Archive

Archive for the ‘šport’ Category

Ferata Češka koča

julij 3rd, 2015 Comments off

MatevzH_feratacs-0094
V Sloveniji z jeklenico varovanih plezalnih poti ni prav veliko. Ena izmed novejših je ferata do Češke koče nad Jezerskim. Poteka med že obstoječimi potmi in pod jeklenicami tovorne žičnice, ker ohranjamo pristnost in doživljajsko bogastvo doline Ravenske Kočne. Je zahtevna (kratek odsek doseže oceno D/E), uporaba čelade in varovalnega kompleta pa sta nujni, pravtako uporaba rokavic. Dolga je okoli 300 višinskih metrov, vzpon pa traja približno uro in pol.

Izhodišče je Zgornje jezersko. Z večjega parkirišča nadaljujemo po makadamski cesti in sledimo oznakam Češka koča. Kmalu pridemo do spodnje postaje tovorne žičnice do Češke koče in razpotju gremo mimo požganih ostankom stare spodnje postaje in sledimo oznakam Češka koča (umik žrela). Kmalu pot pride na iz gozda ven na teren, ki je poraščen z ruševjem, kjer se odprejo tudi lepi razgledi na bližnje stene. Na melišču je tudi znak na skali, kjer piše »Ferata Češka koča«, ki mu je treba slediti, in kmalu si na izhodišču. Pri vstopu v plezalno pot se levo odcepi tudi lažja pot, ki obide začetni najtežji del plezalne poti. Ta pot je označena z napisom »umik«.

MatevzH_feratacs-0070Opisu poti, ki je iz spletne strani “hribi.net” sem dodal še nekaj svojih komentarjev.

Prvi del:
V začetku se plezalna pot zelo strmo vzpne ob jeklenici (težavnost C/D) in ker je stopov malo, je potrebno kar nekaj moči v rokah. Sledi kratko manj zahtevno prečenje po pobočju, ki je poraščeno s travo in ruševjem (A/B). Pot nato ponovno postane zahtevnejša in se prečno vzpne po strmi steni (C/D). V steni pot zavije levo navzgor in nas preko kratkega vendar kljub temu precej zahtevnega previsa (E) pripelje na nekoliko manj zahteven teren. Tu se vzpenjamo ob jeklenici po pobočju, ki je delno poraščeno s travo in ruševjem (B/C). Pot nas nato pripelje na lažji teren kjer se prvi del plezalne poti konča.

Drugi del:
Nekaj časa se nato vzpenjamo po nezahtevnem pobočju skozi ruševje, nato pa pridemo ponovno do jeklenic kjer se prične še drugi del zavarovane poti. Tu se nam z leve priključi tudi pot, ki se umakne začetnemu najtežjemu delu. Nekaj časa se nato MatevzH_feratacs-0072vzpenjamo ob jeklenici po ne pretirano zahtevnem pobočju (A/B), nato pa pot zavije v levo in sledi kratek navpičen vzpon (D). V nadaljevanju se nato kar nekaj časa strmo vzpenjamo ob jeklenici (C in C/D). Takšna pot nas nato pripelje do vpisne skrinjice kjer za kratek čas postane pot za odtenek manj zahtevna (B/C). Pot se nato še enkrat strmeje vzpne (C/D), nato pa strmina prične popuščati. Jeklenice se nato končajo in kmalu se priključimo poti »umik Žrela«. Tu nadaljujemo desno in do koče, ki jo že vidimo pred seboj je le še nekaj minut hoje.
Na tem delu je bolj zahtevene predvsem začetek, oz. vstop v steno, ki pa zgleda težje kot je v resnici. Po jeklenici je vzpon relativno enostaven, malo težje je iskanje ustreznih oprimkov. Kasneje vlečenje po jeklenici ni več potrebno, treba pa je biti previden zaradi razmajanih skal, ki hitro končajo v rokah.

Moje mnenje je, da je pot (ferata) fajna popestritev oz. alternativa vzpona do češke koče. Dobiš pa pri vzponu včasih pomislike kaj so si mislili kreatorji te poti, saj je mestoma kar posiljena in je edina rešitev pač vlečenje po jeklenici. Poleg tega zna biti vsaj prvi del zelo drseč če je malo vlažno. Vzpon traja cirka 90 minut in je mestoma prav zahteven. Sicer je možnost umika pred prvim delom, ampak vseeno zahtevnost previsa ni prehuda. Poleg tega je previs še na začetku, ko plezalec ni utrujen. Ker se po previsu pot položi ni velike bojazni, da bi plezalec do konca prvega dela omagal in se moral čez previs spuščati. Je pa pot mestoma kar lepo zračna.

Belopeška jezera s kolesom

junij 12th, 2015 Comments off

Categories: kolo, šport, video Tags:

Kitajski zid – Huanghuacheng

april 25th, 2015 Comments off

MatevzH_zid_huang-0585Sobota, sonce, dan za izlet. Tokrat je bil cilj kitajski zid. Ampak to ne kak turistični del, ampak en lep, strm del, kjer naj ne bi bilo preveč turistov. Gremo na del zidu, ki se imenuje Huanguacheng, cirka 65km iz Pekinga. Ta del zidu pravzaprav sestavljata dva dela. En zelo “turističen”, ki se imenuje Lakeside (Xishuiyu) in en del, ki je uradno zaprt za obiskovalce, ob jezeru Jintang. Pravzaprav, zanimiva tura bi bilo peš povezati oba dela, saj je zid tukaj mestoma popolnoma obnovljen, na nekaterih mestih pa ne. Da se iti tudi proti vzhodu, do prvega večjega kraja – Jiugongshan – je cirka 7 ur hoje (vmes pa parkrat zmanjka zidu)

MatevzH_zid_huang-0620Na turističen del tokrat nismo šli, po eni strani zaradi pomanjkanja časa, po drugi pa tudi zato ker je bilo ogromno ljudi (vstopnina je drugače 45 juanov). Ta del je zanimiv zato, ker so malo nižje zgradili jez in potopili del doline, tako da gre zid sedaj tudi pod vodo.

Toliko bolj zanimiv pa je neturističen del, ki je očitno nekoč bil odprt – ko pa se je porušilo eno stopnišče (oz. pristop na zid) pa so ga zaprli. Podjetni domačini se seveda znajdejo in pobirajo vstopnino, ki znaša tri juane. Zgleda da pobirajo zelo selektivno. Ampak OK. Zid na tem mestu “prekinjata” jez in cesta, kar so verjetno zgradili mnogo kasneje. Sigurno pa je, da je bila na mestu kjer je sedaj jez, včasih ena pomembna in velika postojanka, saj je tukaj potekala že včasih pot. In hoditi se da na obe strani. Na eni strani bi po precej kilometrih (vmes manjka še celo nekaj zidu) prišel do turističnega dela in potopopljenega zidu, na drugi pa gre proti vzhodu in po več dnevih hoje bi se npr. prišlo do dela Mutianyju.

MatevzH_zid_huang-0666Pristop na zid je po strmi, približno petmetrski jekleni lestvi. Kitajcev tokrat ni ogromno, in čimvišje gremo, tem manj jih je. Tukaj je prav zanimivo po kakšnih grebenih so to gradili zid, saj so šli na vsak, pa če je še tako izpostavljen vrh. Prvi del je relativno enostaven in zgleda lepo obnovljen. Na parih mestih se postavi malo bolj pokonci. Na vrhu je utrdba in s tam se odprejo novi pogledi na nadaljevanju zidu. Je pa res, da čim dlje se gre, tem manj je obnovljen. S Samotom greva še malo naprej, na del ki pa postane zelo strm – pravzaprav tako strm da so naredili strme stopnice in moraš gor plezati po vseh štirih (še bolj je pa to neprijetno). Naprej proti vzhodu pa je zid že deloma v zelo bogem stanju.

V vsakem primeru, zelo priporočljiv krajši sprehod kot alternativa turističnim in zelo obiskanim delom zidu. Edini problem je dostop, saj ni prav enostavno z javnim prevozom (čeprav, to je na poti proti Mutianyju, ki je drugi najbolj obiskani del zidu).


Tek po Pekingu – Chaoyang park

april 16th, 2015 Comments off

MatevzH_pek_runaround-3627
Chaoyang Park je ena največjih, če ne celo največja zelena površina v Pekingu (olimpijski park je večji, vendar je lociran izven četrtega ringa). Zgrajen je bil leta 1984 na mestu, kjer je bila včasih palača.

Ker sem v Pekingu bival v bližini parka, mi je bil tek po parku tudi najbolj priročen (drugih zelenih površin v bližini ni bilo). Če je olimpijski park brezplačen, pa je za Chaoyang Park treba plačati vstopnino. Enkratni vstop je 5 juanov, mesečna vstopnica pa stane 8 juanov (rabiš sliko, kupiš pa jo lahko le v začetku meseca).

Park je med tednom zelo popularen med upokojenci, varuškami in vrtci 🙂 Med vikendi pa družinami. Kot običajno v parku povečini ni dovoljeno kolesariti, lahko pa seveda tečeš. Označene so štiri proge – 1km, 2km, 4,5km in 6km. Proge so kar lepo speljane, sicer občasno precej vijugaste, pa vendar. Obstaja tudi precej drugih potk, kjer se lahko krog poljubno podaljša – predvidevam pa, da čez vikende je tu čez dan skoraj nemogoče tekat zaradi množice ljudi. Zelo fajna je pa podlaga, saj večinoma ni le pobarvan asfalt. Pa še precej dreves in senčke je za vroče dneve (glede tega je precej boljši kot olimpijski park). Veliko časa se teka tudi okoli jezera, tako da nikoli ni dolgčas. Pomladi je pa tudi bonus cvetenje japonske češnje, ki jo je ogromno.

Če tekača zagrabi žeja, je precej možnosti za nakup vode, ki je seveda nekoliko dražja kot izven parka, pa vendar.

V parku je tudi precej drugih atrakcij – zabaviščni parki, poletna plaža in vodni park, teniška in košarkaska igrišča, namizni tenis in podobno. Najeti se da tudi čolne in električne avtomobilčke. Vse skupaj je en velik zabaviščni park, ki je seveda orientiran na kitajce, saj je zelo blink blink. Na severni strani je novejši šoping Solana, ki je cenovno zelo drag (tako trgovine kot restavracije). Nedaleč stran je Lucky Street, kjer so cene v restavracijah precej bolj sprejemljive. Nasproti Lucky Streeta pa je t.i. Sino-Japanese Youth Swimming Pool, ki omogoča plavanje v 50m bazenu.

Tek po olimpijskem Pekingu

marec 22nd, 2015 Comments off

MatevzH_Beijing_runaround-3390Peking ni znano kot najbolj tekačem prijazno mestu. Pravzaprav, športnikom prijazno mesto. Kljub temu so bile tu leta 2008 poletne olimpijske igre in številni so imeli probleme z onesnaženim zrakom. To so bile olimpijske igre, ki so bile najdražje do takrat (sedaj jih je presegel Sochi), saj so stale kar 40 mrd USD. In za ta denar so gradili. Veliko. In za tekača je tako eno najbolj primernih mest za tek prav olimpijski park, ki se nahaja na severu Pekinga. V okviru olimpijskih iger so zgradili tudi tako imenovani »Olympic Forest Parc«, kjer je precej jezer, dreves, pa tudi kak hrib se najde.

MatevzH_Beijing_runaround-3357Dostop tja je enostaven. Metro. Vozi linija 8 (zelena), ki velik del parka seka na pol. Za dostop do samih stavb, ki so bile zgrajene za olimpijado so možne tri postaje (Olympic Sports Center, Olympic Green in South Gate of Forest Park, s tem da so postaje med samo oddaljene vsaka cirka 1,5km). Ampak za potencialnega tekača je najbolj prijetna slednja, torej South Gate of Forest Park, kjer te izhod D popelje čisto v park.

Za vstop v park ni potrebna vstopnina (kar je precej redko v Pekingu), park pa je odprt med 9 in 17to uro. Park je razdeljen na dva dela, in dela razločuje 5th ring road, oz. peta obvoznica. Južni del (torej bližje olimpijskim prizoriščem) je bolj obljuden, osrednji del tam pa je jezero, kjer se da sposoditi čoln. Za tekača so razmere prav sanjske. Na voljo so tri razdalje (3km, 5km in 10km), samo slediti je treba označbam na tleh. In vsak kilometer so tudi znaki koliko je že pretečenega. Da ne bi bilo dolgočasno, je proga občasno kar zavita, gre čez mostičke in jezera, najde se tudi kak vzpon (pravzaprav, največji vzpon je prav vzpon čez obvoznico). Še celo močvirje imajo, vendar je bilo ob mojem obisku vse bolj izsušeno, saj dež ni padal v Pekingu že kar nekaj časa. Južni del je mogoče bolj zanimiv, severni del je pa nekoliko bolj odmaknjen in je predviden kot neke vrste zeleni rezervat. Prepovedano je kolesariti, lahko pa se uporablja »električni« minibus.

MatevzH_Beijing_runaround-3404Takoj sem se namenil odteči 10km. Proga gre tako okoli južnega kot severnega dela. Sem pa bil premalo pozoren in rahlo zgrešil, tako da sem krog po južnem delu (ki meri točno 5km) odtekel nepričakovano. Med tekom ni dolgčas. Kljub temu, da sem bil tam med tednom (petek) se je naokoli sprehajalo kar nekaj ljudi (z maskami in brez), tudi nekaj tekačev se je našlo. Vseeno sem bil naokoli prehitro.

Zato sem si malo bolje ogledal zemljevid in začel še enkrat. In našel pravi odcep na severni del. Severni del je mogoče malo bolj dolgočasen. Ljudi je manj, ravnine pa so dolge. Ni pa kakšnih hudih vzponov. Vseeno imam občutek da je južni del bolj slikovit in bolj zanimiv za tek.

Če ti na koncu ni dovolj (sam sem naredil med 15-16km po parku), se lahko odpraviš še na odkrivanje stavb olimpijskih iger. Roko na srce, vse skupaj je sicer res monumentalno, vendar za videti pa ni kaj preveč. Atletski stadion (Birds nest) in plavalni stadion (Water cube) sta čisto na drugem koncu ceste. Oboje se da tudi čisto turistično in proti plačilu tudi ogledati od znotraj. Znaki olimpijskih iger leta 2008 so seveda vse prisotni, je pa sedaj kar nekaj mestih referenca na zimske Olimpijske igre leta 2022, za katere je Peking kandidat. Kar ne gre mi skupaj, da bodo zimske igre v mestu kjer je le malo snega. In tudi smučišča oz. zimske naprave niso ravno blizu. Ampak kitajci imajo denar.

MatevzH_Beijing_runaround-3426Vglavnem. Lokacija tega parka je rahlo odmaknjena, saj se z metrojem rabi vsaj 30-40minut. Za videti ni prav ogromno, lahko pa si rečeš… tukaj pa sem bil. Za tek je fajno mesto, vendar ne vem če bi vedno hodil čez pol mesta za tisti urni tek. Mogoče za kak long-run… Ko bo vse zeleno in bodo drevesa imela liste 🙂

Categories: 2015-2017 Kitajska, foto, Kitajska, tek Tags: