Archive

Archive for the ‘Azija’ Category

Tibetanska opera oz. Ace Lhamo

februar 14th, 2017 Comments off

Tibetanski opera, Ace Lhamo ali Lhamo (kar pomeni vila v tibetanskem jeziku) je tradicionalna opera Tibeta. Njen začetnik naj bi bil Drupthok Thangthong Gyalpo, menih (in gradbenik), ki je živel v 14. stoletju. Prvo predstavo naj bi organiziral s pomočjo sedmih lepih deklet, z namenom povečanja sklada za gradnjo mostov, kar naj bi olajšalo romanja in prevoz po poteh. Predstava je uspela, tradicija pa se je sčasom razvila v tibetansko opero, ki je postala priljubljena po celotni regiji. Danes predstave na prostem potekajo predvsem ob praznovanjih posebnih praznikov.

Navdih za opero so budistični nauki in lokalna zgodovina. Tradicionalna drama je kombinacija plesa, molitve (spevov), pesmi in mask. Vrhunec opere so oblačila oz. same maske, ki jih nosijo plesalci. Na čelu vsake maske sta običajno motiva sonca in lune. Po maski se da ugotoviti tudi vlogo igralca – rdeča predstavlja kralja, zelena kraljico, rumena so božanstva… Celotna predstava sledi zelo natančno določenemu zaporedju, končna pa se vedno z blagoslovitvijo.

Na prizorišče smo prispeli relativno zgodaj, že okoli 9:30, kljub temu da naj bi se opera začela šele kako uro kasneje. Počasi so se nabirali tudi gledalci, seveda domačini, ki so prišli od blizu in od daleč. Le ti so seveda prišli pripravljeni – zaviti v topla oblačila (je bilo mrzlo, zjutraj okoli -10c) in z obveznimi stolčki ali drugimi rečmi na katerih so sedeli. Prve vrste so tudi zasedli najbolj zagreti gledalci 🙂 Ljudje so se počasi nabirali, in hitro se je nabralo precej ljudi. Gledalci so sedeli na tleh (pravzaprav prvih 5-10 je moralo sedeti) in čakali, medtem ko so menihi počasi pripravljali oder na prostem. Ob tem se je stalno kaj dogajalo – prišla je straža oblečena v prekrasne kostume, konjeniki, počasi so se zbirali tudi pomembni menihi (lame). Med gledalci je krožil “tiger”, ki so se ga otroci močno bali, in ki je skrbel, da so ljudje sedeli. Če se nisi vsedel je mimo prišel še “reditelj”, ki je tepel množico s svojim dolgim rokavom suknje.

Po približno uri in pol se je opera začela. Kot prvi so prišli glasbeniki, z obveznimi trobili in bobni, potem pa še plesati. In treba je priznati, zadeva je zelo počasna – zvoki transa, plesni koraki plesalcev so zelo počasni. Najprej so na oder prišli štirje otroci, kasneje pa so jih v počasnem tempu zamenjali še drugi plesalci… na koncu opere so odkrili tudi večjo tapiserijo buddhe.

No, jaz sem bil takrat že daleč. Med gledalci na bližnjem hribu. In od tam je bil definitivno najboljši pogled. Jaz pa največja atrakcija 😉

Labrang

februar 13th, 2017 Comments off

Samostan je bil ustanovljen leta 1709, ustanovil pa ga je prvi Jamyang Shêpa, Ngawang Tsondru. V tibetanskem budizmu je to najpomembnejši samostan izmed osrednjega območja tibeta, zato je bil vedno tudi pod zunanjimi pritiski.

Kompleks samostana je ogromen. Sestavlja ga 18 dvoran, 6 učnih ustanov, pozlačena stupa, itd. Na višku delovanja je bilo tukaj preko 4000 menihov. Tako kot druge religiozne institucije pa je tudi ta samostan imel velike probleme v času kulturne revolucije na Kitajskem – številni menihi so bili poslani nazaj v svoje vasi, na delo. Po letu 1980 je bil ponovno odprt, vendar je sedaj vpis omejen – obiskuje ga lahko samo 1500 menihov. Žal je zmanjkalo časa za obisk, saj je bil v času največjih praznovanj sam samostan zaprt za oglede… pa tudi v vsakem primeru je fotografiranje v dvoranah znotraj samostana prepovedano, žal pa je tako bil tudi zaprt muzej. Na hribu za samostanom se nahajajo celice, kamor grede menihi molit in študirat v miru.

Tibetanski romarji

februar 12th, 2017 Comments off

Romarji v Labrang prihajajo od blizu in od daleč. Spoštovanje izkazujejo s t.i. korami, to je različnimi načini molitev, ki se lahko izkazuje tako da se vrtijo molilna kolesa, mrmrajo molitve ali štejejo “gumbi” na ogrlici. Vsi verniki posnemajo pot sonca in vedno hodijo (in molijo) v smeri sonca, torej, v smeri urinega kazalca. Tisti najbolj verni seveda hodijo in vsakih nekaj metrov molijo in svoje največje spoštovanje izrazijo tako, da se uležejo na tla. Pravzaprav je neverjetno videti takega romarja med snežnim metežem ob cesti, praktično 3.500 metrov visoko. Temu se reče predanost.

Odkrivanje Bude – Thangka festival

februar 12th, 2017 Comments off

Thangka festival je pomemben festival v organizaciji samostana Labrang. To je bil eden izmed najpomembnejših (šestih) geluk tibetanskih samostanov. Ustanovljen je bil leta 1709 v času Qing dinastije, točno 300 let po Ganden samostanu v Lhasi. Zaradi svoje lokacije (na skrajnem severovzhodnem robu Tibeta) je bil Labrang vedno žarišče konfliktov med Tibetanci, Kitajci (Hani), Mongoli in muslimani. Kljub temu so se tam ohranile zanimive tradicije in festivali, ena izmed teh je Thangka festival, oziroma odkrivanje ogromne tapiserije bude.

To je vsakoletni festival (ki se dogaja v prvi polovici leta), ko se tibetanski romarji od daleč in od blizu odpravijo proti Labrangu kjer molijo in so blagoslovljeni. Thangko (oz. tapiserijo) menihi odnesejo iz samostana Labrang skozi mesto proti bližnjemu hribu. Predhodnica so jahači, ki na konjih razženejo (včasih tudi na silo) množico ljudi, ki si je prišla od blizu ogledat thangko in se je na vsak način želi dotakniti. Sledijo jim visoko stoječi menihi, nekateri z glasbili ter na koncu procesije še menihi, ki nosijo Thangko. Thangka je lepo zavita v približno 20 metrov dolg zvitek (skupaj meri približno 20×30 metrov), na ramenih jo pa nosi veliko menihov v tipičnih rdečih/vijoličnih oblekah z rumenimi klobuki.

Menihi se odpravijo na hrib nasproti Labranga, kjer Thangko postavijo na posebno mesto. Sestavljena je iz dveh slojev, saj jo prekriva rumena tkanina. Šele potem ko je popolnoma razvita in po molitvi začnejo odkrivati tudi rumeno tkanino, spodaj pa se kaže podoba Bude. Vsako leto je ta podoba druga, letos je bila Buda, ki predstavlja prihodnost. Ob razkritju ljudje molijo in proti Thangki mečejo bele kose tkanine. Tja notri zavijejo tudi daritev, oz. denar.

Ceremonija traja približno eno uro, ko začnejo menihi ponovno zvijati thangko, in množica se zažene, saj se jo želi dotakniti. Hkrati menihi pobirajo tkanine in daritve. Procesija menihov, sedaj odnese thangko nazaj skozi mesto proti samostanu, množica pa jim ob molitvi sledi. Za zunanjega opazovalca je množica nepopisna, in kot le redki tujci in turisti (tudi Kitajcev je bilo malo) je celotna ceremonija nekaj posebnega, zelo zanimivega. Gužva je na mestih nepopisna, pa vendar so Tibetanci zelo prijazni in dostopni – ta ceremonija omogoča edinstven stik z domačini. Zaviti so v topla, večinoma tradicionalna oblačila, nekatera so res lepo okrašena. Podobna ceremonija poteka tudi v Lhasi, vendar so tam množice še večje 🙂

Tibetanski samostan Deerlong

februar 11th, 2017 Comments off

Tibetanski samostan Deerlong (De’erlong, Tib. Gter-luṅ) leži v pokrajini Gansu, v isti dolini kot precej bolj znani Labrang. Sicer je to precej manjši samostan, a tudi starejši, z več zgodovine. Ustanovila ga naj bi ženska Lama leta 1184, od leta 1558 pa je del sekte rumenih klobukov (yellow hat, oz. šole geluk). Samostan deluje še danes, vendar se je število menihov tukaj precej zmanjšalo – blizu je precej pomembnejši Labrang, najbolj nadebudni študenti pa gredo v iskanju znanja še dlje… tudi do Lhase. Samostan vodijo Setshang rinpocheji (oz. Setshang-Lama), ki gredo nazaj do sredine 17. stoletja.

Naš vodič po samostanu je bil mlad, razkazal nam je tudi dele samostana, ki sicer običajnim obiskovalcem niso dostopni – v to spada tudi študijska soba s številnimi teksti, ki je prekrasno okrašena (in kjer fotografiranje ni dovoljeno). Še bolj pa zanimivo je biti na takem kraju, kjer ni nobenih drugih obiskovalcev.