Archive

Archive for the ‘photo’ Category

(Slovenščina) 5 dni v okolici Montpellierja (FR)

April 30th, 2018 Comments off

Sorry, this entry is only available in Slovenian. For the sake of viewer convenience, the content is shown below in the alternative language. You may click the link to switch the active language.

Nekam je bilo treba iti v času prvomajskih praznikov. Ker sem že ravno bil v Parizu pred prazniki je bila destinacija Francija. Opcija je bila najprej Normandija, potem Provansa in na koncu pokrajina Languedoc-Roussilion. Tja so bili namreč relativno poceni TGV vlaki (“relativno” saj je bila cena skoraj 200 EUR na osebo, medtem ko bi bilo v provanso dražje). Pa še na izbrane dneve niso štrajkali.

Okvirni načrt je bil start in začetek v Montpellierju, vožnja Carcassoneja in tam ogled še nekaterih katarskih gradov, ki se nahajajo proti Španiji in vožnja nazaj. Žal je zelo slaba vremenska napoved (in napovedano deževje) malo pokvarila načrte, zato sva celodnevno potepanje po gradovih nadomestila z obiskom obmorskega kraja Sete.

Prvi postanek je bilo mesto Montpellier. Mesto je bilo na začetku predvsem trgovsko mesto, že leta 1180 pa je bila tam zgrajena medicinska fakulteta. In danes je to še vedno pomembno univerzitetno mesto, kar se zelo vidi na samem utripu v mestu. Kljub zgodovini daje mesto zaradi študentov vtis zelo mladega mesta. In fajn se je sprehajati po uličicah, nima pa nekih hudo zanimivih zgodovinskih atrakcij. Vseeno se je fajn malo izgubljati po enem najstarejših botaničnih vrtov v Franciji, posedeti na zelenicah ob slavoloku zmage… Je tudi mesto s precej muzeji, za njih pa ni bilo časa. Zablesti pa zvečer, ko se odprejo preštevilne restavracije z odlično hrano. Zelo dobro.

Naslednji dan sva najela na želežniški postaji avto. Moja francoščina je tako tako, ampak uslužbencu je res šel jezik in je govoril noro hitro – moral sem ene dvakrat preveriti ali sem prav razumel. Naročil sem najcenejši kompakt avto, dobil za isto ceno Opel Mokka X. Not bad. Cilj dneva je bil Carcassone, ki je ena največjih atrakcij v tem delu Francije, ampak še prej postanek v Beziersu. Mesto je staro, tam so bili že rimljani in že nekaj sto let kasneje je bilo obzidano. V času križarskih vojn je bilo to tudi eno izmed pomembnejših katarskih mest, ki pa je bilo potem okoli 12st popolnoma opustošeno. Prvi vtis v mestu sicer ni bil odličen, saj na glavnem mestnem trgu na veliko gradijo in prenavljajo. Tako kot še na nekaterih drugih mestih. Zanimiva je bila katedrala Sv. Nazarija, ampak več ali manj sva se samo sprehajala po uličicah.

Pot sva nadaljevala izven avtocest, po običajni magistralki do Carcassoneja. Neverjetno veliko hitrostnih kamer in ni dvoma, da bom dobil kako obvestilo o preveč hitri vožnji.

Categories: Europe, photo, France, travel Tags:

(Slovenščina) 22. Ljubljanski maraton

October 30th, 2017 Comments off

Sorry, this entry is only available in Slovenian. For the sake of viewer convenience, the content is shown below in the alternative language. You may click the link to switch the active language.


Foto: Žiga Zupan/Sportida

Pred maratonom smo imeli kar dolgo razpravo kaj bi letos bili kot “šeme”. Ampak odločitev je na koncu bila enoglasna. Glede na to, da so slovenski košarkarji zmagali na evropskem prvenstvu, je prav “hommage” njim najboljša izbira. In smo bili, košarkaši.

Pred štartom se je bilo treba seveda primerno ogreti in nastaviti merilec – da bomo čimbolj uspešni pri metanju trojk med tekom. Trener Igor je zaukazal, da mora na koncu vsaj prva peterka preteči cel maraton. Seveda je moral tudi bosonogi ata Roblek na ta celga. Ni pardona če tako reče trener. In smo šli. Začetek je bil dober. Po nekaj uspešnih driblingih, podajah in tricah smo že bili na Bavarskem dvoru. Tam sva se odločila z Zvezdo, da greva v protinapad. In sva šla naprej. Preostanek teka je relativno hitro minil. No… relativno. Dokler smo tekli z orkanskim vetrom je bilo super (ko sem imel občutek, da so kozarčki na tleh hitrejši od mene), proti precej manj. Mene je žal začelo pobirati že na kilometru 30 in na koncu sva se z Zvezdo že kr vlekla in kar ni hotelo biti konec igrišča ljubljanske maratona. Hitrost (ali “šema) ni bila problem, je pa dejstvo, da sva se precej ustavljala za fotografije in pozdravljanja ter zaradi tega tekla zelo neenakomerno, da niti ne omenjam tapkanje košarkarske žoge (še dobro, da je bila samo tista otroška). Po treh urah in 30 minutah sva le pritekla v cilj. In še imela moči za šov in šprint. Sicer samo z eno žogo (drugo sva podala naprej ob polovici), ampak bolje to kot z nobeno. Vglavnem, zadetek v polno in bilo je fajn.


(večina spodnjih fotk je od Vlaste in našega trenerja Igorja)

Great Wall Marathon

May 23rd, 2017 Comments off


Monkeys, bamboo forest and more

May 4th, 2017 Comments off

Sorry, this entry is only available in Slovenian. For the sake of viewer convenience, the content is shown below in the alternative language. You may click the link to switch the active language.

Okoli Kyota je precej različnih zanimivosti. Ena mi je padla takoj v oči – bambusov gozd v Arashiyami, kraju nedaleč od Kyota. Magične fotke, to je treba videt…

Kako priti do Arashiyame? Najbolj enostaven način je vlak. Glede na to, da je razdalja majhna, gre to zelo hitro do tja. Ampak bolj zabavna in zanimiva pot je definitivno kolo. In tudi ne prenaporna, saj je v eno smer približno 10km. Kar je ravno idealno za “sprehod”, tako daleč da niti zašvicaš.


Kyoto je načeloma prijazen za kolesarje. No, razen v čistem centru, kjer je nekaj glavnih ulic “off limits” za kolesarje. Ampak večina ulic ima tudi lepe, zgledno urejene kolesarske poti. Iz prenočišča greva direktno proti zahodu – po široki aveniji z lepo kolesarsko. Motijo samo pogosti semaforji in ustavljanje na semaforjih. To ni Kitajska in tukaj se kolesarji in pešci ustavijo pred rdečo lučjo tudi če ni nikogar na cesti. Kmalu cesta pripelje do reke Katsura ob kateri pelje prav fajna kolesarska pot proti Arashiyami. Lepo vreme, ravno prav toplo in nič vetra. Super. Prvi “postanek” v Arashiyami je t.i. opičji park – kjer je habilitiranih veliko opic, ki tam preživljajo dneve, saj jih hranijo. Proti večeru se te opice umaknejo nazaj v gozd, v naravo. Je pa zanimivo, za hranjenje imajo nastavljene posebno hišo – od tam lahko turisti hranijo opice. In prav zanimivo je, da drugje sploh ne težijo za hrano. So sicer radovedne, vendar ne težijo. Je tudi zanimivo, ker tukaj so ljudje zaprti v prostoru, opice pa se zunaj prosto gibljejo. Vzpon do tja je kar hud (no, 15 minut hoje navzgor), ampak je razgled, z opicami vred vreden.

Arashiyama je zelo turistična – na reki je polno čolnov, glavna ulica je zelo bizi in polna ljudi. Malo stran od tega vrveža greva v eno malo, a super sushi restavracijo. Ni čudno, da je skoraj prazna, saj se večina obrne še preden pride tja. Arashiyama je znana tudi po zelo lepih urejenih parkih. Načrtoval sem ogled Okochi-Sanso vile – to ni neka vila ali posest z zgodovino, kljub temu pa jo je njen nekdanji lastnik, znani japonski igralec, naredil zelo zanimivo. Vrt je med najlepšimi daleč naokoli. Ker nekako narobe zavijem, prideva direktno do Tenryu-ji templja. Ok, pa gremo sem notri in ja tudi ta tempelj je zanimiv s prekrasnim vrtom. Sledi samo še višek dneva – bambusov gozd. Mističen, magičen… nekaj kar ni iz tega sveta. Zdej, prvi vtis je… zanimivo, ampak… ljudi je toliko, da se vsaka mističnost popolnoma izgubi. Pravzaprav ni nekega hudega čara gledati druge turiste kako delajo selfije. Bi bilo treba priti sem ali zgodaj zjutraj ali pa ob mraku. Takrat bi verjetno res bilo mistično. Zato je čas, da se raje pobereva in greva proti domu. Za vrnitev izberem drugo, mogoče še bolj razgledno potko. In ja, ta pelje po res zanimivih cesticah, drevoredih… zemljevid na telefonu tukaj zelo pomaga. Še prehitro prideva nazaj v mesto, kjer se začne kalvarija. Semafor ob semaforju in počasi že izgubljam živce. S tem, da na tem delu sploh ni lepe kolesarske, ampak se kolesarji vozijo kar po pločniku, kar seveda onemogoča hitrejšo vožnjo… ufa…

Categories: 2017 Japonska, Asia, photo, Japonska, travel Tags:

Temples, shrines and more temples – Kyoto

May 3rd, 2017 Comments off

Sorry, this entry is only available in Slovenian. For the sake of viewer convenience, the content is shown below in the alternative language. You may click the link to switch the active language.

Najprej priznanje. Do aprila nisem imel pojma kaj bi bilo za videti v Kyotu. Vedel sem, da je bil tam pred več kot 30 leti podpisan kyotski podnebni sporazum, ampak kaj več pa ne. In zakaj sem izbral to mesto za ogled? Preprosto. Letalsko sem dobil iz Osake, in je bilo pač primerno poleg Tokya videti še kaj. In sedaj vedno bolj razmišljam, Kyoto je definitivno višek mojega obiska Japonske. In kraj kamor bi šel še. Za videti je ogromno, zgodovina je zanimiva, pa še mesto je totalno fajno.

V Tokyo sva potovala kar z vlakom – bullet train Shinkasen – to je njihov najhitrejši vlak. Po pravici povedano ni občutek nič drugačen kot na japonskem bullet vlaku ali belgijskem Thalysu. Ampak je vseeno fajn in imam take vlake precej raje kot pa letalo. Poleg tega se med Tokyom in Kyotom ne splača leteti. Vlak traja okoli 2 uri in 30 minut in greš iz centra in prideš v center. Letalo pa vsaj na tej razdalji ne leti dolgo, ampak precej dlje traja da prideš na letališče in iz letališča, ter seveda čakaš na letališču. No, priznam, mogoče bi bil razgled na goro Fuji lepši.

Hotel sem rezerviral rahlo ven iz centra – tudi zato, ker sem enkrat želel bivati v tradicionalnem ryokanu – to je japonskem b&b. Imenoval se je pa Luck You. Zanimivo ime. No, na zunaj ni bil nič posebnega, notri pa je bil super. Osebje zelo zelo prijazno in ustrežljivo. Ker je tipični japonski, je bilo tudi spanje na tatamiju tudi zanimivo. Meni osebno ena žimnica ni bila dovolj, dve sta bili pa super. Posebno doživetje je bil tudi onsen, oz. public bath, ki se je nahajal samo čez cesto. In v ryokanu smo dobili vse potrebno, tudi brezplačen vstop.


Ker sva bila v Kyotu le malo časa sem naredil natrpan program ogleda templjev in znamenitosti. In ta plan se je porušil še prvi dan… No, začela sva z ogledom centra in Nishiki marketa, ki je osrednje nakupovalno središče za hrano (in spominke) v Kyotu. In vsa hrana tam te naredi kar lačne. Od prvotnega načrta so od templjev ostali v načrtu samo Shoren-in, Chion-in in Kiyomizu-dera. Moram priznati, da je bil prvi tudi najboljši – predvsem zato, ker je bilo tam notri zelo malo ljudi. Skupaj z vrtom je zelo lepo urejen in notri je prav spokojno mirno vzdušje. Chion-in je najpomembnejši in največji tempelj za vernike. Mene je rahlo razočaral, saj je bila glavna stavba zaradi prenove zaprta – je bilo pa zanimivo poslušati mrmranje in molitve menihov. Kiyomizu-dera je pa daleč najbolj fotogeničen tempelj. Žal ima eno pomanjkljivost, in to je da obnavljajo. Škoda, nič od fotogeničnosti, saj so povsod delavski odri. Ampak vseeno, lahko si samo predstavljam kako zgleda tukaj ko cvetijo češnje ali pa jesensko listje spreminja barve. Kar je najbolj zanimivo je to, koliko ljudi se oblači tukaj v tradicionalna oblačila. Seveda so to samo turisti (in zelo veliko kitajskih turistov), pa vendar. Zanimivi prizori. Proti večeru sprehod po delu mesta Gion – ki je polno restavracij, barov, predel je tudi znan po gejšah.

Categories: 2017 Japonska, Asia, photo, Japonska, travel Tags: