Photo MH

Slapovi se nahajajo v blizini Konga, in ta del naj bi bil se vedno problematicen. Varnostno. Kilometrsko niti ni tako dalec, cirka 300km iz Kampale. Asvaltiranih je prvih 180km, vse ostalo pa je tam da te zaprasi. Sicer do zadnjega mesta pred narodnim parkom (Masindi) sedaj kao delajo cesto, vendar se vedno manjka asfalta cirka 30km…

V Masindiju smo spoznali nove razseznosti Ugande. Predvsem v kulinaricnem smislu. Narocanje ponavadi poteka hitro, problematicna pa je dostava hrane. Tako po eni uri kuharica pride in rece, sorry no chicken… In potem ko hocemu racun, je na temu enkrat visji znesek kot bi moral biti… Sorry, prices have expired… last year

Drugace imajo pa ugandi zanimivo hrano… prakticno ne vem kaksna je tradicionalna, vsi pa hocejo kuhati neko zahodno… in jim ne ratuje najbolje… cudno zgleda lazanja (pasta oz. metuljcki z mesno omako, ter na vrhu malo topljenega sira), hamburgerji pa niso slabi… Verjetno je se najbolje jesti kaksne ribe…

Sam park je zanimiv, ceprav je zivali mogoce malo manj kot pa v kaksnem velikem kenijskem ali tanzanijskem parku. Ob reki (ko se gre z ladjico do slapov) je veliko nilskih konjev, krokodilov…

Zadnji dan bi se morali odpeljati ze ob 6h k simpanzom, a kaj ko je bil komunikacijski problem z voznikom… (to leti na tisto slabo organizacijo). Drugace je pa celo noc dezevalo, in cesta prekrita z rdecim prahom se je spremenila v rdece blato… in posledicno smo parkrat obticali… Nas voznik je bil pa itak kamikaza in se ni ustavljal pred zivalmi… (s problemom se je ustavil pred kaksnimi divjimi zivalmi na safariju – pa se takrat je pri 40kmh zapremzal, tako da je le prestrasil vse zivali). Zaradi jutranje zamude, potem nismo srecali prakticno nobene zivali in simpanzov nismo videli… pa drugic

Prezivela izlet do slapov – in celotni vtis je zelo dober. Zanimivo je, skozi kaksen ozek prehod gre ze precej siroka reka… OK, vtis o naravi je zelo dober. Vtis o sposobnosti ugandcev organizirati kaj pa ne.

Vse skupaj je trajalo 3 dni, voznja po norih cestah… na koncu prekriti s par cm prahu… Edino simpanzi so se skrivali in jih nisva nasla… je bilo pa zaradi tega toliko vec nilskih konjev…

Internet nekaj casa tukaj ni delal, tako da zal za enkrat ni porocila… Do naslednjic…

Ce bo pa sreca, in ce bova nasla bus, greva mogoce se danes v Kabale, na skrajnem jugozahodu Ugande, v blizini ruandske meje – nekateri pokrajino primerjajo s svico…

Sele ko se je pokazal nov dan, je Afrika pokazala svoj pravi obraz! Ko sva se vceraj zvecer vozila v temi iz letalisca nisva veliko videla, danes pa… Ker stanujeva v hostlu malo ven iz samega centra Kampale, morava vzeti do mesta matatu (kombi). Promet je pa izredno gost, mesto je pa prasno (rdec prah v zraku). Teh matatujev je ogromno, in v mestu nastane pravi prometni zamasek. OK, poleg kolicine je zanimiva tudi cena – v eno smer 300Usch (recimo, da 36 SIT), v drugo smer pa 700… Zakaj ne vem, te africani imajo svojo logiko… Imajo pa dva zelo velika “taxi parka”, od kamor se lahko pelje prakticno kamorkoli po ugandi…

Samo mesto ni nic posebnega… Kot sem ze omenil, veliko prahu in ogromno matatujev (sicer ni okolju prijazno, ampak ce pomislim, v vsakem matatuju se pelje po 10-15 ljudi, pri nas pa eden), ogromno ljudi, vse skupaj pa deluje kar varno. Ljudje so ful prijazni, in nic kaj vsiljivi, kot so bili na Kubi. Seveda se je popoldne ulilo za cirka eno uro. In potem… ves tisti rdeci prah je ratal rdece blato

Proti veceru (tukaj se stemni ob 19h) gremo z eno irko do bliznje cerkvice, od koder je menda super razgled na Kampalo. Gremo mimo sole, in verjetno v zivljenju se nisem obljubil toliko ljudem (solarckom), da jim bom pisal email. Nekateri so se hoteli slikati in potem svojo fotko po mailu… Ocitno internet prihaja tudi v najbolj odrocne kraje – menda imajo internet kar v soli. Zanimivo in zabavno. In predvsem lepa izkusnja…

Kako naprej? Ocitno je situacija na severu Ugande stabilna, zato greva jutri za nekaj dni do Murchinson falls, – na prvi krajsi safari… V cetrtek prideva nazaj, in ce bo sreca ze v petek ujameva bus v Kabale, ki lezi tik ob meji z Ruando in bo tudi najino izhodisce za gorile… Tam bova par dni ob jezeru in verjetno bova obiskala Ediriso, to je dobrodelno organizacijo, ki jo vodi slovenec Miha.

Dovolj za danes. Zdej ne bo neta par dni.

PS: Luka, cestitam… Ocitno je v nasem sektorju res nekaj posebnega, da se tako dobro skriva skrivnosti

Prvi cilj ni bil dosezen – kar pomeni, vstati ob 6h… (to pomeni ob 4h po slovenskem casu). Ratalo je pa uro kasneje, ce sva hotela doseci vsaj malo jutranjega hladu, ki ga pa pri 30C nekako ni bilo zaznati… Pravzaprav me Dubai ni impresioniral – mesto zgrajeno sredi puscave, umetno namakano, vse v preseznikih – verjetno je tam najvecja gostota zerjavov na svetu, ker povsod nekaj gradijo. Turisticni zemljevid zgleda res zanimivo, super stavbe, in malo je manjkalo pa do tam vzela taksi – vse je u/c – under construction – od ene izmed najvisjih stavb na svetu, do otockov z obrisi razlicnih celin…

Ce se enkrat pomislim… Dubai ni nic posebnega… Ja, v Deiri (mogoce je napaka ker sva mela cas samo za ta predel mesta) je veliko trznic (souq-ov), ampak vseeno… Bolj zanimivi pa so meni so dhowi, parkirani v dubajskem kanalu… vec ali manj iz indije, se bolj zanimivo pa je to, da imajo prakticno celotni tovor na pomolu (menda tudi po vec tednov) – to kaze kako varno mesto je dubaj… Ni pa poceni! Hoteli so dragi (se tisti s pol piskave zvezdice, podobni najinemu Pacificu), tudi blago ni pretirano poceni, so pa verjetno poleg vsega se prestolnica kic trznic. Na letaliscu ni nic bolje (manj kica, se drazje stvari), ampak ok, najina destinacija itak ni to, ampak … AFRIKA. Vseeno pa… po pravici povedano, ne vem zakaj je Dubaj tako zelo privlacen… ok, so tisti all-inclusive hoteli…

In Uganda… ok, se prej Nairobi in nepricakovan postanek tam (ja, drugic po treba malo bolj pogledat letalsko in prouciti pot predno odrineva na pot). Na meji neverjetno brez komplikacij, visa stane 30US$ in ti jo takoj naredijo… Taksist naju caka, in voznja do Kampale je precej, neavanturisticna… no ja, ce ne sedis spredaj in spremljas prometa kar pa na sreco ni doletelo mene. Vsaj temperature so v Kampali normalne… jutri pa nov dan nazaj v afriki…

Aja… vidim, da je lotko padel… loto pa gre v nebesa??? Eh, zdej bi mogu bit doma in spilat…

Ja no… dan se je zacel s sokom… smo v zamudi (tokrat ne po moji krivdi, ker menda ne vstajam prevec zgodaj) – oce pa igra Ayrtona Senno – na koncu vse vredu in na prepoln vlak do Dunaja (kaj a vsi avstrijci gredo glih v soboto na izlet?) prideva pravocasno, isto na letalo…

Emirates letalska druzba, ki jo od danes naprej samo se priporocam… vsak ma svoj ekrancek z en kup igricami in precej tv programi… khm… hrana… velik plandenj, obilen (kar je predvsem pomembno – vsaj zame) in dober obrok. Na koncu nama precej pomaga se prijazna stevardesa (ki je mimogrede srbkinja) in mi da se par dirhamov za bus – ki ga seveda ni vec…Prvi vtis o Dubaju… vse je megalomansko – siroke ulice, visoke stavbe, in presenecenje – pravzaprav malo arabcev… sami indijci… aja, ta veliki sopingi so menda odprti 24 ur na dan…

No ja, bomo ze preziveli… Samo vroce je za pop……, zvecer 32C - komaj dihas!!! Niti pomisliti ne upam, koliko bo naslednji dan… taksist je rekel da med 40 in 45, in da to niti se ni hudo…

Pacific hotel? Ne bi izgubljal besed – niti puscal stevilke VISA kartice Glavno je, da klima dela…