Photo MH

Življenje na plaži je zanimivo.

Moja nedavna pot na vzhod… kmalu…

Po razburljivi voznji v Manali sem sedaj ze v Delhiju.

Torej. Manali. Je ena izmed tock kamor se indijski turisti zelo radi zatecejo poleti. Je precej hladneje kot pa v nizini, in efekt monsuna je manjsi. Pravzaprav je veliko za poceti, od raftinga poleti do smucanja pozimi (ja, menda imajo tudi zicnico). No, vecina se jih odpravi na ‘spektakularni’ izlet na prelaz Rohtang nad Manalijem. Poleti je ta prelaz vec ali manj skozi zavit v meglo, saj monsun prav ob tem gorskem masivu prvic tresci v visoke hribe Himalaje. In kaj dela obicajni indijski turist? Nic posebnega. Sposodi si kozuh (!!?!), gre na vrh prelaza do snow pointa (tam kjer se zacne sneg – sneg je tukaj precej nizje kot v Ladakhu), gre na treking v megli s konji ali yaki… vglavnem, podobno kar delajo ostali turisti… samo meni se zdi malo brezveze vse to delat v eni hudi megli… ampak, kolko ljudi tolko cudi…

Manali ni poln samo indijskih, ampak tudi drugih turistov… Nekateri uzivajo v hladnejsem zraku (in lepih gozdovih), drugih gredo na trekinge, tretji so prisli ali gredo proti Ladaku… en kup jih je pa ‘spiritualnih’ zadetkov… prevladujejo pa izraelci… no ja…

Ker zmanjkuje casa v Indiji se je bilo treba dokaj hitro premakniti proti Delhiju. Ceprav bi tukaj lahko ostal par dni, saj je klima cisto prijetna (ok, ce prides iz Ladakha zelo vroce in vlazno). Se zadnjic v tibetansko restavracijo (in bilo je dobro hehe), nabavil novo knjigo za na pot in bus… (no, prej smo imeli s tuktukom malo nesreco – nic cudnega, kaj pa tako drvi)… no, bus… Volvo spalnik… ki ni bil Volvo, ampak OK… Sicer so postelje narejene za indijske mere in jest sem nekoliko ‘izven’, ampak se je dalo kar lepo spati… lepo sem dal iPod na usesa in opazoval pokrajino (knjige zaradi ovinjkaste ceste nisem mogel brati). Fajn obcutek, ko si tako na poti. Je bilo pa zanimivo enkrat sredi noci, ko se bus na hitro ustavi in se potem slisi GONG… pogledas ves skrokan skozi okno, in so vsi, od voznika, kondukterja do pomocnikov skocili ven in eno zmolili ob templju… super, bo se krishna z nami… )

Da prihajamo v monsun smo ugotovili na prvem WC postanku… lilo kot iz skafa. Delhi je bil sicer zjutraj oblacen, potem pa… zopet se je ulilo… Noro, zacne se kot kapljica, konca pa s poplavo… in po 10 minutah naliva cesta rata ‘potocek’ in potem ‘reka’. In ko hoces iti kam, res nimas druge izbire kot da zabredes v to zlobudro… bljak… da ne govorim potem ko neha dez padati ostane na tleh blato in vsa svinjarija… ) Sej, je pa to dobro za eno stvar. Vsaj prinese ohladitev in zgleda kot da veliko indijcev dez niti ne moti. Ce njih ne, potem tudi mene ne bo ))

Cas je bil potem za klasicne destinacije… najprej Connaught place (browsanje za vsem mogocim kicem), potem Dilli Haat (spominki) in na koncu kaos Paharganja… ki je bil zvecer ena sama mesanica blata, turistov in krav… ))) Danes pa je v nacrtu zelo lahek dan… verjetno en ‘giro’ okoli Connaught place (to je pravzaprav center New Delhija – vsaj angleskega dela), potem pa malo sedeti v Bangla Sahib Gurdwaro… in potem mogoce se kaksna pijaca z ljudmi, ki jih poznam v Delhiju…

Uf… to bo naporen in vroc dan… sicer pa… ura je 10 in rabim zajtrk… pravzaprav uzivam v Delhiju… ce vsaj ne bi ze malo zmanjkovalo rupij…

Vstajanje zjutraj je bilo zgodnje… Se zadnja noc v sotoru in spanje pri jezeru Tso Kar in bujenje s cajem ob 3:30… Potem pa na slavno cesto Leh-Manali… del poti smo seveda prehodili, tako da smo ze opravili vec kot 10km in nam ni bilo treba preko drugega najvisjega cestnega prelaza v Indiji (menda na svetu) Tanglang La (5325 m).

Zato se je pa v temi zacela nora voznja… kljub temu da je to glavna cesta je izgledalo kot da je ni… Vglavnem, ta cesta je legendarna… Odprta pa je samo med julijem in zacetkom oktobra, drugace je prevec snega na prelazih… Prvi je bil ‘dvojni’ prelaz Lachulung La (5059 m), potem spust v dolino po noro prepadnih cestah, potem nazaj v osrcje himalaje na Baralacha La (4892 m) in na koncu se gorski cilj pred Manalijem Rohtang La (3978 m), ki je bil zavit v meglo… Vsak izmed prelazov je nekaj posebnega, in serpentin,da pri 100 nehas steti… Neverjetna pokrajina, ki se zelo spremeni, ko se peljes iz Ladakha proti drzavi Himachal Pradesh… ko gres iz tibetanskih planjav v osrcje Himalaje… noro…

Obicajno se pot naredi v dveh dneh, mi smo jo pa prevozili v 14 urah in pol… predvsem na racun tega, da nam ni bilo treba na en prelaz… Da ne govorim o tem, da se ti skoraj pred nosom podre most… NORO!! Ena najlepsih in najbolj razglednih cest… in najslabsih… vredno truda!!! )

Zdejle sem ze v Manaliju in prav cudno je spet dihati zrak poln kisika na visini 2000m… In spet smo v monsunski Indiji…

11 noci v sotoru, 10 dni hoje, skoraj 100 prehojenih km, najvisja tocka prelaz Gongmaru La (5250mnv), temperaturni ekstremi (med 25C podnevi do 5C ponoci), zgoce sonce, dez in nalivi, tablica pojedenih lekadolov…

To je samo nekaj statistike… Treking je za mano. Bilo je tezje kot sem pricakoval. Preprosto zato, ker pred odhodom na treking nisem razmisljal v kaj se spuscam. Nisem bil ne fizicno pripravljen, se manj pa psihicno…

Bilo je fizicno naporno. Najbolj me je zmatrala visina. Predvsem druga in tretja noc sta bili naporni. In potem vzpon na 5250m visoki Gongmaru La. Na vrhsem se komaj priplazil, a kaj ko je bilo potem do naslednjega tabora potrebno prehoditi se kar nekaj km in se spustiti cirka visinskih metrov. Sicer pa, z vsakim dnem sem se potem bolje pocutil. Tako da bi lahko zadnje dneve se kar hodil naprej. Ja, lahko… Problem je tudi v tem, da je bil trek psihicno naporen. Vsak dan ena in ista rutina. Vse skupaj je bilo kljub super in zanimivi pokrajini skrajno monotono… Pac meni ni bila motivacija pivo zvecer na skrajno neprimernih in odrocnih mestih…

Poleg vsega tega je Ladak dezela ekstremov. Cez dan je zgalo sonce, in v Ladaku (ter Zanskarskih gorah) skoraj ni drevesa kamor bi se lahko skril. Ponoci je pritisnil mraz in vcasih je bilo se v topli spalki premrzlo… Vreme se je znalo hitro spremeniti, in en trenutek ti je bilo vroce, drugi trenutek pa si premocen in premrazen hodil naprej proti taboru… Yep, ni bilo enostavno. Samo kaj, ce bi bilo vse lepo in vse postlano z rozicami potem to tudi ne bi bilo izziv… mar ne?

Po drugi strani pa… pokrajina je bila fenomenalna. Barve neverjetne, nebo modro kot se nikoli ne, zvezde so se posebno zarele ponoci, 6-tisocaki pa so se blescali v soncu oddeti v sneg. Pravi uzitek je bil hoditi od doline do doline (preko nekaj zelo visokih prelazov) in opazovati kako se spreminja pokrajina – od tipicne Ladaske oz. Zanskarskih gora – do skoraj tibetanske… Noro… Zivali ni ogromno, pa vseeno… ogromne crede modrih ovac (nimam pojma zakaj so imenovane modre), divjih oslov, orlov, skalnih golobov pa do radovednih svizcev… Zanimivo…

Vseeno pa… sem komaj cakal, da se je trek koncal. Dovolj sem imel spanja v sotoru. Hotel sem odklop in dobil sem odklop. Prebral sem dve knjigi, pa lahko bi se… verjetno Bi ponovil ta trek? Bi… ampak ne danes, enkrat v prihodnost… v mogoce nekoliko drugacnih okoliscinah in drugacni druzbi (vseeno, trek je bil odlicno organiziran in vse je laufalo tako kot je moralo – kampi na fenomenalnih mestih in zelo dobra hrana). Tokrat meni nekaj ni kliknilo v glavi in mogoce zato nisem uzival tako kot bi lahko in mi je bil trek tudi psihicno kar naporen. Mogoce se mi zato tudi ni dalo toliko fotkati… ne vem. V vsakem primeru pa… odlicna in nepozabna izkusnja.

ps: na fotki sem na prelazu Gongmaru La, ko mi je glava naravnost razbijala… v ozadju sestisocak Kangjaze…

Treking je pa sel takole…

1. dan
Po ogledu nekaj samostanov in med drugim tudi Hemisa (kjer naj bi hranili zapise kristusovega “potovanja” v Indijo) in zanimivega Gotsanga (ki leži na 4000m in kamor gredo samo najboljši menihi, ki prakticirajo posebna znanja – najprej jih dajo za 3 leta, 3 mesece, 3 dni in 3 ure v “samico”, z njihovimi jogi znanji pa znajo med drugim tudi posušiti mokre rjuhe z golimi telesi – ze vidim, kje bi lahko to bilo lahko to uporabno) smo prišli v vasico Šah Sumdo (3.500m), kjer smo se utaborili. Smo v narodnem parku Hemis, kjer znanstveniki že vrsto let preučujejo življenske navade snežnih leopardov.

2. dan
Prva etapa je bila kratka. Hodili smo po slikoviti dolini mimo še zadnjih hiš na naši poti. Po približno treh urah hoje smo se utaborili pri kraju Čuskjurmo (4.200m). Aklimatizacijski pohod na 4.500m… Tukaj me je prvic malo zvilo

3. dan
Še vedno smo sledili dolini, ki se zoži v kanjon z ostenji nenavadnih oblik in divjih barv. Na koncu etape se dolina odpre in pred seboj smo zagledali cilj naslednjega dne – prelaz Gongmaru. Tabor se imenuje Larsa (4.750m), na uravnavi pod prelazom. Ponoči je bilo zelo hladno in deževno, in po pravici povedano sem tukaj ponoči čutil višino. Hoje je bilo za 4-5 ur.

4. dan
Vzpon na sedlo Gongmaru la (5.250m) je bil kratek, a počasen, saj razredčeni zrak ni dopuščal hitenja. Vlekel sem se kot polž in s težavami prišel na vrh. S sedla se odpre širen razgled – na severu nešteti vrhovi Karakoruma, na jugu pa vlada 6.500 metrov visoki Kang Jaze s svojimi seraki. Zložen spust nas je pripeljal na travnike Nimalinga, kamor domačini priženejo svoje črede, vključno z velikimi ljubitelji višin in mrazu – jaki. Po prečkanju sedla čaj v zasilni restavraciji v taboru Nimalinga. Preko razglednega travnatega hrbta smo se spustili v dolino reke Marke. Na njenem začetku je bil naš tabor Tahungce (4.150m). Obiskat nas je prišla tudi večja čreda modrih ovac, ki je imela svoj šov v ostenju na taborom… Malo manj kot 7 ur hoje.

5. dan
Začeli smo navzdol po dolini reke Marke, kjer poteka eden najbolj priljubljenih ladaških trekov. Skupinam, ki potujejo ob Marki gor in dol, smo se na višini 4.100m umaknili v samotno dolino, kjer je malo verjetnosti, da koga srečamo. Značilnost hoje so številna prečenja rečice Langtang in včasih so bila prečkanja prav “zanimiva”… beri skoraj mokra, saj je bilo v dežju treba skakati po spolzkih kamnih Žal je kmalu po odcepu iz glavne poti začelo deževati in nas je pralo do tabora. Na srečo je na koncu dneva posijal sonček, ko je bil užitek opazovati svizce na bližnjem pobočju. Tabor Jakrupal (4.700m, 6 ur).

6. dan
Po uri hoje smo zapustili dolino Langtang in se po stranski dolini povzpneli na prelaz Zalung Karpo La (5.100m). Spet smo bili na več kot 5000 metrov visoko prav v osrčju Zanskarskih gora. Tokrat sem vzpon opravil z odliko, očitno sem se aklimatiziral. In to še tako, da sem za sprehod šel še na en bližnji vrh, oz. sedlo, kjer mi je na števcu kazalo 5400m Prelaz je obenem tudi razpotje, od tu je mogoče sestopiti proti Zanskarju, mi pa smo nadaljujevali pot v dolino reke Sore. Tabor Tsokra (4.372m, 6h).

7. dan
Pred nami je bil zelo slikovit dan. Mimo zimskih bivališč nomadov Kharnaka pod ruševinami utrdbe (Khar) na nedostopni vzpetini, po kateri je območje dobilo ime, smo vstopili v kanjon med ostenji, ki še najbolj spominjajo na Dolomite. V soteski je sotočje rečic Sora in Khurna, kmalu za njim pa smo se utaborili. Noč je bila brez oblačka in videti je bilo vse zvezde v našem osončju… Naš tabor se imenuje Čangmačan (4.300m, 4h)

8. dan
Po kanjonu nas je čakala bolj prostrana pokrajina, ki napoveduje bolj planotast svet. Smo bili na meji med Himalajo in tibetansko planoto. Ustavili smo se pri osrednjem svetišču nomadov Kharnaka, posvečenem njihovemu osrednjemu božanstvu Kala Buskjom. Po treh urah hoje smo se utaborili ob zimski naselbini Dat, ob fenomenalni pokrajini. Zvečer spet opazovanje sončnega zahoda skupaj s svizci (4.650m).

9. dan
Območje za Datom se imenuje Ramertang in je prava tibetanska ravnina. Tu se že začenja območje visoke tibetanske planote. Ramertang je tudi prebivališče kjangov ali divjih oslov, avtohtone živalske vrste tibetanske planote in seveda smo jih na daleč tudi videli (en se je drl in se tudi malo približal). Budistična tradicija prepoveduje ubijanje, zato kjangi niso posebej plašni. Ravnina je bila ubijajoča v pripekajočem soncu, tempo po ravnini še hujši, no vzpon na Jar la (4.950m) je bil kratek, razgledi pa, kot vedno na prelazih, obširni. No, po dolgem času spet en prelaz, kjer v bližini vidiš cesto. Pred nami so bile široke doline in obli hrbti visoke planote, za nami pa še zadnji pogled na ostre vrhove Zanskarskih gora. Tabor Lungmoče (4.635m, 6h).

10. dan
Začeli smo se spuščati proti reki Zari. Dokaj neatraktiven dan brez večjih vzponov. Bolj bežanje pred dežjem No, enkrat so gostoljublje s čajem ponudili nepalski delavci v bližnji zimski nomadski naselbini, drugič pa… huda ura… Tabor Zara, 5h.

11. dan
S terenskim vozilom smo se odpeljali proti cesti Manali – Leh, ki tu prečka obširno visoko planoto Mare. To je, poleg ceste proti Kašmirju, edina kopna povezava Ladaka s svetom. Obiskali smo poletni nomadski tabor, in potem z glavne ceste kmalu zavili proti nomadskemu območju Samad Rokčen v okolici slanega jezera Tso Kar. Smo v pravi visokogorski puščavi in utaborili smo senedaleč od jezera, ob edini tekoči vodi daleč naokoli. Vse lepo in prav, samo jezera je videti bolj malo… Tabor Pangunagu.

12. dan
Zgodnji odhod in celodnevna vožnja po slikoviti cesti preko več prelazov do Manalija. Naporna vožnja do Manalija je trajala od zgodnjega jutra do poznega večera. Nagrada za napore je razsežna nenaseljena gorska pokrajina, prečkanje pogorij, ki nas locijo od ravnin Indije, nenehne spremembe pokrajine – iz visokogorske puščave preko prepadnih gorovij mimo zasneženih vrhov do bujnega zelenja himalajskega predgorja. Meni osebno izredno zanimiv dan in pika na i potovanju