Archive

Archive for the ‘foto’ Category

Trek po zamrznjeni beli reki

januar 30th, 2017 Comments off


Kaj počneti v času praznovanja kitajskega novega leta? Ena od možnosti je obisk katerega izmed pekinških parkov, kjer poteka praznovanje t.i. “spring festival”. Druga možnost pa je oditi nekam iz mesta. In ker je zunaj mrzlo, se je zdel krajši treking po zamrznjeni reki odlična izbira. Izlet je potekal v organizaciji Beijing Hikers, ki so res kul agencija. Sploh bi pa tole zelo težko doživel v lastni režiji.

Bela reka (ne vem če se tako tudi originalno imenuje, splet pravi Bai river) je manjša reka, v hribih severno od kraja Miyun – vse skupaj je približno dve uri vožnje iz Pekinga. Pot tja poteka čez zanimive hribe, mimo smučišča (!! to bo treba preizkusit) in na koncu kar zavite ceste. Ob prihodu na začetno točko so nam dali mini dereza za led in palice, čeprav sam palic nisem vzel, ker naj bi hodili več ali manj po ravnem.

Hoditi začnemo na priljubljenem poletnem kopališču, kjer so v zadnjih letih naredili pravi kompleks prenočitev in restavracij. Meni osebno vse skupaj izgleda vse skupaj rahlo kitajsko kičasto in nimam velike želje, da bi sem prišel v poletni vročini. In ravno ta del je pravzaprav najmanj zanimiv na celotni poti. Vidi se pa na poti precej zanimivih stvari. Po približno dveh kilometrih hoje pridemo do ostankov lanskoletne poplave – številni naplavljeni avtomobili, še celo avtobus je tam. Na drevesih pa ves čas spremljamo kako visoka je bila lani voda, saj je plastika na vejah cirka 1,5-2m nad vodo. Ti kraji so tudi popularni za snemanje različnih filmov – filmske ekipe pridejo, postavijo cele vasi (lepe fasade, zadaj pa nič), nekje na poti se gremo mimo jame, ker so “jamske” slikarije, nekje je par dreves s kričeče zelenimi listi – seveda papirčki oz. plastika… itd. Zanimivo pa je, da jim noben ni rekel, da po snemanju tudi odstranijo smeti. Ah, to je pa že preveč napora.

Na poti se večkrat preči čez reko, par delov se lepo prehodi po relativno debelem ledu. Izgleda kot da je led debel približno 15-20cm na nekaterih delih. Je pa čisto prosojen, tako da se lahko vidi kamne in ribe pod ledom 🙂 Na začetku so nam dali mini dereze, ki jih sicer uporabim samo na enem odseku – potem pa se mi ne da več ukvarjati z njimi. Reka je na delih čisto zamrznjena, ker pa je zima je pa seveda vse ob reki sivo – brez kančka zelene barve.

Celotni treking (recimo da raje sprehod) je bil dolg med 11 in 12km. Ni tako malo, poleg tega je bilo kar nekaj tega tudi na ledu. Ki je večinoma izgledal kar trden. Na splošno zelo zelo fajn izlet. Aja… skoraj pozabil… bilo je mrzlo, ZELO mrzlo…

Prvi novoletni dan v Pekingu

januar 28th, 2017 Comments off

Začetek novega lunarnega leta. Kitajci tradicionalno za te praznike oddidejo domov, kar povzroči par dan prej največjo vsakoletno selitev ljudi in gužvo na želežniških postajah, letališčih in cestah… Tisti, ki ne gredo domov, pa gredo na potovanja po Kitajski in daleč na okoli (menda je Japonska izredno popularna). Ampak dan potem? Po celonočnih ognjemetih (ni enega organiziranega, ampak skoraj vsak, ki je ostal tukaj sproži svoj ognjemet) smo se zbudili v rahlo smoga polno in po petardah smrdeče jutro. Ja, kljub temu, da tovarne ne delajo in ni prometa, je onesnaženost daleč presegla dovoljene meje. In ja, v Pekingu so pozvali ljudi naj se vzdržijo prižiganja ognjemetov, pa vendar…

Je pa še nekaj posebnega… ker je večina kitajcev odšla domov, so ulice mesta skoraj prazne. Prometa je malo, nihče te ne poskuša povoziti, skoraj nihče ne hupa… pravzaprav, če ne bi bilo smoga, bi bilo ob taki praznosti to pravzaprav zelo kul mesto… Ok, v okolici parkov, kjer poteka spring festival občutiš gužvo, ampak temu se enostavno izogniti tako, da se pač ne gre tja 😉

Walhalla – nordijska nebesa na zemlji po avstralsko

december 26th, 2016 Comments off

Walhalla. Pred prihodom v Avstralijo še slišal nisem za ta kraj. Pravzaprav ga pozna relativno malo avstralcev. Pa vendar… Ime je bilo zanimivo, fotke lepe… zakaj pa ne če že imava najeti avto. No, morala sva narediti par 100km ovinek. Ampak Ok. Pot je bila vredna.


Mesto Walhalla se nahaja na jugu avstralskih Alp in je obkrožena z bujnimi gozdovi. Pred več kot 150 leti so na tem območju našli zlato in začela se je zlata mrzlica in rudarstvo v tej regiji (tudi Melbourne je začel hitro rasti predvsem ob začetku zlate mrzlice). Sprva so posamezni iskalci iskali predvsem zlato v potoku, ki teče skozi mesto, vendar je tega hitro zmanjkalo in začeli so kopati še v rudnikih. Mesto je bilo ustanovljeno leta 1862 in imelo v svojih zlatih časih okoli 4000 prebivalcev – tam je bilo seveda vse kar so prebivalci in delavci potrebovali – deset hotelov, sedem cerkva, več šol, trgovin, manjša bolnišnica in seveda pokopališče. Ker se nahaja v ozki dolini ni bilo veliko ravnih površin, zato so na vrhu hriba naredili še celo igrišče za kriket. Poimenovano je bilo po enem izmed rudnikov, ki so ga nekateri poimenovali po nordijski mitologiji Walhalla, saj je bilo polno zlata. Razcvet mesta je trajal samo 40-50 let, v največjem rudniku v okolici pa so izkopali v teh letih približno 55 ton zlata – v rudniku v mestu pa preko 30 ton. Kopanja zlata je bilo vedno težje, saj so morali iti vedno dlje in globlje, tako da je kmalu prinašalo premajhne prihodke za vzdrževanje nadaljnje proizvodnje in po letu 1915 se praktično ni več kopalo. Bilo je pretežko in predrago, izplen pa premajhen.

Prebivalci so seveda začeli zapuščati mest, oživil ga je šele turizem. Danes je v tem mestu ohranjenih kar nekaj stavb, živi pa tam le okoli 20 prebivalcev. Imajo en hotel (!), pa nekaj dodatnih prenočišč za turiste, ki pa so bila več ali manj zaprta. Pravzaprav, tudi v hotelu je bil samo še en gost. Delala pa je gostilna – kjer pa je bilo možno dobiti več ali manj samo še za piti, saj kar hitro zapirajo kuhinjo (midva sva prišla malo po 19h). Bilo je zanimivo in tudi to, da si tam en redkih turistov je še bolj zanimivo. Poleg tega je to območje kjer ni signala mobilnega omrežja, niti interneta. Vrnitev v preteklost.

Kaj torej početi? Čez dan so se počasi začele odpirati trgovine in še ena manjša prodajalna pijač. Turiste se je dalo prešteti na prste obeh rok, pa še ti so večinoma prišli tisti dan. Glavna atrakcija je ozka železnica, saj so ohranili progo dolgo nekaj kilometrov. Žal vozi le parkrat na teden in midva sva jo ravno zamudila. Lahko si ogledaš tudi rudniške jaške, ampak vedno… treba je pravilno tempirati in priti tja med počitnicami ali na samo točno določene dni. Drugače je mesto čisto zaprto… No, ampak je bilo vseeno zanimivo… lepo ohranjene stare hiše, stare rudniške naprava, prekrasne sprehajalne poti in prekrasna narava.

Kenguruji, koale in še kaj…

december 24th, 2016 Comments off


Vsi smo že slišali o kengurujih, koalah in različnih drugih avstralskih prijaznih in malo manj prijaznih živalih. In vedno se mi je porajalo vprašanje – ali se jih da videti v naravi? Seveda se jih da! Samo vedeti moraš kje jih iščeš, pa nekatere so zelo sramežljive. Opozorila za kenguruje in koale so povsod ob cesti, ampak to še ne pomeni, da se jih z lahkoto vidi. Poleg tega jih veliko pride na plan ob mraku ali ponoči – kar je še bolj nevarno, saj lahko pride do nesreče.

V okolici Mebourna je kar nekaj možnosti, da se opazi najrazličnejše živali. Npr. na pomolu St. Kilde (15 minut s tramvajem iz centra Melbourna) je mesto kamor hodijo prenočevat pingvini. Vidi se je npr. lahko ob mraku (prej skoraj ne), razživijo se šele ponoči. Če je ta kolonija majhna, je zato toliko večja (in med turisti tudi popularna) na Philip Island, kakih 100km iz Melbourna. Koale je že težje videti, saj le te redko zapustijo drevesa. Ena izmed možnosti je Otway nacionalni park, ampak midva jih tam nisva videla. Kengurujev pa je precej in jih vidiš tudi čez dan. Res pa je, da se jim skoraj ne da približati. No, razen na nekaj mestih – to se nama je zgodilo na Mornington peninsula, ko nama je lastnica B&B dala nasvet, kje se jih da ogledati. Avto pustiš na parkirišču in se sprehodiš par 100 metrov. Ko izostriš “fokus” opaziš, da si opazovan… in da je okoli tebe na desetine kengurujev. 🙂 Na jugu Avstralije so na morju vidni tudi kiti, vendar moraš biti tam ob pravem času – kar pa december ni bil.

Avstralija ima tudi nekaj odličnih živalskih vrtov – predvsem pa naju zanimala zatočišča za avstralske živali. V bližini Melbourna sta dve večji – Moonlit Conservation Wildlife Sanctuary in Healsville Sanctuary. To niso klasični živalski vrti, saj se ukvarjajo tudi z dejavnostmi kot je vzreja živali, predvsem ogroženih vrst – to je živali, ki jih potem tudi vračajo v naravo.

Prvega sva na poti preko Mornington peninsula obiskala Moonlit Sanctuary. Je manj urejen kot kak živalski vrt, vstopnina pa je 21 AU$. Nudijo pa nekaj kar ni nujno na voljo v drugih živalskih vrtovih – lahko se približaš koali (seveda proti doplačilu), sprehajaš se med kenguruji in manjšimi wallybyji – ki pravzaprav niso v kletki in se lahko gibajo po celotnem zavetišču. Omogočajo tudi druga poglobljena srečanja, za en dan lahko tudi postaneš skrbnik in pomočnik v zavetišču. Kljub temu, da je zavetišče manj urejeno kot kak živalski park (zoo) je bilo meni všeč. Sicer se nisem odločil za bližnje srečanje z rahlo nezainteresirano koalo, nekaj posebnega pa se je bilo sprehajati med wallybyji (pomanjšani kenguruji) in jih hraniti. Seveda lahko od precej blizu vidiš tudi wombata, tasmanijskega vraga, emuja, dinga,…

Healsville Sanctuary je bolj resna zadeva, saj spada v domeno avstralskih živalskih vrtov. Vstopnina je precej višja – 36 AU$. Zavetišče je odlično urejeno in tudi precej večje kot Moonlit. Kletke (obore) so velike in lepe in poskušajo prikazovati naravno okolje. Ukvarjajo se tudi z drugimi zadevami, saj so pomembna “bolnica” za divje živali, ukvarjajo pa se tudi z varovanjem (in razmnoževanjem) nekaterih najbolj ogroženih avstralskih vrst (nekatere žabe, oposumi, papige,…). Vse je zelo informativno in izveš res veliko. Ob doplačilu (in predhodni rezervaciji) se lahko tudi sprehodiš med wombati, kenguruji,…). Ampak… slabost je predvsem količina obiskovalcev, ki je bila res velika – in dejstvo je, da so živali precej bolj oddaljene kot v Moonlit. So pa nekatere obore za živali res odlične – npr. tasmanijskega vraga se da opazovati tudi v vodi in podobno…. In če priznam, mi je bil Moonlit Sanctuary skoraj bolj fajn iz vidika obiskovalca.

Great Ocean Road oz. perfektno popotovanje z avtom

december 24th, 2016 Comments off

V bližini Melbourna je verjetno ena glavnih atrakcij obalna cesta – Great Ocean Road. V celoti je dolga 242 kilometrov in je neke vrste največji spomenik vojakom, ki so se borili v prvi svetovni vojni. Pa čeprav skoraj ni nikjer nobenega spomenika. Zakaj le? Po prvi svetovni vojni so se številni avstralski vojaki vrnili iz bojišč v Evropi in v spomin padlim v vojni zgradili to cesto. Gradili so jo kar nekaj let, in sicer med leti 1919 in 1932. V tistih časih na tem območju ni bilo cesto, prevladovala je samo divjina. Zato je bil poleg spomina na padle vojake pomembna za dostop do nekaterih odrezanih krajev, za izkoriščanje gozdov (v okolici rastejo ogromna drevesa) in nenazadnje tudi turizem. Kar je zanimivo je to, da je bila na začetku zelo ozka, prepadna in nevarna. Prvi vozniki so morali tudi plačevati cestnino za njeno uporabo 🙂

Danes je nekaj čisto drugega. Namenjena je turizmu in seveda jo obišče veliko turistov – velika večina je namenjena na zelo ozek del te ceste – v okoli naravnih znamenitosti “12 apostolov”. V Melbournu so ponujali tudi enodnevne izlete, kar pa se je meni zdelo malo brez veze in prenaporno – to bi bilo namreč več kot 500km skupne vožnje, kar pomeni, da bi le malo ostalo za oglede. Zato sva na letališču najela avto – Toyoto Corollo z avtomatskim menjalnikom. Na začetku sem se precej bal vožnje po levi strani, ampak ta strah je hitro šel stran – ko smo prišli po avtocesti malo izven Melbourna je bil promet zelo redek. Plan pa je bil tak, da začneva na koncu in se potem počasi premikava nazaj proti Melbournu. Določen del (cirka 30-40km) sva zavestno izpustila, saj nekako ni bilo dovolj časa za celoten krog. Namenila sva spati na dveh mestih na tej cesti, brez problema pa bi se lahko dodal kak dan – tako sva izpustila mesti Port Fairy in Warnabool (kjer se začenja na zahodu cesta).

Prvi postanek je zato bil v kraju Port Campbell, saj je bilo (glede na zemljevid) to eno največjih mest tam v okolici – zato naj bi brez problema dobila za spati. Poleg tega je bilo tam okoli precej zanimivih stvari. No, Port Campbell je bil vse prej kot mesto – ena manjša vas, z dvema restavracija (ena “avstralska” in druga pizzerija), eno trgovino in kar nekaj hoteli. Ni bil problem dobiti za prespati, saj ni bila visoka sezona, bil je bolj problem kaj jesti 🙂 Obala tam okoli je prekrasna – obala (skale) so iz peščenjaka in erozija morja je v tisočih let naredila res zanimive oblike – od kamnitih osamelcev do mogočnih mostov iz skal. Ki bodo čez nekaj let, nekaj desetletij ali stoletij postali osamelci. Poleg tega je seveda ob tej obali potekala pomembna transportna pot po morju in zaradi močnih tokov ter nestalnega vremena (megle) je na teh obalah nasedlo preko 700 ladij. Zato 130km obale med Rtom Otway in Port Fairyjem imenuje “shipwreck coast”. Nekateri zalivi imajo prav pomenljiva imena – Massacre bay, Bay of Martyrs,…). Tukaj okoli je tudi precej mogočnih mostov iz skal – the Arch, London bridge. Zlasti slednji je mogočen, s tem, da se je pred kakim desetletjem porušil en del – ni več povezan s celino.

Naslednji dan sva načrtovala “največjo” znamenitost. 12 Apostolov – osamelcev na obali. Pravzaprav je zanimivo (in tudi zelo popularno med turisti), ampak na poti se lahko ustavljaš na precej mestih in si ogledaš precej drugih in zanimivih stvari. Ena izmed teh je Loch Ard Gorge, to je idiličen zaliv (pravzaprav soteska, ki ima prekrasno plažo) v katerega sta se rešila edina preživela z ladje Loch Ard, ki se je razbila v skalovju nedaleč stran. Po vrhu obale so narejene prekrasne sprehajalne potke, ki seveda vodijo do idiličnih plaž. Ker pa sva bila tam junija je bila voda še relativno mrzla in zato kopalcev praktično ni bilo. Pravzaprav vsi so si samo namakali noge 🙂 Poleg same vožnje in plaž sva šla tudi v notranjost v narodni park Otway – do slapov imenovanih Triplet falls. Sami slapovi niso nič posebnega, se pa vidi da je to področje zelo odročno. Praktično nič turistov (en sam avto je bil še parkiran tam) in super sprehod po gozdu mimo mogočnih in starih dreves. No, tistih, ki so še ostala, saj je bilo tukaj zelo razširjeno gozdarstvo. Ampak danes je ta pokrajina popolnoma neprehodna. Spanje v Apollo bay, ki je bil “prvi” pravi turistični kraj na najini poti. Kar predstavljam si, da je v tem kraju poleti precej polno, saj je plaža dolga in lepa. Je bilo pa zanimivo, da so tukaj namesto golobov okoli letale papige 🙂 Pravzaprav, ptiči so bili res neverjetni. Tukaj so se tudi končale največje naravne znamenitosti na tej cesti (oz. če se gre iz druge strani – tukaj se šele začenjajo znamenitosti).

Ker imava nos za prenočišča sva izbrala pravega – en motel, kjer so bili lastniki kitajci in je bilo tudi mnogo kitajskih gostov. Neverjetno, ampak res. Očitno naši okusi konvergirajo 🙂 Zadnji dan na cesti je bil na izi – več ali manj vožnja s krajšimi postanki na zanimivih mestih. Pokrajina je po mestu Lorne tudi vedno bolj poseljena in kmalu se niti ne voziš več ob morju. Nameravala sva še na ene slapove (pa sem navigator in voznik zgrešil) ter pogledat si kenguruje na enem izmed golf igrišč v bližini. No, kenguruji so bili, ampak tisti dan so bile vse ture že polne – tako da kdaj drugič… no sej… malo si se sprehodil do roba ceste in si videl kenguruje skakat po golf igrišču…