Archive

Author Archive

DPRK – Severna koreja

april 17th, 2017 Comments off

Na svetu je le malo držav kot je Severna Koreja. Pravzaprav, je ena izmed najbolj posebnih držav. Skoraj popolnoma izolirana pred svetom in z močnim kultom osebnosti. Kolektivistična aka komunistična država par excellence. Vsak obisk te države pa ni klasično potovanje, ampak je polno prilagajanja strogim pravilom, nenehnemu nadzoru in do popolnosti koreografiranimi ogledi. Na leto jo v turistične namene obišče le okoli 5.000 obiskovalcev, tako da je to res malo (največ naenkrat v času maratona). Izkušnja je zagotovo nekaj posebnega, surrealistična bolj kot kaj drugega.

In kako izgleda Severna Koreja? Kot da bi nekako zmešal film Igre lakote (Hunger Games), 1984 in Trumanov šov. Neverjetno a res, in zato tako surrealistično.

Seveda še moj “uradni” disclaimer. Režima v Severni Koreji niti pod razno ne podpiram. Zdi se mi nečloveški, krut, grozen. Če se mi zdi obisk zanimiv in “eksotičen”, pa je to država, kjer je trenutno praktično nemogoče normalno živeti. In ljudje niso svobodni. Nimajo možnosti izbire, ne morejo se odločiti in preprosto oditi. Ne morem presoditi ali so ljudje srečni, nezadovoljni… Pravilo je, da ne izstopaš. Moraš se pokoriti skupnosti. Zavedam se tudi, da smo v 90% videli le to kar so oblasti želele, da vidimo. Je obisk zaradi najbolj grozne možne diktature etično sporen?! Mislim, da ne, ker od 5.000 obiskovalcev na leto si Kim Jong Un ne more narediti rakete niti jih s tako očitno propagando ne bo prepričal. Lahko pa se tako nekoliko izboljša življenje nekaj (sicer priviligiranim) osebam – npr. našemu vozniku, vodičem,… natakarjem v hotelu… Odpira se pretok informacij tudi v to hermetično zaprto in izolirano državo – trenutno le redki, ampak vseeno kdo sliši da obstaja drugačen sveta od tega, ki ga poznajo.

Potovanje po Severni Koreji?
Kot prvo – ni individualnih popotnikov. Vsak obiskovalec se mora priključiti organizirani skupini – agencij, ki ponujajo izlete je precej. Najbolj znane so Koryo Tours, Uri tours in Young Pioneers. Cene se zelo razlikujejo, odvisno od agencije, načina vstopa v Severno Korejo (vlak ali letalo) in trajanja potovanja. Cene so za kratek obisk od 500 EUR navzgor pa do nekje 1700 EUR za en enotedensko turo. Potoval sem s Koryo Tours, ki je med dražjimi, a je organizirajo vodene oglede Severne Koreje neprekinjeno že od leta 1993 naprej. Ob prijavi (in plačilu) je treba izpolniti številne dokumente, poslati slike v elektronski verziji (da agencija uredi vize) in različne izjave (npr. da nisi novinar). Ampak načeloma je to to in ni treba skrbeti za nič drugega. Ker pa imajo vse agencije odhode iz Pekinga ali Šanghaja, je treba urediti še pot tja, ampak to ni povezano s potjo v Severno Korejo.

Prihod v Severno Korejo
V Severno Korejo je možno vstopiti z letalskima družbama Air Koryo ali Air China ali pa z vlakom iz kitajskega mesta Dandong (obstaja tudi želežniška povezava iz Rusije, od koder pa tujci ne morejo vstopiti). Nekaj posebnega je Air Koryo, severnokorejska letalska družba, ki naj bi bila po oceni spletne strani Skytrax med najslabšimi letalskimi družbami. Ja, letalo je staro in leteti z letalom Iljushin-62 je nekaj posebnega (in precej glasno), alternativa kokakole ima barvo kokakole in približen okus. Vendar so stevardese prijazne in se znajo tudi nasmehniti (kar je redkost na katerikoli kitajski letalski družbi). Hrana pa tudi… mesna varianta je znani Air Koryo burger, ki ima precej nedorečen okus (ali neokus). Vegetarijanske alternative ni 🙂 Bom pa takoj priznal, da mi je vseeno ta burger bolj okusen kot pa katerakoli hrana na kitajskih letalskih družbah.

Po pristanku v Severni Koreji (terminal mednarodnega letališča je skoraj nov!) je najprej treba opraviti mejne in carinske formalnosti. Če je imigracijski postopek hiter, pa se zna zavleči pri pregledu prtljage, ki je rentgensko pregledana. Posamično se preveri vsak kos elektronske opreme (telefon, tablični računalnik, fotoaparat,…), zelo so tudi pozorni na katerekoli knjige in papirje. Pri nas se sicer v elektronsko opremo niso pretirano vtikali (menda so bolj striktni ob prihodu z vlakom), vsa tiskana gradiva pa so ročno pregledali – posebej je bilo sumljivo če so našli kaj kar ni bilo deklarirano. Če je kaj zaplenjeno potem to shranijo in lahko se dvigne ob izhodu iz države. Glede fotografske opreme je glavna omejitev dolžina teleobjektiva (do 150mm), ampak nam tega niso podrobno pregledovali.

Prepovedano je prinesti kakršnekoli knjige ali vodiče o Severni Koreji (tudi npr. Lonely Planet), kakršnikoli materijal ali oblačila z ameriško ali južnokorejsko zastavo, radio, knjige, revije ali časopise iz Južne Koreje ali v korejskem jeziku, religiozna gradiva (npr. biblijo, koran) ter karkoli kar je povezano s severnokorejskim vodstvom (nič od tega ne sme biti ne v tiskani ne v elektronski verziji). Pravzaprav zelo jih skrbi, da bi se kak neavtoriziran material pustilo tam. Uradno niso dovoljene tudi GPS naprave, vendar raznih ur izrecno ne pregledujejo (če se jih ne prijavi).

Oblačila
Severno Korejci v javnosti vedno skušajo biti urejeni in lepo oblečeni. Uradno ni nekih hudih pravil oblačenja za turiste, pričakuje pa se, da so ob obisku nekaterih spomenikov (npr. mavzoleja) dostojno oblečeni – npr. srajca, dolge hlače (ne-jeans),… V nasprotju se lahko kak ogled tudi zavrne. Pričakuje se tudi, da so turisti spodobno oblečeni (gumbi zapeti itd.) ob ogledu nekaterih kipov ali pomembnih mest za korejce.

Denar
Turisti v Severni Koreji načeloma (razen na redkih, točno določenih mestih) ne smejo uporabljati lokalne valute (won-a). Tujci lahko tako uporabljajo le USD, EUR ali kitajski RMB. Večina teh potovanj vključuje vse stroške, dobro pa je imeti še nekaj denarja dodatno za razne priboljške, vodo, ekstra vstopnice (npr. Juche tower), spomnike. Pri tem je treba vedeti, da dvig denarja v Severni Koreji ni mogoč. Ne da se plačevati s karticami, ni bankomatov. Treba je tudi zagotoviti, da so bankovci tujih valut lepo ohranjeni in ne v prevelikih apoenih (kar velja predvsem za evre). V večini prodajaln vračajo denar, ampak bolje je imeti manjše denominacije. V kateri valuti se najbolj splača kupovati? Zadeva je čisto odvisna od primera. Treba je vedno malo računati, ker nekje so boljši evri, drugje kitajski RMB. Npr. ko nam je severnokorejski videofilmar prodajal video celotnega izleta je želel imeti 40 EUR oz. 350 RMB. Seveda je 350 RMB precej precej več kot 40 EUR, ampak on ni želel niti slišati. Podobno je bilo drugih primerih in jasno je, da jih veliko nima predstave koliko je kaj denarja. Tudi cene za “storitve” so nenormalno visoke.

Cene za proizvode so načeloma nizke. Še v hotelu stane pollitrska plastenka vode 2 RMB (0,25 EUR), kar je primerljivo s Pekingom. Nemška čokolada je bila 10 RMB, hrvaška Dorina 7 RMB. Pivo med 10 in 20 RMB. Po drugi strani pa so npr. za karaoke želeli zaračunati v Mt. Myohynagu 5 EUR na osebo na uro (v Pyongyangu je bilo npr. 20 RMB (2,5 EUR) na osebo na uro… Knjige so seveda relativno drage, prav tako plakati… Za šopek rož (za spomenik) želijo prodajalke 5 EUR… itd itd.

Komunikacije
V državo se lahko brez problema vzame mobilni telefon. Pri tem je treba vedeti, da z našo kartico omrežje ne deluje, potrebuje se severnokorejska sim kartica za tujce. S to številko se da poklicati katerokoli številko na severnokorejskem omrežju za tujce (domačini imajo ločeno omrežje) in v tujino. Ni pa možno pošiljati ali sprejemati sporočil, cena pa je menda zasoljena (150 EUR za SIM kartico).

V hotelu je na voljo tudi telefon za klice domov in možnost pošiljanja e-mail sporočil (ne pa tudi sprejemanja). Cene za komunikacijo so seveda zasoljene. Ni zato čudno, da v DMZ na meji z Južno Korejo vsi tujci predvsem gledajo v svoje telefone in pošiljajo sporočila preko južnokorejska omrežja.

Fotografija
Kot sem že prej omenil, uradno objektivi in fotoaparati, ki imajo razpon večji od 150mm, niso dovoljeni – hkrati pa menda je trenutno to le redko pregledano ali uveljavljeno. Pomnilniških kartic seveda ni možno dobiti, zato je vse treba prinesti s sabo. So pa velike omejitve kaj je možno slikati – običajno bo vodič pravočasno opozoril, da določenih stvari ne smemo fotografirati:
– vse kar je vojaško ali strateško – vojakov se izrecno ne sme fotografirati, razen vodiča po DMZ
– brez dovoljenja se običajnih ljudi od blizu ne sme fotografirati
– posebna pozornost mora biti pri spomenikih, kjer se ne sme biti preveč umetniških – na sliki mora biti celotno telo Kim il Sunga ali Kim Jong Ila.
– revščina, trgovine, stanovanja, itd.
– gradnja cest, stolpnic, itd.
Vglavnem, omejitev je precej, hkrati pa ni tako omejeno, ko sem prej mislil…

Zvok bobnov… Pekinška utrdba bobnov

april 16th, 2017 Comments off

Peking ima relativno blizu dva stolpa – drum tower (utrdba z bobni) in bell tower (utrdba z zvonovi). Sej jih je zanimivo pogledati, ampak bistveno je kratka (brezplačna z vstopnico) predstava, kako so včasih igrali na bobne… igranje na bobne je bil npr. znak da se zaprejo vrata obzidja… torej… originalno je bil v tem prostoru en velik boben in 24 manjših. Igra se tako, da se 18x udari hitro, 18x počasi in to ponovi 3x. To pomeni 108 udarcev. Število 108 je predstavljalo eno leto v davnih časih.

No… vseeno pa strokovnjaki pravijo, da danes ne igrajo pravilno na bobne in je to samo predstava za turiste… pa vendar je zanimivo 😉

Kitajski zid – Mutianyu

april 14th, 2017 Comments off

Kitajski zid je za ogled uradno odprt le na nekaj mestih. Najbolj znani v bližini Pekinga so Badaling, Mutianyu, Simatai, Gubeikou,… S tem da gre največ, predvsem kitajskih turistov na Badaling. In tam zna biti ob kitajskih praznikih in vikednih res velika gužva. Za nekitajske turiste tja organizira izlete tudi največ agencij – ta izlet potem združijo z grobnicami dinastije Ming in še en kup “tourist trap” prodajalnami.

Ena najbolj enostavnih in tudi najboljših opcij za hiter ogled zidu je Mutianyu. Nahaja se približno 65km stran od Pekinga (podobno kot Badaling), s tem da je relativno blizu letališča. Kljub temu je treba upoštevati, da iz Pekinga do zida traja približno uro in pol (nazaj dostikrat še več, če se vrača popoldne). Poleg tega je tam precej manj skupin in med tednom je relativno prazen (ne seveda vedno). Tja je mogoče dostopati relativno enostavno z javnim prevozom (ekspresni avtobus 916 do Huariou stane samo 12 CNY, od Houraiu pa bodisi taksi, bodisi se en javni prevoz, ki je bolj izreden kot ne), taksijem iz Pekinga (po pogajanjih nekje med 500 in 700 CNY, včasih manj, včasih več… iz letališča bi znalo biti še manj) ali turistično agencijo. Kot prvo, javni prevoz in taksi vsakega potnika odložijo približno 3km stran od dejanskega vstopa na zid (oz. območje zidu). Tam je možno kupiti vstopnico in različne opcije (gondola, sedežnica, tobogan,..). S tem da, kdor je pripravljen na hojo gor in dol, plača samo vstopnino, ki je 45 CNY, po možnosti pa še avtobus do vstopa v park, ki je 15 CNY. Gondola v eno smer je 100 CNY (povratna 120 CNY), tobogan 100 CNY. Zadeva na koncu ni več tako poceni, in te hitro pride več kot 200 CNY. Hkrati sedežnica in gondola omogočata dostopnost nekomu, ki vzpona ne bi zmogel. V tem območju spodaj so tudi številne trgovine s kitajskimi spominki in restavracije (ki so večinoma dražje kot v Pekingu). Kdor pride s turistično agencijo, avtobusi zapeljejo višje in ni potrebno hoditi ekstra 3km v eno smer (oz. se prišpara 15 CNY za avtobus).

Celotna dolžina obnovljenega zidu na tem območju je približno 3km. Na skrajnem zahodnem robu je sicer manjši zid, ampak brez problema se ga zaobide in se gre tudi na neuradni – neodprt del zidu, proti delu, ki se imenuje Jiankou. Glavni problem je v tem, da se že do tega dela zid precej dvigne (na koncu je nekaj zelo strmih stopnic), in na tem uradno zaprtem delu se dviguje samo še naprej. Pri tem zadnjem stolpu seveda podjetni kitajci ponujajo pijačo – na srečo ti na zidu ne težijo s pijačo in spominki. Moram pa priznati, da so stolpi res lepo obnovljeni in jih je prav zanimivo videti po več izletih na “neobnovljen” zid.

Še to… večina “skupin” je tam dopoldne, in za čas kosila že odidejo dol na kosilo. Popoldne se mi zdi skoraj bolj posrečen čas za obisk. Žal je zid odprt samo ob določenih urah, tako da je praktično nemogoče ujeti sončni vzhod ali zahod. Ampak še vedno pa so razgledi lepi in vidijo se grebeni z zidom tudi izven območja Mutianyu. Načeloma se vidi tudi Peking, ko ni skrit v smogu…

Namesto hoje navzdol pa je odlična opcija tobogan… 🙂

Kitajski vozel – treking po kitajskem zidu

marec 4th, 2017 Comments off

Pred dvema letoma sva bila s Samotom točno v istem izhodišču. Majhnem kraju Xizhazi, ki je odlično izhodišče za več trekingov. Del Jiankov, od tukaj se da priti tudi na precej bolj znani Mutiyanju, in seveda kar je bil moj cilj – Kitajski vozel. Pot je bila v organizaciji Beijing Hikersov – zanimivo je, da je tokrat voznik narobe razumel in nas peljal na cilj in ne na izhodišče. Posledično je bil trek nekoliko lažji (originalen štart je bil na višini približno 250m nad morjem, cilj pa 650m nad morjem).


Vzpon se začne mimo (zelo suhih) koruznih polj in hitro se zagrize v klanec. Na grebenu je namreč že kitajski zid in do tam je približno 1,5km hoje. Ko smo enkrat dosegli greben (ki je na višini približno 800 metrov nad morjem smo se obrnili proti naši desni. Proti levi je sicer del zidu Mutiyanu, vendar je do tam kar nekaj kilometrov zidu, ki je na mestih zelo strm in krušljiv (neprehoden). En najbolj neprehodnih delov so tako imenovane nebeške stopnice, ki so bile tako strme, da se je trdnjava na vrhu imenoval “Kjer orli letijo navpično”. No, naš cilj je bil Kitajski vozel, del zidu na višini preko 1000 metrov nad morjem, kjer se srečajo oz. razcepijo zidovi iz treh različnih smeri. Na vrhu se odprejo razgledi na vse strani in prav zanimivo je kako se od tukaj vidi zid na skoraj vsakem grebenu naokoli.

Po dosegu Kitajskega vozla se zid strmo spusti na dve strani. Ena je praktično neprehodna (prestrma) druga pa je le malo manj strma. Tukaj je zid sicer v razsulu, zato je treba hoditi ob zidu – ko ni več strmo se tudi kakovost zidu izboljša in je možno tudi hoditi po relativno zaraščenem zidu. Ampak je fajn. Zelo avanturistično.

Smučanje na Kitajskem – Thaiwoo in Wanlong ski area

februar 26th, 2017 Comments off

Kitajska in smučanje? Vedno sem si mislil, da to nekako ne gre skupaj. In potem je Kitajska dobila zimske olimpijske igre za leto 2022. Peking 2022. Uf… in to bodo zimske olimpijske igre v mestu, kjer praktično ni snega… Tekmovanja na prostem bodo seveda precej daleč od Pekinga – območje Yanqing, kjer bo alpsko smučanju in proga za sankanje in bob, je približno 90km stran, območje Zhangjiakou, kjer bodo ostala zunanja prizorišča pa več kot 250km.

Zato me je zanimalo kako je pravzaprav s smučanjem na Kitajskem. Menda je tam skoraj 500 smučišč. Nekaj manjših smučišč je v hribih severno od Pekinga, večja smučišča pa se nahajajo v okolici Chonglija (približno uro vožnje z avtom od Zhanghijakou), ki se nahaja 280km stran od Pekinga. Tam je tudi Wanlong, ki je menda največje kitajsko smučišče in spada tudi med pet najboljših kitajskih smučišč. Do olimpijskih iger naj bi zgradili do Chonglija tudi hitro železnico, ampak trenutno se da do tja iti samo po avtocesti, pot pa traja iz Pekinga med 3,5 in 4 urami. Zakaj bo olimpijska vas v Zhangjiakou in ne Chongliju ne vem, ampak dejstvo je, da se bodo morali s hitrim vlakom voziti skoraj 100km do prizorišč.

Dejanski center nordijskih smučarjev, smučarjev prostega sloga in snowboarderjev bo Chogli. Tam okoli je v hribih, ki segajo do nekje 2200m že več utečenih centrov. Pri tem pa se je seveda zavedati, da v smučiščem Kitajci namenjajo veliko denarja, zato se da tudi precej širijo, nastajajo tudi nova. V okolici Chonglija se nahajajo Genting, Duolemedi (kitajci pravijo kar Dolomiti), lani odprti Thaiwoo in seveda največji center – Wanlong. Sicer pa, tudi v samem mestu Chongliju gradijo smučarski center. Večina izmed teh smučišč bo gostila eno ali več disciplin na olimpijskih igrah.

S kolegom sva šla na smučanje iz Pekinga za dva dni. Za bazo sva vzela mesto Chongli, ki je med 15-30 minut oddaljena od omenjenih smučišč – a so prenočišča precej cenejša, precej ceneje pa si je tam izposoditi tudi opremo. Naju je prišlo za dva dni 200 rmb na osebo (28 EUR), na smučiščih bi pa prišlo vsaj toliko za en dan. Glavni problem je bil drugje – sam potrebujem smučarske čevlje za nogo velikosti 45-45,5 (torej št. 29,5) in tako velike čevlje je bilo zelo težko dobiti. Dobil sem jih samo v eni izposojevalnici, kjer pa so imeli samo čevlje za začetnike (znamke Rossignol) – bili so lepo mehki, niti se noge ni dalo dobro fiksirati (bile so samo tri zaponke). No, pa najvišja velikost palic je bila 115cm, kar je meni rahlo malo 🙂 Iskala sva tudi smučke ELAN, vendar jih nisva našla.

Thaiwoo Ski Area (太舞)

Smučišče Thaiwoo je popolnoma novo, tam še vedno poteka zelo intenzivna gradnja. To velja predvsem za hotele, ki so večinoma še v gradnji (odprt je samo en hotel!), gradijo tudi postajo hitre železnice. Večino naprav na smučiščih in prog so že zgradili, nekaj pa naj bi jih odprli še pred zimo 2017/2018, plani pa so še za nadalje širitve. Na smučišču so trenutno štiri naprave – dve gondoli (zakaj ni samo ena daljša mi ni jasno) in dve sedežnici. Smučišče je med 1650 in 2150 metri nad morjem, najdaljša proga pa je dolga okoli 3km. Ok, smučišče ima še par začetniških problemov, npr. nakup smučarske karte traja kar nekaj časa, ampak vredu. Po pravici povedano, ob prihodu na smučišče nisem pričakoval veliko. Bil pa sem presenečen – zelo pozitivno. Proge so bile konec februarja odlično urejene, pravzaprav brezhibno. Sneg je bil odličen (temperatura je bila tudi čez dan globoko pod ničlo), sicer samo umeten. Proge pa… relativno široke in vseh težavnosti – zelo razgibane. Smučarjev praktično ni bilo, zelo redko si koga srečal ob smučanju! Kljub temu, da je smučišče relativno majhno v takih razmerah nudi samo užitek. Brez problema se smučaš 4-5 ur tako, da ne ponoviš nobene proge 🙂 In glede na to, da je bilo tako malo ljudi, dejansko ni bilo zaznati kakršnegakoli poslabšanja stanja prog, ledenih plošč, kuclov…

Je pa tudi par pomanjkljivosti. Kljub temu, da so naprave nove in moderne (sedeži so takoooo udobni), so precej počasne. Vse po vrsti. Sedežnica ima nerazumljivo zelo veliko razdaljo med posameznimi sedeži, tako da poteka vse skupaj zelo počasi. Eno je skrb varnost, drugo pa pretirana skrb za varnost. Gondola je tudi moderna (s stalnimi opozorili, da je prepovedano fotkanje iz gondole – očitno so nekateri že poskušali fotkati skozi ok gondole in pri tem izpustili telefone), vendar…Nerazumljivo sta gondoli dve, tako da je na polovici treba izstopiti, prenesti smučke pet metrov in se vsesti v novo gondolo. Zelo težko je tudi dobiti kaj za jesti in za piti – ob mojem obisku je delala samo koča v alpskem stilu (menda je lastnik Avstrijec) po prvi gondoli, vse drugo je bilo zaprto.

Cene dnevnih kart so visoke za naše razmere – 4 urna karta med tednom stane 320 rmb (44 EUR), dnevna pa 460 rmb (64 EUR), med vikendom so cene še višje. Cena je v mojem primeru vsebovala tudi kavcijo za karto, ki so jo vrnili, če si vrnil karto (60 rmb).

Wanlong Ski Area (河北崇礼万龙滑雪场)

Drugi dan sva šla na smuščiče Wanlong, ki je od Chonglija oddaljeno le okoli 10-15 minut vožnje. To smučišče deluje bolj zrelo, saj so hoteli zgrajeni, sicer pa je res, da še širijo proge – vsako leto je menda kaj novega. To smučišče je tudi precej večje kot Thaiwoo, proge so tudi vseh težavnosti in zelo raznolike. Trenutno je sicer nekaj naprav zaprtih (predvidevam, da jih bodo odstranili), delujeta pa dve sedežnici in dve daljši gondoli. Tako kot v Thaiwooju so bile tudi tu proge brezhibno urejene, sneg pa je bil naravnost odličen – seveda samo umetni. Tudi sedežnice so precej hitrejše in sedeži so precej gosteje nameščeni. Proge se nahajajo med 1550 in 2150 metri nad morjem, najdaljša proga pa je bila dolga skoraj 4 kilometre. Smučarjev je bilo tu občutno več, vendar še vedno zelo zelo malo za evropske razmere. Tudi za hrano in pijačo je tukaj precej bolje poskrbljeno kot v Thaiwooju – spodaj je v hotelu velika samopostrežna restavracija, prav tako je manjša restavracija na vrhu hriba. In seveda, na vrhu na veliko gradijo, tako kot je to običajno za Kitajsko.

Slabosti? Začetniških niti ni. Mogoče je malo nerazumljivo zakaj morajo med smučanjem delati snežni topovi, ampak vredu. Če že, je tudi tukaj cena smučarskih kart. Ja, tukaj so karte še dražje kot v Thaiwoo – 4 urna karta stane 420 rmb (58 EUR), dnevna pa kar 590 rmb (81 EUR).

Torej. Kaj si mislim o smučanju na Kitajskem? Priznam, sem popolnoma spremenil mnenje glede olimpijskih iger. Razmere v teh krajih so naravnost fantastične. Sneg naredijo decembra, potem pa praktično do marca ni odjuge. Sneg je relativno suh in odlično prijemlje – tako da bodo na tekmovanjih imeli definitivno prednost tisti tekmovalci, ki radi tekmujejo na ameriškem snegu. Tereni so večinoma zelo lepi, raznoliki, široki. Ni hudih strmin ali dolgih smuk prog, ampak OK. Prav tako to ni destinacija za ljubitelje smučanja izven prog – snega izven praktično ni. Midva sva imela srečo, saj je to območje po več kot dveh mesecih suše v torek zajel snežni vihar in prinesel tistih 10-15cm snega. Zato je bila kulisa odlična. Smučarjev je bilo zelo malo – in še zanimivost, večina je bila snowboarderjev. Nekih hudih začetnikov ni bilo, pravzaprav, smučarji so pokazali odlično znanje. Zavedam pa se, da v času kitajskega novega leta ali kakega vikenda znajo biti razmere čisto drugačne in so vsa smučišča prenatrpana. Ampak tokrat ni bilo tako. Druga stvar pa so cene, ki so res zasoljene za evropske razmere. Ampak, v razmerah, ko je tako dober sneg in praktično nič ljudi se da tudi to odpustiti…