Torej… Prvi maraton v Parizu je uspel. V manj kot v enem letu sem uspel od popolnega netekača in relativno nerednega športnika se preleviti v nekoga, ki je zmožen preteči maratonski tek in zraven še celo uživati.
Ključ do uspeha je bil v vsakem primeru trening. Prvič lani sem obul teniske poleti na Rodosu in se v temperaturi cirka 30C odpravil na ene 8km tek. Verjetno je bilo še manj. Tekel sem počasi. In komaj preživel. In potem sem si enega lepega dne zadal ali ne bi bilo fajn preteči 21km in Blejski mali maraton bo odlična izbira. Časa za pripravo manj kot mesec, ampak bom že preživel. In res… po štirih tekih sem bil toliko pripravljen, da sem prvi daljši tek v življenju preživel brez večjih problemov. Pravzaprav sem bil na koncu malo razočaran, ker sem svoj “mejnik” presegel za cirka 50 sekund, saj se je ura ustavila pri dveh urah in 50 sekundah. Ampak OK. Na koncu sem čutil, lahko bi mogoče še hitreje.
Potem pa mi enkrat znanec omeni… kaj praviš… Maraton v Parizu… zdej je prijava… pa sem rekel, zakaj pa ne… prijavnina ni tako visoka, pa tudi če ne grem… Potem pride vmes še polmaraton v Ljubljani, kjer sem sicer postavil za 10 minut boljši čas kot na Bledu, vendar sem bil na koncu kar fajn utrujen.
In… treba je bilo vzeti stvar resno v roke… Sicer se nisem držal čisto plana, ampak statistika je pokazala, da sem pretekel do maratona cirka 320km, povprečno po 12,5km na seanso… in sem ponosen, da sem vztrajal pri teku tudi sredi zime, ko so bile temperature globoko pod ničlo. Tek sem združil tudi s tekom na smučeh, ki se je na koncu izkazal kot odličen aerobni trening. Za moč je pomagal kak turni vzpon v gorah, pa tudi tek v hrib.
Vglavnem. Potem pride Pariz. Ker je bil to prvi maraton, sem se prijavil v skupino 4:15 (kljub temu, da lahko polmaraton tečem precej hitreje kot 2 uri). Zjutraj gužva, takšna, da ne morem niti priti v svojo skupino. Grem do “vrat” naprej, kjer pridem me tiste, ki nameravajo teči 4 ure. In počasi, počasi (ker pač ne morem stati na miru in primrzniti – kljub plastičnem ogrinjalu) se sprehodim do 3:45. Maraton se prične ob glasni muziki I got a feeling… Tempo v prvih kilometrih je hiter, na srečo se je potem nekoliko “umiril”. Popolnoma brez problemov sem prvo polovico pretekel v času 1:50:11. Hidracija pravilna, takoj po 21km pojedel prvi gel. Sem se pa že malo podajal v “neznano” območje, saj več kot 30km še nisem nikoli tekel. Zato sem okoli 25km rahlo upočasnil, saj sem se bal da tega tempa telo ne bo zdržalo. Hkrati so okoli 25km prvi že začeli hoditi, okoli 30km so prvi že naredili pavze in si masirali krče, okoli 35km pa so mnogi precej zmanjšali tempo, nekateri pa tudi že omagali. No, počutil sem se odlično. Zato sem začel okoli 36-37km precej pospeševati (približno 20-30 sekund hitreje kot pa nekaj kilometrov prej), zadnje dva kilometra pa v tempu pod 5 minut na kilometer. Noge so zdržale, sicer sem jih že čutil, ampak moč je še vedno bila.
Na koncu zadovoljen. 3:40.12. Precej hitreje od načrta. Mogoče bi lahko še hitreje, če ne bi 10km tekel nekoliko počasneje. Mogoče tudi ne, ker telo ne bi zdržalo. V vsakem primeru, bil je postavljen osebni mejnik in sedaj vem kaj telo zmore.
Povprečni srčni utrip 160bpm, max. 175 bmp, povprečni tempo pa 5:08 minut na km. Skupaj pa je bilo narejenih cirka 190 višinskih metrov.
Je pa fajn… zadovoljstvo, kljub bolečim nogam (sklepom in mišicam) je veliko. In kmalu po maratonu sem že razmišljal, kateri je pa naslednji… no, sej bo…
