. Šele ko ugotovim, da sem se zmotil v računanju pospešim :-( zadnji kilometer tako precej pospešim (in tam me ubije zadnji vzpon), kljub temu pa je čas fajn pod 4 minute na kilometer. Žal pa sem to ugotovil prepozno, tako da sem zgrešil mejo treh ur le za 5 sekund.

Na koncu v cilju s časom 3h00m05s. Malo nezadovoljen, malo ožuljen, ampak nič prehudega zmatran, čutim pa noge, saj se pozna pomanjkanje kilometrine. Ampak sedaj, ko gledam nazaj, vidim da sem vseeno tekel zelo dobro in da sem sposoben iti fajn pod 3 urami. Samo malo manj moram računati. Ker enkrat se ti ura ustavi na pravi, drugič na napačni strani želja. Izboljšati osebni rezultat za več kot 10 minut tudi ni slabo.

Uradna statistika:
uvrstitev: skupno 897 spol 809 kategorija 113
neto čas: 03H 00’05”

po odsekih:
5 km 00:20:40
10 km 00:41:23
15 km 01:02:13
21,1 km 01:27:56
25 km 01:44:33
30 km 02:06:10
35 km 02:28:15
40 km 02:50:26
čas na kilometer: 00:04:15

Garmin mi je tokrat pokazal, da sem pretekel 42,24km, z višinsko razliko 30 metrov in povprečnim srčnim utripom 164 bpm. Najvišji utrip je bil ravno v zadnjem kilometru (179 bpm), ko sem poskušal popraviti kar sem v zadnjih kilometrih pokvaril.

Categories: šport, tek, ZDA Tags:

13. mali Kraški maraton 2013

marec 28th, 2013 Comments off

Sežana je Kraškim maratonom moja klasična “uvodna” dirka v sezono. Nikdar tukaj namena postavljati rekorde ali hitro dirkati, ampak predvsem preveriti trenutno pripravljenost. In ja, zima zadnje mesece ni prizanašala, tako da je pripravljenost ne-optimalna. Pa vendar…

Ko se zjutraj zbudim in pogledam skozi okno, cirka 170km stran, si rečem: tole bo pa še zabavno! Napoved ni bila najboljša, ampak sneg… huh… seveda se na poti proti Sežani zgodi to kar se je moralo, in zaradi sneženja, nesreče in še kaj, zaprejo avtocesto pri Ravbarkomandi. In gremo po stari cesti proti Postojni. Snega pa še precej več kot na Gorenjskem. Edino kar me pomirja je to, da vseeno Sežana leži kar nekaj metrov nižje in je velika verjetnost, da snega ne bo.

In res ga ni bilo. Zato je pa bil dež. In veter. Glede na to, da sem se že pripeljal za to tekmo od daleč, si rečem… treba laufat, pa tudi če vreme ni lepo. Oblečem se, in pravzaprav dam še ekstra plast (windstopper brezrokavnik), ker burja piha. In se čuti. Itak želim odteči samo en tak lep, neutrudljiv tek. In priznam, na začetku je bilo čisto prav da sem bil takole oblečen, ker je bilo mrzlo… pa še padal ni več dež, ampak leden dež al neki podobnega. Zelo pohvalno, da smo dobili pas za številko, ker škoda bi mi bilo delati luknje v brezrokavnik!

Štart. Nisem postavljen preveč spredaj, ampak na začetku kar leti. Kljub mokri cesti, lužam in dežju. Prvih par kilometrov je ravnih, potem pa se proga rahlo vzpenja do Lipice. Ni panike vzpon, tudi veter ni prehod, če se skrivaš kje v zavetju za kakim tekačem. Tempo zelo soliden, in prvih deset kilometrov pretečem precej hitreje kot po planu. Ja, ko smo se enkrat obrnili proti Bazovici in se je cesta obrnila navzdol je kr letelo. Precej hitreje od načrtovanega tempa, ampak ker sem se počutil čisto OK nisem nič stopil na bremzo. Res pa, da bi lahko šel hitreje, pa nisem hotel, ker zadnjih par kilometrov je na tem polmaratonu najtežjih… Pravzaprav, tečem skupaj z neznanim sotekačem in lepo prehitevava druge. Tako je bil kilometer 15 tudi najhitrejši, samo kako sekundo nad 4 minute na kilometer, kar pa je že zelo spoštovanja vredna hitrost. No, zabave je bilo kmalu konec in smo se obrnili po kolesarski nazaj proti Sežani. Vse lepo in prav, ampak burja pa je tudi začela pihati v prsa. Sotekači so pa nekako začeli popuščati in razlika do naslednje skupinice pred nami se je kar začela večati. In se odločim za samomorilsko akcijo. Grem sam dohiteti tisto drugo skupinico. Pospešim, ampak ko si enkrat sam na burji gre precej počasneje. Pa izgubiš veliko energije. Kljub temu, da so bili pred mano samo kakih 200 metrov, mi jih je uspelo dohiteti šele v kakih dveh kilometrih, medtem sem bil pa izgubljen na nikogaršnji zemlji… Ampak vseeno… noge delajo še vedno brez problemov, energije je še nekaj, če vsaj te burje ne bi bilo… na koncu se odločim, da je brez veze brezglavo šibati naprej, saj osebnega rekorda ne bom podrl, ni pa treba da se popolnoma utrudim… tako da sem zadnje 3 kilometre precej upočasnil, tempo pa je padel na 4m50s na kilometer.

V cilj pa pritečem z zelo zglednim časom 1:34:27, kar je precej nad ciljem tempa za prihajajoči maraton… ampak vredu, počutil sem se prej, med in potem dobro, tako da ni bilo razloga da bi tekel počasneje. Utrudil pa se tudi nisem preveč, bil sem na cilju popolnoma zadovoljen s časom in tekom. Pa premočen in blaten, ker vmes je začelo precej močno deževati, da niti ne omenjam blatnih luž na “makadamskem” odseku…

Še malo statistike iz Garmina…
Distance: 21.22 km
Time: 1:34:27
Avg Pace: 4:27 min/km
Elevation Gain: 194 m
Min Elevation: 344 m
Max Elevation: 430 m

Categories: šport, tek Tags:

17. Ljubljanski maraton – poročilo

oktober 29th, 2012 Comments off

The winner!
Ljubljanski maraton ima relativno hitro progo, vendar me nikdar tam ni mikalo teči cel maraton. Zakaj? Ker sta dva kroga. Torej mali maraton tudi letos, malo tudi zato ker sem imel še mesec nazaj veliki maraton v Berlinu. Nastala sta dva majhna problema: staknil sem prehlad, v soboto me je začelo boleti še grlo. Drugi je bil bolj resen. Napoved je bila slaba, praktično zimska. Ampak ni panike, gremo tudi če bodo padale sekire.

Ko se zjutraj z Gorazdom peljeva proti Ljubljani najprej šok. Od Jesenic naprej vedno več snega. Najhuje je bilo med Naklim in Vodicami, kjer smo se vozili kot po jajcih in to v koloni. Prehitevalni pas je bil itak zasnežen in rezerviran za norce. Super, pa bomo očitno enkrat tekli v snegu. To pa se tudi ne zgodi pogosto okrobra v Ljubljani.

Načrt za tek: moja velika želja je bilo teči okoli 1 ure in 30 minut. Kar je približno 3-4 minute hitreje kot sem kdajkoli tekel na to razdaljo. Od Berlina naprej sem sicer zmanjšal intenzivnost teka, ampak vseeno sem še vedno dobro pripravljen. Zdej, bolezen in vreme, verjetno bi to lahko vplivalo. Zato sem si rekel: uživaj.

Vreme: Mrzlo, sneženo. Temperatura je bila malo nad 0, sneg je bil moker, cesta pa… vsaj na začetku zdrizasta s polno snežne brozge. Kasneje je bilo bolje, treba se je bilo samo še izogibati lužam.

Pred tekmo: z Vitezi smo se gužvali v Semaforju. Bilo je prijetno toplo, pravzaprav pravo nasprotje tistemu kar nas je čakalo zunaj. Ali pa v šotorih od organizatorja. Pa še WC je normalen :-) ni mi bilo pa pred štartom nič mrzlo. Na sebi sem imel veliko vrečko za smeti, ki je ob ogrevanju odlično ohranjala toploto, pa še varovala me je pred mokroto dežja/snega.

Tek: Ker sem si tokrat zadal malo hitrejši tek, sem se odločil da grem bolj naprej na štartu. Ko sem zadnjič štartal v Ljubljani, sem bil nekje na sredi in je bilo res naporno stalno prehitevati ljudi. Na štartu nam pa v nedeljo ni bilo nič vroče, saj smo bili nagneteni kot sardine. Bil sem tako v eni 10-15 vrsti od štarta. Al pa še mal več. Še dobro, da je bil štart na Slovenski, ki je vseeno malo širša kot pa Šubičeva. In ob poku se je začelo. Hiter začetek, prvi kilometer 3 min 25 sekund. Ker sem bil relativno neogret, mi je seveda srčni utrip nabilo do skoraj do maksimuma. Potem pa si rečem, da takole hitro ne bo šlo (vsaj ne naslednjih 20km). Če hočeš do konca, bo treba malo prilagoditi tempo, in res, upočasnim nekje na 4:05 na km. Vsi me prehitevajo (ok, pa jest en kup ljudi). Tempo v tretjem kilometru še pade. Mislim si, tako res ne bo šlo. Gledam kje je zajec za tempo 3 ure maraton in ga nikjer ne vidim. Že si mislim, da bo ta tek katastrofa, ko me zajec prehiti. Očitno sem štartal tako hitro, da sem ga prehitel in pustil precej za sabo :-) in potem se ga od enega 5 km naprej držim kot najbolj zvest klop. In se moram zajcu res zahvalit, ker je držal res lep in enakomeren tempo. Je pa tudi res, da če ne bi imel zajca, verjetno sam ne bi držal tempa. Mimo gre 10km, še vedno se počutim dobro (če odštejem to, da ob tem, ko hočem vzeti pomarančo, stopim v eno ogromno lužo). Pojem gel in šibam naprej. Najbolj se bojim naslednjih kilometrov, kjer ponavadi popustim, ker mi je preprosto dolgcajt (ne vem zakaj mi na maratonu to hitro mine, na polmaratonu pa ponavadi tu umiram na obroke od dolgcajta). Ampak ne, zajec ima svoj tempo kot švicarska ura. 15, 16 km… Ni problema. Pri ruskem carju pa začnem razmišljat da je tek okoli 1 ure in pol zelo verjeten. Pa tudi če precej popustim, bo to še vedno osebni rekord. Na 16km prehitim zajca in grem svoj tempo naprej (pospešima za ene 10 sekund na km, ampak ogromne razlike vseeno ne naredim – se pozna da tečeš stalno v zavetrju ali pa če vodiš). Gre super, ob plavi laguni si rečem, da gremo lahko še malo hitreje. Saj sta do konca samo še dva kilometra. In res zadnje dva km sta zopet pod 4 minute na km, in ciljni šprint odlično uspe (pa še navzdol je! Hvala organizatorjem). In ura se ustavi pri 1:28:45. Super! Kljub vremenu in bolezni zelo zadovoljen!

Po tekmi: Ker sem na Ljubljanskem maratonu prvič po reorganizaciji štarta/cilja, sem malo presenečen. Rokovanje z Zokijem, potem pa.. Malo razočaranje. Kljub temu da je bilo mrzlo nas je v cilju pričakala samo voda! Nobene alu folije ali vsaj plastike v katero bi se lahko zavili in vsaj malo ogreli in tako ohranili malo toplote. Nič toplega, ne čaja ne juhe. Nič hrane. Za okrepčilo se je bilo sprehoditi do parlamenta, kar je pomenilo kar nekaj metrov po mrazu in potem čakanje na mrazu za prtljago. No, na srečo smo mi imeli prtljago skupaj z Vitezi, tako da smo bili ves čas na toplem! In bolj kot karkoli me je grel rezultat. Na koncu sem razmišljal, da bi odtekel še en krog z Gorazdom v turističnem tempu, vendar sem se v tistih 25 minutah ko sem ga čakal toliko ohladil, da verjetno ne bi bilo zdravo, da bi ves premočen in pomanjkljivo oblečen tekel še naprej.

Kar lahko rečem glede organizacije. Vse dobro, razstavni prostor je bil letos končno podoben tistim na velikih maratonih. Dobiš kar precej za vplačano štartnino, z majicami LM z dolgimi rokavi tudi vedno rad tečem. Vendar, dve stvari. Ena je organizacija štartnih boksev. Po zgledu iz tujine bi moralo to biti malo bolj organizirano, ne pa da se gužvaš kot sardina, pa da lahko v box pod 1:35 gredo tudi tisti, ki komaj pretečejo polovičko v dveh urah. Velja razmisliti, da bi ljudje že ob prijavi navedli kak čas načrtujejo, pa da se spredaj naredi še en box za najboljše rekreativce (kamor seveda sam ne spadam). Druga pa je organizacija ciljnega prostora. Ob tako hladnem vremenu bi rabili pelerino ali nekaj podobnega na koncu. Pa tudi če je popisana s sponzorji. Who cares, glavno da je toplo. Ter topel napitek, ne pa da ga po čakanju v vrsti lahko dobimo šele čez ene 10 minut, Ker se je vedelo, da bo štart ob nizkih temperaturah, bi blo tokrat treba nekaj dati pred štartom.

Še uradna statistika…
mesto (skupno): 303
mesto (starostna skupina MC): 63
neto čas – 21km: 1:28:45
vmesni čas – 4,7km: 20:48
vmesni čas – 10km: 42:15
vmesni čas – 16,3km: 1:08:02

Garmin je pokazal še tole…
Distance: 21.36 km
Time: 1:28:45
Avg Pace: 4:09 min/km
Elevation Gain: 69 m

Categories: šport, tek Tags:

39. Berlin Marathon – poročilo

oktober 2nd, 2012 Comments off


Načrt:
Pod 3h15m, če se pa le da pa pod 3h10. S tem bi se že lahko kvalificiral za Bostonski maraton 2013 (pod 3:15 pa sem v Bostonu 2014, ko padem v višjo starostno skupino). Zavedal sem se, da sta oba rezultata 10 minut hitrejša od mojega osebnega rekorda v maratonu. Ampak bo. Trening ni bil slab. Bolj kot količini sem se letos posvetil kakovosti in raznolikosti. In veliko delal tudi na hitrosti! Zadnji yasso 800 test je odlično uspel in če bi ga vzel kot edino merilo bi moral preteči maraton v času med 2h55-3h00… kar pa se seveda ne bo zgodilo, ker bom že na začetku šel počasnejši tempo…!

Expo – dvig številk:
Dvig številk in razstavni prostor je urejen na letališču Templehof, ki je zelo enostavno dostopen z javnim prevozom. Ob vhodu ni nobene gužve ali čakanja. Zraven je treba imeti samo print “uradnega” potrdila o prijavi, ki smo ga prejeli po mailu par tednov nazaj. Pa tudi to se da tam direkt dobiti, tako da ni panike… Drugače pa vstop na sejem stane 2 EUR, seveda je za prijavljene (in enega gosta) brezplačno. Razstavljalcev je veliko, je pa urejeno tako, da moraš prehoditi ves razstavni prostor predno lahko dvigneš številko. Tako da ni kake bližnice! Je pa tako urejeno, da ni nobenega čakanja ali kaj podobno, vse skupaj je po nemško zelo urejeno in poteka hitro. No v vrečki je pač to kar pač je. Majice (ali marathoner ali finisher) ni v paketu, niti jo ne dobiš na cilju. To je pač treba kupiti.

Vreme:
Moj peti maraton in še petič super vreme. Zjutraj ravno prav, čez dan pa ne prevroče. Ko smo končali nas pa je grel sonček in je bilo prav prijetno poleževati po travi. Ni bilo tudi nobenega prehudega vetra…

Pred tekmo:
Tokrat sem vstal ob 6:00 in opravil standardno proceduro. Čokolešnik, nazaj v posteljo prebavljat zajtrk, obvezen postanek tam kamor gre še kralj sam in na štart. Tokrat sem se odpravil ob 7:30 iz hotela, ob 9:00 pa je bil štart. Sicer sem izbral malo napačno metro postajo, ker je bilo hoje kar precej ampak ok… Po oddaji vrečke sem se malo ogrel in do štartnega bloka E (3:15-3:30) je bilo kar nekaj hoje. Vseeno sem na koncu čakal manj kot 10 minut na štartu. Tokrat se je vse izšlo, brez kakšne velike naglice. Še za zadnji WC je bil čas.

Tek:
Tek se začne na kot običajno tam nekje na sredini osrednjega berlinskega parka Tiergarten. In začetek je raven! Kot palačinka. Gužva ob štartu je kar velika, ampak cesta na srečo kar solidno požira. Nekje po spomeniku (Grosser Stern) pa se je vse nekoliko sprostilo. Začnem v tempu okoli 4:25, kar je prijetno hitro. Takoj opazim, da laufam z lahkoto, srčni utrip ne gre visoko… Mogoče mi bo pa uspelo držati tak tempo dlje časa. In res. Prvih 5km gre super. 22 minut. 10km 44 minut in 14 sekund. Super. Držim zelo enakomeren tempo, pravzaprav začnem še celo malo zavirat, ker noge bi šle še hitreje, samo nisem prepričan, da bi zdržale do konca (mi je vseeno manjkalo dolgih tekov, najdaljši v zadnjih dveh mesecih je bil samo 26km). Prvih 21km naredim v 1:33:31, kar je tudi osebni rekord na 21km. In tempo zelo enakomeren, tam okoli 4:26. Ni velikega nihanja. Po 21km pa nagonsko malo popustim, ne vem zakaj. Mogoče ker sem se bal, da se bo ponovno zgodil New York (ko sem po km 32 upočasnil za 1 minuto na km), ali kaj. Mogoče zato, ker sem znotraj ciljnega časa, ma kaj, znotraj 3h10m sem, če bom nadaljeval vsaj približno tako. Popustim za cirka 5-7 sekund na km, kar načeloma ni veliko, počutim se še vedno OK. Mogoče popustim tudi zato, ker po moje celotna »karavana« začne upočasnjevanje tempa. Na 30km se še vedno počutim razmeroma sveže, malo že čutim noge, ampak ni hudo. Pojem še zadnji (tretji) gel in grem dalje, res pa je, da se tempo upočasni še za nadaljnjih 5 sekund na km. No… in na 35km se pa začne maraton »vlečti«. Čakam na Kurfursterdam in kar noče in noče priti. Isto se zgodi s Potsdamerplatz, od koder so do cilja samo še 4 km. Tistih nebotičnikov tam okoli nikjer, meni pa je garmin že zdavnaj oznanil km 38. Tudi gledalcev je tukaj precej manj kot pa v drugih predelih Berlina. Manjka mi tudi en »zajček«, ki bi ga sledil in bi mi delal tempo, ker moči v nogah je še precej. Samo volje malo manj. Sotekače samo še prehitevam, pa kljub temu tempo pada. Srčni utrip še vedno konstanten, noge že čutim, vendar ni panike… In ko hočem pospešiti (za ene 10 sekund na km) skoraj ne gre, pa še stalno je treba paziti kje prehitevaš… Gre par sto metrov, potem pa zapadem nazaj v »počasnejši« tempo skupine. Tako je najpočasnejši na celotnem maratonu kilometer 39, ko bi ravno moral pospeševati za finiš. In ko pridem na ulico Unter den Linden prvič po štartu ugledam Brandenburška vrata (no ja, tehnično ni res, ker to vidiš že parkrat prej, že cirka 5km po štartu) in poskušam še zadnjič pospešiti. Nekako mi ratuje, vendar hkrati vedno bolj »apatično« ugotavljam, da bom verjetno prav za malo zgrešil tisti skriti cilj 3 ure in 10 minut. Da ne omenjam, da se na koncu tistih 500m od Brandenburških vrat pa do cilja vleče bolj kot pa prej cel maraton. In na koncu res zgrešim 3h in 10 minut… Za 24 sekund  Torej, čas v cilju 3 ure 10 minut in 24 sekund. Vesel za izboljšavo osebnega rekorda za skoraj 15 minut, hkrati pa razočaran za tistih 24 sekund, ki bi me vodile do Bostona naslednjo pomlad…

Po tekmi:
Od cilja pa do dviga prtljage je mogoče 400-500m počasne hoje. Dobiš medaljo in »pelerino«, da se ne ohladiš preveč. Voda, izotonik, sadje… pride prav. In še pivo dobiš. To se šele prileže, in veliko pivo (na srečo brezalkoholno) gre hitro po grlu! Organizacija je res nemška, in vse teče zelo gladko. Tudi izhodov iz »zaprtega« območja maratona je ogromno, tako da nikjer ni velike gužve. In vsi so zelo ne-nemško prijazni!

Še uradna statistika…
Platz / Overall: 2401
Platz / Overall: 542 (in Altersklasse / Agegroup: M35)
Nettozeit / chiptotal: 03:10:24
Bruttozeit / clocktotal: 03:11:25
Halb 1 / First half: 01:33:31
Halb 2 / Second half: 01:36:54
Zeit pro km / Time per km: 04:30
Geschwindigkeit / Speed: 13.30 km/h

Split time of day time diff min/km km/h
5 km 09:23:01 00:22:00 22:00 04:24 13.64
10 km 09:45:15 00:44:14 22:14 04:27 13.49
15 km 10:07:25 01:06:24 22:10 04:26 13.53
20 km 10:29:41 01:28:40 22:16 04:28 13.48
Halb 10:34:32 01:33:31 04:51 04:25 13.60
25 km 10:52:12 01:51:11 17:40 04:32 13.25
30 km 11:14:41 02:13:40 22:29 04:30 13.34
35 km 11:37:32 02:36:31 22:51 04:35 13.13
40 km 12:01:21 03:00:20 23:49 04:46 12.60
Finish 12:11:25 03:10:24 10:04 04:36 13.08

Garmin mi je pa pokazal še to… (ja, očitno sem tokrat pretekel precej več kot 42km, zdaj vem kje sem izgubil tistih 25 sekund)
Distance: 42.97 km
Time: 3:10:25
Avg Pace: 4:26 min/km
Elevation Gain: 145 m
Avg HR: 163 bpm (85 % Max)

Categories: Nemčija, šport, tek Tags: , , ,