Archive

Archive for the ‘foto’ Category

Tiger leaping gorge

december 7th, 2016 Comments off


Tiger leaping gorge – soteska tigra, ki je to sotesko preskočil! To ime mi je vedno bilo zanimivo, in dolgo želja, da bi to tudi videl. Predstavljal sem si globoko sotesko, s fantastičnimi razgledi in tigra, ki skače čez. Ma kaj enega tigra, veliko tigrov.

Soteska oz. kanjon reke Jinshe, ki je največji pritok zgornje Yangtze reke se nahaja približno 60km stran od Lijianga. Reka si pot utira med Jade Dragon Snow Mountain (5596m) na eni in Haba Snow Mountain (5396m) na drugi strani. Dolga je cirka 15km, s tem da je ponekod skoraj 3000m do “vrha”. Na najožjem delu je široka le 25 metrov, in prav to je mesto, kjer naj bi po legendi tiger preskočil reko, ko je bežal pred lovcem. To je danes odličen kraj za večdnevni treking med ljudstvom Naxi, ki naseljuje te kraje, kljub temu da je zgornji del soteske totalno turistični in skomercializiran. Izhodišče za turistični in treking del je prašno in za turista brezvezno mesto Qiaotou. Tam se plača vstopnina (65 rmb) in to je to. Do turističnega dela seveda pelje široka cesta, ki pravzaprav pelje skozi celotno sotesko, treking pa se začne malo potem kjer se pobira vstopnino. In gre gor v hrib, daleč od turistov. Pravzaprav, zaradi gradnje avtoceste in hitre železnice imam občutek, da so številne poti na začetku trekinga mogoče rahlo uničili. Upam, da se motim, in to je na srečo samo par sto metrov…

Priznam, tokrat sem se šel množičnega turista. Stran od samote trekinga, kjer se med drugim tudi nahaja WC z najlepšim razgledom. Ni bilo časa, zato se je bilo treba malo družiti s kitajskimi turisti. Množicami. No… Kitajci so najožji del soteske rahlo zabetonirali in uredili za množični turizem. Postavili so na stotine stopnic za enostavnejši dostop in poti seveda zavarovali. Glede na to, da Kitajci niso ultra feni hoje in da tukaj ni ne dvigal in ne tekočih stopnic, so tam se seveda moški, ki z nosili omogočajo, da leni (občutek imam, da so ti v večini) in tisti, ki ne morejo hoditi, gredo do reke v stilu. Na nivoju reke je vse zavarovano in ne manjkata niti dva kipa tigrov. Je vredno? Je… razgled je zanimiv, od spodaj dejansko dobiš občutek kako visoka je soteska. Množični turizem pa… naj bo če ga želijo imeti, ampak to ni to. Ampak je vsaj zabavno. To ni divjina, to je samo še ena atrakcija, ki ima fency ime.

Shangri-La oz. neke vrste raj na zemlji

december 6th, 2016 Comments off

Shangri-La je mistična, harmonična dežela večne sreče, ki se nahaja na zahodnem delu gorovja Kunlun. To je raj na zemlji, in tam se živi srečno in dolgo. Vsaj tako jo je leta 1933 opisal pisatelj James Hilton v romanu Izgubljeno obzorje (Lost Horizon). Dežela, ki jo vodijo tibetantski menihi. Ni pa čisto jasno, kje se ta mistična dežela nahaja in kje natančno je Hilton dobil navdih. Lokacij je mnogo, med drugim bi lahko Hilton dobil navdih za Shangri-La tudi v National Geographicu ali v kaki drugi reviji, saj so zelo podobno opisovali popotovanja na Tibet številni raziskovalci. Pravzaprav pa ne bomo verjetno nikoli vedeli katero mistično deželo je mislil Hilton.

Temu območju so tibetanci originalno rekli Gyalthang or Gyaitang, kar pomeni cesarska ravnica. Očitno je da je bilo to območje nekaj posebnega in rodovitnega. Tukaj čez je tudi potekala čajna pot preko Tibeta proti Kitajski. Ampak kitajci se niso dali. Leta 2001 so preimenovali to območje, ki se po kitajsko imenuje Zhongdian v Xiānggélǐlā, oziroma kar se bere v nam bolj prijaznih besedah Shangri-La. Razlog? Turizem, saj je treba turiste nekako privabiti.

In kako je danes? Mesto Shangri-La je precej daleč od mističnosti in raja. Pot do tja je še vedno zavita in vodi po ozkih cestah, vendar pa se bo to kmalu spremenilo. Bus med Lijiangom in Shangri-La je vozil dobre 4 ure. Kitajci med Lijiangom in Shangri-La že gradijo avtocesto in hitro železnico, in napredek že prihaja tudi v ta raj. Pravzaprav, kmalu potem ko pride cesta na planoto (nad 3000m) je okolica eno samo gradbišče avtoceste. Da niti ne omenjam, da je bila naša cesta čisto razkopana in eno samo delovišče. V predmestju Shangri-La so nove, ogromne stavbe in kompleksi – včasih se pravzaprav čudiš kdo živi tam oz. bi želel živeti tam. Pravzaprav so Kitajci uspeli in naredili iz mesta starega mesta, iz tibetanskega okoliša Dukezong uspeli naprediti neke vrste kitajsko-tibetanski disneyland in s temu so pritegnili množico turistov. Pravzaprav je danes vidno to v Lijiangu, ki je vse prej kot prekrasno, zgodovinsko mesto. Potem pa se je zgodil januar leta 2014, ko je prav ta predel zajel katastrofalni požar in večino starega mesta uničil. Nedotaknjeni so ostali templji na hribu, tudi največji “prayer wheel” na svetu. Danes je Shangri-La praktično popolnoma obnovljena. Stare hiše so na novo postavljene, vendar… ob mojem obisku novembra je bilo vse prazno, zaprto. Ponekod je izgledalo kot da so obnovljene hiše samo lepa fasada, znotraj pa je še vedno vse požgano. Novembra skoraj nič ni bilo odprto, še večina lokalov je zaprla vrata. Turistov skoraj ni bilo. Menda so na trgih včasih domačini plesali v njihovih nošah in oblačilih. Tokrat nič. Samo en fant, ki je imel na vrvici zelo lenega tibetantskega mastifa in je maloštevilnim turistom računal za selfije s psom. Pa vendar je bilo fajn biti tam, preprosto zato, ker mi disneyland Lijianga ni bil preveč všeč. In je bilo vse mirno. Brez neonskih luči.

Obkrožen s starim mestom je tudi manjši hrib, na katerem se nahajajo Zlati tempelj in največji “prayer wheel” na svetu. In kar precej stopnic je treba prehoditi, da se pride gor. Prayer wheel je ogromen, in potrebnih je kar nekaj ljudi (tko na oko nas je bilo vsaj ene 10-15), da se ga obrne. Pravijo, da je treba narediti vsaj tri kroge. In kljub lepim razgledom je obisk tega brezplačen, kar je redkost na Kitajskem.

Malo stran, na hribu za starim mestom, pa se nahaja Baiji tempelj, ki se pravzaprav imenuje 100 Chicken temple. Ime je dobil po številnih kurah, ki se nahajajo v okolici templja, obkrožajo pa ga številne tibetanske molilne zastavice. To je tudi neke vrste romarsko mesto, saj so ga zjutraj romarji množično obiskovali. Pravzaprav je na vrhu fajn. Prekrasen razgled na mesto, v daljavi se vidi tudi Songzalin. Vidi pa se tudi ves napredek in novogradnje, ki obkrožajo staro mesto.

Sem torej našel svoj Shangri-La? Ime ja, ne vem pa če je to to… Če je, sem rahlo razočaran

Songzalin samostan

december 5th, 2016 Comments off

Songzalin (Ganden Sumtsenling) je največji tibetanski budistični samostan v pokrajini Yunnan. Znan je tudi pomanjšana varianta samostana Potala v Lhasi.

Samostan je bil zgrajen leta 1679, času petega dalajlame, gradnjo pa je tudi podpiral cesar kitajske dinastije Qing. V času kulturne revolucije na Kitajskem je bil močno poškodovan, kasneje pa obnovljen (in po mojem mnenju obnova nikoli ni bila končana). Danes tu živi in deluje okoli 700 menihov, ko pa je bil samostan na višku, pa jih je bilo kar okoli 2000.

Samostan ima šest glavnih stavb. Vhod je ob vznožju hriba in do glavnih stavb je 146 stopnic, kar ni niti tako malo, saj se samostan nahaja na višini skoraj 3400m nad morjem.

V glavni stavbi, ki ima tudi največjo sobo, je prostora za več kot 1500 menihov naenkrat, ki se zbirajo tam in molijo. Tam je tudi pozlačen osemmetrski kip Buddhe in številni slike, ki prikazujejo življenje Buddhe. Zanimivo je, da je oltar stalno okrašen z lučmi z yakovim oljem. Zraven sta dve večji stavbi t.i. lamasery – Zhacang and Jikang. Pravzaprav so vse te večje sobane prekrasno okrašene. Samostan je znan tudi po tem, da ima precej zakladov in različnih obdobij po ustanovitvi samostana.

Tokrat je bil samostan precej prazen. Malo je bilo menihov, še turistov skoraj ni bilo veliko. Na manjšem trgu pred velikimi sobanami sta tako preganjala dva prašiča, za katera je vodič rekel, da sta reinkarnaciji buddhe in jih tako tudi častijo in hranijo.

Sam samostan je precej zanimivi, ima prekrasne skulpture, vendar vseeno pogrešam malo več “življenja” menihov. Poleg tega številne prostore obnavljajo, tako da motijo različni delavski odri. Cena za vstop je kar visoka – 115 rmb, ampak če si že prišel tako daleč je vredno. Ja, je past za turiste, pa vendar… Še to, na ravnini pod hribom, kjer stoji samostan je manjše jezero. In roko na srce, najlepši pogledi na samostan so prav od tam.

Pot do Songzalina

december 5th, 2016 Comments off

Po kratki vožnji z minibusom nas je ta odložil ob cesti, na drugih strani hriba kjer se nahaja samostan. Ni enostavne poti za romanje do samostana (ok, je, vodi normalna cesta do tja), in mi smo se odpravili na približno 5-6km trek do templja. In to najprej skozi zanimivo, tipično tibetansko-yunansko vasico. Hiše so značilne za to pokrajino, vse dvonadstropne in vse imajo ograjen vrt – sprednji del. Vse hiše so obrnjene na jug in imajo tudi okna samo na južno stran, saj tako ohranjajo toploto ob sicer zelo mrzlih zimah. Znotraj ograde je prostor za živino, ljudje pa običajno živijo v prvem, zastekljenem nadstropju.

Bolj premožni imajo podobne hiše popolnoma zastekljene (tudi vrtni del). Zanimivo je, da se kljub mrazu zunaj, zastekljeni vrt ob soncu lepo ogreje. Sobe so na drugi strani relativno mrzle in temne, zato jih morajo izdatno ogrevati. Je pa v hiši prostor za vse – ljudi, živali in skladišče za hrano in krmo.

Pot je vodila čez hrib, ki sicer ni pretirano visok, vendar te na višini preko 3000m pošteno zadiha. Prav na vrhu so domačini obesili številne molitvene zastavice, in šele od tu so se odprli prvi pogledi na Songzhalin tempelj in to iz čisto druge strani, iz katere popotniki običajno prihajajo. Z vrha so tudi prekrasni pogledi na odaljene hribe, pokrite s snegom, in nenazadnje tudi na mesto Shangri-La, prekrito z manjšim oblakom smoga…

Malo ven iz Lijianga – Baisha in Shuhe

december 4th, 2016 Comments off

V okolici Lijianga je kar nekaj zanimivih mest in krajev. Da niti ne omenjam pogledov na bližnje zasnežene gore (ki so visoke okoli 6000 metrov).

Glavni problem Lijianga je množica turistov. V iskanju po bolj avtentičnem kraju, ki ni poln turistov in kjer je kultura Naxi še vidna sem prišel v kraj Baisha. Leži približno 8-10km stran od Lijianga, pod goro zmaja iz žada (Jade Dragon Snow Mountain). Kraj je zgodovinsko mogoče še pomembnejši od Lijianga, saj je družina Mu izvira prav od tu, kraj pa je bil tudi politično, ekonomsko in kulturno središče Lijianga pred dinastijo Ming. Šele v obdobju dinastije Ming so se najpomembnejše družine preselile v Lijiang, ampak Baisha je ostala pomembno religiozno središče te regije. Tako so nastale številne večje in manjše palače.

Daleč naokoli so znane freske Baisha, katerih večina ohranjenih se nahaja v palači Dabaoji. Nastajale so 300 let, v času dinastije Qing, dokončali pa so jih različni slikarji – od hanov, tibetancev do slikarjev manjšine Naxi. Prikazujejo budo, cesarje, pa tudi običajno življenje Naxijev.

Baisha je prav zanimivo nasprotje Lijianga. Manj “speglan”, turističen (natančneje, prilagojen za kitajske turiste), ampak še vedno udoben in fajn. Pa en kup trgovinic, ki ne prodajajo samo kič iz Lijianga. Znan je tudi po posebnih vezeninah in vzorčkih, vse skupaj pa sega nazaj v čas, ko je tukaj še živela družina Mu.

Nedaleč od mesta (približno 3km stran) je še en zanimiv kraj – Shuhe. Idealno bi si bilo pogledati oba kraja s kolesom, lahko pa se med krajema tudi sprehodi – sicer je ene 30-40 minut hoje čez polja in mimo posameznih hiš, pa vendar… je dovolj zanimivo, da ni dolgčas.

Mesto Shuhe ima podobno dolgo zgodovino, kot Baisha in Lijiang. Danes je podobno obnovljeno kot Lijiang in polno turistov. Zgradbe so zelo okrancljane in je kar nekaj tudi kamnitih ostankov, ki kažejo na dejstvo, da je bilo mesto nekoč bogato. V vsakem primeru je eno izmed najbolje ohranjenih mest na t.i. čajni poti.

Moram pa priznati, da nisem bil preveč navdušen, bilo mi je pa bolj všeč kot Lijiang. V mestu je precej več zelenja, in živi ob glavnem kanalu, kjer so številni lokali in trgovinice. Ampak kakšne hude privlačnosti pa žal nima.