Photo MH

Potim se. Soba je vroca, brez zraka. Nekako vrti se mi prizor iz filma The beach (obala), ko Leonardo de Caprio caka v Bangkoku na naslednjo akcijo in potem po nekem cudeznem nakljucju dobi pod vrata listek z mapo skrivne obale. Kot da bi prisel v totalno drug svet, ki je tako razlicen od umirjenega Laosa. Ma kaj Laosa, severa Kambodze… Mesto resnicno zivi, utripa, je vse to kar sem pricakoval… umazanijo, urejeni kaos in ogromno prahu… Eh, bluzim… malo delirious… je bil vceraj slovenski overdose tukaj, pa mi nekako to ne pase nekje dalec na drugem koncu sveta… in sem se moral umakniti…

Drugace pa… soba je 4US$. Povsod letajo scurki… fajn… tasty. Zjutraj en scurek nebogljeno lezi na hrbtu in miga… Zasvicam takoj ko se obrisem po tusu. Tale backpackerski district okoli jezera (ne vem iz glave imena, je pa smrdeca mlakuza polna komarjev, verjetno malaricnih) je resnicno ogaben, tuk tukovci vsiljivi, na vsakem metru vsaj trava ce ne kaj vec… Vseeno, hrana pa ni slaba, pa se dolgo je odprto…

Ampak vseeno… I like it… feel like home(pa ne me narobe razumet)… feel like in India… rad imam neurejeno urejeni kaos…. Tudi drugii deli mesta zivijo… in tudi kot glavno mesto precej bolje funkcionira od umirjenega Vietneana… vsaj zdi se mi tako.. .in tukaj bi brez problema prezivel vec dni, samo iz tega dela mesta bi bilo treba iti… npr. predel ob reki Sap je veeeeliko bolj privlacen in na koncu koncev tudi pristen… drugic

Drugace pa… imajo zanimivo trznico z enim kupom uporabne in neuporabne krame – Russian market – tako se imenuje, ker so menda rusi tja hodili kupovat na kile… (se zdej mi je malo zal, da si nisem kupil enega novega rukzaka, ki ga dobis za smesne denarje).

Poleg vsega tega vecina obiskovalcev Phonm Penha obisce tudi dva opomnika neprijetne zgodovine, povezana s Pol Potom in rdecimi kmeri – Polja smrti in zapor mucenja…

Eh… grem raje nazaj v sweaty hostel, sanjat o obali… Sicer pa… soncni vzhod ob hostlu je cisto romanticen… ce vsaj smrdelo ne bi in ce bi bil s pravo osebo…

Eh… vrocina je tukaj… soparno… zjutraj ogled delfinov na Mekongu… ogled bolj v narekovajih, bolj vozakanje z ladjico v krogih kot poa kaj drugega… Prvi sok… Kambodza ni samo precej bolj umazana kot Laos, ampak tudi drazja… no ja, bo ze… se vedno je poceni… scurki for free…
Potem pa pocasi transfer v Phnom Penh… minibus vreden Ko to tamo pjeva… npr. meni odspredaj manjka (!!!!) sipa, vse skupaj je zelo cudno in zavore so ocitno bolj slabe… da ne govorim o preperelih sedezih in obilici prahu v busu… voznik je bil fajn nataknjen, ker je dobil ocitno premajhen denar za celo pot, ampak OK… in potem nas skipa dol v Kompong Thomu in je treba iti na drugi minibus… vglavnem, zabavno in nikoli dolgocasno v 7 urah in po 340km…

Pa se sopotniki v minibusu so res face… aja, na strehi pa se je ves cas (!!!) peljal en kamboski decko… menda je bil sefe Samo prihod v glavno mesto je trajal in trajal… traffic jam za vec kot uro… kdo bi si mislil… pa se nas voznik se je precej zgubil… to je pa takrat ko se kmete poslje v mesto…

Treba je pocasi zamenjati drzavo… Obisk se zadnjih slapov v Mekongu (menda najvecji v Aziji), potem pa pocasi naprej proti meji… pravzprav, je pot kar psihicno naporna, saj sedim spredaj… Prvo presenecenje pa cirka 5,6 km pred mejo… S siroke makadamske ceste, kombi zapelje dol s ceste, na ozek makadam, kjer se komaj srecata dva avtomobila… luknje vecje od avta, ampak vseeno… to je GLAVNA cesta med Laosom in Kambodzo… smeh… Tudi meja je en obicajen smeh… nasa kombija sta ravno zmotila obmejne policiste, ko so balinali… in ker smo prispeli izven uradnih ur (uradne ure so zelo relativen pojem) je bilo treba placati 2 US$ za formalnosti… no, da ne govorim, da je itak dal napacno stempiljko in da predno je bilo vsega konec je vecina policistov ze metala balincke…

Prvo vecje mesto na poti je Stuang Treng… Treba je iti s trajektom iz predpotopne dobe cez reko (most gradijo ze vec let, sedaj je nekako zgrajen nekje na polovico). Totalno nasprotje Laosu. Umazanija vsepovsod, mrtve podgane na ulici, ampak… se vedno okusni fried noodles…
Potem pa naprej do Kratie in to 3-4 ure po verjetno najslabsi cesti v zivljenju… Makadam, makadam in se enkrat makadam… pol poti ga prenavljajo, pol poti je samo preluknjan… eh, to so menda slavne kamboske ceste…

Se vedno v Laosu… tokrat na skrajnem jugu… Na 4000 otokih Mekonga, na otockju Don Dhet (oz, nekaj takega, kjer elektrike se dolgo ne bo). Pravzaprav je otok pravi raj, vsaj zame, kjer se lahko ubezi obicajnem backpackerskem kaosu – po bljak soku v Vang Viengu – ok, slednji je bil dober za zurat). Sicer pa, ce je Vang Vieng poln pijanih backpackerjev, pa je Don Dhet poln zadetih od trave… zdej, kakor komu ljubse… meni izredno ne lezi ne eno ne drugo…
No, relaksacija, voznja s kolesom dpo bliznbjih slapovov, visenje v viseci mrezi z najlepsim pogledom na soncni zahod delajo cudeze… in vse to za resnicno smesno ceno…

Trenutno sem v dokaj cudnem razpolozenju in resnicno rabim umik od ponorelega sveta… se posebno slovencev… pa brez zamere…

Cas v Vang Viengu se pocasi izteka. Kajak je za mano, tudi fotooprema je prezivela v kajaku. Sicer sem se malo p*zdil na mojega krmarja (ki je bil ocitno se vecji neznalica od mene – ampak ok, decko je cisto vredu – sorry Djorje, i ja nisam neki biser), na koncu sva vse lepo speljala… sicer, so se tudiu dfruge posadke prevrnile, in je povsod razna tehnika ostala suha (razen pri paru, ki je pozabil zavezati vrecko). No, zvecer sem nekoliko zaglavil v enem lokalu in v pogovoru s Pjerotom in ostalo klapo, tako da je preostalo do busa za Vientiene le 2 uri… kar pomeni, prakticno nic… Eh, je bil vsaj powersleep v jutranjem busu…

Vientiene… zanimivo mestece, zeloooo umirjeno… Sicer je moja utrujenost tudi veliko botrovala k temu… Pravzaprav je to glavno mesto se bolj zaspano kot Ljubljana, ima pa res ene par stvari, ki so vredne ogleda!