Archive

Archive for the ‘šport’ Category

21. (Haloween) Ljubljanski maraton

oktober 30th, 2016 Comments off

foto-maraton4
Čas je za 12. maraton. Letos sem se bolj slabo udeleževal tekmovanj – Kraški polmaraton, Nočna10ka in to je bilo to. Pa dva superšprint triatlona. In prav fajn se počutim zato. Mogoče bi moral za zaključek sezone resno odteči en tek, pa mi nekako se ne da. Eno je to, da sem zaradi rahle poškodbe ahilove tetive (malo me boli, ampak ni tako zelo hudo) v zadnjih mesecih malo več počival kot tekel. Zato sem raje šel spet z vitezi, in to našemljeni. In čas je za noč čarovnic, zato je bil kostum temu primeren.

Štartali nismo prehitro in so-kostkoti sem tekel nekje do 6-7 km. Potem sem tako kot lani tekel naprej v svojem, rahlo višjem tempu. Se je pa poznalo, da sem imel v zadnjih mesecih precej manj kilometrov v nogah, saj po cirka 23-24km čisto zmernega tempa (okoli 4:40) kar odrezalo in na 30km nisem mogel bistveno hitreje od 4:55… In ponovno od km 35-36 se mi je do konca vleklo in sem samo čakal da končam 🙂

Čas je… hmmm… mogoče najpočasnejši dosedaj? Ampak OK. 3:40.40. Nekateri bi naredili marsikaj za tak čas, jest sem bil pa čisto zadovoljen. Sposoben (brez kostuma) bistveno hitreje, ampak le zakaj. Sej tek je le zabava, mar ne? No, najmanj zabaven trenutek je bil po maratonu, ko barva sploh ni šla dol… 🙂
foto-maraton1

Še video… (nisem snemal jaz – se pa kmalu po prehodu štartne linije moja nerodnost in “pade

Categories: Slovenija, šport, tek Tags:

Statistika za leto 2015

december 31st, 2015 Comments off

IMG_4544Po fiasku z zdravjem v lanskem minulem letu letos nisem imel nobenega velikega triatlonskega cilja. Pravzaprav, glavni cilj je bil, da okrevam in naokoli hodim z relativno dobro kondicijo. Temu primerni so bili tudi načrti. Poleg ponovitve Berlinskega maratona, medtem ko je bil maratonski tek pod tri ure samo tiha želja.

Za spomladi nisem načrtoval nobenega večjega teka. Tudi sama kilometrina je bila majhna, in edina “tekma” je bil tek trojk z Gregom in Adijem, kjer pa je bil glavni cilj druženje in čas. Triatlonsko sem nekako štrajkal, saj mi ni bilo za plavat, zato sem do polovice leta šel samo še na eno tekaško tekmo – tradicionalno nočno 10ko. Kjer sem bil glede na kilometrino in odsotnostjo hitrih tekov čisto zadovoljen s časom 41 minut. Sem se pa nekje v juliju tudi malo bolj resno začel pripravljat na Berlinski maraton. V okviru teh priprav je bil mali blejski maraton, ki je bil roko na srce bolj počasen. Zmatrala me je vročina in čas ni bil nekaj posebnega. Pravzaprav je bil precej počasnejši kot pa je bil moj načrt za Berlin.

Berlinski maraton je prišel prehitro. Manjkal mi je še kak mesec priprav, vseeno sem imel dva cilja. A je bil tek pod tremi urami, B pa norma za bostonski maraton v letu 2017. A cilj je bil tokrat nedosegljiv, saj mi glava ni dala da bi hitro tekel, B pa je bil uresničen. In še nisem končal z maratoni. Skupaj z vitezi dobrega teka sem oktobra tekel našemljen še en maraton v Ljubljani.

V letu 2015 sem tako naštel 280 športnih aktivnosti, kar je manj kot v preteklih dveh letih. Pretekel sem sicer 1706km, kar je sploh največ doslej v enem letu (no itak moja zgodovina tekanja ni tako dolga). Prekolesaril (samo 1754km) in preplaval (87km) pa sem najmanj v zadnjih treh letih.

Categories: šport Tags:

20. Ljubljanski maraton

oktober 25th, 2015 Comments off

mara1Po Berlinu sem bil rahlo razočaran. In sem kao želel popraviti rezultat v Ljubljani. Ampak kaj ko sem že pred časom rekel, da bom tokrat našemljen tekel. Nič ni bilo z rezultatom, bil je pa lep sproščen in zabaven tek 🙂

Z vitezi smo se letos našemili v minjone. Z modrimi hlačami, kapo, očali in banano v rokah.

Štartamo čisto zadaj, tam nekje na tivolski cesti.
1-5 km… počasen tek, veliko časa porabimo za fotkanje po takih in drugačnih placih. Za teh 5km porabimo cirka 30 minut.

6-10km… za Bežigradom naredimo še par skupinskih fotk, včasih pozabimo teči in kar hodimo… in do tam že pojem obe banani 🙂 Po zadnjem postanku smo šli tako počasi, da nas je prehitel tudi tekač za tempo maratona 4:15, ki je štartal za nami. Na osmem kilometru se odločim, da imam dovolj počasnega teka in grem naprej. Pravzaprav nameravam iti cel maraton, in če bi z drugimi minjoni tekal naprej bi za cel maraton rabil kar precej časa. Takoj pospešim tempo na nekje 4:40 min na km, kaj hudo več je v tej grozni gužvi nemogoče. Že tako grem stalno levo in desno.

11-15… še naprej porabljam precej energije za vijuganje – obleka zaenkrat ne moti. Najdem pa dovolj energije za pogovor z vsakim in fotkanje. Pri mercatorju ujamem zajčka za 4h 🙂

16-20… počutim se še naprej odlično, tempo sicer precej variira, ker je veliko stop&go. Treba se je pač ustaviti za fotografiranje 😉

21-25… polovičko pretečem v 1h50m, kar je solidno glede na to, da sem prvih 6-7 km pretekel res počasi… Je pa sedaj precej manj ljudi ob progi in na progi, tako da je tek samoten. Se pa zabavam s spodbujanjem drugih.

26-30… smo na Rudniku, tempo je še vedno ok, ujamem tudi zajčka za 3h45m 🙂

31-35… ah, na km 31 pa se začne. Najprej vzpon pod Golovec (ni hudo), vse bolj pa začenjam čutiti posledice obleke. Tekanje v dolgih delavskih hlačah ni najbolj enostavno. So težke in so se tudi že počasi napile švica.

36-40… žal upočasnim tempo, tam na 35-36km kar precej. Obleka že pošteno moti in ni več zabavno. Ampak še vedno predvsem prehitevam druge tekače, le malo kdo me prehiti. Ampak se vleče. In samo čakam da vidim oznako 2km…

40-42… v centru spet več ljudi, in najdem energijo za tek pod 5 min na km

Cilj. V maski kot minion. Glede na to, kako počasi je šlo v prvih kilometrih sem na koncu zelo zadovoljen. 3h36m49s. OK, drugi najpočasnejši maraton doslej, pa vendar ga tokrat res nisem vzel zares. Tiha želja je sicer bila da grem pod 3 ure in 30 minut, samo bi moral celotni tek vzeti bolj zares, se manj ustavljati, sploh pa ne tako počasi tekati na začetku. Ampak na koncu čutim precej posledic težke obleke… Moji minijonski partnerji medtem že kako uro pijejo pivo in se čudijo kje sem 🙂


(foto Igor Zonik)

Categories: foto, šport, tek Tags:

Berlinski maraton 2015 – poročilo

oktober 1st, 2015 Comments off

foto2Ko sem pred dvema letoma tekel v Chicagu maraton le nekaj sekund nad tremi urami sem si takoj tam rekel – naslednje leto grem še hitreje v Berlinu… ker to je najhitrejša proga na svetu in ta proga že nekaj let drži svetovni rekord. Na žalost se je evforija hitro razblinila, saj sem na poti domov iz Chicaga ugotovil, da sem rok za vpis v žrebanje zgrešil za pičlo uro… No, pač je Berlin počakal še eno let.

Vmes so bili drugi načrti ter številni vzponi in padci. Po eni strani je vredu, da sem tisti oktobrski dan zgrešil rok za prijavo, saj sem zaradi zahtevne bolezni najprej moral odpovedati ironmana v Celovcu, in enako bi se sigurno zgodilo tri mesece kasneje z berlinskim maratonom. Zato sem se pa prijavil za leto 2016, in bil tudi uspešen na žrebu 🙂

Za pot v Berlin sem tokrat izbral kar opcijo s ŠD Maratonc (kjer vsako leto peljejo avtobus maratoncev postavljat rekorde v Berlin), ampak pa kot strela z jasnega udari novica, da bo Adria začela leteti v Berlin. Super. In že takoj kupim karto (za 139 EUR) in rezerviram hotel. Kar bo pa bo.

Resneje tekat sem začel šele pozno jeseni 2014. Opazil sem, da mi je bolezen, predvsem pa odsotnost od fizične aktivnosti in teka vzela kar nekaj moči. Zato sem začel pozno jeseni s kilometrino okoli 100km na mesec. Ni veliko, nekaj pa je. Ampak kakorkoli sem hotel, ni šlo hitro. Pavza je bila očitno predolga in treba je bilo začeti praktično znova. Šele nekje marca-aprila letos sem prvič malo povečal kilometrino nad 120-130km, tudi redna tekma trojk v Ljubljani je bila bolj druženje kot pa resno hiter tek. Opazil sem, da sem pridobil nazaj nekaj vzdržljivosti, manjka mi pa hitrosti. To se je opazilo še posebno na Nočni 10ki na Bledu, kjer sem traso v mukah pretekel v dobrih 41 minutah. Prepočasi. Nekaj takega bi moral biti zdržati 4x zapored. Težka bo. Poleti sem povečal kilometrino in začel s treningi hitrosti. Prepočasi pa vendar, in kar prehitro je prišel čas odhoda v Berlin.

Postavil sem si dva cilja – A cilj je bil tek pod tremi urami. Težak, vseeno pa dosegljiv če bi se vse zvezde poravnale, bi bilo čez dan hladno in če bi se dobro počutil. B cilj je bil hitreje od kvalifikacijske norme za Bostonski maraton – torej par minut pod 3h15m, najraje pod 3h10m.

Na dan tekme sem se počutil čisto dobro. Mogoče sem imel malo utrujene noge, ker sem prejšni dan po Berlinu (menda, če tako pravi moj dragi telefon že mora biti res) naredil kar 18km. Imam svojo jutranjo rutino in vse je bilo fajn. Dan je bil sončen (prekrasen, brez oblačka), temperature pa tudi zjutraj kar hladne – le malo čez 10c.

Taktično sem se postavil za zajčka, ki je imel balon s tremi urami. Za pomeni, da je bil oddaljen samo kakih 15 metrov in 500 oseb. In štart.
1-5km
Gužva na začetku, ampak se da čisto solidno tekat. Je pa treba parkrat spremeniti tempo, da prehitim počasne. Vseeno pridem v lep tempo, tam okoli 4:10 minute na km in po moji uri pretečem teh prvih 5 km okoli 21 minut. Ravno prav za ogrevanje, ne prehitro, ne prepočasi. Srčni utrip naraste na delovno hitrost, torej okoli 163 utripov na minuto. Glavni problem pa vidim v tem, da mi takoj uide zajček z balonom, in ne uspe mi zmanjšati razlike (če je bila na začetku 10 metrov, je potem na koncu teh 5km okoli 30 metrov – in ogromno ljudi vmes).
6-10km
Zgodi se nekaj kar se mi doslej še ni zgodilo. Začenjam razmišljat koliko imam še do konca, kar ni dober znak, vsaj ne tako hitro v dirki. Tempo vzdržujem podoben kot v prvih 5km, a zajček se še kar oddaljuje. Malo pred oznako 10km pojem prvi gel. 10km pretečem po moji uri v 42 minutah (torej točno po planu), čudno pa je da mi že sedaj ura kaže 300 metrov več kot bi morala…
11-15km
Tempo podoben kot prej, zajček se še vedno oddaljuje. Kaj zaboga je to zdej? Je prehiter ali kaj? Srčni utrip pod kontrolo, in čisto v skladu s planom.
16-20km
Nadaljujem s podobnim tempom, ki je sedaj 4:11-4:12 minut na km. Zajček se še vedno oddaljuje?! Srčni utrip pod kontrolo, in čisto v skladu s planom. Malo več se zadržim le na postajah s pijačo kjer je gužva. Srčni utrip še celo pade na 160 utripom na minuto. Pojem drugi gel. In še naprej razmišljam koliko imam do konca.
21-25km
Ura mi na 21,1km pokaže 1:28:40. Super. Točno po planu. Problem je v tem, da je do uradne oznake polmaratona še 600 metrov. Na uradnem polmaratonu ura pokaže 1:30:40. Ufa. Not good. Očitno mi je ura zatajila, ker takega odstopanja mi še nikdar ni kazalo, niti nisem laufal ekstremno naokoli. Začnem preračunavat v glavi kako hitro moram tekat do konca, da dosežem cilj pa… bi rabil očitno negative split – težka bo. In v glavi se mi v 22km nekaj premakne in čisto upočasnim… za 10 sekund… pa še na stegnih me začenjajo drgnit hlače?!?! Le kaj se vse danes ne bo zgodilo?
26-30km
Muzka naokoli, meni se pa vleče. Tempo je sedaj padel na okoli 4:26 minut na kilometer jest pa samo razmišljam koliko je še do konca in kdaj bo konec. Prav tečno mi je. Srčni utrip pade na rang med 156 in 157, kar je meni precej pod “tekmovalnimi” vrtljaji. Na km 29 so na voljo geli, vzamem dva. Enega pojem takoj, kofeinskega pa si pustim za čez nekaj časa…
31-35km
Samo še razmišljam kdaj bomo pri Potsdamer platz, kjer je do konca samo še 4 km… ampak do tam je še daleč… Sedaj me že množično prehitevajo, jaz pa nimam hude volje tekati hitreje. V glavi si samo preračunavam koliko moram do konca še iti, da vsaj za silo ulovim B plan.
36-40km
Pojem še zadnji gel in si rečem. Zdej pa hitreje. Mah, glava ne da. Pospešim za 500 metrov, potem pa padem nazaj v nek lagoden, relativno počasen tempo. Srčni utrip samo okoli 155 utripov na minuto.
41-finish
Ko vidim, da mi bo uspelo priteči v cilj nekje okoli 3:10 oz. 3:11 se v zadnjih kilometrih kar vlečem. Ne da se mi, še manj imam pa volje pospešiti. Še v ciljnem šprintu se raje posvetim ogledovanju okolice kot pa šprint.

Epilog: Na koncu je bil čas 3:11:10. Moj deveti maraton sem tako končal s tretjim najhitrejšim časom. Že dolgo pa nisem bil drugo polovico tako počasen (1:40). Marsikdo bi bil s tem časom zadovoljen, sam pač nisem. Glava tokrat ni bila pri stvari, mogoče tudi zato ne ker sem pač imel manko opravljenih kilometrov. Mogoče ker… Brez veze iskati odgovore, gledam naprej… Cilj B je skoraj dosežen, vse je odvisno od tega kakšen bo cut-off naslednje leto. Imam 3m49s prostora. Letos je bil 2m25s pod 3:15 maratonu.

Categories: šport, tek Tags:

Peking in kolo

julij 30th, 2015 Comments off

MatevzH_kolo-4592Beijing and China used to be a synonym for cycling – but whats the reality today?

Bicycles are still here. There are some designated cycling paths (physically separated from the road), however, cyclist can really feel as a secondary and non-important participant on the road. Yes, it is an alternative mean of transports, however, there are some even more strict rules than for the cars. Parking for example – don’t expect to park anywhere, especially around large international hotels – cycling is inferior to driving and also an indicator of your “low” status. So… how is to cycle in Beijing?

First… gear… Helmet almost doesn’t exist. It is almost exclusevely used only by foreigners, or somebody who is serious sport cyclist. I would say, that the helmet is used by 1-2 per 100 cyclists. What you also need on your bicycle (beside good handling skills) is a bell. Without it you are invisible. As as plenty of chinese cyclists and motorist, as they don’t use lights at night. Yes, see and be seen its important, especially as drivers don’t give a shit about your safety or give you way. Brakes? Of course. During the bad pollution days its almost obligatory to wear an anti-pollution mask. What i lack (and admit it) is patience – i had it at the beginning, but now… if somebody cuts my way, i’ll shout, kick or bang the car. Don’t care anymore.

MatevzH_kolo-4572Good Chinese “driving” practice:
– even though pedestrians and cyclist have a green light, a car or motorbike will always have a right of way, and they will try to the best to run you over
– if there is green light, it doesn’t mean that it is safe to cross the road (unfortunately it is just “less” dangerous)
– cycling paths are often used as parkings and abruptly stopping points
– when overtaking a parked car, beware of the drivers opening their doors
– cars, motorbikes or other cyclist almost never signal lane changes. If the car is behind you, it will show its presence with a honk – they will try to overtake you, even if they will stop and cut your lane 10 meters later
– it is usual that a car, parked on cycling path will start as you try to maneuver around him
– riding in the opposite direction is nothing unusual

Actually, there are some rules enforced for car drivers (like speed cameras or stop light at the crossroads). Bicyclist, motorists or tricycle drivers don’t like those rules:
– as soon they are on road, they forget the rules
– crossroad signals are only indicative – who cares if the light is red and a lot of traffic
– nobody uses the lights, it also isn’t important in which way to drive
– the use of mobile devices is something completely normal for any driver
– helmets? what are those?
– etc…

Despite all that… cycling can be fun and sometimes also quite mentally difficult. Certainly the most efficient and usually the fastest mean of transport on short distance.

Categories: 2015-2017 Kitajska, Azija, Kitajska, kolo Tags: