Archive

Archive for the ‘potovanja’ Category

Songzalin samostan

december 5th, 2016 Comments off

Songzalin (Ganden Sumtsenling) je največji tibetanski budistični samostan v pokrajini Yunnan. Znan je tudi pomanjšana varianta samostana Potala v Lhasi.

Samostan je bil zgrajen leta 1679, času petega dalajlame, gradnjo pa je tudi podpiral cesar kitajske dinastije Qing. V času kulturne revolucije na Kitajskem je bil močno poškodovan, kasneje pa obnovljen (in po mojem mnenju obnova nikoli ni bila končana). Danes tu živi in deluje okoli 700 menihov, ko pa je bil samostan na višku, pa jih je bilo kar okoli 2000.

Samostan ima šest glavnih stavb. Vhod je ob vznožju hriba in do glavnih stavb je 146 stopnic, kar ni niti tako malo, saj se samostan nahaja na višini skoraj 3400m nad morjem.

V glavni stavbi, ki ima tudi največjo sobo, je prostora za več kot 1500 menihov naenkrat, ki se zbirajo tam in molijo. Tam je tudi pozlačen osemmetrski kip Buddhe in številni slike, ki prikazujejo življenje Buddhe. Zanimivo je, da je oltar stalno okrašen z lučmi z yakovim oljem. Zraven sta dve večji stavbi t.i. lamasery – Zhacang and Jikang. Pravzaprav so vse te večje sobane prekrasno okrašene. Samostan je znan tudi po tem, da ima precej zakladov in različnih obdobij po ustanovitvi samostana.

Tokrat je bil samostan precej prazen. Malo je bilo menihov, še turistov skoraj ni bilo veliko. Na manjšem trgu pred velikimi sobanami sta tako preganjala dva prašiča, za katera je vodič rekel, da sta reinkarnaciji buddhe in jih tako tudi častijo in hranijo.

Sam samostan je precej zanimivi, ima prekrasne skulpture, vendar vseeno pogrešam malo več “življenja” menihov. Poleg tega številne prostore obnavljajo, tako da motijo različni delavski odri. Cena za vstop je kar visoka – 115 rmb, ampak če si že prišel tako daleč je vredno. Ja, je past za turiste, pa vendar… Še to, na ravnini pod hribom, kjer stoji samostan je manjše jezero. In roko na srce, najlepši pogledi na samostan so prav od tam.

Pot do Songzalina

december 5th, 2016 Comments off

Po kratki vožnji z minibusom nas je ta odložil ob cesti, na drugih strani hriba kjer se nahaja samostan. Ni enostavne poti za romanje do samostana (ok, je, vodi normalna cesta do tja), in mi smo se odpravili na približno 5-6km trek do templja. In to najprej skozi zanimivo, tipično tibetansko-yunansko vasico. Hiše so značilne za to pokrajino, vse dvonadstropne in vse imajo ograjen vrt – sprednji del. Vse hiše so obrnjene na jug in imajo tudi okna samo na južno stran, saj tako ohranjajo toploto ob sicer zelo mrzlih zimah. Znotraj ograde je prostor za živino, ljudje pa običajno živijo v prvem, zastekljenem nadstropju.

Bolj premožni imajo podobne hiše popolnoma zastekljene (tudi vrtni del). Zanimivo je, da se kljub mrazu zunaj, zastekljeni vrt ob soncu lepo ogreje. Sobe so na drugi strani relativno mrzle in temne, zato jih morajo izdatno ogrevati. Je pa v hiši prostor za vse – ljudi, živali in skladišče za hrano in krmo.

Pot je vodila čez hrib, ki sicer ni pretirano visok, vendar te na višini preko 3000m pošteno zadiha. Prav na vrhu so domačini obesili številne molitvene zastavice, in šele od tu so se odprli prvi pogledi na Songzhalin tempelj in to iz čisto druge strani, iz katere popotniki običajno prihajajo. Z vrha so tudi prekrasni pogledi na odaljene hribe, pokrite s snegom, in nenazadnje tudi na mesto Shangri-La, prekrito z manjšim oblakom smoga…

Malo ven iz Lijianga – Baisha in Shuhe

december 4th, 2016 Comments off

V okolici Lijianga je kar nekaj zanimivih mest in krajev. Da niti ne omenjam pogledov na bližnje zasnežene gore (ki so visoke okoli 6000 metrov).

Glavni problem Lijianga je množica turistov. V iskanju po bolj avtentičnem kraju, ki ni poln turistov in kjer je kultura Naxi še vidna sem prišel v kraj Baisha. Leži približno 8-10km stran od Lijianga, pod goro zmaja iz žada (Jade Dragon Snow Mountain). Kraj je zgodovinsko mogoče še pomembnejši od Lijianga, saj je družina Mu izvira prav od tu, kraj pa je bil tudi politično, ekonomsko in kulturno središče Lijianga pred dinastijo Ming. Šele v obdobju dinastije Ming so se najpomembnejše družine preselile v Lijiang, ampak Baisha je ostala pomembno religiozno središče te regije. Tako so nastale številne večje in manjše palače.

Daleč naokoli so znane freske Baisha, katerih večina ohranjenih se nahaja v palači Dabaoji. Nastajale so 300 let, v času dinastije Qing, dokončali pa so jih različni slikarji – od hanov, tibetancev do slikarjev manjšine Naxi. Prikazujejo budo, cesarje, pa tudi običajno življenje Naxijev.

Baisha je prav zanimivo nasprotje Lijianga. Manj “speglan”, turističen (natančneje, prilagojen za kitajske turiste), ampak še vedno udoben in fajn. Pa en kup trgovinic, ki ne prodajajo samo kič iz Lijianga. Znan je tudi po posebnih vezeninah in vzorčkih, vse skupaj pa sega nazaj v čas, ko je tukaj še živela družina Mu.

Nedaleč od mesta (približno 3km stran) je še en zanimiv kraj – Shuhe. Idealno bi si bilo pogledati oba kraja s kolesom, lahko pa se med krajema tudi sprehodi – sicer je ene 30-40 minut hoje čez polja in mimo posameznih hiš, pa vendar… je dovolj zanimivo, da ni dolgčas.

Mesto Shuhe ima podobno dolgo zgodovino, kot Baisha in Lijiang. Danes je podobno obnovljeno kot Lijiang in polno turistov. Zgradbe so zelo okrancljane in je kar nekaj tudi kamnitih ostankov, ki kažejo na dejstvo, da je bilo mesto nekoč bogato. V vsakem primeru je eno izmed najbolje ohranjenih mest na t.i. čajni poti.

Moram pa priznati, da nisem bil preveč navdušen, bilo mi je pa bolj všeč kot Lijiang. V mestu je precej več zelenja, in živi ob glavnem kanalu, kjer so številni lokali in trgovinice. Ampak kakšne hude privlačnosti pa žal nima.

Tržnica v Lijiangu

december 3rd, 2016 Comments off

Meni osebno so tržnice zanimive, barvite. In se razlikujejo, hkrati pa spet ne. Same same, but different. Če greš na tržnico v razvitem svetu ali kje v Afriki je zgodba pogodba – menjava poteka povsod, barvitost je enaka, samo ljudje in navade so različni.

Nedaleč od nastanitve je bila v starem mestu Lijianga tržnica. Zanimiva, in seveda je najbolj primeren obisk zjutraj – sveža zelenjava, meso, itd. Na videz kaotična tržnica je vseeno popolnoma urejena. Ob vhodu iz starega mesta je najprej sekcija krompir, sledijo različni koreni in rastline kot so čebula, česen in podobno. Nepogrešljive so tudi ženice, ki prinašajo svoje pridelke in jih prodajajo. Najbolj zanimivi so prodajni “prijemi”. Kako narediti zelenjavo bolj privlačno? Obvezno se malo poprši z vodo, paradižniki so lepo umiti in zloženi 🙂 Neke hude eksotike ni, je pa vse barvito – zeleno, rdeče…


Pod streho pa je seveda tudi “mesna” sekcija. Dobi se najrazličnejše meso. Dobi se tudi meso yaka, ki je značilen za tibet. To je pravzaprav govedo in za posebne želje imajo tudi rep ali lobanjo. Vsako prodajno mesto je seveda označeno, pri nekaterih izgleda kot da bi imeli številke zapisane s krvjo. Zadaj pa je še sekcija perutnine, kjer na 50m razdalje vidiš vse. Pravzaprav si je možno ogledati celoten postopek od žive kokoši do fileja… v odmaknjenem koncu ob vročih pečeh tudi žgejo kožo govedine… Ta del definitivno ni za občutljive želodce, vseeno pa… verjetno je vsaj ta perutninski del bolj human (če lahko ubijanju rečemo humano) kot pa predeleva kokoši v tovarnah.

Starodavno mesto Lijiang

december 2nd, 2016 Comments off

Mesto Lijiang je polno zgodovine. Staro je več kot 800 let in eno najbolje ohranjenih starodavnih mest na Kitajskem. Sestavljata ga dva dela – staro mestno jedro, ki spada na Unescov seznam svetovne dediščine, in novi del. Zgodovina mesta je zanimiva in je povezana tudi z lokalno družino Mu, ki je vladala več kot 500 let. Samo ime Mu,oz. pismenka je tudi razlog, zakaj nikoli niso zgradili obzidja. Če se pisemki “Mu”, ki predstavlja guvernerja Lijianga, doda obzidje (oz. kvadrat) se dobi drugo pismenko “kun”, ki pa popolnoma spremeni pomen, saj pomeni obleganje, tako da naj bi to pomenilo, da bi guverner Mu in njegova družina bila vedno oblegana (v vojaškem smislu) kot podgana v luknji.

Domačini pravijo, da se mesto za svoj obstoj lahko zahvali vodi, voda pa obstaja zahvaljujoč mestu. V mestu je tako veliko elegantnih mostov in lepih, ozkih tlakovanih poti. To zgodovinsko območje poudarja harmonijo in enotnost med človekom in naravo. Vsaj knjige pravijo tako.

Sliši se prekrasno, kako je pa v resnici? Staro mesto je skoraj uničil katastrofalni potres pred 20 letimi in mesto so mukoma obnovili. Prebivalci so se iz starega dela večinoma umaknili iz mesta in ga prepustili turistom in trgovinam. Ker je konec glavne sezone (pa verjamem, da se je začelo že med glavno sezono – kitajci pač) so delavci razkopali praktično vse (!!!!) ulice v starem delu mesta. Odprti jarki, delavci (ki sicer delajo samo na par mestih) niso ravno spodbuda za obiskovalca. Strinjam se, da je treba določene stvari obnoviti, vendar zakaj morajo razkopati vse naenkrat mi ni jasno. Ampak to številni kitajskih turistov niti ne moti, saj je gužva ogromna.

Stari del mesta je namenjen turistom – zato je množica trgovin – mogoče par različnih, ampak več ali manj vse prodajajo isto blago, večinoma poceni kitajski plastik fantastik kič, nekaj prodajaln afriških (!!) bobnov, veliko hrane in podobno. Ampak ok, na kitajskem mene nič več ne preseneti.

Kaj torej videti če ti ni za šoping?
Staro mesto ima, kljub trenutnemu delovišču in gužvi, številne lepe ohranjene stavbe, zanimive mostove in majhne uličice. Pravzaprav se v mestu enostavno izgubiš, in še posebno ponoči se je zelo težko orientirati – razen glavnih ulic na splošno mesto ni osvetljeno. Zanimiva je tudi palača Mu, ki je lepo ohranjena in ima zgodovino povezano z začetkom mesta. Nad starim mestom se dviga tudi hrib s templjem od koder so lepi razgledi na mesto samo in bližnje gorovje.

Malo iz starega mesta ven je jezero črnega zmaja (Black dragon pool) in muzej, ki predstavlja zgodovino manjšine Naxi.

Mesto ima tudi popularno nočno življenje z ulico nočnih barov… nimam pojma kaj to dela v starem delu mesta, ampak ok… domačini očitno mislijo, da je to potrebno.

Čisto praktično – za vstop v mesto je treba kupiti vstopnico – potni list. Stane 80 rmb in je veljavna en mesec. To je treba pokazati vedno, ko se gre izven obzidanega dela, in ja, kitajci so striktni pri tem. Če se prenočišče nahaja znotraj obzidja, potem tega ni stalno treba kazati, ampak vendar… že če se gre na market ali do jezera črnega zmaja, je treba to potrdilo imeti zraven.