Archive

Archive for the ‘šport’ Category

Kitajski zid – Huanghuacheng

april 25th, 2015 Comments off

MatevzH_zid_huang-0585Sobota, sonce, dan za izlet. Tokrat je bil cilj kitajski zid. Ampak to ne kak turistični del, ampak en lep, strm del, kjer naj ne bi bilo preveč turistov. Gremo na del zidu, ki se imenuje Huanguacheng, cirka 65km iz Pekinga. Ta del zidu pravzaprav sestavljata dva dela. En zelo “turističen”, ki se imenuje Lakeside (Xishuiyu) in en del, ki je uradno zaprt za obiskovalce, ob jezeru Jintang. Pravzaprav, zanimiva tura bi bilo peš povezati oba dela, saj je zid tukaj mestoma popolnoma obnovljen, na nekaterih mestih pa ne. Da se iti tudi proti vzhodu, do prvega večjega kraja – Jiugongshan – je cirka 7 ur hoje (vmes pa parkrat zmanjka zidu)

MatevzH_zid_huang-0620Na turističen del tokrat nismo šli, po eni strani zaradi pomanjkanja časa, po drugi pa tudi zato ker je bilo ogromno ljudi (vstopnina je drugače 45 juanov). Ta del je zanimiv zato, ker so malo nižje zgradili jez in potopili del doline, tako da gre zid sedaj tudi pod vodo.

Toliko bolj zanimiv pa je neturističen del, ki je očitno nekoč bil odprt – ko pa se je porušilo eno stopnišče (oz. pristop na zid) pa so ga zaprli. Podjetni domačini se seveda znajdejo in pobirajo vstopnino, ki znaša tri juane. Zgleda da pobirajo zelo selektivno. Ampak OK. Zid na tem mestu “prekinjata” jez in cesta, kar so verjetno zgradili mnogo kasneje. Sigurno pa je, da je bila na mestu kjer je sedaj jez, včasih ena pomembna in velika postojanka, saj je tukaj potekala že včasih pot. In hoditi se da na obe strani. Na eni strani bi po precej kilometrih (vmes manjka še celo nekaj zidu) prišel do turističnega dela in potopopljenega zidu, na drugi pa gre proti vzhodu in po več dnevih hoje bi se npr. prišlo do dela Mutianyju.

MatevzH_zid_huang-0666Pristop na zid je po strmi, približno petmetrski jekleni lestvi. Kitajcev tokrat ni ogromno, in čimvišje gremo, tem manj jih je. Tukaj je prav zanimivo po kakšnih grebenih so to gradili zid, saj so šli na vsak, pa če je še tako izpostavljen vrh. Prvi del je relativno enostaven in zgleda lepo obnovljen. Na parih mestih se postavi malo bolj pokonci. Na vrhu je utrdba in s tam se odprejo novi pogledi na nadaljevanju zidu. Je pa res, da čim dlje se gre, tem manj je obnovljen. S Samotom greva še malo naprej, na del ki pa postane zelo strm – pravzaprav tako strm da so naredili strme stopnice in moraš gor plezati po vseh štirih (še bolj je pa to neprijetno). Naprej proti vzhodu pa je zid že deloma v zelo bogem stanju.

V vsakem primeru, zelo priporočljiv krajši sprehod kot alternativa turističnim in zelo obiskanim delom zidu. Edini problem je dostop, saj ni prav enostavno z javnim prevozom (čeprav, to je na poti proti Mutianyju, ki je drugi najbolj obiskani del zidu).


Tek po Pekingu – Chaoyang park

april 16th, 2015 Comments off

MatevzH_pek_runaround-3627
Chaoyang Park je ena največjih, če ne celo največja zelena površina v Pekingu (olimpijski park je večji, vendar je lociran izven četrtega ringa). Zgrajen je bil leta 1984 na mestu, kjer je bila včasih palača.

Ker sem v Pekingu bival v bližini parka, mi je bil tek po parku tudi najbolj priročen (drugih zelenih površin v bližini ni bilo). Če je olimpijski park brezplačen, pa je za Chaoyang Park treba plačati vstopnino. Enkratni vstop je 5 juanov, mesečna vstopnica pa stane 8 juanov (rabiš sliko, kupiš pa jo lahko le v začetku meseca).

Park je med tednom zelo popularen med upokojenci, varuškami in vrtci 🙂 Med vikendi pa družinami. Kot običajno v parku povečini ni dovoljeno kolesariti, lahko pa seveda tečeš. Označene so štiri proge – 1km, 2km, 4,5km in 6km. Proge so kar lepo speljane, sicer občasno precej vijugaste, pa vendar. Obstaja tudi precej drugih potk, kjer se lahko krog poljubno podaljša – predvidevam pa, da čez vikende je tu čez dan skoraj nemogoče tekat zaradi množice ljudi. Zelo fajna je pa podlaga, saj večinoma ni le pobarvan asfalt. Pa še precej dreves in senčke je za vroče dneve (glede tega je precej boljši kot olimpijski park). Veliko časa se teka tudi okoli jezera, tako da nikoli ni dolgčas. Pomladi je pa tudi bonus cvetenje japonske češnje, ki jo je ogromno.

Če tekača zagrabi žeja, je precej možnosti za nakup vode, ki je seveda nekoliko dražja kot izven parka, pa vendar.

V parku je tudi precej drugih atrakcij – zabaviščni parki, poletna plaža in vodni park, teniška in košarkaska igrišča, namizni tenis in podobno. Najeti se da tudi čolne in električne avtomobilčke. Vse skupaj je en velik zabaviščni park, ki je seveda orientiran na kitajce, saj je zelo blink blink. Na severni strani je novejši šoping Solana, ki je cenovno zelo drag (tako trgovine kot restavracije). Nedaleč stran je Lucky Street, kjer so cene v restavracijah precej bolj sprejemljive. Nasproti Lucky Streeta pa je t.i. Sino-Japanese Youth Swimming Pool, ki omogoča plavanje v 50m bazenu.

Tek po olimpijskem Pekingu

marec 22nd, 2015 Comments off

MatevzH_Beijing_runaround-3390Peking ni znano kot najbolj tekačem prijazno mestu. Pravzaprav, športnikom prijazno mesto. Kljub temu so bile tu leta 2008 poletne olimpijske igre in številni so imeli probleme z onesnaženim zrakom. To so bile olimpijske igre, ki so bile najdražje do takrat (sedaj jih je presegel Sochi), saj so stale kar 40 mrd USD. In za ta denar so gradili. Veliko. In za tekača je tako eno najbolj primernih mest za tek prav olimpijski park, ki se nahaja na severu Pekinga. V okviru olimpijskih iger so zgradili tudi tako imenovani »Olympic Forest Parc«, kjer je precej jezer, dreves, pa tudi kak hrib se najde.

MatevzH_Beijing_runaround-3357Dostop tja je enostaven. Metro. Vozi linija 8 (zelena), ki velik del parka seka na pol. Za dostop do samih stavb, ki so bile zgrajene za olimpijado so možne tri postaje (Olympic Sports Center, Olympic Green in South Gate of Forest Park, s tem da so postaje med samo oddaljene vsaka cirka 1,5km). Ampak za potencialnega tekača je najbolj prijetna slednja, torej South Gate of Forest Park, kjer te izhod D popelje čisto v park.

Za vstop v park ni potrebna vstopnina (kar je precej redko v Pekingu), park pa je odprt med 9 in 17to uro. Park je razdeljen na dva dela, in dela razločuje 5th ring road, oz. peta obvoznica. Južni del (torej bližje olimpijskim prizoriščem) je bolj obljuden, osrednji del tam pa je jezero, kjer se da sposoditi čoln. Za tekača so razmere prav sanjske. Na voljo so tri razdalje (3km, 5km in 10km), samo slediti je treba označbam na tleh. In vsak kilometer so tudi znaki koliko je že pretečenega. Da ne bi bilo dolgočasno, je proga občasno kar zavita, gre čez mostičke in jezera, najde se tudi kak vzpon (pravzaprav, največji vzpon je prav vzpon čez obvoznico). Še celo močvirje imajo, vendar je bilo ob mojem obisku vse bolj izsušeno, saj dež ni padal v Pekingu že kar nekaj časa. Južni del je mogoče bolj zanimiv, severni del je pa nekoliko bolj odmaknjen in je predviden kot neke vrste zeleni rezervat. Prepovedano je kolesariti, lahko pa se uporablja »električni« minibus.

MatevzH_Beijing_runaround-3404Takoj sem se namenil odteči 10km. Proga gre tako okoli južnega kot severnega dela. Sem pa bil premalo pozoren in rahlo zgrešil, tako da sem krog po južnem delu (ki meri točno 5km) odtekel nepričakovano. Med tekom ni dolgčas. Kljub temu, da sem bil tam med tednom (petek) se je naokoli sprehajalo kar nekaj ljudi (z maskami in brez), tudi nekaj tekačev se je našlo. Vseeno sem bil naokoli prehitro.

Zato sem si malo bolje ogledal zemljevid in začel še enkrat. In našel pravi odcep na severni del. Severni del je mogoče malo bolj dolgočasen. Ljudi je manj, ravnine pa so dolge. Ni pa kakšnih hudih vzponov. Vseeno imam občutek da je južni del bolj slikovit in bolj zanimiv za tek.

Če ti na koncu ni dovolj (sam sem naredil med 15-16km po parku), se lahko odpraviš še na odkrivanje stavb olimpijskih iger. Roko na srce, vse skupaj je sicer res monumentalno, vendar za videti pa ni kaj preveč. Atletski stadion (Birds nest) in plavalni stadion (Water cube) sta čisto na drugem koncu ceste. Oboje se da tudi čisto turistično in proti plačilu tudi ogledati od znotraj. Znaki olimpijskih iger leta 2008 so seveda vse prisotni, je pa sedaj kar nekaj mestih referenca na zimske Olimpijske igre leta 2022, za katere je Peking kandidat. Kar ne gre mi skupaj, da bodo zimske igre v mestu kjer je le malo snega. In tudi smučišča oz. zimske naprave niso ravno blizu. Ampak kitajci imajo denar.

MatevzH_Beijing_runaround-3426Vglavnem. Lokacija tega parka je rahlo odmaknjena, saj se z metrojem rabi vsaj 30-40minut. Za videti ni prav ogromno, lahko pa si rečeš… tukaj pa sem bil. Za tek je fajno mesto, vendar ne vem če bi vedno hodil čez pol mesta za tisti urni tek. Mogoče za kak long-run… Ko bo vse zeleno in bodo drevesa imela liste 🙂

Categories: 2015-2017 Kitajska, foto, Kitajska, tek Tags:

Statistika za leto 2014

december 31st, 2014 Comments off

kolo umag 2014Glavni cilj letošnjega leta je bil Ironman v Celovcu, tako da je bil trening podrejen temu cilju. Spomladi sem za pripravo načrtoval še eno polovičko ironmana, ter potem poleti še par triatlon tekem, glede tekov pa dva maratona – enega spomladi in drugega jeseni. Plani so se uresničili samo do polovice in so bili skladni z načrti nekje do junija, potem pa se je vse porušilo zaradi bolezni.

Kljub temu je bilo v letu 2014 skupaj (tek+kolo+plavanje) 288 aktivnosti, za kar sem porabil več kot 300 ur. V prvih dveh mesecih sem imel še nekaj cross-traininga (tek na smučeh, približno 8 ur, nekje 100km), žal pa je bila zima slaba glede snega. Skupaj sem pretekel (na suhem) 1271 km, prekolesaril 3250km in prepraval 136km, s tem da je bilo večino teh aktivnosti opravljenih v prvi polovici leta (do sredine junija). Do takrat je bilo tako opravljenih več kot 70% aktivnosti, ur in kilometrov. Po bolezni sem zelo počasi začel z aktivnostmi, ki so bile zelo nizko intenzivne – precej vožnje z gorskim kolesom po ravnini – in to počasi. Konec avgusta sem šel parkrat tečt, a tudi to počasi in le počasi sem stopnjeval razdaljo.

Vse te letne vrednosti so precej nižje od prvotnega plana, pri tekanju pa je to najmanjša kilometrina po letu 2010 (ko sem pravzaprav šele začenjal s tekom).

Sezono sem začel z 21km tekom v Parizu, kjer sem se tekel skladno s planom (1:29:45), v Sežani mi pa nekako na isti razdalji kot običajno ni ustrezalo vreme (1:34:43). Maraton sem v Parizu opravil kot dolg trening za ironmana in to s čimmanj napora (3:11:56). Sledil je še tek trojk v Ljubljani na daljšo razdaljo, kjer nam je samo za kaki dve minuti ušla uvrstitev med najboljše tri mešane štafete (2:27:31). Preostala je še polovička ironmana v Avstriji (St. Poelten), kjer sem bil pa, kljub zelo rezerviranem plavanju ter časovno predolgim menjavam, na koncu kar malo razočaran s časom (5:26:53). Vse to je bilo narejeno v tempu za junijski ironman v Celovcu, tako da sem si tam nadejal čas pod 11 urami. Ker sem moral vse ostale plane zaradi bolezni konec junija nepričakovano odpovedati, mi je tako ostal za leto 2014 samo še en cilj – na izi polovičko ljubljanske maratona. Že dolgo časa polovičke nisem tako počasi, pa vendar je bilo to bolj za dušo in ob dobri družbi (1:49:49).

statistika 2014

Categories: šport, triatlon Tags:

IRONMAN Austria – poročilo

julij 15th, 2014 Comments off

V tole tekmo v Avstriji sem vložil kar nekaj časa. Dejansko sem s treningi plavanja pričel kako leto in pol nazaj, ko sem komaj preplaval nekaj 10 metrov. Pa še to se skoraj utopil. Po ljubljanskem maratonu lani sem imel krajši odmor od treningov, v decembru sem pa zagrizel ponovno v trening. Čisto bazične priprave.

Tako sem od začetka leta do konca junija na treningih preživel cirka 230 ur, aktivnosti je bilo pa 220. Ni slabo. Preplaval sem cirka 115km, prekolesaril skoraj 3000km in pretekel nekoliko čez 800km. Za trening sem odtekel preko 800km, vključno z maratonom v Parizu aprila. Plavanje je sicer moja najslabša disciplina, saj mi precej manjka pravilna tehnika. Vendar to ni disciplina, ki bi bila odločilna. Najbolj me je skrbelo kolesa, ki ga je veliko, proga pa je fajn hribovita, jaz pa kljub 3000km in štirih krogov po progi imam premalo treninga in sem počasen. Tek me niti ni skrbel, ker je to moja najmočnejša disciplina… res pa da po 6-7 urah plavanja in kolesa telo drugače funkcionira. Ampak vseeno, čas pod 4 urami bi skoraj moral doseči v najslabšem primeru. Ker tekaško sem bil v dobri formi.

Že lani sem si postavil nekaj ciljev. Najbolj osnovni je bil, da preživim ironmana pod 12 ur. Načeloma bi mi moralo to uspeti skoraj v vsakem primeru, razen če bi se kaj zgodilo. A plan je bil pod 11 ur. Tudi to bi skoraj moral doseči, če bi le solidno odkolesaril (okoli 5h50m-6h). No, skrite sanje pa je bil čas okoli ali pod 10h30m. V tem primeru bi se moralo vse poklapati, jest pa odlično počutiti.

Po tekmi v St. Poltnu me je čakalo še par zelo težkih in dolgih treningov. Napako pa sem naredil, da sem poskušal nadoknaditi kolo, ki sem ga izpustil med dopustom na Korziki. Vročina je bila začetek junija peklenska, v sredini junija pa se je ohladilo in začelo deževati. Meni je to zelo ustrezalo, saj sem imel za zadnja dva tedna načrtovano precejšno zmanjšanje tako količine kot dolžine treningov, s tem da je bilo tudi manj visoko intenzivnih. In prišel je zadnji teden, in plavanje v jezeru. Že dva dni sem rahlo pokašljeval, ampak se na to nisem oziral, saj sem imel že dva dni prosto. In odplaval sem do otoka in nazaj tako hitro kot že dolgo ne…

Check-in kolesa in druga organizacija:
Pred odhodom v Celovec so me malo skrbela parkirišča, ki pa jih je bilo dovolj. Sam razstaviščni prostor je bil precej večji kot pri “polovičnih” ironmanih, in kar nekaj firm je ponujalo ugodne popuste… Ko bi le bil pri volji in kaj rabil, idealno mesto za šoping 😉 Sama registracija je potekala hitro in zelo učinkovito. Zraven so bili tudi računalniki, kjer si se lahko prijavil tudi za Ironman Austria 2015. Ampak to mene ni ravno zanimalo. Vsaj ta trenutek ne.

Tekma:
Tekma je bila super. Vreme odlično za tekmo, saj se je v prejšnem tednu in pol kar ohladilo. Vendar. Mene ni bilo na štartu. Sem se odločil pravzaprav približno 36 ur prej, da je tekma zame izgubljena. Razlog? Po rahlem pokašljevanju v ponedeljek in torek, sem v sredo dobil vročino. Pa iz nosa je teklo, in se na koncu še zamašilo. In vročina je bila poštena. Dvakrat na dan. Ker sem v četrtek bolje počutil nisem hotel vzeti dopusta, pa sem lepo šel v službo. In kašljal. Ko sem domov prišel spet vročina, ampak nižja kot dan prej. Ne bo panike sem se takrat še vedno slepil. V petek zjutraj se kar dobro počutim, iz nosa ne teče več, čeprav kašelj ne pojenja. Vendar… v službi zgodaj popoldne ne morem več in grem domov. Od takrat pa do nedelje se imel redno vročino 38,5c. Dva do trikrat na dan. Ker pa to ni bilo več zabavno, sem v petek zvečer že sam pri sebi vedel, da z ironmanom v nedeljo ne bo nič… pa še žejn sem bil zraven… S težavo sem sprejel edino pravo odločitev. Da me ne bo na štartu, Da niti ne grem v Celovec čekirat kolesa… ker itak… tako bolan ne bi zmogel niti plavanja… vseeno pa… vztrajal sem pri tekmi in jo tudi spremljal na avstrijski tv… samo na napačni strani Karavank.

Namesto tekme…
Ker kašelj in vročina ne pojenjata, naslednji dan namesto načrtovanega dopusta in okrevanja po tekmi vzamem bolniško in grem na pregled v bolnico. Pritisk, poslušanje dihanja, slikanje prsnega koša, odvzem krvi, EKG, pač nevarnost pljučnice. Načeloma vse solidno, edino zdravnica ima zelo resen obraz ko pridejo izvidi. Reče na se usedem na stol, in da mi sicer niso (še) ugotovili pljučnice, imam pa hudo dehidracijo in akutno odpoved ledvic. Ufa. Sliši se hudo. In najhuje še pride. In reče, da če želim, da me “sestavijo” relativno hitro skupaj, da moram takoj na infuzijo in tudi ostati v bolnici.

Ko vprašam… ja, koliko časa pa bom moral biti tukaj, zdravnica odgovori… dan, mogoče dva… kar pa je bilo samo zelo prijazno dajanje upanja. Takoj so me priklopili na infuzijo in mi dali tako cirka 3 litre tekočine direkt v žilo. In naslednji dan. In še en dan potem. In potem so nadaljevali z manjšimi količinami. Tako sem ostal tam 5-7 dni, dokončno pa sem bil odpuščen čez 10 dni.

Epilog
Bil je splet okoliščin. Pretreniranost, veliko premalo uživanja tekočin in vztrajna vročina. Verjetno sem po polovički ironman začel pretiravat s treningi, nisem pa se se dovolj hidriral. Preprosto nisem čutil žeje. Sploh ne na plavanju. Potem pa še vročinski val, ko bi moral piti še več. Pa nisem. Čez rob me je verjetno vrgla vročina. In takrat je bilo že prepozno za hitro okrevanje. Tudi možni načrti za letos so na OFF. Ah… dolga bo do septembra, ko bom mogoče lahko začel ponovno s kakim tekom za sprostitev živcev…

Categories: šport, triatlon Tags: ,