Archive

Archive for the ‘tek’ Category

Ultra-Trail Vipavska dolina – UTVV50

maj 17th, 2018 No comments


foto: Marijan Močivnik

Letos nisem imel in še vedno nimam nekih velikih tekaških tekmovalnih načrtov, saj mi je tek predvsem veselje in sprostitev kot karkoli drugega. Kilometrina v prvih mesecih niti ni bila majhna, in v januarju ter februarju sem se ob kratkih dnevih in pomanjkanju svetlobe po službi preganjal predvsem po ljubljanskem Rožniku. In tako sem januarja enega izmed poslužbenih tekov (fajn blatnega) izvedel s šefom, ki mi je namignil, da namerava maja iti spet na 50-tko v Vipavo. Na ultra trail Vipava, ki vključuje tudi vzpon na Nanos.

Pa sem še sam začel brskati po netu in sem si hitro rekel. 52km. 2400+ višinskih metrov. To bi znalo biti zanimivo. Še posebej za nekoga, ki je predvsem cestni in ravninski tekač, ki nikoli še ni pretekel več kot 42km, kot pač znaša maraton. Pa sem se prijavil. In nadaljeval s svojimi običajnimi teki za veselje, edino par ekstra vzponov na Rožnik sem še dodal.

… par mesecev kasneje…
do aprila sem opravil že par daljših tekov do okoli 30km, ampak brez kakšne resne višinske razlike… še največ enkrat po Rožniku, ko sem gor in dol krožil 16km in nabral za okoli 650 višinskih metrov. In stalno me je zanimalo kako izgleda trasa. Zato sem eno aprilsko soboto na Razdrtem namesto na istrski maraton odvil kar proti Vipavi… cilj je bil odteči prvih 30km, tisti “lahek” del. Na srečo sva s sotekačem prišla z dvema avtomobiloma – enega sva pustila na “cilju” v Podnanosu, z drugim pa se zapeljala do Vipavskega križa. Trasa je bila v gps napravi, tako da se nisva mogla več zgubiti. In bil je prekrasen sončen in vroč dan (termometer je v Vipavski tisti dan popoldne pokazal 28c!!!). Trasa zelo lepa (če odštejem tri klope, ki so se potem plazili po meni). In takoj sem videl, da sem jo rahlo podcenjeval, saj so bili klanci na začetku sicer kratki a sladki. Strmi. In jest brez moči za tek hrib. Po malo izgubljanja sva le našla vse prave poti in prišla rahlo izčrpana v Podnanos. 30km. Ufa. In zdej bi bilo treba po tej vročini iti še na Nanosu?!? Težka bo ta. Ampak bilo je par lekcij za naprej in trening (ter družba) je bila super.

… en mesec kasneje… 12. maj
zbudim se zgodaj, jutranja rutina je poznana iz maratonov in ironmanov, tako da to ne dela preglavic. Vseeno sem pa živčen, ker grem prvič na tako dolg tek in ne vem kaj vse rabim. Vožnja iz Volčje drage do Vipave je kratka, tam pa počakam na prevoz do štarta. Organizacija je vredu, WCji (ja, tudi to je pomembno!) čisti – razen enega pixija na parkirišču v Vipavi, ki verjetno ni bil očiščen že par let. In se je začelo.

Štart je v Vipavskem križu in po kratkem teku po ozkih uličicah sledi kratek, relativno strm spust. Potem pa edinih par res ravnih kilometrov (kjer sem dober). Ampak vseeno ne navijem tempa, pravzaprav, zadržujem se, da ne bi začel prehitro, ker vem da bom kasneje še zelo trpel. Še prehitro pridemo do vasi Velike Žablje in tam se začne. Klanec. In na koncu vasi se odločim, da bom kar hodil. Ne da sem tako hitrejši, le porabim precej precej manj energije. In taka je bila moja taktika za cel tek. Lepo počasi v klance, brez napora. Tukaj pa me začnejo množično prehitevat, ampak se ne sekiram. Uživam v lepem vremenu in razgledih. Po približno 7,5km dosežemo Ostri vrh (naredimo že skoraj 300m višinske razlike) in sledi na začetku precej neprijeten spust po trailih. Počivanja ni, takoj spet vzpon, na koncu še celo precej strm. Prehiti me ena mlada madžarka, za katero se izkaže, da se bova stalno “prehitevala”. Ona mene navzgor, jest njo po ravnem in navzdol. Do Erzelja pridem relativno spočit, sicer pa kako ne bi – mimo je šlo šele 12,5km. Kak kilometer po ravnem asfaltu je pravi balzam za mojo dušo, in spet sem v svojem elementu. V nadaljevanju se malo začvekam s sotekačem in pri enem vinogradu zgrešiva pot. Ufa… na koncu se izkaže, da sva naredila skoraj 1km preveč in tako izgubila približno 6 minut. Ampak OK. Psihično se pripravljam na vzpon na Štjak okoli km 18. Ni dolg vzpon, manj kot 2km, ampak naredi se 300m višine, kar je kar precejšen naklon. Seveda sem ponovno počasen gor in ga tudi prehodim. Sem pa vseeno hitrejši kot pred enim mesecem. Na vrhu se psihično “oddahnem”, saj sem teh prvih 20km pretekel in prehodil brez večje krize, relativno sproščen in v dobrem stanju. Psihično sem itak že na vzponu na Nanosu. no ja… ne tako hitro… vmes so malo spremenili progo glede na prejšna leta, in pot na Sv. Socerb pelje po ovinkih in se zaključi s strmim vzponom po gozdu. Preklinjam pri sebi, ker sem še par minut nazaj pričakoval, da bom samo tekel navzdol.

S krajšimi postanki na kontrolnih točkah in izgubljanju po vinogradih pritečem v Podnanos po približno 3h30m. Počasneje od plana. In v Podnanosu vzamem palice in si napolnim bidon. Pot v neznano se začne – menda 10km vzpona. Strmina na začetku ni prehuda in bi se jo definitivno dalo pretečt. Ampak raje hodim, varčujem z energijo. Že zelo kmalu dohitim prve tekače (tiste najpočasnejše) na 30km. In po približno 2,5km (in skoraj 30 minutah) pridem do asfaltirane ceste. Naklon popusti in lahko začnem s tekom. No, noge se tokrat ne strinjajo z mano. In kmalu me začne špikati v veliki mečni mišici. Noge očitno nočejo teka. Pa bomo hodili naprej. In pot naprej, do Lovske koče, se vleče. ZELO. Za 5km porabim celo uro in 10 minut. In tam zaslišim grmenje, ki se očitno približuje Nanosu… tole pa ne bo dobro. Na srečo se pri lovski koči pot (vsaj za nekaj časa) zravna, tako da je prav osvežujoče spet malo tekati. Prehitevanje počasnih tekačev na 30km je na tej potki že mestoma neprijetno. In še prehitro se pot postavi navzgor. In že vnaprej vem, da bo klanec hud – v zadnjih 3km se bomo vzdignili za približno 350 metrov. Poleg tega se iz daljave vidi samo sedlo in ne vrha, tako da nimam pojma koliko je še potem treba gor. In oblaki naokoli Nanosa vedno bolj črni. Ampak vse bolj tudi izgleda, da bodo šle nevihte mimo, vsaj tista najhujša gre tam proti Krasu.

Vrh Nanosa. Za vzpon sem porabil več kot 2 uri. Počasi. Ampak moj element še prihaja – 13km, večinoma navzdol, do cilja. In začetek je res fantastičen in hiter. Rad tečem po makadamu navzdol. V nekaj metrih dohitim in prehitim dva tekača na 50km strasi in kar nekaj na krajši. Ampak hitro, mogoče prehitro se trasa UTVV odcepi na potko, na kratek, a strm vzpon. Ob sebi nisem videl junaka, ki bi ga pretekel (verjetno sem prepočasen -> so ga pa sigurno pretekli najhitrejši). In takoj spust. Tehnični 🙁 In na moje razočaranje je bila do Abrama pot skozi malo gor dol, s tehničnimi spusti. Potke so super, ampak… moje noge ne sodelujejo najbolje. Mečna mišica se pritožuje, vse pogosteje zahodim in še po ravnem tečem s težavo. Pa rahlo sem že izčrpan, saj nisem nič resnega jedel že od Podnanosa (na vzponu se mi je telo začelo upirati športni hrani). In zadnjih 5-6 km se vleče. Oznake za preostale kilometre se kar nočejo vrstiti 🙁 Sledi še spolzek, neprijetni spust do Vipave, ampak ok… kmalu bo konec… Zanimivo je, da sem navzdol predvsem prehiteval in kljub nezmožnosti teka po ravnini prišel do cilja z vrha v manj kot uri in pol.

Cilj. Po 7h11m23s. Za pričakovanji, ampak končal sem. Dosti imam teh dolgih tekov. Nisem jest za laufanje v klanec. Tuš, hrana (mmmm… klobasa je bila zadetek v polno, prav lačen sem bil) in gremo domov. Fizično in psihično izčrpan. Da niti ne omenjam, da me je šef pričakovano prehitel za več kot uro. In moj so-vitez teka s katerim sva približno enako hitra po ravnem za skoraj pol ure. Rezultati: http://www.ultratrail.si/rezultati/rezultati-2018/
GPS zapis na Strava

Hja… po “tehtnem” razmisleku pa… čas niti ni tako “slab” za prvič in za nekoga, ki ni tekač v hrib. In jest bi še šel kaj takega. Samo treninge bo treba malo prilagoditi, predvsem pa pospešiti hojo v klanec, kjer sem res počasen 🙂 Sedaj vem. 52km in približno 2400 višinskih metrov gor in dol. Vem kaj me čaka. Easy. Ja, naslednje leto spet.

Categories: šport, tek, tekmovanja Tags: , ,

22. Ljubljanski maraton

oktober 30th, 2017 Comments off


Foto: Žiga Zupan/Sportida

Pred maratonom smo imeli kar dolgo razpravo kaj bi letos bili kot “šeme”. Ampak odločitev je na koncu bila enoglasna. Glede na to, da so slovenski košarkarji zmagali na evropskem prvenstvu, je prav “hommage” njim najboljša izbira. In smo bili, košarkaši.

Pred štartom se je bilo treba seveda primerno ogreti in nastaviti merilec – da bomo čimbolj uspešni pri metanju trojk med tekom. Trener Igor je zaukazal, da mora na koncu vsaj prva peterka preteči cel maraton. Seveda je moral tudi bosonogi ata Roblek na ta celga. Ni pardona če tako reče trener. In smo šli. Začetek je bil dober. Po nekaj uspešnih driblingih, podajah in tricah smo že bili na Bavarskem dvoru. Tam sva se odločila z Zvezdo, da greva v protinapad. In sva šla naprej. Preostanek teka je relativno hitro minil. No… relativno. Dokler smo tekli z orkanskim vetrom je bilo super (ko sem imel občutek, da so kozarčki na tleh hitrejši od mene), proti precej manj. Mene je žal začelo pobirati že na kilometru 30 in na koncu sva se z Zvezdo že kr vlekla in kar ni hotelo biti konec igrišča ljubljanske maratona. Hitrost (ali “šema) ni bila problem, je pa dejstvo, da sva se precej ustavljala za fotografije in pozdravljanja ter zaradi tega tekla zelo neenakomerno, da niti ne omenjam tapkanje košarkarske žoge (še dobro, da je bila samo tista otroška). Po treh urah in 30 minutah sva le pritekla v cilj. In še imela moči za šov in šprint. Sicer samo z eno žogo (drugo sva podala naprej ob polovici), ampak bolje to kot z nobeno. Vglavnem, zadetek v polno in bilo je fajn.


(večina spodnjih fotk je od Vlaste in našega trenerja Igorja)

Maraton po Kitajskem zidu

maj 23rd, 2017 Comments off

Budilka je nastavljena na 2:50. Na hitro se oblečem, vzamem vnaprej pripravljena oblačila in štartno številko. Avtobus me bo pri danskem veleposlaništvu pobral okoli 3:30 in do tam je skoraj 2km hoje oz. malo več kot 5 minut vožnje s kolesom. In začne se pot na prizorišče maratona – maratona po Kitajskem zidu.


Kitajski zid je posebnost in velika atrakcija. Dolg je par tisoč kilometrov, od tega je le majhen del obnovljen. In po tem delu potekata v drugi polovici maja dva maratona. Prvi je Great Wall Marathon, drugi pa Conquer the wall Marathon. Oba sta težka, s tem da drugi skoraj ves čas poteka po zidu – zmagovalec potrebuje okoli 7 ur da ga konča. No, jaz sem se udeležil originalnega, ki je bil letos že v 18 izvedbi. Organizira ga danska potovalna agencija Albatros, poteka pa deloma po zidu (preko 5000 stopnic), deloma pa po okoliških cestah. Prijave niso poceni, če nisi rezident (cena je okoli 200 EUR!) je treba vzeti v paket potovanja za 6-7 dni v ceni med 1200 in 1500 EUR. Kar je načeloma še celo ugodno v primerjavi s tem koliko stane startnina za rezidente.

Maraton je odlično organiziran. Vnaprej smo po pošti dobili številke in tekaško majico, v štartnino je vključen tudi prevoz na in iz prizorišča. Poteka sicer po relativno odročnem delu zidu, precej daleč iz Pekinga – cirka 160km. Avtobus zjutraj odrine točno ob 3:30 (in to je samo ena izmed točk v Pekingu, kjer so pobirali tekače), nisem niti videl da bi šteli tekače. Kdor je bil tam je bil, kdor ne, je pač to njegov problem. Kar je super je to, da avtobus ni čisto poln in se da razkomotiti. Čeprav, pričakovanja in adrenalin naredita svoje in ne morem zaspati. Ob 5:00 imam pa itak nastavljeno dodatno budilko – za zajtrk. Dobili smo sicer pakete za zajtrk (sendvič), vendar vzamem samo čokolado, tradicionalno pa za zajtrk pojem čokolešnik.

Pot do prizorišča maratona – Huangyaguan – naj bi trajala okoli 3 ure. No, zjutraj ni bilo nobene gužve in mi smo prispeli na prizorišče že po okoli dveh urah in petnajstih minutah. In zunaj je bilo prav prijetno hladno (v avtobusu je pisalo, da je zunanja temperatura 19c) in nič ni kazalo, da se bo ponovil vročinski val iz prejšnjih dni. Žal to ni bilo čisto res, a o tem več kasneje. Postanek v WCju (tukaj moram priznati, da so WCji na štrbunk odlični za take prireditve – precej bolj čisto) in še cirka 10 minut hoje do štartnega prizorišča. Na vhodu nas pričaka godba na pihala z “jingle bells”. Atmosfera ravno ni bila božična, ampak Kitajcem lahko to tudi oprostimo. Po približno uri čakanja je že opaziti, da se ozračje počasi ogreva. Na odru poteka aktivno ogrevanje množice tekačev (vseh naj bi bilo prek 1500), vse višje so tudi temperature. Čutim sicer nelagodje v črevesju, ampak to pripišem napetosti in adrenalinu. Tekači so bili razdeljeni v nekaj skupin s starti vsakih 15-20 minut. Na srečo sem bil razporejen v prvo skupino, saj je najhitrejša in je najmanj možnosti, da bo kje gneča na prvem delu zidu. Glede pričakovanj… vedel sem, da je maraton težak – dvakratni vzpon na zid, tek po zidu (kjer gre stalno gor ali dol) – skupaj bo treba opraviti skoraj 1000m višinske razlike. Prva pentlja po zidu je dolga cirka 8km, potem sledi neravnih 26km po cesti in makadamskih poteh in ponovno pentlja po zidu. Ker je napoved vročine (v dnevih pred tem so narasle temperature med 35 in 40c) zato sem pričakoval, da bi z maratonom opravil približno uro počasneje kot pa bi ravninski maraton. Torej med štirimi urami in štirimi urami in pol v najslabšem primeru. In tukaj sem se močno motil.


Start je bil točno ob 7:30. Samo da je posijalo sonce na start je bilo že 24-25c 🙁 Prvi kilometer je ravninski in hiter, saj ga pretekel v približno štirih minutah in petnajstih sekundah. Vedel sem, da bo šlo vse težje, zato sem se rahlo držal nazaj. In potem se je začel vzpon. Naslednje štiri kilometre je šlo samo navzgor in naredili smo malo več kot 200 višinskih metrov. Treba je bilo upočasniti, ker se nisem hotel izčrpati. Po petih kilometrih pa se je začel zid, in strmo navzgor. Tempo je močno padel in takoj sem namenoma začel hoditi po najbolj strmih delih (stopnicah), saj v hoji nisem bil bistveno počasnejši kot pri teku. Naslednja dva kilometra potekata po zidu in skoraj ni premora – ali gre strmo gor ali strmo dol, redki so ravninski odseki. Tudi dol je treba teči zelo previdno, saj padec po stopnicah ne bi bil neboleč. Na koncu zidu je sledil še zelo strm spust po stopnicah iz zidu (skoraj 250 višinskih metrov v razdalji precej manj kot kilometer). In vedel sem, da bo čez 30 km tole treba ponoviti – takrat navzgor. Ampak s tem se bom ukvarjal takrat. Prvo pentljo naredim skladno s pričakovanji – za približno 8 kilometrov porabim malo manj kot eno uro. In sedaj je prišel del na katerem sem precej boljši – ravnina.


Temperature so se samo v eni uri dvignile nad 30c. Da ne bi pregorel skrbim, da zaužijem dovolj tekočine. Ker sem videl kako je težka pentlja in zaradi vročine tudi nekoliko zmanjšam tempo in grem naprej. Prvih 15km gre super. Je vroče, ampak ok… Z ne ravno hitrim tempom prehitevam številne tekače. Potem pa se na kilometru 15 zgodi in me začne zvijati v trebuhu. Narava kliče. Postanek za WC, še dobro da sem tokrat vzel zraven WC papir. Kar na polju, driska. Ufa. Porabim kar nekaj minut. Grem naprej, na srečo je voda malo naprej, tako da se lahko rehidriram. Kmalu se doseže tudi najnižja točka tega maratona, in potem sledi še 5km rahlega vzpona (80 višinskih metrov). To načeloma ne bi bil problem, ampak na cesti ni niti malo sence, sonce pa močno pripeka. Na naslednji postaji pojem en gel, popijem gatorade in vzamem celo steklenico vode. Na okoli 20km pa se začne malo bolj strm vzpon, saj se cesta v dveh kilometrih dvigne za več kot 150 višinskih metrov. Ker ni niti malo sence se odločim, da najbolj strmi del vzpona prehodim. Ko pa se začne cesta okoli kilometra 22 spuščati me ponovno zvije. Postanek na WC. Driska. Če sem se po prvem postanku počutil OK je sedaj drugače. Vroče. Jaz pa ne zadržim tekočine v sebi. Kljub temu da gre cesta navzdol (in grem temu ustrezno hitreje) se ne počutim več ok. Za vsak primer poskušam pojesti še en gel, saj rabim sladkor in kakšna hranila v sebi. Pojem tudi eno banano ob poti. Sledi še en oster, en kilometrski vzpon. Sicer samo 50 višinskih metrov, ampak dovolj strmo da ga prehodim – sem namreč čisto brez energije. In že smo na kilometru 27 🙂 Do konca je samo še pičlih 15 kilometrov. To bom pa prišel, tudi če hodim.


Ura je že 11:30 in jaz sem še vedno le okoli kilometra 30. Sonce noro pripeka, temperature so nad 35c in je zelo soparno. Hladim se tako da se stalno polivam po glavi. Piti poizkušam, ampak narava kliče ponovno na prehodu v kilometer 31. Driska. Spet. Not good. Ne morem zadržati v sebi nobene hrane, nobene vode. Sem totalno brez energije in do štartnociljnega prostora na kilometru 34 gre počasi. Poskušam malo teči, malo hoditi, ampak energije ni. Imam občutek kot da me sonce topi. Vseeno sem trdno prepričan da bom končal maraton in zato začnem zadnjo, najtežjo pentljo. Pentljo začnem po približno treh urah in pol, moj prvotni plan se mi vedno bolj umika. Po cirka 500m vzpona po zelo strmih stopnicah me ponovno zvije (približno polovico vzpona do vrha) – postanek na WCju, oblije me slabost. In odločim se, da malo posedim v senčki. Imam vodo, tako da sem OK. In med sedenjem se mi porajajo številna vprašanja – ključno je bilo ali naj nadaljujem naslednji kilometer in pol do dva kilometra po zidu (gor dol, brez senčke) in potem še cirka 5km navzdol do cilja, ali pa da zaključim s tem maratonom in se samo sprehodim do cilja. Kljub prigovarjanju ostalih tekačev se odločim za edino razumno stvar. Po štirih driskah, dehidraciji, slabosti in pomanjkanju energije se odločim, da bo do cilja prišel na lastnih nogah in to po najkrajši poti. Torej da odstopim. Prvič.

Spust je minil hitro. V cilju povem, da sem odstopil in takoj na dušek spijem en gatorade. Grem pod tuš, popijem še eno kokakolo in pojem sendvič. Začuda nobene slabosti več, nobenih prebavnih motenj. Sicer takoj pomislim zakaj sem odstopil, ampak to je bilo v danem trenutku edino pravilno.

Epilog. Moj prvi DNF – did not finish. No, prvi nedokončani maraton. Pretekel (in prehodil) sem 35,5 km in odstopil in bil med uradno uvrščenimi na malem maratonu 🙂 Dejstvo je, da je maraton potekal v času vročinskega vala (35c+) in da na teku ne prenašam dobro vročine. Dejstvo je tudi, da je proga zelo težka – dvakrat pentlja po zidu (in obakrat približno 350m višinske razlike), po cesti nobene sence, in dva krajša a zelo naporna vzpona – en okoli kilometra 21, drugi nekaj kilometrov kasneje. Če bi bila samo vročina bi zagotovo končal, ampak so me prebavne motnje zelo onemogočile – po drugem izletu na WC sem bil popolnoma brez energije, hrane in vode nisem mogel zadržati v sebi. Mogoče bi maraton še lahko končal, ampak bi lahko imel tudi kake trajne posledice zaradi dehidracije. Ma, bolj kot dehidracija me je skrbela prehidracija, saj sem popil velike količine vode (ki sem jo tudi izločil tako ali drugače) in bi lahko pretirano razredčil kri. Tako da… game over. Je pa res, da tokrat nisem imel nobenega muskelfibra, par ur po teku utrujenosti nisem niti čutil. Že par dni po maratonu sem za dušo odtekel preko 22km in je šlo odlično. Torej je bilo res povezano z vročino in prebavnimi težavami. Se zgodi, ni vsak dan tvoj dan.

Sicer pa, mogoče se še kdaj vrnem na ta maraton. Imamo neporavnane račune. Nikoli ne reci nikoli.

Glede fotk… fotke so vse z dovoljenjem iz uradne strani maratona…

Pyongyang Maraton 2017

april 20th, 2017 Comments off

Maraton v Severni Koreji? Zakaj pa ne… že sama država je zanimiva, maraton tja pa še bolj. Sploh če veš, da je za tujce odprt šele zadnje 3-4 leta.

Za prijavo na maraton ni potrebna nobena loterija. Prijava je za leto 2017 znašala 100 EUR za maraton, nekoliko manj za polmaraton ali 10km. Problem je drugje – v Severno Korejo brez agencije ni mogoče vstopiti. Uradna agencija za leto 2017, ki je poskrbela za vso logistiko maratona, je bila Koryo Tours. To ni severnokorejska agencija, ampak je agencija s sedežem v Pekingu, vodita pa jo novozelandec in anglež. V Severno Korejo je mogoče tudi preko alternativnih, pogosto cenejših agencij, kot sta Uri tours ali Young Pioneers. V letu 2017 pa je pot tja na maraton organizirala tudi slovenska agencija Shappa (v sodelovanju z Young Pioneers). Pri tem je treba izpostaviti, da vse maraton prijave (neglede preko katere agencije se potuje tja) ureja Koryo Tours. Razlik v programih med agencijami ni velikih, so pa razlike v prevozih, prenočiščih in podobno. Tisti, ki smo šli tja preko Koryo Tours smo dobili npr. spominske tekaške majice in medalje. Kar pa drugi niso, niti zmagovalec amaterskega maratona, Aleš iz Slovenije. Če bi osebno šel še enkrat, bi v vsakem primeru izbral še enkrat Koryo Tours, kjer je bila organizacija odlična. Dan prej smo še celo imeli predogled proge z avtobusom – trasa niti ni izgledala napačno, zaskrbljujoča sta bila samo dva klančka na začetku in na koncu maratona. Vmes pa relativno ravno. Veliko negodovanja pa je povzročila poteza severnokorejskega organizatorja – spremenili so zgornjo mejo za maratonce, ki je bila spremenjena in je sedaj znašala štiri ure (prej pet). Številni tekači so bili nezadovoljni, saj je to pomembna informacija. So se pa organizatorji kar strogo držali te meje, saj so kmalu po štirih urah (torej okoli 12:30) zaprli vrata in na stadion kot tekač ni bilo več mogoče, niti ni bilo možno teči “zmagovalnega” kroga po stadionu…

Start maratona je bil ob 8:20 iz stadiona Kim il Sunga, kjer je bila zbrana 50.000 glava množica “navijačev”. Ja, občutek je bil fenomenalen ob prihodu na stadion, tudi bobnenje ob častnem krogu. No, še največji problem so bili WCji – predvsem pomanjkanje le teh. In kmalu je bil start. Amaterji smo bili razvrščeni ob vseh “profesionalcih”. Na startu stojim ob Alešu, ki mi takoj ob poku startne pištole pobegne – par krat ga še v prvem kilometru vidim še v hrbet, in to je to.

1-5km: Start je bil hiter. Po 500m vidim, da imam mnogo prehiter tempo in namerno upočasnim. Pa še krajši klanček se začenja. Takoj me začenjajo prehitevati severnokorejski “profesionalci”, ki so dobro naoljena mašina. Kljub relativno razgibani progi pridem v lep ritem, hkrati ujamem skupinico tujcev s podobnim tempom. Korejci so itak vsi prehitri na začetku. Po približno 3-4km mimo nas prihrumi drugi val severnih korejcev, tistih, ki so startali 10 minut za nami na 10 in 21km razdalji. Njihova hitrost je neverjetna. Ampak mi lepo ostanemo v svojem tempu.

6-10km: Po 7-8km so se klančki končali, proga je sedaj čisto ravna. Še ovinkov je bolj malo. Tečemo mimo glavnih znamenitosti Pyongyanga, tako da ni dolgcajt. Tudi na trgu Kim Il Sunga je bilo zbranih ogromno ljudi, a ti nisi bili tam zaradi nas. Tam so vadili za proslavo ob obletnici rojstnega dneva Kim Il Sunga, kar naj bi se zgodilo en teden kasneje. Kljub temu je bilo navijanja veliko. Počutil sem se odlično.

11-15km: Počutje še naprej fenomenalno. Šli smo iz ožjega dela mesta in sedaj tečemo ob reki. Tečem skupaj z Avstralcem. Ne prehitro, ne prepočasi. Stalno čvekava tako da hitro mine.

16-20km: Ruralni del, izven Pyongyanga – tečemo po avtocesti proti jugu. Počasi čutim toploto (ni tako hladno kot dan prej), ampak se še vedno počutim zelo dobro. Na 20km srečam Aleša, ki kot vodili teče v nasprotno smer. Prav smešno je gledati nekoga, ki ima preko 185cm kako je dve glavi višji od severnokorejskih tekačev. Ni pa več proga ravna, saj se stalno rahlo vzpenja.

21-25km: Obrnem z dobrim časom na polovici maratona – 1:30.57. Pravzaprav v skladu s tempom in pričakovanji. Kljub temu šok na obratu – sedaj vidim zakaj je šlo tako hitro in enostavno. Piha namreč močan proti veter. In sedaj razumem Aleša zakaj se je pritoževal nad Severnokorejci, saj težko izkoriščaš zavetrje za nekomu, ki je od tebe dve glavi nižji (in kot je kasneje povedal – Severnokorejci so se mu umikali in niso želeli da teče za njimi). Tempo takoj močno pade, ne morem pospešiti niti ko se cesta začne spuščati. Okoli kilometra 24-25 začnem prvič čutiti noge.

26-30km: Tempo še naprej pada, svežina, ki je bila prej je šla. S precej napora držim tempo okoli 4min45s na kilometer. Tale veter me rahlo zafrkava, ampak je za vse enako – v tem času sploh ne vem če me je kdo prehitel.

31-35km: Tempo je sedaj samo še okoli 5 minut na kilometer. Sem mislil, da bo kaj lažje ko bomo zapustili obrežje reke – pa ni bilo. Vzporedna ulica, kjer je tudi trg Kim il Sunga je zelo dolga in preveč ravna – veter zelo vleče. Sedaj pa precej čutim noge, pravzaprav toliko, da imam občutek da bom dobil krče. Drugi problem pa so postaje z vodo. Ko smo šli proti obratu je bilo postaj dovolj, sedaj pa jih je bilo nekaj že zaprtih. Zadnjo vodo tako uspem dobiti okoli km 33, ko pojem tudi zadnji gel.

36-40km: Dirka se tukaj šele začenja. Klančki, utrujene noge, vročina. Tempo močno pade, več ali manj samo skrbim da bom v enem kosu prišel do cilja. Dehidriram, saj po kilometru 33 ni več nobene postaje z vodo – tista, ki je bila prej na kilometru 37, je sedaj že zaprta… Ufa… Me pa držijo pokonci ljudje, ki navijajo – da ne govorim o tem, da moram stalno tekati z iztegnjeno roko – toliko high5 nisem dal še nikoli. Pa niso to samo otroci, so tudi babice 🙂

41km-cilj: Na kilometru 41 pritečem na vrh hribčka in ponovno zagledam slavolok zmage. Torej do cilja ni več daleč. Poskušam pospešiti pa ne gre, noge ne držijo. Ostane samo še 400m po stadionu, polnem ljudi. Na mojo razočaranje noben ne reče nič, in bi slišal pasti iglo na tla. Vendar se ne dam, ker ne bom velikokrat tekel pred tako polnim stadionom. Z malo spodbude se zbudi tudi severnokorejska množica navijačev in vzdušje je prav fajno. Priznam pa, da skozi cilj pritečem izčrpan, dehidriran.

Epilog: Ciljno črto prečkam kot 20. uvrščeni na maratonu s časom 3h19m33s. Rahlo razočaran, saj sem zaostal za vsemi pričakovanji (ja, v najslabšem primeru je bil B cilj 3h15m). Zmanjkalo energije in moči v nogah. Čisto dehidriran na cilju, kjer skoraj v enem kosu spijem pollitrski Gatorade, ki sem ga prinesel iz Pekinga. Ampak vredu. Trasa ni lahka, protiveter v drugem delu je bil res močan. To kaže tudi dejstvo, da sem prvi del pretekel v malo več kot uri in pol, za drugi del pa sem potreboval skoraj 20 minut več. Ne pomnim kdaj sem zadnjič (tudi na treningu) pretekel tako počasi 21km 😉 K slabšemu rezultatu je tudi pripomogel trening. Zaradi onesnaženja v Pekingu sem več kot polovico kilometrov pretekel v telovadnici, na tekalni stezi. Kjer pa očitno nisem dovolj dvignil naklona, saj sem imel na pozimi nekaj problemov z bolečo ahilovo tetivo – vem sedaj za prihodnjič. Ker je tek na tekalni stezi tako lažji in blag na noge kot tek zunaj, noge tudi niso bile dovolj “pripravljene” na tako dolg tek. Zato sem imel po koncu maratona velik muskelfiber, pravzaprav so bila meča izredno boleča. Če sem običajno na “nogah” na lažjem joggingu že par dni po maratonu, pa sem se sedaj po 5-6 dneh komaj premikal, saj je bil tek še nemogoč.

Izkušnja maratona je bila zanimiva. Množica na startu in cilju, vmes pa relativno malo ljudi. Ok, po mestu je bilo ljudi ob progi kar nekaj, ne da se pa to primerjati s praktično nobenim maratonom, ki sem ga tekel do sedaj (Radenci pridejo blizu). Izven mesta si sam na tisti “vroči” avtocesti. Postajališč z vodo je bilo na začetku kar nekaj, potem pa s kilometri vedno manj. Še najbolj problematično je bilo to, da je bilo zadnje postajališče na 37km zaprto, ko smo tekli mimo. Pravzaprav je bilo zaprto že ko je približno 25-30 minut prej tekel mimo Aleš. Med maratonom je bila precej lažja tudi komunikacija z domačini – nekateri so navijali, drugi pozdravljali, tretji ponavljali kake angleške besede. Običajno na ulici v Severni Koreji nisi videl nič takega, saj so se vsi domačini izogibali komunikaciji s tujci. Celotni nadzor je bil v času maratona milejši. Vse skupaj pa je vseeno delovalo surrealistično. In nekako se nisem mogel otresti čudnega občutka – so ti ljudje na ulici na ulici (in stadionu) zato ker jim je tako zapovedano ali ker so prišli prostovoljno?

21. (Haloween) Ljubljanski maraton

oktober 30th, 2016 Comments off

foto-maraton4
Čas je za 12. maraton. Letos sem se bolj slabo udeleževal tekmovanj – Kraški polmaraton, Nočna10ka in to je bilo to. Pa dva superšprint triatlona. In prav fajn se počutim zato. Mogoče bi moral za zaključek sezone resno odteči en tek, pa mi nekako se ne da. Eno je to, da sem zaradi rahle poškodbe ahilove tetive (malo me boli, ampak ni tako zelo hudo) v zadnjih mesecih malo več počival kot tekel. Zato sem raje šel spet z vitezi, in to našemljeni. In čas je za noč čarovnic, zato je bil kostum temu primeren.

Štartali nismo prehitro in so-kostkoti sem tekel nekje do 6-7 km. Potem sem tako kot lani tekel naprej v svojem, rahlo višjem tempu. Se je pa poznalo, da sem imel v zadnjih mesecih precej manj kilometrov v nogah, saj po cirka 23-24km čisto zmernega tempa (okoli 4:40) kar odrezalo in na 30km nisem mogel bistveno hitreje od 4:55… In ponovno od km 35-36 se mi je do konca vleklo in sem samo čakal da končam 🙂

Čas je… hmmm… mogoče najpočasnejši dosedaj? Ampak OK. 3:40.40. Nekateri bi naredili marsikaj za tak čas, jest sem bil pa čisto zadovoljen. Sposoben (brez kostuma) bistveno hitreje, ampak le zakaj. Sej tek je le zabava, mar ne? No, najmanj zabaven trenutek je bil po maratonu, ko barva sploh ni šla dol… 🙂
foto-maraton1

Še video… (nisem snemal jaz – se pa kmalu po prehodu štartne linije moja nerodnost in “pade

Categories: Slovenija, šport, tek Tags: