Archive

Archive for the ‘potovanja’ Category

Pyongyang Maraton 2017

april 20th, 2017 Comments off

Maraton v Severni Koreji? Zakaj pa ne… že sama država je zanimiva, maraton tja pa še bolj. Sploh če veš, da je za tujce odprt šele zadnje 3-4 leta.

Za prijavo na maraton ni potrebna nobena loterija. Prijava je za leto 2017 znašala 100 EUR za maraton, nekoliko manj za polmaraton ali 10km. Problem je drugje – v Severno Korejo brez agencije ni mogoče vstopiti. Uradna agencija za leto 2017, ki je poskrbela za vso logistiko maratona, je bila Koryo Tours. To ni severnokorejska agencija, ampak je agencija s sedežem v Pekingu, vodita pa jo novozelandec in anglež. V Severno Korejo je mogoče tudi preko alternativnih, pogosto cenejših agencij, kot sta Uri tours ali Young Pioneers. V letu 2017 pa je pot tja na maraton organizirala tudi slovenska agencija Shappa (v sodelovanju z Young Pioneers). Pri tem je treba izpostaviti, da vse maraton prijave (neglede preko katere agencije se potuje tja) ureja Koryo Tours. Razlik v programih med agencijami ni velikih, so pa razlike v prevozih, prenočiščih in podobno. Tisti, ki smo šli tja preko Koryo Tours smo dobili npr. spominske tekaške majice in medalje. Kar pa drugi niso, niti zmagovalec amaterskega maratona, Aleš iz Slovenije. Če bi osebno šel še enkrat, bi v vsakem primeru izbral še enkrat Koryo Tours, kjer je bila organizacija odlična. Dan prej smo še celo imeli predogled proge z avtobusom – trasa niti ni izgledala napačno, zaskrbljujoča sta bila samo dva klančka na začetku in na koncu maratona. Vmes pa relativno ravno. Veliko negodovanja pa je povzročila poteza severnokorejskega organizatorja – spremenili so zgornjo mejo za maratonce, ki je bila spremenjena in je sedaj znašala štiri ure (prej pet). Številni tekači so bili nezadovoljni, saj je to pomembna informacija. So se pa organizatorji kar strogo držali te meje, saj so kmalu po štirih urah (torej okoli 12:30) zaprli vrata in na stadion kot tekač ni bilo več mogoče, niti ni bilo možno teči “zmagovalnega” kroga po stadionu…

Start maratona je bil ob 8:20 iz stadiona Kim il Sunga, kjer je bila zbrana 50.000 glava množica “navijačev”. Ja, občutek je bil fenomenalen ob prihodu na stadion, tudi bobnenje ob častnem krogu. No, še največji problem so bili WCji – predvsem pomanjkanje le teh. In kmalu je bil start. Amaterji smo bili razvrščeni ob vseh “profesionalcih”. Na startu stojim ob Alešu, ki mi takoj ob poku startne pištole pobegne – par krat ga še v prvem kilometru vidim še v hrbet, in to je to.

1-5km: Start je bil hiter. Po 500m vidim, da imam mnogo prehiter tempo in namerno upočasnim. Pa še krajši klanček se začenja. Takoj me začenjajo prehitevati severnokorejski “profesionalci”, ki so dobro naoljena mašina. Kljub relativno razgibani progi pridem v lep ritem, hkrati ujamem skupinico tujcev s podobnim tempom. Korejci so itak vsi prehitri na začetku. Po približno 3-4km mimo nas prihrumi drugi val severnih korejcev, tistih, ki so startali 10 minut za nami na 10 in 21km razdalji. Njihova hitrost je neverjetna. Ampak mi lepo ostanemo v svojem tempu.

6-10km: Po 7-8km so se klančki končali, proga je sedaj čisto ravna. Še ovinkov je bolj malo. Tečemo mimo glavnih znamenitosti Pyongyanga, tako da ni dolgcajt. Tudi na trgu Kim Il Sunga je bilo zbranih ogromno ljudi, a ti nisi bili tam zaradi nas. Tam so vadili za proslavo ob obletnici rojstnega dneva Kim Il Sunga, kar naj bi se zgodilo en teden kasneje. Kljub temu je bilo navijanja veliko. Počutil sem se odlično.

11-15km: Počutje še naprej fenomenalno. Šli smo iz ožjega dela mesta in sedaj tečemo ob reki. Tečem skupaj z Avstralcem. Ne prehitro, ne prepočasi. Stalno čvekava tako da hitro mine.

16-20km: Ruralni del, izven Pyongyanga – tečemo po avtocesti proti jugu. Počasi čutim toploto (ni tako hladno kot dan prej), ampak se še vedno počutim zelo dobro. Na 20km srečam Aleša, ki kot vodili teče v nasprotno smer. Prav smešno je gledati nekoga, ki ima preko 185cm kako je dve glavi višji od severnokorejskih tekačev. Ni pa več proga ravna, saj se stalno rahlo vzpenja.

21-25km: Obrnem z dobrim časom na polovici maratona – 1:30.57. Pravzaprav v skladu s tempom in pričakovanji. Kljub temu šok na obratu – sedaj vidim zakaj je šlo tako hitro in enostavno. Piha namreč močan proti veter. In sedaj razumem Aleša zakaj se je pritoževal nad Severnokorejci, saj težko izkoriščaš zavetrje za nekomu, ki je od tebe dve glavi nižji (in kot je kasneje povedal – Severnokorejci so se mu umikali in niso želeli da teče za njimi). Tempo takoj močno pade, ne morem pospešiti niti ko se cesta začne spuščati. Okoli kilometra 24-25 začnem prvič čutiti noge.

26-30km: Tempo še naprej pada, svežina, ki je bila prej je šla. S precej napora držim tempo okoli 4min45s na kilometer. Tale veter me rahlo zafrkava, ampak je za vse enako – v tem času sploh ne vem če me je kdo prehitel.

31-35km: Tempo je sedaj samo še okoli 5 minut na kilometer. Sem mislil, da bo kaj lažje ko bomo zapustili obrežje reke – pa ni bilo. Vzporedna ulica, kjer je tudi trg Kim il Sunga je zelo dolga in preveč ravna – veter zelo vleče. Sedaj pa precej čutim noge, pravzaprav toliko, da imam občutek da bom dobil krče. Drugi problem pa so postaje z vodo. Ko smo šli proti obratu je bilo postaj dovolj, sedaj pa jih je bilo nekaj že zaprtih. Zadnjo vodo tako uspem dobiti okoli km 33, ko pojem tudi zadnji gel.

36-40km: Dirka se tukaj šele začenja. Klančki, utrujene noge, vročina. Tempo močno pade, več ali manj samo skrbim da bom v enem kosu prišel do cilja. Dehidriram, saj po kilometru 33 ni več nobene postaje z vodo – tista, ki je bila prej na kilometru 37, je sedaj že zaprta… Ufa… Me pa držijo pokonci ljudje, ki navijajo – da ne govorim o tem, da moram stalno tekati z iztegnjeno roko – toliko high5 nisem dal še nikoli. Pa niso to samo otroci, so tudi babice 🙂

41km-cilj: Na kilometru 41 pritečem na vrh hribčka in ponovno zagledam slavolok zmage. Torej do cilja ni več daleč. Poskušam pospešiti pa ne gre, noge ne držijo. Ostane samo še 400m po stadionu, polnem ljudi. Na mojo razočaranje noben ne reče nič, in bi slišal pasti iglo na tla. Vendar se ne dam, ker ne bom velikokrat tekel pred tako polnim stadionom. Z malo spodbude se zbudi tudi severnokorejska množica navijačev in vzdušje je prav fajno. Priznam pa, da skozi cilj pritečem izčrpan, dehidriran.

Epilog: Ciljno črto prečkam kot 20. uvrščeni na maratonu s časom 3h19m33s. Rahlo razočaran, saj sem zaostal za vsemi pričakovanji (ja, v najslabšem primeru je bil B cilj 3h15m). Zmanjkalo energije in moči v nogah. Čisto dehidriran na cilju, kjer skoraj v enem kosu spijem pollitrski Gatorade, ki sem ga prinesel iz Pekinga. Ampak vredu. Trasa ni lahka, protiveter v drugem delu je bil res močan. To kaže tudi dejstvo, da sem prvi del pretekel v malo več kot uri in pol, za drugi del pa sem potreboval skoraj 20 minut več. Ne pomnim kdaj sem zadnjič (tudi na treningu) pretekel tako počasi 21km 😉 K slabšemu rezultatu je tudi pripomogel trening. Zaradi onesnaženja v Pekingu sem več kot polovico kilometrov pretekel v telovadnici, na tekalni stezi. Kjer pa očitno nisem dovolj dvignil naklona, saj sem imel na pozimi nekaj problemov z bolečo ahilovo tetivo – vem sedaj za prihodnjič. Ker je tek na tekalni stezi tako lažji in blag na noge kot tek zunaj, noge tudi niso bile dovolj “pripravljene” na tako dolg tek. Zato sem imel po koncu maratona velik muskelfiber, pravzaprav so bila meča izredno boleča. Če sem običajno na “nogah” na lažjem joggingu že par dni po maratonu, pa sem se sedaj po 5-6 dneh komaj premikal, saj je bil tek še nemogoč.

Izkušnja maratona je bila zanimiva. Množica na startu in cilju, vmes pa relativno malo ljudi. Ok, po mestu je bilo ljudi ob progi kar nekaj, ne da se pa to primerjati s praktično nobenim maratonom, ki sem ga tekel do sedaj (Radenci pridejo blizu). Izven mesta si sam na tisti “vroči” avtocesti. Postajališč z vodo je bilo na začetku kar nekaj, potem pa s kilometri vedno manj. Še najbolj problematično je bilo to, da je bilo zadnje postajališče na 37km zaprto, ko smo tekli mimo. Pravzaprav je bilo zaprto že ko je približno 25-30 minut prej tekel mimo Aleš. Med maratonom je bila precej lažja tudi komunikacija z domačini – nekateri so navijali, drugi pozdravljali, tretji ponavljali kake angleške besede. Običajno na ulici v Severni Koreji nisi videl nič takega, saj so se vsi domačini izogibali komunikaciji s tujci. Celotni nadzor je bil v času maratona milejši. Vse skupaj pa je vseeno delovalo surrealistično. In nekako se nisem mogel otresti čudnega občutka – so ti ljudje na ulici na ulici (in stadionu) zato ker jim je tako zapovedano ali ker so prišli prostovoljno?

DPRK – Pyongyang

april 18th, 2017 Comments off

Pyongyang, severnokorejska prestolnica, zgrajena po uničenju v Korejski vojni, je lepo urejena in skrbno načrtovana. Na poti iz letališča proti mestu sem vsakih nekaj sekund pomislil kakšen zanimiv prizor in dejmo “ukrasti” en posnetek. Vendar… vodiči nam niso prepovedali slikati iz busa, ceste so bile super urejene, bloki in stolpnice lepo pobarvane, okolica čista… mogoče pa kontrola le ni tako stroga kot nam vsi govorijo. Pravzaprav v samem mestu je bilo zelo malo omejitev fotkanja – kar je bilo je bilo povezano z vojsko in gradnjo stavb. Sta pa vodički s ponosom govorili o najnovejši pridobitvi Pyongyanga – ulici Ryomyong, ki naj bi jo veliki vodja odprl v roku nekaj dni (ulica je večpasovna, obdajajo pa jo visoke, lepe, svetleče in ravno zgrajene stolpnice).

Prvi občutek je zanimiv. Da je pravzaprav fajn mesto. Čisto, urejeno, ceste široke z malo (skoraj nič!) prometa. Pravzaprav je vsa okolica stavb, stolpnic in blokov lepo urejena, zelo barvita. Zelo malo oz. skoraj nič tiste tipične socialistične sive gradnje. Polno je manjših parkov in dreves. Po kaosu, svetlobnem in še kakem onesnaženju Pekinga je Pyongyang pravzaprav balzam za čute. Peljemo se ob reki – je petek popoldne in ljudje so zunaj – sprehajajo se, igrajo odbojko. Ljudje so vsi lepo urejeni, se sprehajajo, hitijo, vglavnem obnašajo tako kot povsod drugje. Verjetno je največje presenečenje kako normalno izgleda življenje v prestolnici. Še posebno potem ko nas različni mednarodni mediji prikazujejo življenje v prestolnici samo negativno. Mogoče je pa vse naštimano. Za nas. Mogoče je vse ena severnokorejska Potemkinova vas. Kdove?!

Program ogleda Pyongyanga je bil natrpan. V prestolnici ne manjka grandiozne arhitekture, spomenikov in kipov, posvečenih dvema velikima voditeljema. Naši lokalni vodički sta bili nadvse navdušeni, da, nam, obiskovalcem, pokažeta čim več teh znamenitosti. Prva točka je seveda osrednji Pyongyanški trg – trg Kim Il Sung, ja to je tam kjer potekajo vse vojaške parade in praznovanja. Obdajajo ga ministrstva, muzeji ter univerza s knjižnico (Grand People’s Study House). Ne izostane tudi verjetno najpomembnejši kraj za severnokorejce – spomenik Mansudae, kjer se nahajata dva ogromna kipa dveh voditeljev – Kim Il Sunga in Kim Jong Ila, ki na hribu gledata proti mestu. Tukaj so vodiči želeli imeti popoln red in resnost, saj je to za severnokorejce skoraj svet kraj (v mavzolej na srečo tokrat nismo šli). Seveda ob udarnih besedah lokalne vodičke ni izostal niti obisk rojstnega kraja Kim Il Sunga (Kim Jong Il je itak menda “rojen” pod goro Paektu, ki ima mistični pridih – menda zato, ker je to precej daleč od resnice). Na tem mestu je bilo še najbolj komično to, da je bil par sto metrov od tega kraja ogromen lunapark. Če delujoč ne ne vem (ko smo bili tam je bil zaprt), ampak to vse skupaj že zgleda zelo kitajsko. Žal nas niso peljali do spomenika ustanovitve komunistične stranke, ki je iz določenih mest zelo fotogeničen. Ampak nič zato. Šli smo na druga mesta, kjer so nas vedno spremljali manjši in večji kipi obeh vodij. Pravzaprav, ti kipi so že skoraj taki kot v diznilandu. Vrhunec je bil pa verjetno obisk vojaškega muzeja (Victorious Fatherland Liberation War Museum), ki predstavlja severnokorejski pogled (po njihovem edini pravilni) na korejsko vojno in je pravzaprav ključen za razumevanje zakaj je severnakoreja danes taka kot je. Določeni deli tega muzeja so bili zanimivi (ogromna diorama), drugi pa rahlo grozljivi (zajeta oprema ameriške vojske, skupaj s fotografijami zajetih in mrtvih vojakov). Tam je tudi znamenita ameriška vohunska ladja USS Pueblo, ki je za severnokorejo nekaj takega kot sestreljeni U2 na Kubi.

Na srečo smo si imeli možnost pogledati tudi kaj drugega, ne samo “spomenikov”. Obvezen je seveda ogled metroja, ki je menda najgloblji na svetu – postaje so tam zelo lepo okrašene, seveda na vsaki so ogromne slike velikih vodij. En velik “tourist trap” je tudi vožnja s tramvajem (oz. trolejbusom). Ampak Ok. Je vsaj zabavno. Pa razgledi iz Juche tower so fenomenalni. Njihov center za tehnologijo in razvoj, zgrajen v obliki atoma, je zanimiv. Čeprav ti perejo glavo z ideologijo, ampak raketa znotraj stavbe je kul.

Kar pa me je presenetilo je to, da praktično ni bilo trgovin – in še tiste ki so bile, so bile več ali prazni prostori (mi nismo imeli dostopa niti blizu, to smo lahko videli samo iz avtobusa). Sigurno obstajajo mesta, kjer je na voljo hrana, ampak prepričan sem, da imajo poti avtobusov urejene tako, da ne gredo tam mimo. Je tudi nekaj veleblagovnic (aka Nama ali Maximarket), kamor imajo vstop tudi tujci – to so edina mesta, kjer lahko kupujemo s severnokorejsko valuto. Te blagovnice (imajo tudi hrano) so dobro založene, vsaj hrana ni nujno poceni. Ne morem si predstavljati, da severnokorejci z njihovimi plačami redno nakupujejo tukaj.

Po nekaj dneh Pyongyanga vidim, da je prvi občutek rahlo varal. Ja, je vse lepo urejeno in čisto. Ampak kmalu se vprašaš za kakšno ceno, ker za lepo pobarvanimi fasadami dostikrat ni veliko. Vidiš precej razpadajočih stavb, način kako gradijo je praktično nepredstavljiv za zahodni svet. Na ulici vidiš res lepo urejene ljudi, potem pa ena izmed teh lepo oblečenih dam (v visokih petah) na zelenici pobira plevel. Ogromno ljudi se udeležuje plesnih in še kakšnih vaj, in takoj se vprašaš ali je to prostovoljno ali ne. Za nas turiste so omejitve velike, in ko smo zvečer obtičali v prometnem zamašku, naše vodičke niso dobile dovoljenja da bi peš hodili cirka 1km. Da niti ne omenjam muzike iz zvočnikov zjutraj. Pa dejstva, ko se v temi pelješ skozi Pyongyang so v velikanskih stanovanjskih kompleksih praktično vse luči prižgane. Ali so res vsi doma? Čakajo da zmanjka elektrike?

Vglavnem… poraja se veliko vprašanj. Imaš občutek, da je vse nadzorovano, da individualnosti ni oz. je ne sme biti. Ampak vseeno so prebivalci prestolnice zelo zelo privilegirani.

DPRK – Severna koreja

april 17th, 2017 Comments off

Na svetu je le malo držav kot je Severna Koreja. Pravzaprav, je ena izmed najbolj posebnih držav. Skoraj popolnoma izolirana pred svetom in z močnim kultom osebnosti. Kolektivistična aka komunistična država par excellence. Vsak obisk te države pa ni klasično potovanje, ampak je polno prilagajanja strogim pravilom, nenehnemu nadzoru in do popolnosti koreografiranimi ogledi. Na leto jo v turistične namene obišče le okoli 5.000 obiskovalcev, tako da je to res malo (največ naenkrat v času maratona). Izkušnja je zagotovo nekaj posebnega, surrealistična bolj kot kaj drugega.

In kako izgleda Severna Koreja? Kot da bi nekako zmešal film Igre lakote (Hunger Games), 1984 in Trumanov šov. Neverjetno a res, in zato tako surrealistično.

Seveda še moj “uradni” disclaimer. Režima v Severni Koreji niti pod razno ne podpiram. Zdi se mi nečloveški, krut, grozen. Če se mi zdi obisk zanimiv in “eksotičen”, pa je to država, kjer je trenutno praktično nemogoče normalno živeti. In ljudje niso svobodni. Nimajo možnosti izbire, ne morejo se odločiti in preprosto oditi. Ne morem presoditi ali so ljudje srečni, nezadovoljni… Pravilo je, da ne izstopaš. Moraš se pokoriti skupnosti. Zavedam se tudi, da smo v 90% videli le to kar so oblasti želele, da vidimo. Je obisk zaradi najbolj grozne možne diktature etično sporen?! Mislim, da ne, ker od 5.000 obiskovalcev na leto si Kim Jong Un ne more narediti rakete niti jih s tako očitno propagando ne bo prepričal. Lahko pa se tako nekoliko izboljša življenje nekaj (sicer priviligiranim) osebam – npr. našemu vozniku, vodičem,… natakarjem v hotelu… Odpira se pretok informacij tudi v to hermetično zaprto in izolirano državo – trenutno le redki, ampak vseeno kdo sliši da obstaja drugačen sveta od tega, ki ga poznajo.

Potovanje po Severni Koreji?
Kot prvo – ni individualnih popotnikov. Vsak obiskovalec se mora priključiti organizirani skupini – agencij, ki ponujajo izlete je precej. Najbolj znane so Koryo Tours, Uri tours in Young Pioneers. Cene se zelo razlikujejo, odvisno od agencije, načina vstopa v Severno Korejo (vlak ali letalo) in trajanja potovanja. Cene so za kratek obisk od 500 EUR navzgor pa do nekje 1700 EUR za en enotedensko turo. Potoval sem s Koryo Tours, ki je med dražjimi, a je organizirajo vodene oglede Severne Koreje neprekinjeno že od leta 1993 naprej. Ob prijavi (in plačilu) je treba izpolniti številne dokumente, poslati slike v elektronski verziji (da agencija uredi vize) in različne izjave (npr. da nisi novinar). Ampak načeloma je to to in ni treba skrbeti za nič drugega. Ker pa imajo vse agencije odhode iz Pekinga ali Šanghaja, je treba urediti še pot tja, ampak to ni povezano s potjo v Severno Korejo.

Prihod v Severno Korejo
V Severno Korejo je možno vstopiti z letalskima družbama Air Koryo ali Air China ali pa z vlakom iz kitajskega mesta Dandong (obstaja tudi želežniška povezava iz Rusije, od koder pa tujci ne morejo vstopiti). Nekaj posebnega je Air Koryo, severnokorejska letalska družba, ki naj bi bila po oceni spletne strani Skytrax med najslabšimi letalskimi družbami. Ja, letalo je staro in leteti z letalom Iljushin-62 je nekaj posebnega (in precej glasno), alternativa kokakole ima barvo kokakole in približen okus. Vendar so stevardese prijazne in se znajo tudi nasmehniti (kar je redkost na katerikoli kitajski letalski družbi). Hrana pa tudi… mesna varianta je znani Air Koryo burger, ki ima precej nedorečen okus (ali neokus). Vegetarijanske alternative ni 🙂 Bom pa takoj priznal, da mi je vseeno ta burger bolj okusen kot pa katerakoli hrana na kitajskih letalskih družbah.

Po pristanku v Severni Koreji (terminal mednarodnega letališča je skoraj nov!) je najprej treba opraviti mejne in carinske formalnosti. Če je imigracijski postopek hiter, pa se zna zavleči pri pregledu prtljage, ki je rentgensko pregledana. Posamično se preveri vsak kos elektronske opreme (telefon, tablični računalnik, fotoaparat,…), zelo so tudi pozorni na katerekoli knjige in papirje. Pri nas se sicer v elektronsko opremo niso pretirano vtikali (menda so bolj striktni ob prihodu z vlakom), vsa tiskana gradiva pa so ročno pregledali – posebej je bilo sumljivo če so našli kaj kar ni bilo deklarirano. Če je kaj zaplenjeno potem to shranijo in lahko se dvigne ob izhodu iz države. Glede fotografske opreme je glavna omejitev dolžina teleobjektiva (do 150mm), ampak nam tega niso podrobno pregledovali.

Prepovedano je prinesti kakršnekoli knjige ali vodiče o Severni Koreji (tudi npr. Lonely Planet), kakršnikoli materijal ali oblačila z ameriško ali južnokorejsko zastavo, radio, knjige, revije ali časopise iz Južne Koreje ali v korejskem jeziku, religiozna gradiva (npr. biblijo, koran) ter karkoli kar je povezano s severnokorejskim vodstvom (nič od tega ne sme biti ne v tiskani ne v elektronski verziji). Pravzaprav zelo jih skrbi, da bi se kak neavtoriziran material pustilo tam. Uradno niso dovoljene tudi GPS naprave, vendar raznih ur izrecno ne pregledujejo (če se jih ne prijavi).

Oblačila
Severno Korejci v javnosti vedno skušajo biti urejeni in lepo oblečeni. Uradno ni nekih hudih pravil oblačenja za turiste, pričakuje pa se, da so ob obisku nekaterih spomenikov (npr. mavzoleja) dostojno oblečeni – npr. srajca, dolge hlače (ne-jeans),… V nasprotju se lahko kak ogled tudi zavrne. Pričakuje se tudi, da so turisti spodobno oblečeni (gumbi zapeti itd.) ob ogledu nekaterih kipov ali pomembnih mest za korejce.

Denar
Turisti v Severni Koreji načeloma (razen na redkih, točno določenih mestih) ne smejo uporabljati lokalne valute (won-a). Tujci lahko tako uporabljajo le USD, EUR ali kitajski RMB. Večina teh potovanj vključuje vse stroške, dobro pa je imeti še nekaj denarja dodatno za razne priboljške, vodo, ekstra vstopnice (npr. Juche tower), spomnike. Pri tem je treba vedeti, da dvig denarja v Severni Koreji ni mogoč. Ne da se plačevati s karticami, ni bankomatov. Treba je tudi zagotoviti, da so bankovci tujih valut lepo ohranjeni in ne v prevelikih apoenih (kar velja predvsem za evre). V večini prodajaln vračajo denar, ampak bolje je imeti manjše denominacije. V kateri valuti se najbolj splača kupovati? Zadeva je čisto odvisna od primera. Treba je vedno malo računati, ker nekje so boljši evri, drugje kitajski RMB. Npr. ko nam je severnokorejski videofilmar prodajal video celotnega izleta je želel imeti 40 EUR oz. 350 RMB. Seveda je 350 RMB precej precej več kot 40 EUR, ampak on ni želel niti slišati. Podobno je bilo drugih primerih in jasno je, da jih veliko nima predstave koliko je kaj denarja. Tudi cene za “storitve” so nenormalno visoke.

Cene za proizvode so načeloma nizke. Še v hotelu stane pollitrska plastenka vode 2 RMB (0,25 EUR), kar je primerljivo s Pekingom. Nemška čokolada je bila 10 RMB, hrvaška Dorina 7 RMB. Pivo med 10 in 20 RMB. Po drugi strani pa so npr. za karaoke želeli zaračunati v Mt. Myohynagu 5 EUR na osebo na uro (v Pyongyangu je bilo npr. 20 RMB (2,5 EUR) na osebo na uro… Knjige so seveda relativno drage, prav tako plakati… Za šopek rož (za spomenik) želijo prodajalke 5 EUR… itd itd.

Komunikacije
V državo se lahko brez problema vzame mobilni telefon. Pri tem je treba vedeti, da z našo kartico omrežje ne deluje, potrebuje se severnokorejska sim kartica za tujce. S to številko se da poklicati katerokoli številko na severnokorejskem omrežju za tujce (domačini imajo ločeno omrežje) in v tujino. Ni pa možno pošiljati ali sprejemati sporočil, cena pa je menda zasoljena (150 EUR za SIM kartico).

V hotelu je na voljo tudi telefon za klice domov in možnost pošiljanja e-mail sporočil (ne pa tudi sprejemanja). Cene za komunikacijo so seveda zasoljene. Ni zato čudno, da v DMZ na meji z Južno Korejo vsi tujci predvsem gledajo v svoje telefone in pošiljajo sporočila preko južnokorejska omrežja.

Fotografija
Kot sem že prej omenil, uradno objektivi in fotoaparati, ki imajo razpon večji od 150mm, niso dovoljeni – hkrati pa menda je trenutno to le redko pregledano ali uveljavljeno. Pomnilniških kartic seveda ni možno dobiti, zato je vse treba prinesti s sabo. So pa velike omejitve kaj je možno slikati – običajno bo vodič pravočasno opozoril, da določenih stvari ne smemo fotografirati:
– vse kar je vojaško ali strateško – vojakov se izrecno ne sme fotografirati, razen vodiča po DMZ
– brez dovoljenja se običajnih ljudi od blizu ne sme fotografirati
– posebna pozornost mora biti pri spomenikih, kjer se ne sme biti preveč umetniških – na sliki mora biti celotno telo Kim il Sunga ali Kim Jong Ila.
– revščina, trgovine, stanovanja, itd.
– gradnja cest, stolpnic, itd.
Vglavnem, omejitev je precej, hkrati pa ni tako omejeno, ko sem prej mislil…

Zvok bobnov… Pekinška utrdba bobnov

april 16th, 2017 Comments off

Peking ima relativno blizu dva stolpa – drum tower (utrdba z bobni) in bell tower (utrdba z zvonovi). Sej jih je zanimivo pogledati, ampak bistveno je kratka (brezplačna z vstopnico) predstava, kako so včasih igrali na bobne… igranje na bobne je bil npr. znak da se zaprejo vrata obzidja… torej… originalno je bil v tem prostoru en velik boben in 24 manjših. Igra se tako, da se 18x udari hitro, 18x počasi in to ponovi 3x. To pomeni 108 udarcev. Število 108 je predstavljalo eno leto v davnih časih.

No… vseeno pa strokovnjaki pravijo, da danes ne igrajo pravilno na bobne in je to samo predstava za turiste… pa vendar je zanimivo 😉

Kitajski zid – Mutianyu

april 14th, 2017 Comments off

Kitajski zid je za ogled uradno odprt le na nekaj mestih. Najbolj znani v bližini Pekinga so Badaling, Mutianyu, Simatai, Gubeikou,… S tem da gre največ, predvsem kitajskih turistov na Badaling. In tam zna biti ob kitajskih praznikih in vikednih res velika gužva. Za nekitajske turiste tja organizira izlete tudi največ agencij – ta izlet potem združijo z grobnicami dinastije Ming in še en kup “tourist trap” prodajalnami.

Ena najbolj enostavnih in tudi najboljših opcij za hiter ogled zidu je Mutianyu. Nahaja se približno 65km stran od Pekinga (podobno kot Badaling), s tem da je relativno blizu letališča. Kljub temu je treba upoštevati, da iz Pekinga do zida traja približno uro in pol (nazaj dostikrat še več, če se vrača popoldne). Poleg tega je tam precej manj skupin in med tednom je relativno prazen (ne seveda vedno). Tja je mogoče dostopati relativno enostavno z javnim prevozom (ekspresni avtobus 916 do Huariou stane samo 12 CNY, od Houraiu pa bodisi taksi, bodisi se en javni prevoz, ki je bolj izreden kot ne), taksijem iz Pekinga (po pogajanjih nekje med 500 in 700 CNY, včasih manj, včasih več… iz letališča bi znalo biti še manj) ali turistično agencijo. Kot prvo, javni prevoz in taksi vsakega potnika odložijo približno 3km stran od dejanskega vstopa na zid (oz. območje zidu). Tam je možno kupiti vstopnico in različne opcije (gondola, sedežnica, tobogan,..). S tem da, kdor je pripravljen na hojo gor in dol, plača samo vstopnino, ki je 45 CNY, po možnosti pa še avtobus do vstopa v park, ki je 15 CNY. Gondola v eno smer je 100 CNY (povratna 120 CNY), tobogan 100 CNY. Zadeva na koncu ni več tako poceni, in te hitro pride več kot 200 CNY. Hkrati sedežnica in gondola omogočata dostopnost nekomu, ki vzpona ne bi zmogel. V tem območju spodaj so tudi številne trgovine s kitajskimi spominki in restavracije (ki so večinoma dražje kot v Pekingu). Kdor pride s turistično agencijo, avtobusi zapeljejo višje in ni potrebno hoditi ekstra 3km v eno smer (oz. se prišpara 15 CNY za avtobus).

Celotna dolžina obnovljenega zidu na tem območju je približno 3km. Na skrajnem zahodnem robu je sicer manjši zid, ampak brez problema se ga zaobide in se gre tudi na neuradni – neodprt del zidu, proti delu, ki se imenuje Jiankou. Glavni problem je v tem, da se že do tega dela zid precej dvigne (na koncu je nekaj zelo strmih stopnic), in na tem uradno zaprtem delu se dviguje samo še naprej. Pri tem zadnjem stolpu seveda podjetni kitajci ponujajo pijačo – na srečo ti na zidu ne težijo s pijačo in spominki. Moram pa priznati, da so stolpi res lepo obnovljeni in jih je prav zanimivo videti po več izletih na “neobnovljen” zid.

Še to… večina “skupin” je tam dopoldne, in za čas kosila že odidejo dol na kosilo. Popoldne se mi zdi skoraj bolj posrečen čas za obisk. Žal je zid odprt samo ob določenih urah, tako da je praktično nemogoče ujeti sončni vzhod ali zahod. Ampak še vedno pa so razgledi lepi in vidijo se grebeni z zidom tudi izven območja Mutianyu. Načeloma se vidi tudi Peking, ko ni skrit v smogu…

Namesto hoje navzdol pa je odlična opcija tobogan… 🙂