Start vzpona na megleni Pokljuki. Ker bi se običajna pot morala imenovati “romarska”, gremo preko Konjščice. Sami, v megli, ki vztraja do 1930m višine, pravzaprav malo pod Srenjskim prevalom se razkadi… Zgoraj šajba in prelepi razgledi. Mrzlo in vetrovno s severne strani. Na vrhu pa… ogromno ljudi. Spust po običajni poti mimo smučišča nazaj. Hoje malo več kot 3 ure (8 km).
Od vrtov do palače… Na rahlo deževen in mrzel dan. Pa je bilo vseeno lepo 
Še zadnji vikend indijanskega poletja. Na Pecolu zelo vroče in parkrišče je ob 9h skoraj čisto polno. Po klasični poti na Špik hude police (pravzaprav je na največ fotkah Montaž in ne Špik), se vidi da so vsi hoteli uloviti še zadnji (vsaj po napovedih) prekrasen in topel vikend. Na planini žvižgajo svizci, so pa tokrat zaradi števila ljudi zelo plašni. Višje pa si kozorogi mislijo svoje in se ne pustijo motiti. Razmišljajo zakaj take množice hodijo na ta hrib… Na vrhu pa še več ljudi kot na poti, in to so tako slovenci, kot italijani in avstrijci. Multikulti. Da niti ne omenjam hrane, ki so jo prinesli gor… (oz. vina).
Spust za kozorogi, po krajšem delčku ferate Leva (en krajši spust ob zajli, pa po lojtri – bi bilo bolj prijetno iti gor) do Škrbine nad Cijanerico. Potem pa po melišču in travnikih nazaj do sramežljivih svizcev na planini Pecol. Skupaj čiste hoje okoli 3 ure 20 minut, 9km.
