Archive

Archive for the ‘tek’ Category

Maraton po Kitajskem zidu

maj 23rd, 2017 Comments off

Budilka je nastavljena na 2:50. Na hitro se oblečem, vzamem vnaprej pripravljena oblačila in štartno številko. Avtobus me bo pri danskem veleposlaništvu pobral okoli 3:30 in do tam je skoraj 2km hoje oz. malo več kot 5 minut vožnje s kolesom. In začne se pot na prizorišče maratona – maratona po Kitajskem zidu.


Kitajski zid je posebnost in velika atrakcija. Dolg je par tisoč kilometrov, od tega je le majhen del obnovljen. In po tem delu potekata v drugi polovici maja dva maratona. Prvi je Great Wall Marathon, drugi pa Conquer the wall Marathon. Oba sta težka, s tem da drugi skoraj ves čas poteka po zidu – zmagovalec potrebuje okoli 7 ur da ga konča. No, jaz sem se udeležil originalnega, ki je bil letos že v 18 izvedbi. Organizira ga danska potovalna agencija Albatros, poteka pa deloma po zidu (preko 5000 stopnic), deloma pa po okoliških cestah. Prijave niso poceni, če nisi rezident (cena je okoli 200 EUR!) je treba vzeti v paket potovanja za 6-7 dni v ceni med 1200 in 1500 EUR. Kar je načeloma še celo ugodno v primerjavi s tem koliko stane startnina za rezidente.

Maraton je odlično organiziran. Vnaprej smo po pošti dobili številke in tekaško majico, v štartnino je vključen tudi prevoz na in iz prizorišča. Poteka sicer po relativno odročnem delu zidu, precej daleč iz Pekinga – cirka 160km. Avtobus zjutraj odrine točno ob 3:30 (in to je samo ena izmed točk v Pekingu, kjer so pobirali tekače), nisem niti videl da bi šteli tekače. Kdor je bil tam je bil, kdor ne, je pač to njegov problem. Kar je super je to, da avtobus ni čisto poln in se da razkomotiti. Čeprav, pričakovanja in adrenalin naredita svoje in ne morem zaspati. Ob 5:00 imam pa itak nastavljeno dodatno budilko – za zajtrk. Dobili smo sicer pakete za zajtrk (sendvič), vendar vzamem samo čokolado, tradicionalno pa za zajtrk pojem čokolešnik.

Pot do prizorišča maratona – Huangyaguan – naj bi trajala okoli 3 ure. No, zjutraj ni bilo nobene gužve in mi smo prispeli na prizorišče že po okoli dveh urah in petnajstih minutah. In zunaj je bilo prav prijetno hladno (v avtobusu je pisalo, da je zunanja temperatura 19c) in nič ni kazalo, da se bo ponovil vročinski val iz prejšnjih dni. Žal to ni bilo čisto res, a o tem več kasneje. Postanek v WCju (tukaj moram priznati, da so WCji na štrbunk odlični za take prireditve – precej bolj čisto) in še cirka 10 minut hoje do štartnega prizorišča. Na vhodu nas pričaka godba na pihala z “jingle bells”. Atmosfera ravno ni bila božična, ampak Kitajcem lahko to tudi oprostimo. Po približno uri čakanja je že opaziti, da se ozračje počasi ogreva. Na odru poteka aktivno ogrevanje množice tekačev (vseh naj bi bilo prek 1500), vse višje so tudi temperature. Čutim sicer nelagodje v črevesju, ampak to pripišem napetosti in adrenalinu. Tekači so bili razdeljeni v nekaj skupin s starti vsakih 15-20 minut. Na srečo sem bil razporejen v prvo skupino, saj je najhitrejša in je najmanj možnosti, da bo kje gneča na prvem delu zidu. Glede pričakovanj… vedel sem, da je maraton težak – dvakratni vzpon na zid, tek po zidu (kjer gre stalno gor ali dol) – skupaj bo treba opraviti skoraj 1000m višinske razlike. Prva pentlja po zidu je dolga cirka 8km, potem sledi neravnih 26km po cesti in makadamskih poteh in ponovno pentlja po zidu. Ker je napoved vročine (v dnevih pred tem so narasle temperature med 35 in 40c) zato sem pričakoval, da bi z maratonom opravil približno uro počasneje kot pa bi ravninski maraton. Torej med štirimi urami in štirimi urami in pol v najslabšem primeru. In tukaj sem se močno motil.


Start je bil točno ob 7:30. Samo da je posijalo sonce na start je bilo že 24-25c 🙁 Prvi kilometer je ravninski in hiter, saj ga pretekel v približno štirih minutah in petnajstih sekundah. Vedel sem, da bo šlo vse težje, zato sem se rahlo držal nazaj. In potem se je začel vzpon. Naslednje štiri kilometre je šlo samo navzgor in naredili smo malo več kot 200 višinskih metrov. Treba je bilo upočasniti, ker se nisem hotel izčrpati. Po petih kilometrih pa se je začel zid, in strmo navzgor. Tempo je močno padel in takoj sem namenoma začel hoditi po najbolj strmih delih (stopnicah), saj v hoji nisem bil bistveno počasnejši kot pri teku. Naslednja dva kilometra potekata po zidu in skoraj ni premora – ali gre strmo gor ali strmo dol, redki so ravninski odseki. Tudi dol je treba teči zelo previdno, saj padec po stopnicah ne bi bil neboleč. Na koncu zidu je sledil še zelo strm spust po stopnicah iz zidu (skoraj 250 višinskih metrov v razdalji precej manj kot kilometer). In vedel sem, da bo čez 30 km tole treba ponoviti – takrat navzgor. Ampak s tem se bom ukvarjal takrat. Prvo pentljo naredim skladno s pričakovanji – za približno 8 kilometrov porabim malo manj kot eno uro. In sedaj je prišel del na katerem sem precej boljši – ravnina.


Temperature so se samo v eni uri dvignile nad 30c. Da ne bi pregorel skrbim, da zaužijem dovolj tekočine. Ker sem videl kako je težka pentlja in zaradi vročine tudi nekoliko zmanjšam tempo in grem naprej. Prvih 15km gre super. Je vroče, ampak ok… Z ne ravno hitrim tempom prehitevam številne tekače. Potem pa se na kilometru 15 zgodi in me začne zvijati v trebuhu. Narava kliče. Postanek za WC, še dobro da sem tokrat vzel zraven WC papir. Kar na polju, driska. Ufa. Porabim kar nekaj minut. Grem naprej, na srečo je voda malo naprej, tako da se lahko rehidriram. Kmalu se doseže tudi najnižja točka tega maratona, in potem sledi še 5km rahlega vzpona (80 višinskih metrov). To načeloma ne bi bil problem, ampak na cesti ni niti malo sence, sonce pa močno pripeka. Na naslednji postaji pojem en gel, popijem gatorade in vzamem celo steklenico vode. Na okoli 20km pa se začne malo bolj strm vzpon, saj se cesta v dveh kilometrih dvigne za več kot 150 višinskih metrov. Ker ni niti malo sence se odločim, da najbolj strmi del vzpona prehodim. Ko pa se začne cesta okoli kilometra 22 spuščati me ponovno zvije. Postanek na WC. Driska. Če sem se po prvem postanku počutil OK je sedaj drugače. Vroče. Jaz pa ne zadržim tekočine v sebi. Kljub temu da gre cesta navzdol (in grem temu ustrezno hitreje) se ne počutim več ok. Za vsak primer poskušam pojesti še en gel, saj rabim sladkor in kakšna hranila v sebi. Pojem tudi eno banano ob poti. Sledi še en oster, en kilometrski vzpon. Sicer samo 50 višinskih metrov, ampak dovolj strmo da ga prehodim – sem namreč čisto brez energije. In že smo na kilometru 27 🙂 Do konca je samo še pičlih 15 kilometrov. To bom pa prišel, tudi če hodim.


Ura je že 11:30 in jaz sem še vedno le okoli kilometra 30. Sonce noro pripeka, temperature so nad 35c in je zelo soparno. Hladim se tako da se stalno polivam po glavi. Piti poizkušam, ampak narava kliče ponovno na prehodu v kilometer 31. Driska. Spet. Not good. Ne morem zadržati v sebi nobene hrane, nobene vode. Sem totalno brez energije in do štartnociljnega prostora na kilometru 34 gre počasi. Poskušam malo teči, malo hoditi, ampak energije ni. Imam občutek kot da me sonce topi. Vseeno sem trdno prepričan da bom končal maraton in zato začnem zadnjo, najtežjo pentljo. Pentljo začnem po približno treh urah in pol, moj prvotni plan se mi vedno bolj umika. Po cirka 500m vzpona po zelo strmih stopnicah me ponovno zvije (približno polovico vzpona do vrha) – postanek na WCju, oblije me slabost. In odločim se, da malo posedim v senčki. Imam vodo, tako da sem OK. In med sedenjem se mi porajajo številna vprašanja – ključno je bilo ali naj nadaljujem naslednji kilometer in pol do dva kilometra po zidu (gor dol, brez senčke) in potem še cirka 5km navzdol do cilja, ali pa da zaključim s tem maratonom in se samo sprehodim do cilja. Kljub prigovarjanju ostalih tekačev se odločim za edino razumno stvar. Po štirih driskah, dehidraciji, slabosti in pomanjkanju energije se odločim, da bo do cilja prišel na lastnih nogah in to po najkrajši poti. Torej da odstopim. Prvič.

Spust je minil hitro. V cilju povem, da sem odstopil in takoj na dušek spijem en gatorade. Grem pod tuš, popijem še eno kokakolo in pojem sendvič. Začuda nobene slabosti več, nobenih prebavnih motenj. Sicer takoj pomislim zakaj sem odstopil, ampak to je bilo v danem trenutku edino pravilno.

Epilog. Moj prvi DNF – did not finish. No, prvi nedokončani maraton. Pretekel (in prehodil) sem 35,5 km in odstopil in bil med uradno uvrščenimi na malem maratonu 🙂 Dejstvo je, da je maraton potekal v času vročinskega vala (35c+) in da na teku ne prenašam dobro vročine. Dejstvo je tudi, da je proga zelo težka – dvakrat pentlja po zidu (in obakrat približno 350m višinske razlike), po cesti nobene sence, in dva krajša a zelo naporna vzpona – en okoli kilometra 21, drugi nekaj kilometrov kasneje. Če bi bila samo vročina bi zagotovo končal, ampak so me prebavne motnje zelo onemogočile – po drugem izletu na WC sem bil popolnoma brez energije, hrane in vode nisem mogel zadržati v sebi. Mogoče bi maraton še lahko končal, ampak bi lahko imel tudi kake trajne posledice zaradi dehidracije. Ma, bolj kot dehidracija me je skrbela prehidracija, saj sem popil velike količine vode (ki sem jo tudi izločil tako ali drugače) in bi lahko pretirano razredčil kri. Tako da… game over. Je pa res, da tokrat nisem imel nobenega muskelfibra, par ur po teku utrujenosti nisem niti čutil. Že par dni po maratonu sem za dušo odtekel preko 22km in je šlo odlično. Torej je bilo res povezano z vročino in prebavnimi težavami. Se zgodi, ni vsak dan tvoj dan.

Sicer pa, mogoče se še kdaj vrnem na ta maraton. Imamo neporavnane račune. Nikoli ne reci nikoli.

Glede fotk… fotke so vse iz uradne strani maratona…

Pyongyang Maraton 2017

april 20th, 2017 Comments off

Maraton v Severni Koreji? Zakaj pa ne… že sama država je zanimiva, maraton tja pa še bolj. Sploh če veš, da je za tujce odprt šele zadnje 3-4 leta.

Za prijavo na maraton ni potrebna nobena loterija. Prijava je za leto 2017 znašala 100 EUR za maraton, nekoliko manj za polmaraton ali 10km. Problem je drugje – v Severno Korejo brez agencije ni mogoče vstopiti. Uradna agencija za leto 2017, ki je poskrbela za vso logistiko maratona, je bila Koryo Tours. To ni severnokorejska agencija, ampak je agencija s sedežem v Pekingu, vodita pa jo novozelandec in anglež. V Severno Korejo je mogoče tudi preko alternativnih, pogosto cenejših agencij, kot sta Uri tours ali Young Pioneers. V letu 2017 pa je pot tja na maraton organizirala tudi slovenska agencija Shappa (v sodelovanju z Young Pioneers). Pri tem je treba izpostaviti, da vse maraton prijave (neglede preko katere agencije se potuje tja) ureja Koryo Tours. Razlik v programih med agencijami ni velikih, so pa razlike v prevozih, prenočiščih in podobno. Tisti, ki smo šli tja preko Koryo Tours smo dobili npr. spominske tekaške majice in medalje. Kar pa drugi niso, niti zmagovalec amaterskega maratona, Aleš iz Slovenije. Če bi osebno šel še enkrat, bi v vsakem primeru izbral še enkrat Koryo Tours, kjer je bila organizacija odlična. Dan prej smo še celo imeli predogled proge z avtobusom – trasa niti ni izgledala napačno, zaskrbljujoča sta bila samo dva klančka na začetku in na koncu maratona. Vmes pa relativno ravno. Veliko negodovanja pa je povzročila poteza severnokorejskega organizatorja – spremenili so zgornjo mejo za maratonce, ki je bila spremenjena in je sedaj znašala štiri ure (prej pet). Številni tekači so bili nezadovoljni, saj je to pomembna informacija. So se pa organizatorji kar strogo držali te meje, saj so kmalu po štirih urah (torej okoli 12:30) zaprli vrata in na stadion kot tekač ni bilo več mogoče, niti ni bilo možno teči “zmagovalnega” kroga po stadionu…

Start maratona je bil ob 8:20 iz stadiona Kim il Sunga, kjer je bila zbrana 50.000 glava množica “navijačev”. Ja, občutek je bil fenomenalen ob prihodu na stadion, tudi bobnenje ob častnem krogu. No, še največji problem so bili WCji – predvsem pomanjkanje le teh. In kmalu je bil start. Amaterji smo bili razvrščeni ob vseh “profesionalcih”. Na startu stojim ob Alešu, ki mi takoj ob poku startne pištole pobegne – par krat ga še v prvem kilometru vidim še v hrbet, in to je to.

1-5km: Start je bil hiter. Po 500m vidim, da imam mnogo prehiter tempo in namerno upočasnim. Pa še krajši klanček se začenja. Takoj me začenjajo prehitevati severnokorejski “profesionalci”, ki so dobro naoljena mašina. Kljub relativno razgibani progi pridem v lep ritem, hkrati ujamem skupinico tujcev s podobnim tempom. Korejci so itak vsi prehitri na začetku. Po približno 3-4km mimo nas prihrumi drugi val severnih korejcev, tistih, ki so startali 10 minut za nami na 10 in 21km razdalji. Njihova hitrost je neverjetna. Ampak mi lepo ostanemo v svojem tempu.

6-10km: Po 7-8km so se klančki končali, proga je sedaj čisto ravna. Še ovinkov je bolj malo. Tečemo mimo glavnih znamenitosti Pyongyanga, tako da ni dolgcajt. Tudi na trgu Kim Il Sunga je bilo zbranih ogromno ljudi, a ti nisi bili tam zaradi nas. Tam so vadili za proslavo ob obletnici rojstnega dneva Kim Il Sunga, kar naj bi se zgodilo en teden kasneje. Kljub temu je bilo navijanja veliko. Počutil sem se odlično.

11-15km: Počutje še naprej fenomenalno. Šli smo iz ožjega dela mesta in sedaj tečemo ob reki. Tečem skupaj z Avstralcem. Ne prehitro, ne prepočasi. Stalno čvekava tako da hitro mine.

16-20km: Ruralni del, izven Pyongyanga – tečemo po avtocesti proti jugu. Počasi čutim toploto (ni tako hladno kot dan prej), ampak se še vedno počutim zelo dobro. Na 20km srečam Aleša, ki kot vodili teče v nasprotno smer. Prav smešno je gledati nekoga, ki ima preko 185cm kako je dve glavi višji od severnokorejskih tekačev. Ni pa več proga ravna, saj se stalno rahlo vzpenja.

21-25km: Obrnem z dobrim časom na polovici maratona – 1:30.57. Pravzaprav v skladu s tempom in pričakovanji. Kljub temu šok na obratu – sedaj vidim zakaj je šlo tako hitro in enostavno. Piha namreč močan proti veter. In sedaj razumem Aleša zakaj se je pritoževal nad Severnokorejci, saj težko izkoriščaš zavetrje za nekomu, ki je od tebe dve glavi nižji (in kot je kasneje povedal – Severnokorejci so se mu umikali in niso želeli da teče za njimi). Tempo takoj močno pade, ne morem pospešiti niti ko se cesta začne spuščati. Okoli kilometra 24-25 začnem prvič čutiti noge.

26-30km: Tempo še naprej pada, svežina, ki je bila prej je šla. S precej napora držim tempo okoli 4min45s na kilometer. Tale veter me rahlo zafrkava, ampak je za vse enako – v tem času sploh ne vem če me je kdo prehitel.

31-35km: Tempo je sedaj samo še okoli 5 minut na kilometer. Sem mislil, da bo kaj lažje ko bomo zapustili obrežje reke – pa ni bilo. Vzporedna ulica, kjer je tudi trg Kim il Sunga je zelo dolga in preveč ravna – veter zelo vleče. Sedaj pa precej čutim noge, pravzaprav toliko, da imam občutek da bom dobil krče. Drugi problem pa so postaje z vodo. Ko smo šli proti obratu je bilo postaj dovolj, sedaj pa jih je bilo nekaj že zaprtih. Zadnjo vodo tako uspem dobiti okoli km 33, ko pojem tudi zadnji gel.

36-40km: Dirka se tukaj šele začenja. Klančki, utrujene noge, vročina. Tempo močno pade, več ali manj samo skrbim da bom v enem kosu prišel do cilja. Dehidriram, saj po kilometru 33 ni več nobene postaje z vodo – tista, ki je bila prej na kilometru 37, je sedaj že zaprta… Ufa… Me pa držijo pokonci ljudje, ki navijajo – da ne govorim o tem, da moram stalno tekati z iztegnjeno roko – toliko high5 nisem dal še nikoli. Pa niso to samo otroci, so tudi babice 🙂

41km-cilj: Na kilometru 41 pritečem na vrh hribčka in ponovno zagledam slavolok zmage. Torej do cilja ni več daleč. Poskušam pospešiti pa ne gre, noge ne držijo. Ostane samo še 400m po stadionu, polnem ljudi. Na mojo razočaranje noben ne reče nič, in bi slišal pasti iglo na tla. Vendar se ne dam, ker ne bom velikokrat tekel pred tako polnim stadionom. Z malo spodbude se zbudi tudi severnokorejska množica navijačev in vzdušje je prav fajno. Priznam pa, da skozi cilj pritečem izčrpan, dehidriran.

Epilog: Ciljno črto prečkam kot 20. uvrščeni na maratonu s časom 3h19m33s. Rahlo razočaran, saj sem zaostal za vsemi pričakovanji (ja, v najslabšem primeru je bil B cilj 3h15m). Zmanjkalo energije in moči v nogah. Čisto dehidriran na cilju, kjer skoraj v enem kosu spijem pollitrski Gatorade, ki sem ga prinesel iz Pekinga. Ampak vredu. Trasa ni lahka, protiveter v drugem delu je bil res močan. To kaže tudi dejstvo, da sem prvi del pretekel v malo več kot uri in pol, za drugi del pa sem potreboval skoraj 20 minut več. Ne pomnim kdaj sem zadnjič (tudi na treningu) pretekel tako počasi 21km 😉 K slabšemu rezultatu je tudi pripomogel trening. Zaradi onesnaženja v Pekingu sem več kot polovico kilometrov pretekel v telovadnici, na tekalni stezi. Kjer pa očitno nisem dovolj dvignil naklona, saj sem imel na pozimi nekaj problemov z bolečo ahilovo tetivo – vem sedaj za prihodnjič. Ker je tek na tekalni stezi tako lažji in blag na noge kot tek zunaj, noge tudi niso bile dovolj “pripravljene” na tako dolg tek. Zato sem imel po koncu maratona velik muskelfiber, pravzaprav so bila meča izredno boleča. Če sem običajno na “nogah” na lažjem joggingu že par dni po maratonu, pa sem se sedaj po 5-6 dneh komaj premikal, saj je bil tek še nemogoč.

Izkušnja maratona je bila zanimiva. Množica na startu in cilju, vmes pa relativno malo ljudi. Ok, po mestu je bilo ljudi ob progi kar nekaj, ne da se pa to primerjati s praktično nobenim maratonom, ki sem ga tekel do sedaj (Radenci pridejo blizu). Izven mesta si sam na tisti “vroči” avtocesti. Postajališč z vodo je bilo na začetku kar nekaj, potem pa s kilometri vedno manj. Še najbolj problematično je bilo to, da je bilo zadnje postajališče na 37km zaprto, ko smo tekli mimo. Pravzaprav je bilo zaprto že ko je približno 25-30 minut prej tekel mimo Aleš. Med maratonom je bila precej lažja tudi komunikacija z domačini – nekateri so navijali, drugi pozdravljali, tretji ponavljali kake angleške besede. Običajno na ulici v Severni Koreji nisi videl nič takega, saj so se vsi domačini izogibali komunikaciji s tujci. Celotni nadzor je bil v času maratona milejši. Vse skupaj pa je vseeno delovalo surrealistično. In nekako se nisem mogel otresti čudnega občutka – so ti ljudje na ulici na ulici (in stadionu) zato ker jim je tako zapovedano ali ker so prišli prostovoljno?

21. (Haloween) Ljubljanski maraton

oktober 30th, 2016 Comments off

foto-maraton4
Čas je za 12. maraton. Letos sem se bolj slabo udeleževal tekmovanj – Kraški polmaraton, Nočna10ka in to je bilo to. Pa dva superšprint triatlona. In prav fajn se počutim zato. Mogoče bi moral za zaključek sezone resno odteči en tek, pa mi nekako se ne da. Eno je to, da sem zaradi rahle poškodbe ahilove tetive (malo me boli, ampak ni tako zelo hudo) v zadnjih mesecih malo več počival kot tekel. Zato sem raje šel spet z vitezi, in to našemljeni. In čas je za noč čarovnic, zato je bil kostum temu primeren.

Štartali nismo prehitro in so-kostkoti sem tekel nekje do 6-7 km. Potem sem tako kot lani tekel naprej v svojem, rahlo višjem tempu. Se je pa poznalo, da sem imel v zadnjih mesecih precej manj kilometrov v nogah, saj po cirka 23-24km čisto zmernega tempa (okoli 4:40) kar odrezalo in na 30km nisem mogel bistveno hitreje od 4:55… In ponovno od km 35-36 se mi je do konca vleklo in sem samo čakal da končam 🙂

Čas je… hmmm… mogoče najpočasnejši dosedaj? Ampak OK. 3:40.40. Nekateri bi naredili marsikaj za tak čas, jest sem bil pa čisto zadovoljen. Sposoben (brez kostuma) bistveno hitreje, ampak le zakaj. Sej tek je le zabava, mar ne? No, najmanj zabaven trenutek je bil po maratonu, ko barva sploh ni šla dol… 🙂
foto-maraton1

Še video… (nisem snemal jaz – se pa kmalu po prehodu štartne linije moja nerodnost in “pade

Categories: Slovenija, šport, tek Tags:

20. Ljubljanski maraton

oktober 25th, 2015 Comments off

mara1Po Berlinu sem bil rahlo razočaran. In sem kao želel popraviti rezultat v Ljubljani. Ampak kaj ko sem že pred časom rekel, da bom tokrat našemljen tekel. Nič ni bilo z rezultatom, bil je pa lep sproščen in zabaven tek 🙂

Z vitezi smo se letos našemili v minjone. Z modrimi hlačami, kapo, očali in banano v rokah.

Štartamo čisto zadaj, tam nekje na tivolski cesti.
1-5 km… počasen tek, veliko časa porabimo za fotkanje po takih in drugačnih placih. Za teh 5km porabimo cirka 30 minut.

6-10km… za Bežigradom naredimo še par skupinskih fotk, včasih pozabimo teči in kar hodimo… in do tam že pojem obe banani 🙂 Po zadnjem postanku smo šli tako počasi, da nas je prehitel tudi tekač za tempo maratona 4:15, ki je štartal za nami. Na osmem kilometru se odločim, da imam dovolj počasnega teka in grem naprej. Pravzaprav nameravam iti cel maraton, in če bi z drugimi minjoni tekal naprej bi za cel maraton rabil kar precej časa. Takoj pospešim tempo na nekje 4:40 min na km, kaj hudo več je v tej grozni gužvi nemogoče. Že tako grem stalno levo in desno.

11-15… še naprej porabljam precej energije za vijuganje – obleka zaenkrat ne moti. Najdem pa dovolj energije za pogovor z vsakim in fotkanje. Pri mercatorju ujamem zajčka za 4h 🙂

16-20… počutim se še naprej odlično, tempo sicer precej variira, ker je veliko stop&go. Treba se je pač ustaviti za fotografiranje 😉

21-25… polovičko pretečem v 1h50m, kar je solidno glede na to, da sem prvih 6-7 km pretekel res počasi… Je pa sedaj precej manj ljudi ob progi in na progi, tako da je tek samoten. Se pa zabavam s spodbujanjem drugih.

26-30… smo na Rudniku, tempo je še vedno ok, ujamem tudi zajčka za 3h45m 🙂

31-35… ah, na km 31 pa se začne. Najprej vzpon pod Golovec (ni hudo), vse bolj pa začenjam čutiti posledice obleke. Tekanje v dolgih delavskih hlačah ni najbolj enostavno. So težke in so se tudi že počasi napile švica.

36-40… žal upočasnim tempo, tam na 35-36km kar precej. Obleka že pošteno moti in ni več zabavno. Ampak še vedno predvsem prehitevam druge tekače, le malo kdo me prehiti. Ampak se vleče. In samo čakam da vidim oznako 2km…

40-42… v centru spet več ljudi, in najdem energijo za tek pod 5 min na km

Cilj. V maski kot minion. Glede na to, kako počasi je šlo v prvih kilometrih sem na koncu zelo zadovoljen. 3h36m49s. OK, drugi najpočasnejši maraton doslej, pa vendar ga tokrat res nisem vzel zares. Tiha želja je sicer bila da grem pod 3 ure in 30 minut, samo bi moral celotni tek vzeti bolj zares, se manj ustavljati, sploh pa ne tako počasi tekati na začetku. Ampak na koncu čutim precej posledic težke obleke… Moji minijonski partnerji medtem že kako uro pijejo pivo in se čudijo kje sem 🙂


(foto Igor Zonik)

Categories: foto, šport, tek Tags:

Berlinski maraton 2015 – poročilo

oktober 1st, 2015 Comments off

foto2Ko sem pred dvema letoma tekel v Chicagu maraton le nekaj sekund nad tremi urami sem si takoj tam rekel – naslednje leto grem še hitreje v Berlinu… ker to je najhitrejša proga na svetu in ta proga že nekaj let drži svetovni rekord. Na žalost se je evforija hitro razblinila, saj sem na poti domov iz Chicaga ugotovil, da sem rok za vpis v žrebanje zgrešil za pičlo uro… No, pač je Berlin počakal še eno let.

Vmes so bili drugi načrti ter številni vzponi in padci. Po eni strani je vredu, da sem tisti oktobrski dan zgrešil rok za prijavo, saj sem zaradi zahtevne bolezni najprej moral odpovedati ironmana v Celovcu, in enako bi se sigurno zgodilo tri mesece kasneje z berlinskim maratonom. Zato sem se pa prijavil za leto 2016, in bil tudi uspešen na žrebu 🙂

Za pot v Berlin sem tokrat izbral kar opcijo s ŠD Maratonc (kjer vsako leto peljejo avtobus maratoncev postavljat rekorde v Berlin), ampak pa kot strela z jasnega udari novica, da bo Adria začela leteti v Berlin. Super. In že takoj kupim karto (za 139 EUR) in rezerviram hotel. Kar bo pa bo.

Resneje tekat sem začel šele pozno jeseni 2014. Opazil sem, da mi je bolezen, predvsem pa odsotnost od fizične aktivnosti in teka vzela kar nekaj moči. Zato sem začel pozno jeseni s kilometrino okoli 100km na mesec. Ni veliko, nekaj pa je. Ampak kakorkoli sem hotel, ni šlo hitro. Pavza je bila očitno predolga in treba je bilo začeti praktično znova. Šele nekje marca-aprila letos sem prvič malo povečal kilometrino nad 120-130km, tudi redna tekma trojk v Ljubljani je bila bolj druženje kot pa resno hiter tek. Opazil sem, da sem pridobil nazaj nekaj vzdržljivosti, manjka mi pa hitrosti. To se je opazilo še posebno na Nočni 10ki na Bledu, kjer sem traso v mukah pretekel v dobrih 41 minutah. Prepočasi. Nekaj takega bi moral biti zdržati 4x zapored. Težka bo. Poleti sem povečal kilometrino in začel s treningi hitrosti. Prepočasi pa vendar, in kar prehitro je prišel čas odhoda v Berlin.

Postavil sem si dva cilja – A cilj je bil tek pod tremi urami. Težak, vseeno pa dosegljiv če bi se vse zvezde poravnale, bi bilo čez dan hladno in če bi se dobro počutil. B cilj je bil hitreje od kvalifikacijske norme za Bostonski maraton – torej par minut pod 3h15m, najraje pod 3h10m.

Na dan tekme sem se počutil čisto dobro. Mogoče sem imel malo utrujene noge, ker sem prejšni dan po Berlinu (menda, če tako pravi moj dragi telefon že mora biti res) naredil kar 18km. Imam svojo jutranjo rutino in vse je bilo fajn. Dan je bil sončen (prekrasen, brez oblačka), temperature pa tudi zjutraj kar hladne – le malo čez 10c.

Taktično sem se postavil za zajčka, ki je imel balon s tremi urami. Za pomeni, da je bil oddaljen samo kakih 15 metrov in 500 oseb. In štart.
1-5km
Gužva na začetku, ampak se da čisto solidno tekat. Je pa treba parkrat spremeniti tempo, da prehitim počasne. Vseeno pridem v lep tempo, tam okoli 4:10 minute na km in po moji uri pretečem teh prvih 5 km okoli 21 minut. Ravno prav za ogrevanje, ne prehitro, ne prepočasi. Srčni utrip naraste na delovno hitrost, torej okoli 163 utripov na minuto. Glavni problem pa vidim v tem, da mi takoj uide zajček z balonom, in ne uspe mi zmanjšati razlike (če je bila na začetku 10 metrov, je potem na koncu teh 5km okoli 30 metrov – in ogromno ljudi vmes).
6-10km
Zgodi se nekaj kar se mi doslej še ni zgodilo. Začenjam razmišljat koliko imam še do konca, kar ni dober znak, vsaj ne tako hitro v dirki. Tempo vzdržujem podoben kot v prvih 5km, a zajček se še kar oddaljuje. Malo pred oznako 10km pojem prvi gel. 10km pretečem po moji uri v 42 minutah (torej točno po planu), čudno pa je da mi že sedaj ura kaže 300 metrov več kot bi morala…
11-15km
Tempo podoben kot prej, zajček se še vedno oddaljuje. Kaj zaboga je to zdej? Je prehiter ali kaj? Srčni utrip pod kontrolo, in čisto v skladu s planom.
16-20km
Nadaljujem s podobnim tempom, ki je sedaj 4:11-4:12 minut na km. Zajček se še vedno oddaljuje?! Srčni utrip pod kontrolo, in čisto v skladu s planom. Malo več se zadržim le na postajah s pijačo kjer je gužva. Srčni utrip še celo pade na 160 utripom na minuto. Pojem drugi gel. In še naprej razmišljam koliko imam do konca.
21-25km
Ura mi na 21,1km pokaže 1:28:40. Super. Točno po planu. Problem je v tem, da je do uradne oznake polmaratona še 600 metrov. Na uradnem polmaratonu ura pokaže 1:30:40. Ufa. Not good. Očitno mi je ura zatajila, ker takega odstopanja mi še nikdar ni kazalo, niti nisem laufal ekstremno naokoli. Začnem preračunavat v glavi kako hitro moram tekat do konca, da dosežem cilj pa… bi rabil očitno negative split – težka bo. In v glavi se mi v 22km nekaj premakne in čisto upočasnim… za 10 sekund… pa še na stegnih me začenjajo drgnit hlače?!?! Le kaj se vse danes ne bo zgodilo?
26-30km
Muzka naokoli, meni se pa vleče. Tempo je sedaj padel na okoli 4:26 minut na kilometer jest pa samo razmišljam koliko je še do konca in kdaj bo konec. Prav tečno mi je. Srčni utrip pade na rang med 156 in 157, kar je meni precej pod “tekmovalnimi” vrtljaji. Na km 29 so na voljo geli, vzamem dva. Enega pojem takoj, kofeinskega pa si pustim za čez nekaj časa…
31-35km
Samo še razmišljam kdaj bomo pri Potsdamer platz, kjer je do konca samo še 4 km… ampak do tam je še daleč… Sedaj me že množično prehitevajo, jaz pa nimam hude volje tekati hitreje. V glavi si samo preračunavam koliko moram do konca še iti, da vsaj za silo ulovim B plan.
36-40km
Pojem še zadnji gel in si rečem. Zdej pa hitreje. Mah, glava ne da. Pospešim za 500 metrov, potem pa padem nazaj v nek lagoden, relativno počasen tempo. Srčni utrip samo okoli 155 utripov na minuto.
41-finish
Ko vidim, da mi bo uspelo priteči v cilj nekje okoli 3:10 oz. 3:11 se v zadnjih kilometrih kar vlečem. Ne da se mi, še manj imam pa volje pospešiti. Še v ciljnem šprintu se raje posvetim ogledovanju okolice kot pa šprint.

Epilog: Na koncu je bil čas 3:11:10. Moj deveti maraton sem tako končal s tretjim najhitrejšim časom. Že dolgo pa nisem bil drugo polovico tako počasen (1:40). Marsikdo bi bil s tem časom zadovoljen, sam pač nisem. Glava tokrat ni bila pri stvari, mogoče tudi zato ne ker sem pač imel manko opravljenih kilometrov. Mogoče ker… Brez veze iskati odgovore, gledam naprej… Cilj B je skoraj dosežen, vse je odvisno od tega kakšen bo cut-off naslednje leto. Imam 3m49s prostora. Letos je bil 2m25s pod 3:15 maratonu.

Categories: šport, tek Tags: