Archive

Archive for the ‘2008 Čile, Bolivija’ Category

Cile / Bolivija – nekaj statistike

december 30th, 2008 Comments off

Bilo je lepo, bilo je kratko in sedaj je cas za vrnitev v resnicnost…

… za konec nekaj statistike…
stevilke

letalska karta – 1150 EUR
porabljeno denarja (brez letalske karte) – 880 EUR
najdražja enodnevna zadeva – 57 EUR (80 USD) vzpon na vulkan Toco pri San Pedro
najdražja večdnevna zadeva – 78 EUR (110 USD) tridnevna pot oz. izlet med San Pedro in Uyuni
najdražje prenočišče na noč – 11.4 EUR (16 USD) La Cupola v Copacabani
najcenejše prenočišče na noč – 3 EUR (4.2 USD – 30 bolivianov) Hostal Marith v Uyuniju
dvigov na bankomatih – 7x
najdaljši transfer – približno 1600km, 23 ur – bus Santiago – Calama- San Pedro
skupaj narejeno po cesti – približno 3000km
kilometrov na kolesu – približno 110km
najbolj “mučni” transfer – 160km, 7 ur – bus po makadamu Uyuni-Potosi
največja višina – 5640m vulkan Toco, najnižje 0m Arica 🙂
najvišje spanje – Laguna Colorada, Bolivija, približno 4500m
največja višinska razlika v enem dnevu – 4000m – transfer La Paz (4000m) -> Arica (0m)
najvišja temperatura – 36C San Pedro, Čile
število različnih prevoznih sredstev – 22 (letalo, bus, trajekt)
presedeno na letalu – 36 ur (skupaj z letom iz Evrope)
presedeno na avtobusih (brez džipa) – 52 ur
število različnih prenočišč in postelj – 12 (od tega 9 v dormitorijih)
število sostanovalcev v dormitorijih – 27 (od tega 13 žensk)
sostanovalci – 13 različnih narodnosti, najbolj pogosti nemci (7) in avstralci (5)
najbolj fajn hostel –Hostal Sunny Days, Arica
število posnetih fotografij – približno 1576 (9,74Gb – skupno dSLR + kompakt)
čas posnetih filmčkov – 58 minut (234 filmckov, 6Gb)
objavljenih postov (skupaj s tem) – 14, fotk 76 🙂

Do naslednjič… 🙂

Hasta la vista America…

december 27th, 2008 Comments off

Takole… avtobus me je pripeljal mimo nacionalnih parkov Sajama in Lauca, vulkanov, jezer polnih flamingov in planjav cred lam v Cile… Zacuda je cesta kar naenkrat postala slabsa (ja, bolivijci so zgradili vsaj eno dobro cesto, cilencem pa to itak ni v interesu), na meji pa zelo striktna kontrola s cilenske strani… V obratni smeri stevilni tovornjaki polni odrabljenih cilenskih avtomobilov in avtobusi polni cilencev s tehnicno robo… kot da bi bil na kaki yugo meji pred 20 leti…

Kljub neverjetni pokrajini sem vesel, da sem nazaj v civilizaciji… Nasel sem perfekten hostel za stopover – Sunny days Arica, ki ga vodi novozelandec, ki je zaradi ljubezni ostal v teh krajih. Poleg tega, da je v blizini plaze je notri zanimiva druscina sopotnikov… Tako smo imeli bozicno vecerjo v avstralsko-novozelandski-ameriski-nemsko-svedski druscini… Vsak je nekaj kupil in pripravil (jest sem se izkazal z ze pripravljenim sladoledom za desert), ampak vecerja je bila pestra in okusna… Prav fajn si je bilo pogreti kosti na toplem soncku… In naslednji dan mi je bilo kar zal, da odhajam naprej. Fenomenalni zajtrk, odlicna druzba, in dan je hitro minil… Pa se v pristaniscu imajo celo kolonijo morskih levov in pelikanov, ki se mastijo ob ostankih rib, ki jih cistijo ribici…

Poleg vsega sem se odlocil kar leteti iz Arice v Santiago, saj so mi tri ure in pol leta nekoliko bolj ustrezale kot pa 28 ur avtobusa… Poleg tega je bila cena ista :)))

Ja, potovanja je skoraj konec. Jutri letim nazaj proti domu, in tokrat se kar veselim. Sej, v Arici bi ostal se par dni ob plazi, vendar me je vreme v La Pazu toliko psihicno dotolklo, da se veselim odhoda domov. In zadnji dan v Santiagu sem prav uzival. In Santiago je se enkrat dokazal, da je pravzaprav zelo evropsko mesto. Malo sem se potikal po hribckih ter gondolah, sprehajal po dolgih ulicah, uzival v lokalcih Providencie, gledal mumije v muzejih, … bilo je fajn… Tudi na potovanju je bilo fajn… videl sem skoraj vse kar sem si zadal, bil sem z lastnimi mocmi na vulkanu, naucil sem se gledati zvezde in se kaj…

Ampak vseeno… gremo domov… hasta la vista America… se se vidimo… :))) Prej ali slej…

Blisc in beda La Paza

december 24th, 2008 Comments off

La Paz… najvisje glavno mesto na svetu. Najvisje mednarodno letalisce na svetu. In naj verjetno se kaj…

Pravzaprav, blisca je malo. Vsaj tak obcutek sem dobil. So relativno bogati deli mesta, so relativno cisti cisti deli mesta, in razviti center. Vse skupaj pa je zavito v neko tancico bede in 0gromno ljudi zivi na cesti od miloscine. To so seveda vec ali manj potomci starodavnih ljudstev na podrocju andov. Po drugi strani smo pa sedaj v dezevni dobi, tako da je resnicno malo sonca, in le redko se odpre pogled na spektakularno hribovje v okolici mesta. Zato se pa bolj speti vse, kar je povezano z bozicem in prav zanimivo je hoditi po bozicnem sejmu na aveniji Montes…

Ali mi je mesto vsec ali ne tezko recem. Sem indiferenten. Trenutno je zanimivo prav zaradi tega bozicnega dogajanja. Moram pa priznati, da komaj cakam, da grem iz La Paza, oz. Bolivije nazaj v Cile. Tole slabo vreme je totalno depresivno…

Torej, hasta luego Bolivija… jutri ob 6:15 bus, ki me bo cez Ande koncno pripeljal do pacifiskega ocenana… Menda je Arica surfers paradise, zato lahko racunam na malo boljso farbo 🙂

Copacabana

december 23rd, 2008 Comments off

Yiiiii… gremo na Copocabano… Zal ne tisto v Braziliji, ampak “originalno” Copacabano v Boliviji. Mesto je na zanimivem kraju ob jezeru Titicaca, med nekaj manjsimi hribcki. Skozi stoletja je bilo to sredisce romanj (in je se), danes pa je tudi plac za zure in poroke za bolivijce. Tako da se tam vedno kaj dogaja.

Kraj je ime dobil za casa inkov, ko so temu kraju dali ime Kota Kahuana oz. Copacahuana (v ajmarscini pogled na jezero). Kdo bi si mislil, da bodo brazilci to imeli povzeli, in jo naredili svetovno znano 🙂 Kopalcev je bolj malo, mogoce sem jih nastel vse skupaj tri. Voda je mrzla, in niti ne pretirano cista. Zato se bolivijski turisti raje zadrzujejo na plovilih, ki so vseh moznih pogonov, oblik in velikosti.

Vglavnem, v okolici je ogromno vecjih in manjsih inkovskih ostankov, se najpomembnejsi so na otokih Isla de la Sol (otok sonca) in Isla de la Luna (otok lune). Isla de la Sol je bila za inke sveto mesto, saj naj bi se tu rodilo kar nekaj njihovih bozanstev, med drugim tudi sonce. Isla de la Luna pa je bilo mesto, kjer je po legendi sla luna v nebo… No, dovolj o zgodovini… Kar sem se odlocil, je bil trek pocez cez otok Isla de la Sol, po slavni inkovski poti. In sedaj resnicno spostujem inke, saj le ti nio bili samo odlicni gradbeniki, ampak so naredili neverjetne poti. Tudi zahtevne… Pot gre namrec po vrhu otoka (tukaj prebivalci tako severnega kot juznega dela otoka pridno pobirajo “pristojbine” za hojo, ki omogocajo vzdrzevanje poti in WCjev ob poti – aja, WCja ni bilo niti enega). Titicaca je na visini priblizno 3800 m nad morjem, medtem ko so najvisji hribcki na otokih visoki okoli 4100m. Mogoce se slisi mala razlika, ampak visina zmatra… in je bilo kar naporno hoditi tisti 8-9km po zgocem soncu…

Da se pride na otok je najprej treba prestati uro in pol mucenja na barki. Kdo bi si mislil, da bo to tako naporno. Nazaj grede smo se “ustavili” tudi ob plavajocih otokih, ki pa so po moje en cisti “ponaradek”. Takoj se je videlo, da imajo leseno osnovo oz. ogrodje, slama pa je polozena samo gor zaradi lepsega. Ja no, po treba iti se na perujsko stran preveriti kako je s tem.

Drugace pa se o Copocabani… Kot sem ze omenil, je to romarsko mesto. In k tamkajsni katedrali nosijo blagoslovit vse zivo… od buso, avtomobilov, pa do zivali in seveda otrok… Definitivno je to biznis, in zupnik hodi naokoli po parkingu in skoraj sprica avtomobile z vodo iz vedra. Nekako tako kot nase Brezje 🙂
Za konec pa… dobre postrvi imajo v jezeru. Je pa zanimiva barva mesa teh postrvi, je namrec rdeca kot losos… Tko da, zdej ne vem vec natancno kaj sem jedel… 🙂

Most dangerous road – La Paz – Coroico

december 21st, 2008 Comments off

No, sem lani po prevozeni cesti med Lehom in Manalijem ze mislil, da sem se peljal po najbolj nevarni cesti… ah… pa sem se zmotil… sej, je bila nevarna in naporna, ampak (stara) cesta med La Pazom in Coroicom pa vse prekasa…

In toliko sem slisal o spustu s kolesom, da sem to prakticno moral storiti… in sem 🙂 in prezivel 🙂 no, menda par turistov (obstaja italjanski ovinek, francoski ovinek, izraelski ovinek – ponavadi je bil vedno udelezen zraven se kak avto) ni imelo te srece… vsako leto je v prepad padlo kar nekaj vozil, najhujsa nesreca je stela 100 zrtev…

Vglavnem… zacne se na prelazu na visini cirka 4700m , in potem se v naslednji 60-70km spusti vec kot 3000m visine… slisi se noro… prvih nekaj km je spust po asfaltirani cesti, ki ni nic posebnega… ok, ob strani je par 100m prepada, ampak ni panike… bolj moti megla in dez… aja, in mraz, tolk da me je v prste na roki zeblo in sem komaj bremzal…

No, po nekaj policijskih kontrolah (ki niso tam da preverjajo tehnicne sposobnosti avtomobilov, ampak da iscejo narkotike in prepovedane substance) in 30km se cesta usmeri strmo navzdol… asfalta konec, samo se makadam… pred kratkim so namrec odprli novo cesto (ki jo je sofinancirala tudi EU), ki naj bi to pot naredila bolj varno… je pa daljsa in se vedno spektakularna… no, mi smo sli po stari cesti, estrada de la muerte… :))

Vglavnem… naslednjih 30km je bila cesta SPEKTAKULARNA… nekaj casa s 1000m prepadom… mestoma dobra, mestoma ozka (in prepadna), cez njo tecejo potocki, reke, padajo slapovi… vglavnem… uzitek :)) Zal smo v dezevni dobi, tako da nas je kar nekaj casa pral dez, scasoma so se pa odprli nori pogledi… Aja, promet pa… dol gre po zunanji strani (torej levi), gor pa po notranji… razlog? Da lahko voznik bolj varno zapelje k robu prepada in ne pade vanj…

Zdej… vse to se slisi super… jest sem pa osebno ostal malo “prazen” in nekako mi adrenalin ni pognal po zilah… Zakaj? Ker je tura tudi za zacetnike in so nekatere gospe vozile kot jajcih (in jih je bilo treba vsak ovink cakat), ustavljali smo se na nekaj metrov… potem, glavne atrakcije… prometa in srecevanja tovornjakov na najbolj ozkih predelih ni vec… tak da… bilo je lepo, bi pa raje tole naredil v zakljuceni druzbi, z mogoce enim, najvec dvema postankoma… tako se je pa vse skupaj razvleklo na 5-6 ur… stalno te ob cesti opozarjajo krizi, da ne delaj neumnosti, pa vendar… malo zanimivo bi ze lahko bilo, pa se vodic je bil po pravici povedano slab, saj ni povedal nic pametnega kje in kaj se kaj zgodilo (vec sem izvedel od drugih vodicev, ki so imeli svoje skupine na cesti).

Za konec pa pika na i… in tukaj sem resnicno uzival… ena decva iz nase skupine pa ne, ker je stalno mizala (celi 2 uri). Zakaj? Nazaj smo sli po taisti cesti smrti… in moram recti, da sem jo sele iz avta zacel mnogo bolj spostovati, saj se pri voznji navzdol nisem imel casa ozirati po prepadih navzdol… in kako blizu to prepada pelje… eh…