Archive

Archive for the ‘Čile’ Category

Hasta la vista America…

december 27th, 2008 Comments off

Takole… avtobus me je pripeljal mimo nacionalnih parkov Sajama in Lauca, vulkanov, jezer polnih flamingov in planjav cred lam v Cile… Zacuda je cesta kar naenkrat postala slabsa (ja, bolivijci so zgradili vsaj eno dobro cesto, cilencem pa to itak ni v interesu), na meji pa zelo striktna kontrola s cilenske strani… V obratni smeri stevilni tovornjaki polni odrabljenih cilenskih avtomobilov in avtobusi polni cilencev s tehnicno robo… kot da bi bil na kaki yugo meji pred 20 leti…

Kljub neverjetni pokrajini sem vesel, da sem nazaj v civilizaciji… Nasel sem perfekten hostel za stopover – Sunny days Arica, ki ga vodi novozelandec, ki je zaradi ljubezni ostal v teh krajih. Poleg tega, da je v blizini plaze je notri zanimiva druscina sopotnikov… Tako smo imeli bozicno vecerjo v avstralsko-novozelandski-ameriski-nemsko-svedski druscini… Vsak je nekaj kupil in pripravil (jest sem se izkazal z ze pripravljenim sladoledom za desert), ampak vecerja je bila pestra in okusna… Prav fajn si je bilo pogreti kosti na toplem soncku… In naslednji dan mi je bilo kar zal, da odhajam naprej. Fenomenalni zajtrk, odlicna druzba, in dan je hitro minil… Pa se v pristaniscu imajo celo kolonijo morskih levov in pelikanov, ki se mastijo ob ostankih rib, ki jih cistijo ribici…

Poleg vsega sem se odlocil kar leteti iz Arice v Santiago, saj so mi tri ure in pol leta nekoliko bolj ustrezale kot pa 28 ur avtobusa… Poleg tega je bila cena ista :)))

Ja, potovanja je skoraj konec. Jutri letim nazaj proti domu, in tokrat se kar veselim. Sej, v Arici bi ostal se par dni ob plazi, vendar me je vreme v La Pazu toliko psihicno dotolklo, da se veselim odhoda domov. In zadnji dan v Santiagu sem prav uzival. In Santiago je se enkrat dokazal, da je pravzaprav zelo evropsko mesto. Malo sem se potikal po hribckih ter gondolah, sprehajal po dolgih ulicah, uzival v lokalcih Providencie, gledal mumije v muzejih, … bilo je fajn… Tudi na potovanju je bilo fajn… videl sem skoraj vse kar sem si zadal, bil sem z lastnimi mocmi na vulkanu, naucil sem se gledati zvezde in se kaj…

Ampak vseeno… gremo domov… hasta la vista America… se se vidimo… :))) Prej ali slej…

… par fotk s poti med San Pedrom in Uyunijem…

december 18th, 2008 Comments off

Bilo je lepo, bilo je fajn, in da ne izgubljam besed samo nekaj fotk… mimogrede, na prvi sliki je vulkan na katerega sem se povzpel… vem, da ne zgleda wau, je pa vseeno visooook…

… in pocivajmo v Cilu se en dan…

december 12th, 2008 Comments off

Pravzaprav nimam kaj veliko za povedati… za se en dan sem obtical v San Pedro de Atacama… in ker je bilo vroce, soncno in nasploh nobenega bazena v blizini sem sel na eno “aklimatizacijsko” turo…

No, aklimatizacijska tura je bila izlet na bliznji vulkan, na visino cirka 5600m nad morjem. Ocitno sem se v zadnjih dneh kar solidno aklimatiziral, tako da mi danes ni bilo problema hoditi 3 ure in tistih 600 in nekaj visinskih metrov (ja, z avtom se je pripeljalo na skoraj 5000m, saj gor vodi stara rudarska pot – ah, so bili norci ti rudarji. Zdej pa to pot vec ali manj uporabljajo astronomi, saj se v blizini gradi najvecji center za opazovanje zvezd na svetu…). Tokrat je bila dobra druzba, tako da je vzpon hitro minil…

Takole… bilo je hladno. Bilo je vetrovno. Bilo je zabavno. In bilo je fajn… 🙂

Dovolj o tem. To je moje zadnje oglasanje za xx dni… Jutri grem v Bolivijo cez salar de Uyuni. Potem do Sucreja, kjer me naslednji cetrtek caka letalo v La Paz (ja, raje sem kupil letalsko za 70US$ kot pa da bi se 16-20 ur fijakal po bolivijskih cestah). Kako naprej? Bomo videli…

Gejzirji, jezera in se kaj…

december 11th, 2008 Comments off

Ker je Cile se ena izmed tistih dezel, kamor brez avtomobila ne mores, je bilo treba vzeti tour za ogled. Tako sem sel v zadnjih dveh dnevih na dva taka izleta. Gejzirji El Tatio so res zanimivo dozivetje. V polspancu se poberes iz postelje ob 4h zjutraj in zunaj na hladu cakas minibus, da te pobere… Trpljenja se ni konec, saj v cisti temi, voznja na slabi cesti traja dve uri… In zbudis se na temperaturi -10C, na visini 4300m (tukaj cilenci pravijo, da so to najvisji gejzirji, vendar ze ce malo pogledas po LP Bolivija, so tam menda se visje) :))) Sele ko posije sonce se malo otopli, kljub temu pa je kar mrzlo… Najbolj pogumni se pa ob soncem vzhodu sli v bliznji bazen, ogrevan z vodo iz gejzirjev… Nisem bil med njimi, ker se mi res ni dalo slaciti ob svinjsko nizkih temperaturah…

Drugi dan pa se en “turisticni” ogled bliznjega salarja in jezer na altiplanu… Bilo je lepo, moram pa priznati, da nisem bil ne vem kako navdusen. Poleg tega bom veliko podobnih stvari videl tudi na poti v Bolivijo… Ampak vseeno… bilo je kar fajn, koncno sem videl flaminge v naravi, pa Vicune (neke vrste andsko srnjad).

Tako… hasta luego… verjetno tekoce ne bom vec objavljal fotk iz Bolivije, saj se mi je pokvaril citalec kartic… tak da… :))) Sem pa bil tudi len in neodlocen, tako, da sem zamudil petkovo turo za Salar de Uyuni oz. Bolivijo… Torej, grem v soboto… kar pomeni, da bo treba jutri prelenariti se en dan v San Pedru, potem pa malo pohiteti, da izvedem nacrt in pridem nazaj do Santiaga pravocasno… Jutri bom verjetno iz cistega dolgocasja objavil se en post, upam, da bom do takrat malo bolj naredil nacrte za naprej… :)))

Kolesarjenje na kvadrat – v vrocini

december 11th, 2008 Comments off

Takole… tukaj res ni nikdar dolgcajt… Vse kar delas zaznamujejo tri stvari… vrocina, veliko voznje in zgodnje vstajanje…

Kot navdusen kolesar, sem seveda moral sprobati kolo… na termometru je kazalo 36C, ura 3 popoldne in vamos… malo iz San Pedra srecam se tri norce s podobnimi nacrti… in gremo… najprej v Valle de la muerte (Dolina smrti), ki je znana po velikih sipinah, negostoljubnosti in seveda vrocini… Pot gre vseskozi navzgor, nekaj casa se pesek ugreza skoraj do kolen, mi norci pa se vedno naprej… Za nas pa vrh se ni konec, pravzaprav smo sele na zacetku poti 🙂 Treba je iti se v Valle de la luna (Dolino lune), kjer je menda pokrajina podobna lunini, in podobno neprijazna za zivljenje kot v prvi dolini… No… vse bi bilo vredu, ce ne bi bilo do tam 15km… najprej navzdol (in veter je bil tako mocan, da je bilo treba skoz fejst poganjat), potem pa nazaj navzgor… No, in ko smo prisli na razgledno tocko je bilo vse poplacano, saj smo prisli tja ravno ob pravem casu in to z lastnimi mocmi… Se soncni zahod.

Zdej po pravici povedano… soncni zahod kot soncni zahod… in ni nujno, da je najlepsi na drugem

koncu sveta… Je bila pa pokrajina zanimiva, in najlepse je prislo sele po soncnem zahodu… Ko je sonce vrglo se zadnje zarke na bliznje vulkane in jih obarvalo rdece… Se obrazlozitev ene fotke… tam za mano zal ni sneg, ampak… bel pesek… delu doline luna, ki se ji rece amfiteater…

Potem pa se kolesarjenje nazaj v San Pedro, kjer smo bili v temi… na sreco je polna luna, tak da samo imeli umetni svetilnik, ni pa bilo prijetno (bilo je ze posteno hladno)… So pa vse turisticne agencije tole odsvetovale delati na lastno pest 🙂 In sjora, ki mi je posodila kolo je ze grdo gledala, saj je hotela zapreti trgovino petnajst minut prej 🙂