Photo MH

Budilka je nastavljena na 2:50. Na hitro se oblečem, vzamem vnaprej pripravljena oblačila in štartno številko. Avtobus me bo pri danskem veleposlaništvu pobral okoli 3:30 in do tam je skoraj 2km hoje oz. malo več kot 5 minut vožnje s kolesom. In začne se pot na prizorišče maratona – maratona po Kitajskem zidu.

Kitajski zid je posebnost in velika atrakcija. Dolg je par tisoč kilometrov, od tega je le majhen del obnovljen. In po tem delu potekata v drugi polovici maja dva maratona. Prvi je Great Wall Marathon, drugi pa Conquer the wall Marathon. Oba sta težka, s tem da drugi skoraj ves čas poteka po zidu – zmagovalec potrebuje okoli 7 ur da ga konča. No, jaz sem se udeležil originalnega, ki je bil letos že v 18 izvedbi. Organizira ga danska potovalna agencija Albatros, poteka pa deloma po zidu (preko 5000 stopnic), deloma pa po okoliških cestah. Prijave niso poceni, če nisi rezident (cena je okoli 200 EUR!) je treba vzeti v paket potovanja za 6-7 dni v ceni med 1200 in 1500 EUR. Kar je načeloma še celo ugodno v primerjavi s tem koliko stane startnina za rezidente.

Maraton je odlično organiziran. Vnaprej smo po pošti dobili številke in tekaško majico, v štartnino je vključen tudi prevoz na in iz prizorišča. Poteka sicer po relativno odročnem delu zidu, precej daleč iz Pekinga – cirka 160km. Avtobus zjutraj odrine točno ob 3:30 (in to je samo ena izmed točk v Pekingu, kjer so pobirali tekače), nisem niti videl da bi šteli tekače. Kdor je bil tam je bil, kdor ne, je pač to njegov problem. Kar je super je to, da avtobus ni čisto poln in se da razkomotiti. Čeprav, pričakovanja in adrenalin naredita svoje in ne morem zaspati. Ob 5:00 imam pa itak nastavljeno dodatno budilko – za zajtrk. Dobili smo sicer pakete za zajtrk (sendvič), vendar vzamem samo čokolado, tradicionalno pa za zajtrk pojem čokolešnik.

Pot do prizorišča maratona – Huangyaguan – naj bi trajala okoli 3 ure. No, zjutraj ni bilo nobene gužve in mi smo prispeli na prizorišče že po okoli dveh urah in petnajstih minutah. In zunaj je bilo prav prijetno hladno (v avtobusu je pisalo, da je zunanja temperatura 19c) in nič ni kazalo, da se bo ponovil vročinski val iz prejšnjih dni. Žal to ni bilo čisto res, a o tem več kasneje. Postanek v WCju (tukaj moram priznati, da so WCji na štrbunk odlični za take prireditve – precej bolj čisto) in še cirka 10 minut hoje do štartnega prizorišča. Na vhodu nas pričaka godba na pihala z “jingle bells”. Atmosfera ravno ni bila božična, ampak Kitajcem lahko to tudi oprostimo. Po približno uri čakanja je že opaziti, da se ozračje počasi ogreva. Na odru poteka aktivno ogrevanje množice tekačev (vseh naj bi bilo prek 1500), vse višje so tudi temperature. Čutim sicer nelagodje v črevesju, ampak to pripišem napetosti in adrenalinu. Tekači so bili razdeljeni v nekaj skupin s starti vsakih 15-20 minut. Na srečo sem bil razporejen v prvo skupino, saj je najhitrejša in je najmanj možnosti, da bo kje gneča na prvem delu zidu. Glede pričakovanj… vedel sem, da je maraton težak – dvakratni vzpon na zid, tek po zidu (kjer gre stalno gor ali dol) – skupaj bo treba opraviti skoraj 1000m višinske razlike. Prva pentlja po zidu je dolga cirka 8km, potem sledi neravnih 26km po cesti in makadamskih poteh in ponovno pentlja po zidu. Ker je napoved vročine (v dnevih pred tem so narasle temperature med 35 in 40c) zato sem pričakoval, da bi z maratonom opravil približno uro počasneje kot pa bi ravninski maraton. Torej med štirimi urami in štirimi urami in pol v najslabšem primeru. In tukaj sem se močno motil.

Start je bil točno ob 7:30. Samo da je posijalo sonce na start je bilo že 24-25c 🙁 Prvi kilometer je ravninski in hiter, saj ga pretekel v približno štirih minutah in petnajstih sekundah. Vedel sem, da bo šlo vse težje, zato sem se rahlo držal nazaj. In potem se je začel vzpon. Naslednje štiri kilometre je šlo samo navzgor in naredili smo malo več kot 200 višinskih metrov. Treba je bilo upočasniti, ker se nisem hotel izčrpati. Po petih kilometrih pa se je začel zid, in strmo navzgor. Tempo je močno padel in takoj sem namenoma začel hoditi po najbolj strmih delih (stopnicah), saj v hoji nisem bil bistveno počasnejši kot pri teku. Naslednja dva kilometra potekata po zidu in skoraj ni premora – ali gre strmo gor ali strmo dol, redki so ravninski odseki. Tudi dol je treba teči zelo previdno, saj padec po stopnicah ne bi bil neboleč. Na koncu zidu je sledil še zelo strm spust po stopnicah iz zidu (skoraj 250 višinskih metrov v razdalji precej manj kot kilometer). In vedel sem, da bo čez 30 km tole treba ponoviti – takrat navzgor. Ampak s tem se bom ukvarjal takrat. Prvo pentljo naredim skladno s pričakovanji – za približno 8 kilometrov porabim malo manj kot eno uro. In sedaj je prišel del na katerem sem precej boljši – ravnina.

Temperature so se samo v eni uri dvignile nad 30c. Da ne bi pregorel skrbim, da zaužijem dovolj tekočine. Ker sem videl kako je težka pentlja in zaradi vročine tudi nekoliko zmanjšam tempo in grem naprej. Prvih 15km gre super. Je vroče, ampak ok… Z ne ravno hitrim tempom prehitevam številne tekače. Potem pa se na kilometru 15 zgodi in me začne zvijati v trebuhu. Narava kliče. Postanek za WC, še dobro da sem tokrat vzel zraven WC papir. Kar na polju, driska. Ufa. Porabim kar nekaj minut. Grem naprej, na srečo je voda malo naprej, tako da se lahko rehidriram. Kmalu se doseže tudi najnižja točka tega maratona, in potem sledi še 5km rahlega vzpona (80 višinskih metrov). To načeloma ne bi bil problem, ampak na cesti ni niti malo sence, sonce pa močno pripeka. Na naslednji postaji pojem en gel, popijem gatorade in vzamem celo steklenico vode. Na okoli 20km pa se začne malo bolj strm vzpon, saj se cesta v dveh kilometrih dvigne za več kot 150 višinskih metrov. Ker ni niti malo sence se odločim, da najbolj strmi del vzpona prehodim. Ko pa se začne cesta okoli kilometra 22 spuščati me ponovno zvije. Postanek na WC. Driska. Če sem se po prvem postanku počutil OK je sedaj drugače. Vroče. Jaz pa ne zadržim tekočine v sebi. Kljub temu da gre cesta navzdol (in grem temu ustrezno hitreje) se ne počutim več ok. Za vsak primer poskušam pojesti še en gel, saj rabim sladkor in kakšna hranila v sebi. Pojem tudi eno banano ob poti. Sledi še en oster, en kilometrski vzpon. Sicer samo 50 višinskih metrov, ampak dovolj strmo da ga prehodim – sem namreč čisto brez energije. In že smo na kilometru 27 🙂 Do konca je samo še pičlih 15 kilometrov. To bom pa prišel, tudi če hodim.

Ura je že 11:30 in jaz sem še vedno le okoli kilometra 30. Sonce noro pripeka, temperature so nad 35c in je zelo soparno. Hladim se tako da se stalno polivam po glavi. Piti poizkušam, ampak narava kliče ponovno na prehodu v kilometer 31. Driska. Spet. Not good. Ne morem zadržati v sebi nobene hrane, nobene vode. Sem totalno brez energije in do štartnociljnega prostora na kilometru 34 gre počasi. Poskušam malo teči, malo hoditi, ampak energije ni. Imam občutek kot da me sonce topi. Vseeno sem trdno prepričan da bom končal maraton in zato začnem zadnjo, najtežjo pentljo. Pentljo začnem po približno treh urah in pol, moj prvotni plan se mi vedno bolj umika. Po cirka 500m vzpona po zelo strmih stopnicah me ponovno zvije (približno polovico vzpona do vrha) – postanek na WCju, oblije me slabost. In odločim se, da malo posedim v senčki. Imam vodo, tako da sem OK. In med sedenjem se mi porajajo številna vprašanja – ključno je bilo ali naj nadaljujem naslednji kilometer in pol do dva kilometra po zidu (gor dol, brez senčke) in potem še cirka 5km navzdol do cilja, ali pa da zaključim s tem maratonom in se samo sprehodim do cilja. Kljub prigovarjanju ostalih tekačev se odločim za edino razumno stvar. Po štirih driskah, dehidraciji, slabosti in pomanjkanju energije se odločim, da bo do cilja prišel na lastnih nogah in to po najkrajši poti. Torej da odstopim. Prvič.

Spust je minil hitro. V cilju povem, da sem odstopil in takoj na dušek spijem en gatorade. Grem pod tuš, popijem še eno kokakolo in pojem sendvič. Začuda nobene slabosti več, nobenih prebavnih motenj. Sicer takoj pomislim zakaj sem odstopil, ampak to je bilo v danem trenutku edino pravilno.

Epilog. Moj prvi DNF – did not finish. No, prvi nedokončani maraton. Pretekel (in prehodil) sem 35,5 km in odstopil in bil med uradno uvrščenimi na malem maratonu 🙂 Dejstvo je, da je maraton potekal v času vročinskega vala (35c+) in da na teku ne prenašam dobro vročine. Dejstvo je tudi, da je proga zelo težka – dvakrat pentlja po zidu (in obakrat približno 350m višinske razlike), po cesti nobene sence, in dva krajša a zelo naporna vzpona – en okoli kilometra 21, drugi nekaj kilometrov kasneje. Če bi bila samo vročina bi zagotovo končal, ampak so me prebavne motnje zelo onemogočile – po drugem izletu na WC sem bil popolnoma brez energije, hrane in vode nisem mogel zadržati v sebi. Mogoče bi maraton še lahko končal, ampak bi lahko imel tudi kake trajne posledice zaradi dehidracije. Ma, bolj kot dehidracija me je skrbela prehidracija, saj sem popil velike količine vode (ki sem jo tudi izločil tako ali drugače) in bi lahko pretirano razredčil kri. Tako da… game over. Je pa res, da tokrat nisem imel nobenega muskelfibra, par ur po teku utrujenosti nisem niti čutil. Že par dni po maratonu sem za dušo odtekel preko 22km in je šlo odlično. Torej je bilo res povezano z vročino in prebavnimi težavami. Se zgodi, ni vsak dan tvoj dan.

Sicer pa, mogoče se še kdaj vrnem na ta maraton. Imamo neporavnane račune. Nikoli ne reci nikoli.

Glede fotk… fotke so vse iz uradne strani maratona…

Peking ima relativno blizu dva stolpa – drum tower (utrdba z bobni) in bell tower (utrdba z zvonovi). Sej jih je zanimivo pogledati, ampak bistveno je kratka (brezplačna z vstopnico) predstava, kako so včasih igrali na bobne… igranje na bobne je bil npr. znak da se zaprejo vrata obzidja… torej… originalno je bil v tem prostoru en velik boben in 24 manjših. Igra se tako, da se 18x udari hitro, 18x počasi in to ponovi 3x. To pomeni 108 udarcev. Število 108 je predstavljalo eno leto v davnih časih.

No… vseeno pa strokovnjaki pravijo, da danes ne igrajo pravilno na bobne in je to samo predstava za turiste… pa vendar je zanimivo 😉

Kitajski zid je za ogled uradno odprt le na nekaj mestih. Najbolj znani v bližini Pekinga so Badaling, Mutianyu, Simatai, Gubeikou,… S tem da gre največ, predvsem kitajskih turistov na Badaling. In tam zna biti ob kitajskih praznikih in vikednih res velika gužva. Za nekitajske turiste tja organizira izlete tudi največ agencij – ta izlet potem združijo z grobnicami dinastije Ming in še en kup “tourist trap” prodajalnami.

Ena najbolj enostavnih in tudi najboljših opcij za hiter ogled zidu je Mutianyu. Nahaja se približno 65km stran od Pekinga (podobno kot Badaling), s tem da je relativno blizu letališča. Kljub temu je treba upoštevati, da iz Pekinga do zida traja približno uro in pol (nazaj dostikrat še več, če se vrača popoldne). Poleg tega je tam precej manj skupin in med tednom je relativno prazen (ne seveda vedno). Tja je mogoče dostopati relativno enostavno z javnim prevozom (ekspresni avtobus 916 do Huariou stane samo 12 CNY, od Houraiu pa bodisi taksi, bodisi se en javni prevoz, ki je bolj izreden kot ne), taksijem iz Pekinga (po pogajanjih nekje med 500 in 700 CNY, včasih manj, včasih več… iz letališča bi znalo biti še manj) ali turistično agencijo. Kot prvo, javni prevoz in taksi vsakega potnika odložijo približno 3km stran od dejanskega vstopa na zid (oz. območje zidu). Tam je možno kupiti vstopnico in različne opcije (gondola, sedežnica, tobogan,..). S tem da, kdor je pripravljen na hojo gor in dol, plača samo vstopnino, ki je 45 CNY, po možnosti pa še avtobus do vstopa v park, ki je 15 CNY. Gondola v eno smer je 100 CNY (povratna 120 CNY), tobogan 100 CNY. Zadeva na koncu ni več tako poceni, in te hitro pride več kot 200 CNY. Hkrati sedežnica in gondola omogočata dostopnost nekomu, ki vzpona ne bi zmogel. V tem območju spodaj so tudi številne trgovine s kitajskimi spominki in restavracije (ki so večinoma dražje kot v Pekingu). Kdor pride s turistično agencijo, avtobusi zapeljejo višje in ni potrebno hoditi ekstra 3km v eno smer (oz. se prišpara 15 CNY za avtobus).

Celotna dolžina obnovljenega zidu na tem območju je približno 3km. Na skrajnem zahodnem robu je sicer manjši zid, ampak brez problema se ga zaobide in se gre tudi na neuradni – neodprt del zidu, proti delu, ki se imenuje Jiankou. Glavni problem je v tem, da se že do tega dela zid precej dvigne (na koncu je nekaj zelo strmih stopnic), in na tem uradno zaprtem delu se dviguje samo še naprej. Pri tem zadnjem stolpu seveda podjetni kitajci ponujajo pijačo – na srečo ti na zidu ne težijo s pijačo in spominki. Moram pa priznati, da so stolpi res lepo obnovljeni in jih je prav zanimivo videti po več izletih na “neobnovljen” zid.

Še to… večina “skupin” je tam dopoldne, in za čas kosila že odidejo dol na kosilo. Popoldne se mi zdi skoraj bolj posrečen čas za obisk. Žal je zid odprt samo ob določenih urah, tako da je praktično nemogoče ujeti sončni vzhod ali zahod. Ampak še vedno pa so razgledi lepi in vidijo se grebeni z zidom tudi izven območja Mutianyu. Načeloma se vidi tudi Peking, ko ni skrit v smogu…

Namesto hoje navzdol pa je odlična opcija tobogan… 🙂

Pred dvema letoma sva bila s Samotom točno v istem izhodišču. Majhnem kraju Xizhazi, ki je odlično izhodišče za več trekingov. Del Jiankov, od tukaj se da priti tudi na precej bolj znani Mutiyanju, in seveda kar je bil moj cilj – Kitajski vozel. Pot je bila v organizaciji Beijing Hikersov – zanimivo je, da je tokrat voznik narobe razumel in nas peljal na cilj in ne na izhodišče. Posledično je bil trek nekoliko lažji (originalen štart je bil na višini približno 250m nad morjem, cilj pa 650m nad morjem).

Vzpon se začne mimo (zelo suhih) koruznih polj in hitro se zagrize v klanec. Na grebenu je namreč že kitajski zid in do tam je približno 1,5km hoje. Ko smo enkrat dosegli greben (ki je na višini približno 800 metrov nad morjem smo se obrnili proti naši desni. Proti levi je sicer del zidu Mutiyanu, vendar je do tam kar nekaj kilometrov zidu, ki je na mestih zelo strm in krušljiv (neprehoden). En najbolj neprehodnih delov so tako imenovane nebeške stopnice, ki so bile tako strme, da se je trdnjava na vrhu imenoval “Kjer orli letijo navpično”. No, naš cilj je bil Kitajski vozel, del zidu na višini preko 1000 metrov nad morjem, kjer se srečajo oz. razcepijo zidovi iz treh različnih smeri. Na vrhu se odprejo razgledi na vse strani in prav zanimivo je kako se od tukaj vidi zid na skoraj vsakem grebenu naokoli.

Po dosegu Kitajskega vozla se zid strmo spusti na dve strani. Ena je praktično neprehodna (prestrma) druga pa je le malo manj strma. Tukaj je zid sicer v razsulu, zato je treba hoditi ob zidu – ko ni več strmo se tudi kakovost zidu izboljša in je možno tudi hoditi po relativno zaraščenem zidu. Ampak je fajn. Zelo avanturistično.

Kitajska in smučanje? Vedno sem si mislil, da to nekako ne gre skupaj. In potem je Kitajska dobila zimske olimpijske igre za leto 2022. Peking 2022. Uf… in to bodo zimske olimpijske igre v mestu, kjer praktično ni snega… Tekmovanja na prostem bodo seveda precej daleč od Pekinga – območje Yanqing, kjer bo alpsko smučanju in proga za sankanje in bob, je približno 90km stran, območje Zhangjiakou, kjer bodo ostala zunanja prizorišča pa več kot 250km.

Zato me je zanimalo kako je pravzaprav s smučanjem na Kitajskem. Menda je tam skoraj 500 smučišč. Nekaj manjših smučišč je v hribih severno od Pekinga, večja smučišča pa se nahajajo v okolici Chonglija (približno uro vožnje z avtom od Zhanghijakou), ki se nahaja 280km stran od Pekinga. Tam je tudi Wanlong, ki je menda največje kitajsko smučišče in spada tudi med pet najboljših kitajskih smučišč. Do olimpijskih iger naj bi zgradili do Chonglija tudi hitro železnico, ampak trenutno se da do tja iti samo po avtocesti, pot pa traja iz Pekinga med 3,5 in 4 urami. Zakaj bo olimpijska vas v Zhangjiakou in ne Chongliju ne vem, ampak dejstvo je, da se bodo morali s hitrim vlakom voziti skoraj 100km do prizorišč.

Dejanski center nordijskih smučarjev, smučarjev prostega sloga in snowboarderjev bo Chogli. Tam okoli je v hribih, ki segajo do nekje 2200m že več utečenih centrov. Pri tem pa se je seveda zavedati, da v smučiščem Kitajci namenjajo veliko denarja, zato se da tudi precej širijo, nastajajo tudi nova. V okolici Chonglija se nahajajo Genting, Duolemedi (kitajci pravijo kar Dolomiti), lani odprti Thaiwoo in seveda največji center – Wanlong. Sicer pa, tudi v samem mestu Chongliju gradijo smučarski center. Večina izmed teh smučišč bo gostila eno ali več disciplin na olimpijskih igrah.

S kolegom sva šla na smučanje iz Pekinga za dva dni. Za bazo sva vzela mesto Chongli, ki je med 15-30 minut oddaljena od omenjenih smučišč – a so prenočišča precej cenejša, precej ceneje pa si je tam izposoditi tudi opremo. Naju je prišlo za dva dni 200 rmb na osebo (28 EUR), na smučiščih bi pa prišlo vsaj toliko za en dan. Glavni problem je bil drugje – sam potrebujem smučarske čevlje za nogo velikosti 45-45,5 (torej št. 29,5) in tako velike čevlje je bilo zelo težko dobiti. Dobil sem jih samo v eni izposojevalnici, kjer pa so imeli samo čevlje za začetnike (znamke Rossignol) – bili so lepo mehki, niti se noge ni dalo dobro fiksirati (bile so samo tri zaponke). No, pa najvišja velikost palic je bila 115cm, kar je meni rahlo malo 🙂 Iskala sva tudi smučke ELAN, vendar jih nisva našla.

Thaiwoo Ski Area (太舞)

Smučišče Thaiwoo je popolnoma novo, tam še vedno poteka zelo intenzivna gradnja. To velja predvsem za hotele, ki so večinoma še v gradnji (odprt je samo en hotel!), gradijo tudi postajo hitre železnice. Večino naprav na smučiščih in prog so že zgradili, nekaj pa naj bi jih odprli še pred zimo 2017/2018, plani pa so še za nadalje širitve. Na smučišču so trenutno štiri naprave – dve gondoli (zakaj ni samo ena daljša mi ni jasno) in dve sedežnici. Smučišče je med 1650 in 2150 metri nad morjem, najdaljša proga pa je dolga okoli 3km. Ok, smučišče ima še par začetniških problemov, npr. nakup smučarske karte traja kar nekaj časa, ampak vredu. Po pravici povedano, ob prihodu na smučišče nisem pričakoval veliko. Bil pa sem presenečen – zelo pozitivno. Proge so bile konec februarja odlično urejene, pravzaprav brezhibno. Sneg je bil odličen (temperatura je bila tudi čez dan globoko pod ničlo), sicer samo umeten. Proge pa… relativno široke in vseh težavnosti – zelo razgibane. Smučarjev praktično ni bilo, zelo redko si koga srečal ob smučanju! Kljub temu, da je smučišče relativno majhno v takih razmerah nudi samo užitek. Brez problema se smučaš 4-5 ur tako, da ne ponoviš nobene proge 🙂 In glede na to, da je bilo tako malo ljudi, dejansko ni bilo zaznati kakršnegakoli poslabšanja stanja prog, ledenih plošč, kuclov…

Je pa tudi par pomanjkljivosti. Kljub temu, da so naprave nove in moderne (sedeži so takoooo udobni), so precej počasne. Vse po vrsti. Sedežnica ima nerazumljivo zelo veliko razdaljo med posameznimi sedeži, tako da poteka vse skupaj zelo počasi. Eno je skrb varnost, drugo pa pretirana skrb za varnost. Gondola je tudi moderna (s stalnimi opozorili, da je prepovedano fotkanje iz gondole – očitno so nekateri že poskušali fotkati skozi ok gondole in pri tem izpustili telefone), vendar…Nerazumljivo sta gondoli dve, tako da je na polovici treba izstopiti, prenesti smučke pet metrov in se vsesti v novo gondolo. Zelo težko je tudi dobiti kaj za jesti in za piti – ob mojem obisku je delala samo koča v alpskem stilu (menda je lastnik Avstrijec) po prvi gondoli, vse drugo je bilo zaprto.

Cene dnevnih kart so visoke za naše razmere – 4 urna karta med tednom stane 320 rmb (44 EUR), dnevna pa 460 rmb (64 EUR), med vikendom so cene še višje. Cena je v mojem primeru vsebovala tudi kavcijo za karto, ki so jo vrnili, če si vrnil karto (60 rmb).

Wanlong Ski Area (河北崇礼万龙滑雪场)

Drugi dan sva šla na smuščiče Wanlong, ki je od Chonglija oddaljeno le okoli 10-15 minut vožnje. To smučišče deluje bolj zrelo, saj so hoteli zgrajeni, sicer pa je res, da še širijo proge – vsako leto je menda kaj novega. To smučišče je tudi precej večje kot Thaiwoo, proge so tudi vseh težavnosti in zelo raznolike. Trenutno je sicer nekaj naprav zaprtih (predvidevam, da jih bodo odstranili), delujeta pa dve sedežnici in dve daljši gondoli. Tako kot v Thaiwooju so bile tudi tu proge brezhibno urejene, sneg pa je bil naravnost odličen – seveda samo umetni. Tudi sedežnice so precej hitrejše in sedeži so precej gosteje nameščeni. Proge se nahajajo med 1550 in 2150 metri nad morjem, najdaljša proga pa je bila dolga skoraj 4 kilometre. Smučarjev je bilo tu občutno več, vendar še vedno zelo zelo malo za evropske razmere. Tudi za hrano in pijačo je tukaj precej bolje poskrbljeno kot v Thaiwooju – spodaj je v hotelu velika samopostrežna restavracija, prav tako je manjša restavracija na vrhu hriba. In seveda, na vrhu na veliko gradijo, tako kot je to običajno za Kitajsko.

Slabosti? Začetniških niti ni. Mogoče je malo nerazumljivo zakaj morajo med smučanjem delati snežni topovi, ampak vredu. Če že, je tudi tukaj cena smučarskih kart. Ja, tukaj so karte še dražje kot v Thaiwoo – 4 urna karta stane 420 rmb (58 EUR), dnevna pa kar 590 rmb (81 EUR).

Torej. Kaj si mislim o smučanju na Kitajskem? Priznam, sem popolnoma spremenil mnenje glede olimpijskih iger. Razmere v teh krajih so naravnost fantastične. Sneg naredijo decembra, potem pa praktično do marca ni odjuge. Sneg je relativno suh in odlično prijemlje – tako da bodo na tekmovanjih imeli definitivno prednost tisti tekmovalci, ki radi tekmujejo na ameriškem snegu. Tereni so večinoma zelo lepi, raznoliki, široki. Ni hudih strmin ali dolgih smuk prog, ampak OK. Prav tako to ni destinacija za ljubitelje smučanja izven prog – snega izven praktično ni. Midva sva imela srečo, saj je to območje po več kot dveh mesecih suše v torek zajel snežni vihar in prinesel tistih 10-15cm snega. Zato je bila kulisa odlična. Smučarjev je bilo zelo malo – in še zanimivost, večina je bila snowboarderjev. Nekih hudih začetnikov ni bilo, pravzaprav, smučarji so pokazali odlično znanje. Zavedam pa se, da v času kitajskega novega leta ali kakega vikenda znajo biti razmere čisto drugačne in so vsa smučišča prenatrpana. Ampak tokrat ni bilo tako. Druga stvar pa so cene, ki so res zasoljene za evropske razmere. Ampak, v razmerah, ko je tako dober sneg in praktično nič ljudi se da tudi to odpustiti…