Archive

Archive for the ‘foto’ Category

Kenguruji, koale in še kaj…

december 24th, 2016 Comments off


Vsi smo že slišali o kengurujih, koalah in različnih drugih avstralskih prijaznih in malo manj prijaznih živalih. In vedno se mi je porajalo vprašanje – ali se jih da videti v naravi? Seveda se jih da! Samo vedeti moraš kje jih iščeš, pa nekatere so zelo sramežljive. Opozorila za kenguruje in koale so povsod ob cesti, ampak to še ne pomeni, da se jih z lahkoto vidi. Poleg tega jih veliko pride na plan ob mraku ali ponoči – kar je še bolj nevarno, saj lahko pride do nesreče.

V okolici Mebourna je kar nekaj možnosti, da se opazi najrazličnejše živali. Npr. na pomolu St. Kilde (15 minut s tramvajem iz centra Melbourna) je mesto kamor hodijo prenočevat pingvini. Vidi se je npr. lahko ob mraku (prej skoraj ne), razživijo se šele ponoči. Če je ta kolonija majhna, je zato toliko večja (in med turisti tudi popularna) na Philip Island, kakih 100km iz Melbourna. Koale je že težje videti, saj le te redko zapustijo drevesa. Ena izmed možnosti je Otway nacionalni park, ampak midva jih tam nisva videla. Kengurujev pa je precej in jih vidiš tudi čez dan. Res pa je, da se jim skoraj ne da približati. No, razen na nekaj mestih – to se nama je zgodilo na Mornington peninsula, ko nama je lastnica B&B dala nasvet, kje se jih da ogledati. Avto pustiš na parkirišču in se sprehodiš par 100 metrov. Ko izostriš “fokus” opaziš, da si opazovan… in da je okoli tebe na desetine kengurujev. 🙂 Na jugu Avstralije so na morju vidni tudi kiti, vendar moraš biti tam ob pravem času – kar pa december ni bil.

Avstralija ima tudi nekaj odličnih živalskih vrtov – predvsem pa naju zanimala zatočišča za avstralske živali. V bližini Melbourna sta dve večji – Moonlit Conservation Wildlife Sanctuary in Healsville Sanctuary. To niso klasični živalski vrti, saj se ukvarjajo tudi z dejavnostmi kot je vzreja živali, predvsem ogroženih vrst – to je živali, ki jih potem tudi vračajo v naravo.

Prvega sva na poti preko Mornington peninsula obiskala Moonlit Sanctuary. Je manj urejen kot kak živalski vrt, vstopnina pa je 21 AU$. Nudijo pa nekaj kar ni nujno na voljo v drugih živalskih vrtovih – lahko se približaš koali (seveda proti doplačilu), sprehajaš se med kenguruji in manjšimi wallybyji – ki pravzaprav niso v kletki in se lahko gibajo po celotnem zavetišču. Omogočajo tudi druga poglobljena srečanja, za en dan lahko tudi postaneš skrbnik in pomočnik v zavetišču. Kljub temu, da je zavetišče manj urejeno kot kak živalski park (zoo) je bilo meni všeč. Sicer se nisem odločil za bližnje srečanje z rahlo nezainteresirano koalo, nekaj posebnega pa se je bilo sprehajati med wallybyji (pomanjšani kenguruji) in jih hraniti. Seveda lahko od precej blizu vidiš tudi wombata, tasmanijskega vraga, emuja, dinga,…

Healsville Sanctuary je bolj resna zadeva, saj spada v domeno avstralskih živalskih vrtov. Vstopnina je precej višja – 36 AU$. Zavetišče je odlično urejeno in tudi precej večje kot Moonlit. Kletke (obore) so velike in lepe in poskušajo prikazovati naravno okolje. Ukvarjajo se tudi z drugimi zadevami, saj so pomembna “bolnica” za divje živali, ukvarjajo pa se tudi z varovanjem (in razmnoževanjem) nekaterih najbolj ogroženih avstralskih vrst (nekatere žabe, oposumi, papige,…). Vse je zelo informativno in izveš res veliko. Ob doplačilu (in predhodni rezervaciji) se lahko tudi sprehodiš med wombati, kenguruji,…). Ampak… slabost je predvsem količina obiskovalcev, ki je bila res velika – in dejstvo je, da so živali precej bolj oddaljene kot v Moonlit. So pa nekatere obore za živali res odlične – npr. tasmanijskega vraga se da opazovati tudi v vodi in podobno…. In če priznam, mi je bil Moonlit Sanctuary skoraj bolj fajn iz vidika obiskovalca.

Great Ocean Road oz. perfektno popotovanje z avtom

december 24th, 2016 Comments off

V bližini Melbourna je verjetno ena glavnih atrakcij obalna cesta – Great Ocean Road. V celoti je dolga 242 kilometrov in je neke vrste največji spomenik vojakom, ki so se borili v prvi svetovni vojni. Pa čeprav skoraj ni nikjer nobenega spomenika. Zakaj le? Po prvi svetovni vojni so se številni avstralski vojaki vrnili iz bojišč v Evropi in v spomin padlim v vojni zgradili to cesto. Gradili so jo kar nekaj let, in sicer med leti 1919 in 1932. V tistih časih na tem območju ni bilo cesto, prevladovala je samo divjina. Zato je bil poleg spomina na padle vojake pomembna za dostop do nekaterih odrezanih krajev, za izkoriščanje gozdov (v okolici rastejo ogromna drevesa) in nenazadnje tudi turizem. Kar je zanimivo je to, da je bila na začetku zelo ozka, prepadna in nevarna. Prvi vozniki so morali tudi plačevati cestnino za njeno uporabo 🙂

Danes je nekaj čisto drugega. Namenjena je turizmu in seveda jo obišče veliko turistov – velika večina je namenjena na zelo ozek del te ceste – v okoli naravnih znamenitosti “12 apostolov”. V Melbournu so ponujali tudi enodnevne izlete, kar pa se je meni zdelo malo brez veze in prenaporno – to bi bilo namreč več kot 500km skupne vožnje, kar pomeni, da bi le malo ostalo za oglede. Zato sva na letališču najela avto – Toyoto Corollo z avtomatskim menjalnikom. Na začetku sem se precej bal vožnje po levi strani, ampak ta strah je hitro šel stran – ko smo prišli po avtocesti malo izven Melbourna je bil promet zelo redek. Plan pa je bil tak, da začneva na koncu in se potem počasi premikava nazaj proti Melbournu. Določen del (cirka 30-40km) sva zavestno izpustila, saj nekako ni bilo dovolj časa za celoten krog. Namenila sva spati na dveh mestih na tej cesti, brez problema pa bi se lahko dodal kak dan – tako sva izpustila mesti Port Fairy in Warnabool (kjer se začenja na zahodu cesta).

Prvi postanek je zato bil v kraju Port Campbell, saj je bilo (glede na zemljevid) to eno največjih mest tam v okolici – zato naj bi brez problema dobila za spati. Poleg tega je bilo tam okoli precej zanimivih stvari. No, Port Campbell je bil vse prej kot mesto – ena manjša vas, z dvema restavracija (ena “avstralska” in druga pizzerija), eno trgovino in kar nekaj hoteli. Ni bil problem dobiti za prespati, saj ni bila visoka sezona, bil je bolj problem kaj jesti 🙂 Obala tam okoli je prekrasna – obala (skale) so iz peščenjaka in erozija morja je v tisočih let naredila res zanimive oblike – od kamnitih osamelcev do mogočnih mostov iz skal. Ki bodo čez nekaj let, nekaj desetletij ali stoletij postali osamelci. Poleg tega je seveda ob tej obali potekala pomembna transportna pot po morju in zaradi močnih tokov ter nestalnega vremena (megle) je na teh obalah nasedlo preko 700 ladij. Zato 130km obale med Rtom Otway in Port Fairyjem imenuje “shipwreck coast”. Nekateri zalivi imajo prav pomenljiva imena – Massacre bay, Bay of Martyrs,…). Tukaj okoli je tudi precej mogočnih mostov iz skal – the Arch, London bridge. Zlasti slednji je mogočen, s tem, da se je pred kakim desetletjem porušil en del – ni več povezan s celino.

Naslednji dan sva načrtovala “največjo” znamenitost. 12 Apostolov – osamelcev na obali. Pravzaprav je zanimivo (in tudi zelo popularno med turisti), ampak na poti se lahko ustavljaš na precej mestih in si ogledaš precej drugih in zanimivih stvari. Ena izmed teh je Loch Ard Gorge, to je idiličen zaliv (pravzaprav soteska, ki ima prekrasno plažo) v katerega sta se rešila edina preživela z ladje Loch Ard, ki se je razbila v skalovju nedaleč stran. Po vrhu obale so narejene prekrasne sprehajalne potke, ki seveda vodijo do idiličnih plaž. Ker pa sva bila tam junija je bila voda še relativno mrzla in zato kopalcev praktično ni bilo. Pravzaprav vsi so si samo namakali noge 🙂 Poleg same vožnje in plaž sva šla tudi v notranjost v narodni park Otway – do slapov imenovanih Triplet falls. Sami slapovi niso nič posebnega, se pa vidi da je to področje zelo odročno. Praktično nič turistov (en sam avto je bil še parkiran tam) in super sprehod po gozdu mimo mogočnih in starih dreves. No, tistih, ki so še ostala, saj je bilo tukaj zelo razširjeno gozdarstvo. Ampak danes je ta pokrajina popolnoma neprehodna. Spanje v Apollo bay, ki je bil “prvi” pravi turistični kraj na najini poti. Kar predstavljam si, da je v tem kraju poleti precej polno, saj je plaža dolga in lepa. Je bilo pa zanimivo, da so tukaj namesto golobov okoli letale papige 🙂 Pravzaprav, ptiči so bili res neverjetni. Tukaj so se tudi končale največje naravne znamenitosti na tej cesti (oz. če se gre iz druge strani – tukaj se šele začenjajo znamenitosti).

Ker imava nos za prenočišča sva izbrala pravega – en motel, kjer so bili lastniki kitajci in je bilo tudi mnogo kitajskih gostov. Neverjetno, ampak res. Očitno naši okusi konvergirajo 🙂 Zadnji dan na cesti je bil na izi – več ali manj vožnja s krajšimi postanki na zanimivih mestih. Pokrajina je po mestu Lorne tudi vedno bolj poseljena in kmalu se niti ne voziš več ob morju. Nameravala sva še na ene slapove (pa sem navigator in voznik zgrešil) ter pogledat si kenguruje na enem izmed golf igrišč v bližini. No, kenguruji so bili, ampak tisti dan so bile vse ture že polne – tako da kdaj drugič… no sej… malo si se sprehodil do roba ceste in si videl kenguruje skakat po golf igrišču…

Melbourne grafiti

december 23rd, 2016 Comments off


Kultura grafitov je Melbournu zelo razširjena. Temu so namenjene cele ulice, ki so danes tudi ena izmed pomembnih točk za turiste… Vglavnem sem brez komentarja…

Melbourne

december 23rd, 2016 Comments off


Melbourne je drugo največje mesto v Avstraliji, je pa zanimivo, da je vsako leto pri vrhu najboljših mest za življenje. Če je Sydney tropski s prekrasnimi plažami in naravo, pa je Melbourne zelo evropski. Če že zaostaja za znamenitostmi, pa je definitivno spredaj v kulturi – številna prizorišča, od umetniških galerij do gledališč in zanimive arhitekture. Melbourne je tudi zelo multikulturno mesto, verjetno bolj kot Sydney. Ima namreč zelo močno izseljensko kulturo, ogromno je grkov, pa tudi ljudi iz področja bivše Jugoslavije.

Meni osebno je mesto res všeč – vidim zakaj je skoraj vsako leto najboljše mesto za življenje. Javne storitve delujejo odlično, skoraj vse je na dostopu in mesto je super lepo urejeno. Znotraj CBD (ožjega centra) je brezplačen javni prevoz, kar je super. Pa tudi izven ni zelo drag. Pa še ogromno se stalno dogaja… Ni zelo staro mesto, ampak ma precej moderne arhitekture, da niti ne omenjam popularnosti grafitov. Ali ozkih uličic, polnih življenja (in lokalov). Stalno lahko odkrivaš kaj novega.

Seveda pa ožje mesto ni edina zanimivost. Mesto seka reka Yarra, ki je precej dolga in omogoča veliko aktivnosti (urejene so kolesarske in tekaške potke, zjutraj je ogromno veslačev). Nedaleč je tudi plaža in kraj St. Kilde. Seveda se ne da primerjati to s Sydneyem, ampak morje je le. Poleg tega je na pomolu bivališče pingvinov. Da niti ne omenjam področij, ki so in… (Prahan, Windsor, Yarra) Če bi že imel kako pritožbo je to vreme, ki se spreminja res hitro. Ob mojem obisku je bil ravno začetek poletja (recimo da naš junij) in je znalo čez dan biti zelo vroče. Potem pa se je v eni uri pooblačilo in bilo res mrzlo in vetrovno. Pa še malo je dež padal. Melbourčani pravijo, da lahko doživiš štiri letne čase v enem dnevu – tudi poleti. In seveda poleti je precej precej bolj mrzlo kot v Sydneyu… Neglede na to… meni je bil Melbourne zelo všeč. In še to… le kake dve uri vožnje stran so prva smučišča… tako da ni da ni… 🙂

Sydney

december 18th, 2016 Comments off

Sydney je meni osebno sinonim za Avstralijo. Opera, most, Bondi beach in surferji. Po nekaj mesecih Kitajske je bil prihod v Sydney pravi balzam za oči. Vse zeleno, nebo modro, toplo in zrak čist, neonesnažen. Pa vsi prijazni, avtomobili ustavljajo na prehodih za pešce in vsi te razumejo ko hočeš kaj povedati v angleškem jeziku 🙂

Mesto nima zelo dolge zgodovine zato tudi ne gre za pričakovati kakih starih, zgodovinskih stavb. Nekoliko južno od današnjega središča je Bottany Bay, kjer je leta 1770 pristal kapitan James Cook, ki je odkril Avstralijo. In le 18 let zatem (1788) so po nalogu britanske vlade ustanovili na lokaciji današnjega Sydneya kazensko kolonijo za angleške in irske kaznjence. V okolici so bili pa takrat naseljeni aboridžini, katerih zgodovina sega nekaj tisočletij nazaj. Ožji center vsebuje par območij kot so The Rocks (najstarejši del), Circular Quay, Darling Harbour, CBD,… Je pa Sydney precej več kot ožji del mesta, pravzaprav je danes mesto zelo razvejano in sega preko zaliva in železnega mostu tudi na severni del.

Ker je vsa zgodovina mesta nekoliko meglena in se mi pred prihodom ni dalo kaj veliko brati o tem sva se odločila, da greva kar na vodene oglede z vodičem po mestu. V Sydneyu deluje t.i. I’m free tour, ki je načeloma brezplačen ogled mesta, pričakujejo pa seveda vodiči napitnino. Izkušnje vsaj v Sydneyu so bile odlične – ob vodički – tako po predelu The Rocks, kot tudi tista po centru mesta – sta bili zelo dobri. Nista bili omejeni samo na faktično zgodovino ampak sta povedali tudi precej, kar ni nujno da bi pisalo v vodičih. In cenovno je zadeva tudi zelo ugodna, saj sva kot “napitnino” dala vsak po 20 AUD. V ožjem centru Sydneya – CBD (Central Business District) ni nekaj zelo zanimivega. Poleg poslovnega dela je tam tudi Queen Victoria Shopping Mall in mestna hiša, ampak nič tako zelo posebnega – razen dejstva, da se nahaja v Avstraliji. Lep je tudi Hyde park ob katerem stoji tudi veličastna katedrala St. Mary. Tam okoli je še nekaj kolonialnih stavb, ampak ker je Sydney relativno mlad, nič pretirano starega.

Za turiste je verjetno najbolj privlačen del okoli the Rocks in Circular Quay. Pogledi na Sydnejsko opero in veliki železni so fenomenalni. Opero so po načrtih danskega arhitekta začeli graditi leta 1957, po večkrat presežnih proračunih in številnih nesporazumih pa so jo zgradili in odprli šele leta 1973. V sami operi je več prizorišč, s tem da ima največje več kot 2.500 sedežev. Po operi so možni vodeni ogledi, sama pa sva naredila nekoliko drugače. Šla sva si ogledati dve predstavi – eno v teater, drug je bil pa cirkus v največji, koncertni dvorani. Obisk opere in sami razgledi na njo so po moje največja atrakcija Sydneya. Zraven je tudi kraljevi botanični vrt, ki je zelo lep – totalno sem bil navdušen nad pticami, ki so tako zelo drugačne kot naše. Sprehoditi se splača to konca rta, Macquaire point, od koder so razgledi na opero in most res fantastični.

Druga najbolj “očitna” zadeva v Sydneyu je železni most čez zaliv (Sydney Harbour Bridge), ki so ga zgradili pred približno 80 leti in preko njega poteka glavna železniška in cestna žila sever-jug v Sydneyu. Seveda sem se tukaj takoj odločil za najbolj “adrenalinsko” zadevo. Torej sprehod po vrhu mostu. Moj načrt pa je imel eno majhno slabost – ceno, ki je zasoljena in znaša med 268 AUD (182 EUR) za nočni vzpon, 308 AUD (208 EUR) za dnevni vzpon in kar 378 AUD (257 EUR) za vzpon ob sončnem vzhodu ali zahodu. Če bi bila zadeva res adrenalinska bi nekako še rekel “mogoče”, ampak tako ti ne pustijo vzeti zraven niti fotoaparata. Najboljša “podobna” stvar je bil vzpon na južni nosilni steber, kjer se nahaja manjši muzej – stane le 15 AUD (10 EUR), razgledi pa so še vedno zelo zelo lepi – in seveda ni omejitev glede fotoaparata. Višina je tukaj 87 metrov, če bi pa šel na most bi bila pa največja točka nad 130 metrov nad morjem. Saj bi bilo zanimivo, ampak ne tokrat ne hvala…

Verjetno najboljši način za ogled Sydneya pa je iz ladje. Iz Circular Quay gredo številne ladjice, ampak najbolj se splača vzeti kar javni prevoz, ki je vključen v Opal kartico. Super je tako izlet z redno ladijsko linijo do Darling Harbourja (ki je po nekaterih vodičih must-do v Sydneyu – tam je par znamenitosti in muzejev, ampak meni grozno dolgočasno in skomercializirano). Ampak pot do tja je zanimiva. Ladjica se ustavi tudi na drugi strani mostu, kjer je “old fashion” lunapark 🙂 V drugo smer je pa fajn vzeti ladjico do Manlyja, ki je popularna poletna destinacija s plažami. Razgledi so odlični (pelje se ladjica tudi mimo Tararonga ZOO), na vodi pa se marsikaj dogaja – ravno takrat so trenirale barke za eno “hitro” regato do Tasmanije. Manly je popularen kraj za pobeg na plažo ali surfanje.

Bolj kot pa Manly je pa med tujci znana plaža Bondi. Meni osebno po tem, da je bil tam olimpijski turnir v odbojki na plaži in da je na robu plaže fantastičen bazen z morsko vodo. Ker je bil na dan obisk božični dan je bil bazen žal zaprt, pa še vreme je bilo nekoliko oblačno (zvečer je deževalo). Ampak to ni odvrnilo številnih obiskovalcev plaže in surferjev. Vse skupaj je izgledlo kot “meat market”, ampak ok… predvidevam, da to je ta plaža… Žal tudi ni bilo časa za sprehod po eni izmed lepih sprehajalnih potk Bondi-Cogee. Je pa dostop do Bondija iz Circular Quay zelo enostaven – avtobusa 333 ali 380. Direktno, brez presedanja. Le trajati zna.

In da ne pozabim. Sydney je znan po zabavi. Odlične restavracije (nekatere s fantastičnimi razgledi) z zelo dobro hrano. Ni poceni, ampak ok.

Kljub skoraj tednu v Sydneyu (letela sva v in izven Sydneya) je čas zelo hitro tekel. Kar nekaj stvari si nismo uspeli pogledati ali doživeti. Prej sem že omenil sprehajalno potko Bondi-Cogee, pa tretjo največjo ribjo tržnico na svetu (največja je v Tokyu). Da niti ne omenjam kak izlet izven meja Sydneya – npr. Blue mountains. Itd. Treba bo priti nazaj. Sydney je fajn. Avstralija je super. Če le ne bi bila takooooo daleč iz Evrope.