Archive

Archive for the ‘šport’ Category

20. Ljubljanski maraton

oktober 25th, 2015 Comments off

mara1Po Berlinu sem bil rahlo razočaran. In sem kao želel popraviti rezultat v Ljubljani. Ampak kaj ko sem že pred časom rekel, da bom tokrat našemljen tekel. Nič ni bilo z rezultatom, bil je pa lep sproščen in zabaven tek 🙂

Z vitezi smo se letos našemili v minjone. Z modrimi hlačami, kapo, očali in banano v rokah.

Štartamo čisto zadaj, tam nekje na tivolski cesti.
1-5 km… počasen tek, veliko časa porabimo za fotkanje po takih in drugačnih placih. Za teh 5km porabimo cirka 30 minut.

6-10km… za Bežigradom naredimo še par skupinskih fotk, včasih pozabimo teči in kar hodimo… in do tam že pojem obe banani 🙂 Po zadnjem postanku smo šli tako počasi, da nas je prehitel tudi tekač za tempo maratona 4:15, ki je štartal za nami. Na osmem kilometru se odločim, da imam dovolj počasnega teka in grem naprej. Pravzaprav nameravam iti cel maraton, in če bi z drugimi minjoni tekal naprej bi za cel maraton rabil kar precej časa. Takoj pospešim tempo na nekje 4:40 min na km, kaj hudo več je v tej grozni gužvi nemogoče. Že tako grem stalno levo in desno.

11-15… še naprej porabljam precej energije za vijuganje – obleka zaenkrat ne moti. Najdem pa dovolj energije za pogovor z vsakim in fotkanje. Pri mercatorju ujamem zajčka za 4h 🙂

16-20… počutim se še naprej odlično, tempo sicer precej variira, ker je veliko stop&go. Treba se je pač ustaviti za fotografiranje 😉

21-25… polovičko pretečem v 1h50m, kar je solidno glede na to, da sem prvih 6-7 km pretekel res počasi… Je pa sedaj precej manj ljudi ob progi in na progi, tako da je tek samoten. Se pa zabavam s spodbujanjem drugih.

26-30… smo na Rudniku, tempo je še vedno ok, ujamem tudi zajčka za 3h45m 🙂

31-35… ah, na km 31 pa se začne. Najprej vzpon pod Golovec (ni hudo), vse bolj pa začenjam čutiti posledice obleke. Tekanje v dolgih delavskih hlačah ni najbolj enostavno. So težke in so se tudi že počasi napile švica.

36-40… žal upočasnim tempo, tam na 35-36km kar precej. Obleka že pošteno moti in ni več zabavno. Ampak še vedno predvsem prehitevam druge tekače, le malo kdo me prehiti. Ampak se vleče. In samo čakam da vidim oznako 2km…

40-42… v centru spet več ljudi, in najdem energijo za tek pod 5 min na km

Cilj. V maski kot minion. Glede na to, kako počasi je šlo v prvih kilometrih sem na koncu zelo zadovoljen. 3h36m49s. OK, drugi najpočasnejši maraton doslej, pa vendar ga tokrat res nisem vzel zares. Tiha želja je sicer bila da grem pod 3 ure in 30 minut, samo bi moral celotni tek vzeti bolj zares, se manj ustavljati, sploh pa ne tako počasi tekati na začetku. Ampak na koncu čutim precej posledic težke obleke… Moji minijonski partnerji medtem že kako uro pijejo pivo in se čudijo kje sem 🙂


(foto Igor Zonik)

Categories: foto, šport, tek Tags:

Berlinski maraton 2015 – poročilo

oktober 1st, 2015 Comments off

foto2Ko sem pred dvema letoma tekel v Chicagu maraton le nekaj sekund nad tremi urami sem si takoj tam rekel – naslednje leto grem še hitreje v Berlinu… ker to je najhitrejša proga na svetu in ta proga že nekaj let drži svetovni rekord. Na žalost se je evforija hitro razblinila, saj sem na poti domov iz Chicaga ugotovil, da sem rok za vpis v žrebanje zgrešil za pičlo uro… No, pač je Berlin počakal še eno let.

Vmes so bili drugi načrti ter številni vzponi in padci. Po eni strani je vredu, da sem tisti oktobrski dan zgrešil rok za prijavo, saj sem zaradi zahtevne bolezni najprej moral odpovedati ironmana v Celovcu, in enako bi se sigurno zgodilo tri mesece kasneje z berlinskim maratonom. Zato sem se pa prijavil za leto 2016, in bil tudi uspešen na žrebu 🙂

Za pot v Berlin sem tokrat izbral kar opcijo s ŠD Maratonc (kjer vsako leto peljejo avtobus maratoncev postavljat rekorde v Berlin), ampak pa kot strela z jasnega udari novica, da bo Adria začela leteti v Berlin. Super. In že takoj kupim karto (za 139 EUR) in rezerviram hotel. Kar bo pa bo.

Resneje tekat sem začel šele pozno jeseni 2014. Opazil sem, da mi je bolezen, predvsem pa odsotnost od fizične aktivnosti in teka vzela kar nekaj moči. Zato sem začel pozno jeseni s kilometrino okoli 100km na mesec. Ni veliko, nekaj pa je. Ampak kakorkoli sem hotel, ni šlo hitro. Pavza je bila očitno predolga in treba je bilo začeti praktično znova. Šele nekje marca-aprila letos sem prvič malo povečal kilometrino nad 120-130km, tudi redna tekma trojk v Ljubljani je bila bolj druženje kot pa resno hiter tek. Opazil sem, da sem pridobil nazaj nekaj vzdržljivosti, manjka mi pa hitrosti. To se je opazilo še posebno na Nočni 10ki na Bledu, kjer sem traso v mukah pretekel v dobrih 41 minutah. Prepočasi. Nekaj takega bi moral biti zdržati 4x zapored. Težka bo. Poleti sem povečal kilometrino in začel s treningi hitrosti. Prepočasi pa vendar, in kar prehitro je prišel čas odhoda v Berlin.

Postavil sem si dva cilja – A cilj je bil tek pod tremi urami. Težak, vseeno pa dosegljiv če bi se vse zvezde poravnale, bi bilo čez dan hladno in če bi se dobro počutil. B cilj je bil hitreje od kvalifikacijske norme za Bostonski maraton – torej par minut pod 3h15m, najraje pod 3h10m.

Na dan tekme sem se počutil čisto dobro. Mogoče sem imel malo utrujene noge, ker sem prejšni dan po Berlinu (menda, če tako pravi moj dragi telefon že mora biti res) naredil kar 18km. Imam svojo jutranjo rutino in vse je bilo fajn. Dan je bil sončen (prekrasen, brez oblačka), temperature pa tudi zjutraj kar hladne – le malo čez 10c.

Taktično sem se postavil za zajčka, ki je imel balon s tremi urami. Za pomeni, da je bil oddaljen samo kakih 15 metrov in 500 oseb. In štart.
1-5km
Gužva na začetku, ampak se da čisto solidno tekat. Je pa treba parkrat spremeniti tempo, da prehitim počasne. Vseeno pridem v lep tempo, tam okoli 4:10 minute na km in po moji uri pretečem teh prvih 5 km okoli 21 minut. Ravno prav za ogrevanje, ne prehitro, ne prepočasi. Srčni utrip naraste na delovno hitrost, torej okoli 163 utripov na minuto. Glavni problem pa vidim v tem, da mi takoj uide zajček z balonom, in ne uspe mi zmanjšati razlike (če je bila na začetku 10 metrov, je potem na koncu teh 5km okoli 30 metrov – in ogromno ljudi vmes).
6-10km
Zgodi se nekaj kar se mi doslej še ni zgodilo. Začenjam razmišljat koliko imam še do konca, kar ni dober znak, vsaj ne tako hitro v dirki. Tempo vzdržujem podoben kot v prvih 5km, a zajček se še kar oddaljuje. Malo pred oznako 10km pojem prvi gel. 10km pretečem po moji uri v 42 minutah (torej točno po planu), čudno pa je da mi že sedaj ura kaže 300 metrov več kot bi morala…
11-15km
Tempo podoben kot prej, zajček se še vedno oddaljuje. Kaj zaboga je to zdej? Je prehiter ali kaj? Srčni utrip pod kontrolo, in čisto v skladu s planom.
16-20km
Nadaljujem s podobnim tempom, ki je sedaj 4:11-4:12 minut na km. Zajček se še vedno oddaljuje?! Srčni utrip pod kontrolo, in čisto v skladu s planom. Malo več se zadržim le na postajah s pijačo kjer je gužva. Srčni utrip še celo pade na 160 utripom na minuto. Pojem drugi gel. In še naprej razmišljam koliko imam do konca.
21-25km
Ura mi na 21,1km pokaže 1:28:40. Super. Točno po planu. Problem je v tem, da je do uradne oznake polmaratona še 600 metrov. Na uradnem polmaratonu ura pokaže 1:30:40. Ufa. Not good. Očitno mi je ura zatajila, ker takega odstopanja mi še nikdar ni kazalo, niti nisem laufal ekstremno naokoli. Začnem preračunavat v glavi kako hitro moram tekat do konca, da dosežem cilj pa… bi rabil očitno negative split – težka bo. In v glavi se mi v 22km nekaj premakne in čisto upočasnim… za 10 sekund… pa še na stegnih me začenjajo drgnit hlače?!?! Le kaj se vse danes ne bo zgodilo?
26-30km
Muzka naokoli, meni se pa vleče. Tempo je sedaj padel na okoli 4:26 minut na kilometer jest pa samo razmišljam koliko je še do konca in kdaj bo konec. Prav tečno mi je. Srčni utrip pade na rang med 156 in 157, kar je meni precej pod “tekmovalnimi” vrtljaji. Na km 29 so na voljo geli, vzamem dva. Enega pojem takoj, kofeinskega pa si pustim za čez nekaj časa…
31-35km
Samo še razmišljam kdaj bomo pri Potsdamer platz, kjer je do konca samo še 4 km… ampak do tam je še daleč… Sedaj me že množično prehitevajo, jaz pa nimam hude volje tekati hitreje. V glavi si samo preračunavam koliko moram do konca še iti, da vsaj za silo ulovim B plan.
36-40km
Pojem še zadnji gel in si rečem. Zdej pa hitreje. Mah, glava ne da. Pospešim za 500 metrov, potem pa padem nazaj v nek lagoden, relativno počasen tempo. Srčni utrip samo okoli 155 utripov na minuto.
41-finish
Ko vidim, da mi bo uspelo priteči v cilj nekje okoli 3:10 oz. 3:11 se v zadnjih kilometrih kar vlečem. Ne da se mi, še manj imam pa volje pospešiti. Še v ciljnem šprintu se raje posvetim ogledovanju okolice kot pa šprint.

Epilog: Na koncu je bil čas 3:11:10. Moj deveti maraton sem tako končal s tretjim najhitrejšim časom. Že dolgo pa nisem bil drugo polovico tako počasen (1:40). Marsikdo bi bil s tem časom zadovoljen, sam pač nisem. Glava tokrat ni bila pri stvari, mogoče tudi zato ne ker sem pač imel manko opravljenih kilometrov. Mogoče ker… Brez veze iskati odgovore, gledam naprej… Cilj B je skoraj dosežen, vse je odvisno od tega kakšen bo cut-off naslednje leto. Imam 3m49s prostora. Letos je bil 2m25s pod 3:15 maratonu.

Categories: šport, tek Tags:

Peking in kolo

julij 30th, 2015 Comments off

MatevzH_kolo-4592Beijing and China used to be a synonym for cycling – but whats the reality today?

Bicycles are still here. There are some designated cycling paths (physically separated from the road), however, cyclist can really feel as a secondary and non-important participant on the road. Yes, it is an alternative mean of transports, however, there are some even more strict rules than for the cars. Parking for example – don’t expect to park anywhere, especially around large international hotels – cycling is inferior to driving and also an indicator of your “low” status. So… how is to cycle in Beijing?

First… gear… Helmet almost doesn’t exist. It is almost exclusevely used only by foreigners, or somebody who is serious sport cyclist. I would say, that the helmet is used by 1-2 per 100 cyclists. What you also need on your bicycle (beside good handling skills) is a bell. Without it you are invisible. As as plenty of chinese cyclists and motorist, as they don’t use lights at night. Yes, see and be seen its important, especially as drivers don’t give a shit about your safety or give you way. Brakes? Of course. During the bad pollution days its almost obligatory to wear an anti-pollution mask. What i lack (and admit it) is patience – i had it at the beginning, but now… if somebody cuts my way, i’ll shout, kick or bang the car. Don’t care anymore.

MatevzH_kolo-4572Good Chinese “driving” practice:
– even though pedestrians and cyclist have a green light, a car or motorbike will always have a right of way, and they will try to the best to run you over
– if there is green light, it doesn’t mean that it is safe to cross the road (unfortunately it is just “less” dangerous)
– cycling paths are often used as parkings and abruptly stopping points
– when overtaking a parked car, beware of the drivers opening their doors
– cars, motorbikes or other cyclist almost never signal lane changes. If the car is behind you, it will show its presence with a honk – they will try to overtake you, even if they will stop and cut your lane 10 meters later
– it is usual that a car, parked on cycling path will start as you try to maneuver around him
– riding in the opposite direction is nothing unusual

Actually, there are some rules enforced for car drivers (like speed cameras or stop light at the crossroads). Bicyclist, motorists or tricycle drivers don’t like those rules:
– as soon they are on road, they forget the rules
– crossroad signals are only indicative – who cares if the light is red and a lot of traffic
– nobody uses the lights, it also isn’t important in which way to drive
– the use of mobile devices is something completely normal for any driver
– helmets? what are those?
– etc…

Despite all that… cycling can be fun and sometimes also quite mentally difficult. Certainly the most efficient and usually the fastest mean of transport on short distance.

Categories: 2015-2017 Kitajska, Azija, Kitajska, kolo Tags:

Ferata Češka koča

julij 3rd, 2015 Comments off

MatevzH_feratacs-0094
V Sloveniji z jeklenico varovanih plezalnih poti ni prav veliko. Ena izmed novejših je ferata do Češke koče nad Jezerskim. Poteka med že obstoječimi potmi in pod jeklenicami tovorne žičnice, ker ohranjamo pristnost in doživljajsko bogastvo doline Ravenske Kočne. Je zahtevna (kratek odsek doseže oceno D/E), uporaba čelade in varovalnega kompleta pa sta nujni, pravtako uporaba rokavic. Dolga je okoli 300 višinskih metrov, vzpon pa traja približno uro in pol.

Izhodišče je Zgornje jezersko. Z večjega parkirišča nadaljujemo po makadamski cesti in sledimo oznakam Češka koča. Kmalu pridemo do spodnje postaje tovorne žičnice do Češke koče in razpotju gremo mimo požganih ostankom stare spodnje postaje in sledimo oznakam Češka koča (umik žrela). Kmalu pot pride na iz gozda ven na teren, ki je poraščen z ruševjem, kjer se odprejo tudi lepi razgledi na bližnje stene. Na melišču je tudi znak na skali, kjer piše »Ferata Češka koča«, ki mu je treba slediti, in kmalu si na izhodišču. Pri vstopu v plezalno pot se levo odcepi tudi lažja pot, ki obide začetni najtežji del plezalne poti. Ta pot je označena z napisom »umik«.

MatevzH_feratacs-0070Opisu poti, ki je iz spletne strani “hribi.net” sem dodal še nekaj svojih komentarjev.

Prvi del:
V začetku se plezalna pot zelo strmo vzpne ob jeklenici (težavnost C/D) in ker je stopov malo, je potrebno kar nekaj moči v rokah. Sledi kratko manj zahtevno prečenje po pobočju, ki je poraščeno s travo in ruševjem (A/B). Pot nato ponovno postane zahtevnejša in se prečno vzpne po strmi steni (C/D). V steni pot zavije levo navzgor in nas preko kratkega vendar kljub temu precej zahtevnega previsa (E) pripelje na nekoliko manj zahteven teren. Tu se vzpenjamo ob jeklenici po pobočju, ki je delno poraščeno s travo in ruševjem (B/C). Pot nas nato pripelje na lažji teren kjer se prvi del plezalne poti konča.

Drugi del:
Nekaj časa se nato vzpenjamo po nezahtevnem pobočju skozi ruševje, nato pa pridemo ponovno do jeklenic kjer se prične še drugi del zavarovane poti. Tu se nam z leve priključi tudi pot, ki se umakne začetnemu najtežjemu delu. Nekaj časa se nato MatevzH_feratacs-0072vzpenjamo ob jeklenici po ne pretirano zahtevnem pobočju (A/B), nato pa pot zavije v levo in sledi kratek navpičen vzpon (D). V nadaljevanju se nato kar nekaj časa strmo vzpenjamo ob jeklenici (C in C/D). Takšna pot nas nato pripelje do vpisne skrinjice kjer za kratek čas postane pot za odtenek manj zahtevna (B/C). Pot se nato še enkrat strmeje vzpne (C/D), nato pa strmina prične popuščati. Jeklenice se nato končajo in kmalu se priključimo poti »umik Žrela«. Tu nadaljujemo desno in do koče, ki jo že vidimo pred seboj je le še nekaj minut hoje.
Na tem delu je bolj zahtevene predvsem začetek, oz. vstop v steno, ki pa zgleda težje kot je v resnici. Po jeklenici je vzpon relativno enostaven, malo težje je iskanje ustreznih oprimkov. Kasneje vlečenje po jeklenici ni več potrebno, treba pa je biti previden zaradi razmajanih skal, ki hitro končajo v rokah.

Moje mnenje je, da je pot (ferata) fajna popestritev oz. alternativa vzpona do češke koče. Dobiš pa pri vzponu včasih pomislike kaj so si mislili kreatorji te poti, saj je mestoma kar posiljena in je edina rešitev pač vlečenje po jeklenici. Poleg tega zna biti vsaj prvi del zelo drseč če je malo vlažno. Vzpon traja cirka 90 minut in je mestoma prav zahteven. Sicer je možnost umika pred prvim delom, ampak vseeno zahtevnost previsa ni prehuda. Poleg tega je previs še na začetku, ko plezalec ni utrujen. Ker se po previsu pot položi ni velike bojazni, da bi plezalec do konca prvega dela omagal in se moral čez previs spuščati. Je pa pot mestoma kar lepo zračna.

Belopeška jezera s kolesom

junij 12th, 2015 Comments off

Categories: kolo, šport, video Tags: