Photo MH

Prekrasen sončen in topel dan, in vzpon na Mangrtsko sedlo. Gor toplo, dol mrzlo. Tole bo treba ponoviti še enkrat letos.

… danes je bil na sporedu naporen dan… 8 ur vožnje z avtom in 800km… iz Ženeve v Švici do Slovenije Ker je bil dan prekrasen, in se je Mont Blanc prav svetil pod modrim nebom sem se v Chamonixu po gorenjsko odločil, da ne grem skozi predog, ampak “uporabim” krajšnico čez prelaze, z vrhom na prelazu Grand St. Bernard. Iz Chamonixa se cesta polagoma vzpenja, pravzaprav me je vzpon presenetil. Pričakoval sem Vršič in serpentine, ampak ne… relativno enostavna cesta za vozit, in zelo hitro se prečkata dva nižja prelaza. Col de Montant (1450m) and Col de Forclaz (1550m). Kolesarjev je pa ogromno. Sledi spust Martigniya (nekaj čez 500m) in potem po prekrasni dolini in med svizci vzpon na Col de Grand St. Bernard.

Vglavnem… v teh krajih ne moreš zgrešiti, da bo tukaj čez nekaj tednov potekal Tour de France. Vsepolno je znakov, in en izmed ciljev je blizu. Verbier. Takoj naslednji dan je naslednja težka gorska etapa, ki povezuje Švico, Italijo in Francijo. Čez dva težka prelaza – Grand in Petit St. Bernard. Povezava do etape na Le tour 2009

No… in kdo je treniral tam??!?!??!?!? Nihče drug kot Mr. Livestrong, Lance In je šel hitro navzgor. Frekvenca vrtenja pedal je bila neverjetna, in vse je zgledalo tako lahkotno…

Go go go Lance…

ps: na poti navzdol proti Aosti naju je med iskanjem svizcev ob cesti sicer prehitel, vendar žal fotoaparata ni bilo blizu

Na svoji spletni strani je Armstrong objavil naslednji video o današnji etapi…

med kolesarjenjem po Parenzani…

Takole… tukaj res ni nikdar dolgcajt… Vse kar delas zaznamujejo tri stvari… vrocina, veliko voznje in zgodnje vstajanje…

Kot navdusen kolesar, sem seveda moral sprobati kolo… na termometru je kazalo 36C, ura 3 popoldne in vamos… malo iz San Pedra srecam se tri norce s podobnimi nacrti… in gremo… najprej v Valle de la muerte (Dolina smrti), ki je znana po velikih sipinah, negostoljubnosti in seveda vrocini… Pot gre vseskozi navzgor, nekaj casa se pesek ugreza skoraj do kolen, mi norci pa se vedno naprej… Za nas pa vrh se ni konec, pravzaprav smo sele na zacetku poti Treba je iti se v Valle de la luna (Dolino lune), kjer je menda pokrajina podobna lunini, in podobno neprijazna za zivljenje kot v prvi dolini… No… vse bi bilo vredu, ce ne bi bilo do tam 15km… najprej navzdol (in veter je bil tako mocan, da je bilo treba skoz fejst poganjat), potem pa nazaj navzgor… No, in ko smo prisli na razgledno tocko je bilo vse poplacano, saj smo prisli tja ravno ob pravem casu in to z lastnimi mocmi… Se soncni zahod.

Zdej po pravici povedano… soncni zahod kot soncni zahod… in ni nujno, da je najlepsi na drugem

koncu sveta… Je bila pa pokrajina zanimiva, in najlepse je prislo sele po soncnem zahodu… Ko je sonce vrglo se zadnje zarke na bliznje vulkane in jih obarvalo rdece… Se obrazlozitev ene fotke… tam za mano zal ni sneg, ampak… bel pesek… delu doline luna, ki se ji rece amfiteater…

Potem pa se kolesarjenje nazaj v San Pedro, kjer smo bili v temi… na sreco je polna luna, tak da samo imeli umetni svetilnik, ni pa bilo prijetno (bilo je ze posteno hladno)… So pa vse turisticne agencije tole odsvetovale delati na lastno pest In sjora, ki mi je posodila kolo je ze grdo gledala, saj je hotela zapreti trgovino petnajst minut prej