Archive

Archive for the ‘Francija’ Category

Muzej letalstva in vesolja v Parizu

avgust 14th, 2018 Comments off


Muzej zraka in vesolja (fr. Musée de l’Air et de l’Espace) je eden najstarejših aeronavtičnih muzej okoli danes. Nahaja se nahaja na letališču Bourget, ki je bilo do leta 1932 edino komercialno letališče v Parizu. Ima zbirko približno 150 letal, ki so na ogled, od enih najbolj zgodnih letal do Bregueta 19 “Point d’Interrogation”, Spitfire in Concorda. Vključuje tudi dva modela raket Ariane. Po ogledu tega muzeja želim iti v Washington, do Smithsonian National Air and Space Museum, ki naj bi bil najboljši podoben muzej in Kennedy Space Center. Dostop do muzeja ni preprost. Poleg taksija se lahko do muzeja pripelje z avtobusom (št. 350 iz Gare de l’Est – dve metro vozovnici!) ali pa kombinacijo metroja in avtobusa – metro linija št. 7 (postaja La Courneuve) in avtobus 152. Ponavadi obe možnosti trajata zelo dolgo in je treba malo iskati povezave. Vstop v muzej je v osnovi brezplačen, razen ogleda notranjosti štirih letal (forfait avions, 9 EUR v letu 2018) ali kakih drugih aktivnosti (simulator ali itd.). Muzej sem obiskal čez teden in ob 11h ni bilo veliko ljudi.

Kot posebnost ima muzej nekaj redkih in posebnih delov. Npr. edini znani preostali del – podvozje oz. kolesje – letala L’Oiseau Blanc (Beli ptič) iz leta 1927, ki je poskušalo opraviti prvi čezatlantski let iz Pariza v New York. 8. maja 1927 sta namreč dva neusrašna letalca na “Belemu ptiču” vzletela iz Le Bourgeta. Letalu je odpadlo pristajalno podvozje (ali pa je bilo še celo odvrženo in ta del je shranjen v muzeju), kasneje pa je izginilo nekje nad Atlantikom. Dva tedna kasneje je Lindbergh uspešno opravil prvi uspešen non-stop čezatlantski let iz ZDA do Pariza.

Obiskovalec lahko obišče notranjost štirih letal.

Douglas C-47 Skytrain, ki so ga v času druge svetovne vojne uporabljali zavezniki (in menda ostaja še vedno v uporabi) je najstarejše med štirimi letali. C-47 je bil preoblikovan v vojaško in transportno letalo in se je v številnih spremembah razlikoval od civilnega DC-3. Npr. letalo je bilo opremljeno s tovornimi vrati, okrepljenim podom, s skrajšanim repom in stekleno kupolo v v strehi kabine. Okoli letala so mogoče še bolj znana letala – lovci, ko so npr. angleški Spitfire, nemška Stuka…

Na zunanjem delu muzeja je postavljen legendarni Boeing 747-100, s tem da se različni modeli tega letala proizvajajo že več kot 50 let. Proizvodnja 747-100 se je začela leta 1966, ko je zgornje nadstropje (in to je imelo skupno šest oken, po tri na vsaki strani) bilo namenjeno kot neke vrste lounge za poslovne potnike. Meni se je lani končno uresničila želja in sem se prvič peljal “zgoraj” na KLM 747-400 Combi – s tem, da je nadstropje precej večje kot je bilo v prvih modelih tega letala. Vglavnem, tisto kar dela ta razstavljeni model še posebno zanimivo je to, da je notranjost neke vrste prerezana in je možno videti tudi tisto, kar v običajnem letalu ne vidimo in je skrito (torej kako je letalo sestavljeno, prtljažni prostor, itd. )

Meni najbolj zanimivimi pa sta bili dve letali Concorde, ki jima je bila namenjena lastna dvorana. Razstavljen je bil prvi prototip z oznako 001, ki je bil kasneje spremenjen za uporabo na misiji Solar Eclipse leta 1973 in opremljen z opazovalnimi instrumenti. Izvedel je najdaljšo opazovanje sončnega mrka do danes, ki je trajalo približno 74 minut. Drugi Concorde je letalo, ki je opravljalo redne polete za Air France. Oba sta opomnik tehničnega dosežka, ki je združil britansko in francosko znanje. Toda za rednega potnika je bilo to predvsem večinoma zelo hitro letalo, za tiste na zemlji pa zelo glasno – letwlo je s hitrostjo okoli 2253 km / h oz. 2 macha. Vožnja s Concordom je bila draga, gor je bilo prostora (v enem razredu) samo za 100 potnikov. Seveda je bila storitev premijska, na splošno pa je bil prostor relativno tesen (in bilo je nižje, primerljivo nekako s sedanjimi Bombardieri, Fokkerji), okna pa so bila veliko manjša kot na običajnih letalih. Izjemno vitko telo in nagnjeni nos pa sta naredila Concorde bolj podoben vojaškemu letalu ali kaki vesoljski raketi kot pa običajnemu komercialnemu letalu.

Zadnji odsek muzeja (oz. prvi – odvisno kako zaviješ na začetku) je namenjen vesolju. V prostoru je temneje kot v preostalih delih muzeja, notri pa je en kup zanimivih stvari (lunarni modul, vozilo, obleke). Še bolj zanimivo je to, da je večina stvari ruskega ali evropskega izvora, zelo malo stvari pa izvira iz NASA.

Na morsko hrano v Sete

maj 2nd, 2018 Comments off

Žal se je slaba vremenska napoved uresničila in sva se relativno hitro pospravila iz Carcassonna. Ker je začelo deževati ravno za čas kosila, je bilo v vseh restavracijah zelo zelo težko najti prostor.

Naslednja destinacija je obmorsko mesto Sete, ki naj bi bilo še vedno največje delujoče ribiško mesto. Do tam je bilo cirka 120-130km, zato sva se ustavila še v mestu Narbonne, ki ima zelo dolgo zgodovino. Mesto je bilo namreč ustanovljeno še pred začetkom štetja v rimski Galiji, na stičišču dveh zelo pomembnih rimskih cest – Vie Domitie, ki je povezala Apeninski z Iberskim polotokom, in Vie Aquitanie, ki je peljala v smeri proti Atlanskemu oceanu preko Toulousa in Bordeauxa. V mestu se zato še danes pohvalijo z ostanki rimske ceste in ti ostanki so zelo lepo vidni. Drugače je samo mesto imelo s kanalom zelo morski pridih, ampak ne morem reči, da me je navdušilo. Mogoče zato, ker sva bila tam na praznik je bilo praktično vse zaprto, zelo malo je bilo tudi ljudi.

No, nazaj v Sete. To ni samo ribiško mesto, ampak je tudi pomemben turističen obmorski kraj, saj ga obkrožajo dolge plaže. Ki so peščene, ampak sence pa tudi ni čisto nobene – to ni zame. Mesto je zgrajeno na in okoli hriba Mont Saint Clair (meni osebno je znan predvsem ta hrib po temu, da je šel pred parimi leti tam čez Tour de France), med slanim jezerom Étang de Thau, uporabljenim za gojenje ostrig in klapavic, in sredozemskim morjem. Poleg tega je mesto vzhodna izhodiščna točka vodnega kanala du Midi, ki gre tudi mimo Carcassonna. Če odmislim turizem (samo mesto ni nekaj zelo simpatično, francozi očitno delajo veliko hrupa že iz malih stvari) je mesto daleč naokoli znano po morski hrani – predvsem školjkah in velikih ribah (npr. tunah). Zato je bilo treba preizkusiti tudi to… Ostrige mi sicer ne ležijo, ampak testenine z jakobovimi kapicami so bile odlične, tunin steak pa okusen in ravno prav zapečen…

Zjutraj sem odtekel do “starega” ribiškega pristanišča, ki je sedaj rahlo razpadajoče, ampak vidi se še vedno aktivnost. Seveda pa glavni ulov sedaj pride skozi čisto drugi del mesta. Aja, spala sva pa tokrat super. Na vrhu hriba, daleč od vrveža s prekrasnimi razgledi in super zajtrkom.

Categories: Evropa, foto, Francija, potovanja Tags: ,

Srednjeveški Carcassonne

maj 1st, 2018 Comments off

Carcassonne je bil v zgodovini eno najbolj strateško pomembnih mest (tako vojaško kot trgovsko) v južnem delu Francije. Kraj je postal slaven po njegovi vlogi v albigenških vojnah, ko je bil močno oporišče katarov – pravzaprav je vsa valovita pokrajina okoli mesta polna gradov. Religija katarov je bila nekaj posebnega, saj je njihovo verovanje je temeljilo na staroperzijskem izročilu. Verovali so namreč, da nevidnemu svetu vlada dobri bog, stvarni svet pa obvladuje hudobni bog in pomeni zlo – med njima pa poteka boj za prevlado. Avgusta 1209 je križarska vojska Simona de Montforta prisilila prebivalstvo k vdaji, s čimer je Montfort postal novi viskont, sam kraj pa je postal mejna trdnjava med Francijo in Aragonskim kraljestvom. Povod za napad je bil to, da je takratni papež želel izbrisati heretike (oz. katare), kar jim je seveda uspelo. Velik pomen je mesto izgubilo okoli leta 1650, ko se je meja med Francijo in Španijo pomaknila na Pireneje.

Utrdba oz. utrjeno staro mesto zgleda res lepo. Od daleč izredno lepo obnovljeno, saj so ga po več stoletjih propadanja po letu 1850 lepo prenovili. Je pa res, da je notri en majhen srednjeveški “disneyland”. Čez dan je tam ogromno turistov, ki množično prihajajo z avtobusi, predvsem iz ne preveč oddaljene Španije. Na trenutke rabiš veliko potrpljenja, saj v ozkih uličicah skoraj ne da premikati. Seveda so biznis zavohali tudi prodajalci, saj množica trgovin prodaja vso možno turistično kramo. Zanimivo je pravzaprav samo mesto, polno ozkih ulic in majhnih trgov. Okoli mesta je dvojno obzidje v dolžini 3km in celo 52 stolpov, kar je v srednjem veku pomenilo večjo varnost pred napadalci. Glavna znamenitost pa je grad Comtal znotraj obzidja, ki je bil zgrajen v 12 stoletju. Notri je danes muzej, za vstop pa je treba kar nekaj čakati v vrsti (čakanje si je možno skrajšati z nakupom preko neta – lahko kar na licu mesta). Mogočna je tudi bazilika sv. Nazaira.

Zvečer in zjutraj pa je v srednjeveškem mestu mirno in prazno. In takrat se je prav lepo sprehajati tam. V mestu je tudi nekaj restavracij (lokalna specialiteta je cassoulet, jest bi temu po domače rekel pasulj z račjim in svinjskim mesom), ampak ponovno… kljub majhnosti kraja je včasih tudi zvečer težko dobiti mizo – še posebno če so večeri hladni ali večerni. Sej, moram priznati. Tokrat nisem niti malo lačen – pravzaprav nažrl sem se. Glede hotela je treba priznati, da spati v okolici utrdbe (z “razgledom”) ni nujno cenovno ugodno. Ja, vseeno je to eno izmed bolj popularnih mest v tem delu Francije.

Jutranji tek naslednje jutro je bil prav zanimiv, in to ne zaradi obilne večerje. Pri vstopu v staro mesto me je začel slediti en kuža (mešanček z border collijev), ki je ob meni tekal po vseh potkah po mestu in potem še na zunanji strani obzidja. Tak, turistični vodič je bil. Ker nisem hotel, da me sledi še do hotela (da si ne bo kaj mislil haha) sem na koncu porabil kar nekaj časa, da sem se ga znebil (je našel drugo “žrtev”, ki se je odpravila v mesto).

Žal trenutno, oz. do konca septembra 2018, iz najlepše strani (ko imaš spredaj še starodaven most) ni ravno zelo fotogenično, saj je celoten grad trenutno ena velika razstava in zgleda kot da so eni vandali “kr neki” naredili. Vglavnem, trenutno je najlepši (in spektakularen) del kulisa za umetniško delo, saj je nek umetnik na obzidju narisal koncentrične kroge in stati moraš na pravem mestu, da se ti “zvrti”.

5 dni v pokrajini Languedoc-Rousillion (FR)

april 30th, 2018 Comments off

Nekam je bilo treba iti v času prvomajskih praznikov. Ker sem že ravno bil v Parizu pred prazniki je bila destinacija Francija. Opcija je bila najprej Normandija, potem Provansa in na koncu pokrajina Languedoc-Roussilion. Tja so bili namreč relativno poceni TGV vlaki (“relativno” saj je bila cena skoraj 200 EUR na osebo, medtem ko bi bilo v provanso dražje). Pa še na izbrane dneve niso štrajkali.

Okvirni načrt je bil start in začetek v Montpellierju, vožnja Carcassoneja in tam ogled še nekaterih katarskih gradov, ki se nahajajo proti Španiji in vožnja nazaj. Žal je zelo slaba vremenska napoved (in napovedano deževje) malo pokvarila načrte, zato sva celodnevno potepanje po gradovih nadomestila z obiskom obmorskega kraja Sete.

Prvi postanek je bilo mesto Montpellier, kamor je po cirka petih urah vožnje iz Pariza prispel vlak. Hoteli v mestu niso dragi, izbral sem hotel blizu želežniške postaje (in rent-a-car naslednji dan). Zgodovina mesta ni zelo razburljiva. Mesto je bilo na začetku predvsem trgovsko mesto, že leta 1180 pa je bila tam zgrajena medicinska fakulteta. In danes je to še vedno pomembno univerzitetno mesto, kar se zelo vidi na samem utripu v mestu. Kljub zgodovini daje mesto zaradi študentov vtis zelo mladega mesta. In fajn se je sprehajati po uličicah, nima pa nekih hudo zanimivih zgodovinskih atrakcij. Vseeno se je fajn malo izgubljati po enem najstarejših botaničnih vrtov v Franciji (kjer te skoraj prehitro ven vržejo), posedeti na zelenicah ob slavoloku zmage… Tam se popoldne veliko dogaja – mladi se družijo, kitare, turisti posedajo, športniki tečejo, nekateri izvajajo jogo… Je tudi mesto s precej muzeji, za njih pa ni bilo časa. Zablesti pa zvečer, ko se odprejo preštevilne restavracije z odlično hrano. Zelo dobro. So pa tiste boljše (vsaj priporočene) restavracije precej zasedene in je treba čakati.

Naslednji dan sva najela na želežniški postaji avto. Moja francoščina je tako tako, ampak uslužbencu je res šel jezik in je govoril noro hitro – moral sem ene dvakrat preveriti ali sem prav razumel. Naročil sem najcenejši kompakt avto, dobil za isto ceno Opel Mokka X. Not bad. Cilj dneva je bil Carcassone, ki je ena največjih atrakcij v tem delu Francije, ampak še prej postanek v Beziersu – ki je bil v osnovi samo postanek za kosilo. Ampak mesto je precej več. Beziers je staro mesto, pravzaprav eno najstarejših v Franciji – tam so bili že rimljani in že nekaj sto let kasneje je bilo obzidano. V času križarskih vojn je bilo to tudi eno izmed pomembnejših katarskih mest, ki pa je bilo potem okoli 12st popolnoma opustošeno. Zato se je bilo izgubljati po mestu prav zanimivo. Največja “atrakcija” mesta je pravzaprav impresivna katedrala Sv. Nazarija iz 13. stoletja , ki stoji na vrhu stene nad reko, nedaleč od rimskih ostankov.

Pot sva nadaljevala izven avtocest, po običajni magistralki do Carcassoneja. Neverjetno veliko hitrostnih kamer in ni dvoma, da bom dobil kako obvestilo o preveč hitri vožnji.

Categories: Evropa, foto, Francija, potovanja Tags:

Parc Floral v Parizu

avgust 16th, 2014 Comments off