Archive

Archive for the ‘Italija’ Category

Treviso, Italija

oktober 28th, 2016 Comments off

MatevzH-treviso_okt16-5753
Treviso je mesto v pokrajini Veneto, nedaleč od Benetk. Od meje s Slovenijo je oddaljeno samo kakih 120km, in bolj kot po svoji zgodovini je žal znano po letališču, s katerega poceni letijo nizkocenovni prevozniki. Če to odmislim, to je eno izmed območij iz katerega izhaja Prošek (Prosecco), menda je tudi eno izmed mest iz katerih izhaja sladica Tiramisu, nenazadnje pa je radič imenovan prav po tem mestu.

Mesto obdaja še vedno ohranjeno močno zidovji in okopi, ki so bili zgrajeni pred približno 800 leti. Zaradi kanalov in zelenja so nekateri mesto opisovali kot vrt Benetk, mesto pa je bilo s kanali povezano tudi z benetkami.

Danes je to pravi labirint prepletajočih se uličic in starih portalov, ki se sklanjajo nad reko in vodnimi kanali. Zgodovinar Bonifaccio mesta ni zaman poimenoval “vrt Benetk”, saj mestno arhitekturo obrašča ogromno zelenja.

V mestu je kar nekaj arhitekture vredne ogleda, nenazadnje pa so v muzejih tam številne zanimive in obiskane razstave. Vredno ogleda in še celo samostojnega izleta 🙂

Categories: foto, Italija Tags:

Špik hude police 2420m (2012) – spet :-)

april 1st, 2012 Comments off


Želežniška postaja – Mestre/Benetke

januar 4th, 2012 Comments off

Želežniška postaja z direktnimi povezavami od Napolija na jugu, Minhna in naprej na severu do Pariza na zahodu. Samo na vzhod ni nobene pametne povezave. Vsaj do Slovenije ne.

Tako kot mesto Mestre, tudi želežniška postaja ni nek romantičen plac. No, če že ravno moram iti tja… Proti Sloveniji so pa najbližje povezave do Trsta ali Gorice (skoraj na vsako uro), oz. Trbiža (precej redkeje)

Categories: foto, Italija Tags: , , ,

Špik hude police 2420m

oktober 2nd, 2011 Comments off

Še zadnji vikend indijanskega poletja. Na Pecolu zelo vroče in parkrišče je ob 9h skoraj čisto polno. Po klasični poti na Špik hude police (pravzaprav je na največ fotkah Montaž in ne Špik), se vidi da so vsi hoteli uloviti še zadnji (vsaj po napovedih) prekrasen in topel vikend. Na planini žvižgajo svizci, so pa tokrat zaradi števila ljudi zelo plašni. Višje pa si kozorogi mislijo svoje in se ne pustijo motiti. Razmišljajo zakaj take množice hodijo na ta hrib… Na vrhu pa še več ljudi kot na poti, in to so tako slovenci, kot italijani in avstrijci. Multikulti. Da niti ne omenjam hrane, ki so jo prinesli gor… (oz. vina).

Spust za kozorogi, po krajšem delčku ferate Leva (en krajši spust ob zajli, pa po lojtri – bi bilo bolj prijetno iti gor) do Škrbine nad Cijanerico. Potem pa po melišču in travnikih nazaj do sramežljivih svizcev na planini Pecol. Skupaj čiste hoje okoli 3 ure 20 minut, 9km.

Mangart (Via Italiana)

avgust 21st, 2011 Comments off

Kdo bi si mislil, da bomo sploh šli. Ponoči huda ura, jutro prekrasno in brez oblačka. Ker bi bilo iz belopeških jezer kar nekaj ekstra vzpona (skoraj 800 višinskih metrov) se odločimo, da pogoljufamo in se z avtom odpeljemo na Mangartsko sedlo (2050m), kjer smo začeli s turo.

Seveda na začetku nismo vedeli kam gremo, pa smo malo iskali pravo pot (in se skoraj spustili dol čez Plazje). Malo pod vznožjem Malega Rateškega Mangarta se pot proti bivaku Nogara (na italijanski strani) odcepi levo na greben, ter potem spusti preko travnatega pobočja do bivaka. Ves čas pa vidimo na desni strani steno preko katere bomo preizkusili eno najtežjih ferrat v julijskih alpah. Pri bivaku so že na daleč vidne oznake, ki nas vodijo naravnost proti steni (in s tem da smo se spustili do bivaka smo pravzaprav naredili ovinek, saj bi se lahko takoj spustili desno do stene – ah, bo drugič bolje). In tam v steni je že kar nekaj planincev.

Plezalna smer se začne s krajšimi skokom, ki gre po zajedi, katere naklon ni prehud (vmes iz ne prileti mimo mene kamen ampak telefon… ki pa pogojno, kljub 30 metrom premetavanja po skalah, še vedno deluje). Pravzaprav je tukaj ferrata najlažja. Pot vodi skozi votlino (skoraj navpičen in ozek, a nezahteven prehod). Na polički na votlino prvič pogledamo “dol” v prepad, in tam se definitivno ugotovi ali je kdo vrtoglav ali ne. Pot se vzpenja naprej, in potem zavije v levo, kjer preči prepadno steno. Tam tudi prehitimo tri čehe, ki so očitno bolj zatopljeni v pogovor, kot v samo plezanje. Pa ne da gremo hitro (razen Janeza, ki je kot gams, in pleza skoraj ves čas brez vlečenja za skobe in jeklenico). Še malo navpično navzgor, in smo že na položnem travnatem pobočju. Seveda je tudi tam treba biti malo previden, ker prepad na levo je le prepad, ki se konča par sto metrov nižje.

Zabava se je na koncu “travnika” šele začela. Strmo navzgor do previsa, potem pa levo ob steni, preko zelo izpostavljenega previsa. Med tabo in dnom stene je samo skoba. Definitivno ni za vrtoglave. Še eno “manj” zanimivo prečenje v levo, potem pa spet strmo navzgor proti desni in kmalu zopet prečnica, ki jo zmoremo preko skob – ja, je zelo izpostavljeno. Za konec skoraj navpično navzgor (brez uporabe jeklenic in skob je plezanje zelo zahtevno), kjer pa so v pomoč številne skobe. In tako do vrha… da se pridružimo množici drugih pohodnikov na Mangart.

Na Mangart smo potem ubrali slovensko smer, ki je bila po via italiana prav enostavna. Res pa je, da je tudi na parih mestih prav izpostavljena (in skale so prav nesramno majave), tako da je potrebna velika previdnost. Na vrhu pa… kot da bi prišli na srečanje kakega planinskega društva, bilo je khm… ogromno ljudi, komaj si sploh prišel do križa… Sicer pa, na vrhu smo delali že načrte za naslednji vzpon, mogoče na Montaž? Za konec pa potem še neprijeten (meni osebno) spust po italijanski smer, ob množici pohodnikov, ki se šele vzpenjajo in upajoče sprašujejo “je še daleč?”…

Za zaključek. Zavarovana ferrata Via Italiana je zelo zahtevna, in predvsem zelo izpostavljena pot. Ni za vrtoglave, pa tudi zahteva nekaj gorniškega znanja in moći. Je ena (naj)težjih, predvsem pa najbolj izpostavljenih zavarovanih poti v julijskih alpah. Po drugi strani pa moram priznati, da me je pred vstopom skrbela težavnost. Ampak ni tako hudo, če si relativno fit in brez vrtoglavice. Je pa daleč do doline, tako da je obvezna uporaba samovarovalnega kompleta in čelade. Ja, je priletelo dol (predvsem na začetku) par kamnov… in ne bi bilo prijetno če bi te kak zadel.

Za celotni krog smo (skupaj z daljšim postankom na vrhu) potrebovali približno 6 ur in 15 minut, od tega cirka uro in tričetrt na ferrati Via italiana. Kljub temu, da smo začeli na Mangartskem sedlu pa se je nabralo rahlo več kot 800 metrov višinske razlike… In ja, bilo je zabavno… plezali pa smo Grega, Janez in Matevž.